V krizi smisla tiči misel






         

9.11.2018

21 knjig

Zapisano pod: miks — andee - 9.11.2018

Spodaj je 21 knjig, ki so imele največji vpliv na moje dosedanje življenje, bivanje in razmišljanje. Upam, da med njimi najdete kakšno zanimivo tudi zase.

1) Niklas Luhmann: Soziale Systeme
2) France Križanič: Kratkočasna matematika
3) Anirban Dasgupta: Asymptotic Theory of Statistics and Probability
4) Lynne Billard, Edwin Diday: Symbolic Data Analysis: Conceptual Statistics and Data Mining
5) Joshua D. Angrist, Jörn-Steffen Pischke: Mostly Harmless Econometrics: An Empiricist’s Companion
6) Andreu Mas-Colell, Michael Whinston, Jerry Green: Microeconomic Theory
7) Lars Ljungqvist, Thomas Sargent: Recursive Macroeconomic Theory
8 Mark Blaug: The Methodology of Economics: Or how Economists Explain
9) Bruno S. Frey, Werner W. Pommerehne: Muses and Markets. Explorations in the Economics of the Arts
10) Friedrich Nietzsche: The Will to Power
11) Sigmund Freud: Jenseits des Lustprinzips
12) Jacques Lacan: The Four Fundamental Concepts of Psychoanalysis
13) Carl G. Jung: Memories, Dreams, Reflections
14) Slavoj Žižek: The Plague of Fantasies
15) Robin Fox: The Red Lamp of Incest: An Enquiry into the Origins of Mind and Society
16) Claude Lévi-Strauss: La Pensée sauvage
17) Victoria Woolf: Orlando
18) Erich von Däniken: The Gold of the Gods
19) Ilya Ilf, Evgeny Petrov: The Golden Calf
20) J. R. R.Tolkien: The Lord of the Rings
21) Karl May: Winnetou

  • Share/Bookmark

12.10.2018

Večkratne bolezni starejših

Zapisano pod: Ekonomika zdravstva in staranja — andee - 12.10.2018

Večkratne bolezni (angleško: co-morbidity) nastanejo, ko imajo posamezniki hkratno simptome dveh ali več bolezni. Večkratne bolezni so sicer vedno bolj pogosta tema raziskovanja, vendar o njih še vedno vemo le malo. Vemo pa, da nosijo s seboj višje stroške za zdravstveni sistem, nesorazmerno hujše zdravstvene težave ter veliko več truda pri njihovem zdravljenju.

S kolegico sva tako našla lasten, zelo preprost način študija takšnih bolezni (prispevek je prejel prvo nagrado lanskoletne konference o razvoju organizacijskih znanosti v Portorožu), ki vsaj s podatkovno bazo SHARE doslej še ni bil uporabljen. Uporabila sva metodo analize omrežij, kjer smo Slovenci sicer v samem svetovnem vrhu, zelo znan je predvsem večkrat nagrajeni programski paket Pajek, ki sta ga razvila matematik prof. dr. Vladimir Batagelj in sociolog prof. dr. Andrej Mrvar. Uporabljajo ga povsod in je najbrž trenutno celo najbolj uporabljani paket za analizo velikih omrežij na svetu.

S kolegico sva večkratne bolezni v SHARE zastavila zelo preprosto: dva posameznika sta povezana, če imata skupno bolezen. Bolezni so tako en tip vozlišč, posameznik pa drug. Ko smo tako povezali bolezni same drugo z drugo – debelina povezave označuje število posameznikov, ki imajo obe bolezni hkrati – smo, malce bolj preprosto narisano, dobili lepo sličico spodaj (gre samo za slovenske anketirance).

Iz sličice so jasno vidne tri skupine bolezni (v različnih barvah vozlišč): v rumenem so tiste bolezni, ki najpogosteje pridejo “v paru”, hkrati. Verjetno ni posebej presenetljivo, če tukaj najdemo visok holesterol, visok krvni pritisk, diabetes in srčni napad. V drugi, zeleni skupini, so vse druge bolezni, ki so med seboj relativno nepovezane in se ne pojavljajo prav pogosto hkrati, prav tako pa se ne povezujejo pogosto z boleznimi iz prve skupine. Nekoliko odstopajo duševne bolezni, ki se kar pogosto pojavljajo v povezavi s prej naštetimi štirimi boleznimi, ponovno pa kakšnih večjih povezav z drugimi boleznimi ni najti. Posebej zanimivo je, da tudi povezave z demenco oz. Alzheimerjevo boleznijo nismo našli.

Kaj nam to pove? Najprej, da kakšnih res močnih povezav med ključnimi boleznimi starejših, kot so demenca, Parkinsonova bolezen ter padci (in posledični zlomi) ni najti. Malenkost tu odstopa siva mrena – pri številnih državah jo je najti v skupini bolezni prvega “bloka”, Slovenija tu malce odstopa. Da bo še malo bolj nazorno: pri povezavah prve skupine govorimo o prek 100 posameznikih (v vzorcu, ki je tu znašal približno 1350 anketirancev), ki imajo hkratno obe povezani bolezni. Pri drugi skupini so te povezave vedno pod 20, torej so dejansko precej redke.

Iz tega torej lahko sklepamo, za katerimi boleznimi bodo starejši najpogosteje obolevali hkrati. Iz tega lahko potegnemo tudi močno napotilo zdravnikom glede verjetnosti prisotnosti posameznih “hkratnih” bolezni. Prav tako pa sva s kolegico pokazala, da prisotnost večkratnih bolezni precej poveča stroške sistema, pa tudi dolžino samih zdravljenj. S tem imamo verjetno več kot dovolj informacij, da tudi k temu problemu zdravja starejših končno pristopimo resneje – tako z vidika zdravljenja kot organizacije sistema.

doc. dr. Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja.

Polno besedilo kolumne bo objavljeno v reviji Vzajemnost v novembru 2018.

P.S.: Cluster analiza je bila narejena s preprosto metodo VOS (visualization of similarities, glej denimo Van Eck, Waltman, & Van den Berg, 2010), resolucijski parameter je bil postavljen na 1.05 na temelju ustreznih testov.

  • Share/Bookmark

2.08.2018

Višja sredstva za kulturo so nujna, vendar je nujna tudi dobra kulturna politika

Spodaj najdete besedilo članka, ki bo objavljen v Sobotni prilogi časopisa Delo, 11.8.2018.

Članek je namenjen kratki predstavitvi dokumenta s predlogi bodočih sprememb v slovenski kulturni politiki. O teh spremembah je govora že dolgo časa, vendar brez realizacije. Prav zato sem sam po novem letu 2018 zbral skupino vplivnejših »kulturnikov« mlajše in srednje generacije, ki sem jih spoznal v letih svojega delovanja. Naša naloga je bila zapisati spremembe, ki se zdijo pomembne kulturnemu sektorju samemu ter doseči, da bi Slovenija dobila dobrega, »strokovnega« kulturnega ministra oziroma ministrico.

Slovenska kultura se z vidika ekonomskih vidikov in kulturne politike nahaja na razpotju. Proračun ministrstva za kulturo se po večjih padcih od leta 2012 stabilizira. Izkoriščenost davčnih olajšav za dohodke pravnih subjektov se zmanjšuje, izkoriščenost t.i. dohodninskih donacij pa raste, vendar pa slednje ne pomagajo organizacijam v kulturi k bistveno boljšemu finančnemu stanju. Glede javnih zavodov so bile prisotne kritike (denimo pobude skupine SRČ), da bi moral sistem javnih uslužbencev doživeti korenitejše reforme. Nevladne organizacije v kulturi se delijo na »profesionalne« in ljubiteljske, kar ni ustrezno prepoznano v zakonodaji. O področju samozaposlenih v kulturi je veliko govora, doslej pa je bilo malo učinkovitih ukrepov na tem področju, veliko je zmede z osnovnimi podatki in interpretacijami. Mnoga področja, kot so sodobni ples, intermedijska umetnost, kulturne in kreativne industrije ter različne »podporne« dejavnosti (denimo arhiviranje in umetnostna kritika) so v slabem položaju. V posebej nezavidljivem položaju je bila likovna ustvarjalnost, kjer ustvarjalci za svoje razstave v javnih institucijah niso prejeli nobene denarne kompenzacije (t.i. razstavnin), stanje na področju pa se lahko bistveno popravi s sprejemom novele Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo iz 2017, ki uvaja nujen delež za likovna in intermedijska dela v zgradbi. Področje kulturne dediščine je doživelo veliko pozornosti v času ministrice Bizjak Mlakarjeve, govora je o spodbujanju ekonomskega potenciala. Število študentov in diplomantov na umetnostnih področjih upada, nimamo študijev na področjih kulturne politike in managementa. Primanjkuje spodbujanja raziskav, ki bi lahko podprle odločitve na ravni države in občin ter nudile informacije organizacijam in ustvarjalcem. Že dolgo je govora o prenovi temeljne zakonodaje področja, vendar so mnenja glede tega deljena in do razprav, ki bi vodile h korenitejšim spremembam, zaenkrat še ni prišlo.

O t.i. »novem kulturnem modelu« se pri nas veliko »govoriči« brez resne vsebine. Ob slovenskem hlepenju po modnih besedah smo dobili še eno. Vendar pa jo lahko vseeno uporabimo za označevalec korenitih sprememb, ki bi bile resnično potrebne v slovenski kulturni politiki.

Po našem mnenju leži največji problem slednje v odsotnosti strokovnjakov na področju kulturne politike in z njo povezanih disciplin. Resnih dokumentov in resnih razprav o problemih slovenske kulturne politike sedaj ni, zato se večina dokumentov in akcij zvede na dokazovanje moči in lobiranje. V odsotnosti sprememb je slovenska kulturna politika zastarela. Tako rekoč nobena od debat, ki so v zadnjih desetletjih potekale v mednarodnem prostoru ni našla prostora pri nas. Želimo, da ministrstvo za kulturo deluje »za in ne proti kulturi«. To pomeni, da se bomo v bodoče izognili »diskurzu paragrafov«, kjer bo ministrstvu in odločevalcem jasno, da je njihova primarna in edina funkcija v služenju in uresničevanju potreb celotnega področja kulture in ustvarjanju kvalitetne kulturne politike. V kulturi so prisotni mnogi novi, zanimivi produkcijski modeli, o katerih je velikokrat govora tudi v mednarodni javnosti, najdemo jih tudi pri nas. Pričakujemo, da bo v bodoče kulturna politika usmerjena v prepoznavanje tega razvojnega momenta. Nasploh pa je na kulturo v bodoče potrebno staviti kot na enega razvojnih in prebojnih elementov Slovenije: v gospodarskem smislu in v smislu razvoja mnogih novih poslovnih modelov, možnosti, zanimivih idej, raziskovanja kreativnosti, povezovanja s tujino in med področji.

Med ključnimi ukrepi najprej omenimo dvig deleža proračuna za kulturo. Ob spremembah v kulturni politiki v Sloveniji je največkrat skoraj izključno govora le o tem. V več domačih in mednarodnih prispevkih so bile predstavljene podrobnejše analize gibanja slovenskega javnega proračuna za kulturo. Slovenija se loči od drugih evropskih držav po močnejšem zniževanju javnega proračuna za kulturo v času Velike recesije, vendar pa je bila pred tem Slovenija v samem vrhu po deležu proračuna in BDP, ki smo ga namenili za kulturo. Logično se zdi pričakovati, da bi zgolj višanje javnega proračuna za kulturo “preko vseh meja” imelo negativne posledice: močno bi zmanjšalo spodbude za učinkovitejše vodenje javnih kulturnih politik. Iz teh razlogov predlagamo, da se proračun za kulturo poviša na 2 odstotka v skupnem javnem proračunu (to je utemeljeno glede na njegova gibanja v celotnem obdobju od osamosvojitve do sedaj), vendar se s to višino tudi zameji. Bil bi čas, da številke o bodoči višini javnega proračuna za kulturo dobijo resnejšo utemeljitev in ne le nostalgična vračanja v preteklost, kljub dvigu sredstev, ki je nujen.

Potrebno je spregovoriti o uvedbi različnih mehanizmov zasebnega financiranja kulture. Sprejem t.i. zakona o deležu za umetnost v jeseni 2017 je namreč pokazal le na en mehanizem, ki je na voljo. Če pogledamo prakso tujih držav in mest, bomo našli inovativne bančne in posojilne sheme, mehanizme vavčerjev, možnosti davčnih olajšav, spodbujanje venture filantropije v kulturi, spodbujanje novih internetnih mehanizmov financiranja kulture, nižji DDV na kulturne storitve, loterijska sredstva za kulturo, spodbujanje zasebnih fundacij, t.i. matching funds oziroma “podvajanje” donatorskih sredstev s strani države ter inovativne takse, rente in podobne mehanizme, ki jih pozna kar nekaj drugih evropskih držav. Vsak posebej ne morejo rešiti stanja slovenske kulture, vendar pa bi hkratna prisotnost različnih med njimi močno pomagala k lažjemu preživetju in možnostim umetnikov in organizacij.

Eden ključnih elementov prenove je mednarodni. V Sloveniji manjka močnejše mednarodne promocije slovenske kulture in preboja v vodilne svetovne kroge. Predlagamo bistveno intenzivnejšo aktivnost v mednarodnih krogih z ustanavljanjem novih slovenskih inštitutov za kulturo po vzoru inštituta Skica, prav tako pa veliko intenzivneje kot doslej spodbujanje šolanja nadarjenih slovenskih umetnikov na najprestižnejših akademijah na svetu. Le se tem bo Slovenija v naslednjih letih obdržala stik z dogajanji v mednarodnih krogih – ne obdržala, pač pa ga sama kreirala in vodila, kar mora biti bodoči cilj delovanja.

Nujna se zdi ločitev strokovne od interesne vloge pri političnih odločitvah. V slovenski kulturi namreč prihaja do zamenjevanja obeh. Predlagamo njuno jasno zakonsko ločitev, kar mora biti pripoznano v krovnem zakonu v kulturi. Potrebno je zakonsko določiti redne evalvacije vseh večjih razpisov in ukrepov. Vsak ukrep mora pospremiti strokovna analiza, glede na strokovni primanjkljaj je nujno, da jo velikokrat izvedejo mednarodne strokovne skupine. Najbolj pa je pomembno, da zagotovimo “bazen” strokovnjakov – z ustanovitvijo resnega oddelka, ki bo pokrival to področje, to se lahko dogodi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ki že vpeljuje predmete s tega področja, ter štipendiranjem večjega števila nadarjenih študentov za študij na najbolj prestižnih institucijah v tujini. Šele v roku nekaj let se bo tako stanje, ki je na eni od najnižjih točk, končno pričelo popravljati, kar bo močno vplivalo na kakovost bodočih odločitev v slovenski kulturni politiki.

Med sektorje, ki imajo največji ekonomski potencial v Sloveniji sodijo kulturne in kreativne industrije. Ena osnovnih postavk »našega« kulturnega modela je staviti na kulturo kot razvojnega tigra Slovenije – tudi, a ne izključno, v gospodarskem smislu. S tem bi odprli trg dela za umetnike in spremenili bodočo podobo slovenskega kulturnega prostora. V vsakem primeru pa morajo biti ukrepi usmerjeni sektorsko – nujni so na področjih likovnega trga, glasbe, filma, knjižnega trga. Pričakovati je, da bi odprtje trga na tak način lahko pomembno prispevalo k želeni “učinkovitosti” delovanja slovenskega kulturnopolitičnega sistema.

Večje prepoznavanje razvojno prebojnih in povezovalnih elementov, ki jih kultura ima (gospodarski vidiki, novi poslovni modeli, drugačne oblike podjetništva, organiziranosti in delovanja, uporaba specifične umetniške kreativnosti kot elementa razvojnega preboja) in njihovo navezovanje na programe drugih ministrstev je bistveno za bodoči novi razvojni model. Kultura ima ogromne povezave z znanostjo, predvsem z razvojem novih tehnologij, s podjetništvom (prek mnogih zanimivih poslovnih modelov), z ekonomskimi vidiki, z ureditvijo socialnih vidikov, v povezavi s področjem zdravja ter na področju kulturne vzgoje.

Z vidika nevladnih organizacij v kulturi se zdita smiselni uvedba kvot za financiranje iz proračuna za nevladne organizacije in jasna razmejitev tipov organizacij v krovni zakonodaji. Sredstva ministrstva za kulturo za nevladne organizacije (NVO) so namreč vedno predmet arbitrarnih odločitev. Da bi takšna nižanja postala bistveno težja, se strinjamo s strokovno skupino SRČ glede uvedbe kvot. V praksi bi to pomenilo, da je potrebna vsakoletna proračunska določitev minimalnega deleža javnih sredstev za kulturo, ki se morajo nameniti sektorju NVO. Prav tako pa je nujno zakonsko definirati in “opolnomočiti” oba tipa NVO, profesionalnega in ljubiteljskega, kar se doslej še ni zgodilo. Mora se vzpostaviti primerljivo financiranje profesionalnih NVO in javnih zavodov, predvsem možnosti financiranja večjih NVO na način kot je »strukturno« financiranje oz. financiranje t.i. hladnega pogona.

Veliko kritik preteklih let je letelo na razpisne mehanizme ter njihovo evalvacijo. Predlagamo, da se razpisni mehanizmi na ravni države in občin spremenijo in poenotijo, kolikor je to mogoče, pri čemer pa je potrebno predhodno narediti natančen pregled praks v tujini in prevzem tistih med njimi, ki bi bile najbolj primerne za naš sistem. Poleg tega se morajo zagotoviti redne evalvacije najpomembnejših razpisov. Šele te bodo v bodoče lahko zagotovilo, da bo do konfliktnih situacij, ki so sedaj prisotne skoraj ob vsakem razpisu, prihajalo manj pogosto.

Pri ustvarjalcih v kulturi je ključen vidik prekarnosti, torej izkoriščevalskih delovnih razmerij. Predlagamo diverzificiranje virov sredstev s pomočjo odpiranja trgov in alternativnih virov zasebnih sredstev, opisanih predhodno, ter različne »socialne sheme« – s tem mislimo na mnoge ukrepe, ki so bili zapisani v raziskavi za Nacionalni svet za kulturo v letu 2016: drugačno upoštevanje nagrad na področju kulture, brezplačno računovodstvo za samozaposlene v kulturi, informacijsko in svetovalno podporo za samozaposlene v kulturi, nadomestilo za obdobja brez naročil, drsni status (povratek v status po zamrznitvi), ureditev nadomestil za bolniške odsotnosti, različne kategorije pri prejemanju socialnih prispevkov samozaposlenim v kulturi, več delovnih štipendij umetnikom, ter ureditev zastopanosti prekarnega dela v kulturi. Veljalo bi resno razmisliti tudi o možnostih odprave prekarnosti, ne le za kulturo ampak področje trga dela nasploh.

V sedanjem stanju je na ministrstvu za kulturo prisotna podhranjenost strokovnih odločitev. Rešitev vidimo v večji vlogi oddelka za statistiko in analize, ki mora zaposliti dodatne doktorante s področij, ki so blizu kulturni politiki (ni nujno, da gre za slovenske državljane) in vključenost tega oddelka pri vseh večjih odločitvah ministrstva za kulturo. Poleg tega pričakujemo večje institucionalizirano sodelovanje med vsemi oddelki na ministrstvu. Zaželeno bi bilo, da ministrstvo razmisli o ustanovitvi observatorija za bodoče izvajanje raziskav iz kulturne politike, managementa, ekonomike, podjetništva in statistike v Sloveniji.

V javnih zavodih v kulturi mora priti do sistema, ki bo omogočil smotrnejšo izrabo finančnih in človeških “virov”. Zaposleni v javnih zavodih morajo biti razporejeni tako, da se njihov delovni čas izkoristi v celoti, predvsem pa mora sistem delovnih razmerij postati bolj pretočen in pravičen. Tukaj predlagamo tesno navezavo na predloge skupine SRČ in resno razpravo o dokumentih, ki jih je v preteklih letih pripravila ta skupina. Javni zavodi v slovenski kulturi morajo postati bolj uspešni pri pridobivanju nejavnih virov sredstev, od česar morajo imeti tudi koristi.

Predlagamo vključevanje objektov kulturne dediščine v načrtovanje gospodarskih politik in področje turizma, ter vključevanje objektov kulturne dediščine, ki to še niso, na ustrezne mednarodne liste. Nujno je zagotoviti več strokovnih, tako kvantitativnih kot kvalitativnih analiz v podporo odločanju na področju, vzpostavitev shem kot so posojanje objektov (tudi v Sloveniji je prisoten »učinek Prado« – velika večina del je skorajda trajno locirana v depojih muzejev). Predlagamo nadaljevanje digitalizacije slovenske premične kulturne dediščine in večji poudarek kot doslej kulturni dediščini 20. stoletja.

Ob koncu še najnujnejše: predlagamo formiranje mednarodne strokovne skupine, ki bo pripravila resno prenovo kulturno političnega sistema v Sloveniji in jo predstavila v obsežni javni razpravi v roku enega leta (sedanji predlog vsebuje 9 strani – vsak naj si ob tem misli svoje). Skupina mora vključiti najboljše strokovnjake, ki jih tu premoremo, doma in v mednarodnem merilu, brez ozira na njihovo »pripadnost« političnim opcijam ali interesnim skupinam in se navezati na vse gradivo, ki tu že obstaja.

Kljub najboljšim željam nam seveda v dveh mesecih občasnega sestajanja ni uspelo pripraviti nomotehnično izčiščenega dokumenta, pač pa le skupek mnenj, ki izražajo nekatere ključne vidike, ki bi bili potrebni pri spremembah kulturne politike. Podali pa smo nekatere usmeritve novega »modela«, ki odstopajo od dosedanjih – od poudarka na javnem interesu in odgovornosti države, ki je temeljna značilnost dokumentov SRČ; od arm’s-length kulturne politike dokumentov, ki so nastali v času ministra Grilca; in od precej zmedenih dokumentov odhajajoče garniture ministra Peršaka.

V bodoče novi kulturni model ne potrebuje zgolj novega ZUJIK ali nov (in kvalitetno spisan) NPK, ki sta le “higienika” (nujna, a ne zadostna) za takšen model. Spremembe so potrebne v celotnem polju slovenske kulturne politike in v njegovih osnovnih postavkah.

Dostavek

Pri pobudi so poleg mene krajši ali daljši čas sodelovali (ni pa nujno, da se z vsem zapisanim tudi strinjajo): Mitja Čander, Matjaž Farič, Anja Golob, Janez Janša / Emil Hrvatin, Nevenka Koprivšek, Jurij Krpan, Lenart Jurij Kučić, Tibor Mihelič Syed, Jadranka Plut, Črt Poglajen, Alma R. Selimović, Špela Stare, Kaja Širok.

  • Share/Bookmark

17.02.2018

Obrobje in kultura v Sloveniji

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 17.02.2018

Spodaj najdete kratek povzetek predstavitve s festivala Fronta, Murska Sobota, 1.9.2017, ki ga objavljam po daljšem času v luči vsega, kar berem te dni – različnih napadov na področje kulture, ki se zdijo precej nevarni, saj občasno prihajajo od posameznikov, ki imajo precejšen političen vpliv v Sloveniji (verjetno pa so resnično del kakšne njihove predvolilne “igre”).

Na predstavitvi v Murski Soboti smo obravnavali problem decentralizacije podeljevanja sredstev v kulturi v Sloveniji. V prvem delu smo opozorili na nekaj mitov v slovenski kulturni politiki, ki se jih da zelo enostavno ovreči s kvantitativno analizo (celotno predstavitev, na kateri to temelji, najdete tukaj). Prvi govori o tem, da je kultura družbeni parazit in ne prinaša ničesar k bruto domačemu proizvodu. Slednjega ovržejo že preproste input-output analize in izračuni produkcijskih multiplikatorjev, ki pokažejo dejstvo, ki smo ga zdaj v Sloveniji ponovili že večkrat: da se izmed skupnih 63 sektorjev slovenskega gospodarstva med najboljših 15 nahaja 6, ki bi jih lahko uvrstili med kulturne in kreativne industrije, med njimi založništvo, arhitektura, film, snemanje nosilcev zvoka in oglaševanje. Drugi govori o tem, da je nekaj vredna le tista kultura, ki preživi na trgu – o tem je pred leti načenjala debato skupino libertarno usmerjenih ekonomistov okrog dr. Mića Mrkaića. Takšne argumente je v ekonomski teoriji najlažje ovreči s pomočjo t.i. vrednosti neuporabe – vrednosti, ki pokažejo, da ima neka dobrina vrednost tudi za tiste, ki je ne uporabljajo (v primeru kulture: berejo, obiskujejo, poslušajo, gledajo). O tem, kako pomembne so slednje za dokazovanje “javne vrednosti” neke kulturne dobrine najbolje priča znana študija danske profesorice Trine Bille (Bille Hansen, 1997), ki je dokazala, da moramo, v kolikor želimo opravičiti subvencijo danskemu kraljevemu gledališču, nujno upoštevati tudi vrednosti neuporabe, ki pa so bile v primeru tega gledališča precejšnje in ravno upravičile visoko subvencijo, ki jo to gledališče prejme.

Tretji tovrstni mit je, da je čas gospodarske krize prinesel splošno padanje javnih sredstev za kulturo. Ta ugotovitev v primeru držav EU preprosto ne drži – številne med njimi v času gospodarske krize niso rezale proračunov za kulturo, pač pa jih velikokrat celo dvigovale. Takšne so bile denimo vse skandinavske države, Avstrija in Nemčija, Malta, Luksemburg, ter tudi številne vzhodnoevropske države kot Bolgarija, Madžarska in Slovaška (ko govorimo o dvigovanju proračuna, govorimo strukturnem proračunu, torej proračunu izčiščenem za učinke gospodarske krize). Mit je tudi, da so bili denimo v času gospodarske krize javni zavodi oz. javni sektor v Sloveniji rigidni in neučinkoviti – kar je zanimiva ugotovitev in gre nekoliko v nasprotju s splošnimi ugotovitvami obstoječe literature o učinkovitosti institucij v kulturi, ki večinoma padajočo učinkovitost med leti pripisuje učinkom Baumolove bolezni (glej npr. Castiglione et al., 2017; Fernandez-Blanco et al., 2017). V primeru Sloveniji je učinkovitost javnih institucij (“splošnih” javnih zavodov v kulturi ter splošnih javnih knjižnic) v času gospodarske krize naraščala, o čemer priča evidenca v Srakar (2015) in Srakar et al. (2017).

Naslednja dva mita sta povezana z nevladnimi organizacijami na področju kulture in samozaposlenimi v kulturi. Pravita, da so nevladne organizacije združbe ljubiteljev („civilne družbe“), ter da so samozaposleni v kulturi socialna bomba slovenske kulture. O napačnosti prvega priča denimo anketa/empirična raziskava, ki jo je s sodelavci na področju držav nekdanje Jugoslavije pripravil Predrag Cvetičanin (2017). O napačnosti drugega pa pričajo že nekateri osnovni podatki, ki jasno pokažejo, da je npr. število samozaposlenih v kulturi do leta 2015 padalo oz. stagniralo, šele potem pa se pričelo naglo dvigovati – nekaj, kar trenutno ni niti priznano niti reflektirano v razpravah v slovenski kulturni politiki in je velikokrat brati precejšnja zavajanja glede tega.

Zadnji od mitov, ki ga bomo omenili, in je za našo razpravo ključen, je, da smo v zadnjih letih nekoliko zmanjšali centraliziranost slovenske kulture. Na napačnost tega “mita” smo opozorili z uporabo treh virov podatkov: splošne porazdelitve/distribucije sredstev ministrstva za kulturo po slovenskih NUTS3 statističnih regijah; podatkov o občinskih proračunih s strani ministrstva za finance; ter podatkov razpisov za uprizoritvene umetnosti ministrstva za kulturo.

Prvi podatki pokažejo, da je na eni strani neenakost med regijami pri podeljevanju sredstev za kulturo bistveno višja, kot denimo geografska oz. prebivalstvena slika. Več podatkov je v spodnji tabeli.

Na drugi strani pa izračun običajnih Ginijevih koeficientov neenakosti na spodnji sliki pokaže, da je neenakost podeljevanja sredstev padala med leti 2002-2007, nato pa se ponovno precej dvignila, tako da je v letu 2015 že spet na ravni približno iz izhodiščnega leta 2002.

V spodnji sliki je porazdelitev skupnih občinskih proračunov za kulturo, ki ponovno pokaže na občutno privilegiran položaj Osrednjeslovenske regije (z izjemo leta 2012, ko je opazen vpliv Evropske prestolnice kulture Maribor 2012).

Zanimiva pa je spodnja slika, kjer so v zgornjem delu povprečni deleži občinskih proračunov za kulturo po statističnih regijah, v spodnjem pa še medianske vrednosti. V primerjavi z zgornjo sliko, kjer so bile upoštevane skupne, nominalne vrednosti, in je torej veliko vlogo igralo število občin v regiji, gre pri spodnji za “uteženi” kazalnik. Najbolj opazno dejstvo je vidno glede regije Pomurja – je tako rekoč edina, ki v obeh tabelah nastopa pri dnu, kar pomeni, da gre pri njej dejansko za najmanjše povprečne in medianske deleže, namenjene za kulturo.

Zanimivo je pogledati tudi, katere so dejansko tiste med občinami, ki podelijo največ oz. najmanj deleža sredstev za kulturo. Nekatere od tistih čisto pri dnu so v spodnji tabeli. Ponovno je izstopajoče, da se velika večina med njimi nahaja v regiji Pomurja. V tej regiji bi bili torej nujni resnejši ukrepi glede decentralizacije kulture in večjih sredstev (oz. deleža sredstev) za kulturo na občinski ravni. Seveda pa naša analiza ne prinaša podrobnejših razlogov za to ugotovitev, ki bi terjala bolj poglobljeno analizo.

V zaključku smo analizirali še podeljevanje sredstev na razpisih za uprizoritvene umetnosti na ministrstvu za kulturo. Vključili smo le enoletne projektne in programske razpise – večletni programski razpisi zaradi velikih razlik po letih niso vključeni.

Na spodnjih dveh slikah so rezultati za leti 2005 in 2015, kjer smo za prikaz uporabili analizo omrežij, napravljeno v programskem paketu Pajek. Ne le, da je jasno vidna struktura centra in periferije (za obsežno razpravo o tej temi v analizi omrežij glej npr. Hojman in Szeidl, 2008), središča vloga Ljubljane je skorajda izključna z le nekaj organizacijami, ki so se v celotnem preučevanem obdobju 2005-2016 prebila do sredstev, vsaj na programskem razpisu.

V spodnjih dveh slikah sta še ločeno prikazana podeljevanje sredstev pri programskih in enoletnih projektnih razpisih. Vrednosti na povezavah označujejo vrednost subvencije, ki jo je organizacija v tem letu prejela. Kot že omenjeno, je struktura centra in periferije izrazita predvsem v primeru programskih razpisov.

Naj sklenemo. Predstavili smo nekaj ključnih problemov slovenske kulturne politike skozi empirične podatke. Pokazali smo na veliko neenakost, ki v Sloveniji vlada pri podeljevanju sredstev v kulturi s tremi primeri: splošna (skupna) sredstva MK; sredstva na razpisih za uprizoritvene umetnosti; ter občinska sredstva. Pokazali smo, da to posebej velja za regijo Pomurje, vsaj na občinskih ravneh, kjer bi morali sprejeti še močnejše ukrepe, ki bi zmanjšali zaostanek glede tega. V osnovni murskosoboški predstavitvi smo opozorili tudi na nekaj podobnosti s tujimi primeri, vendar tudi na razlike, ki pričajo, da gre pri nas za poseben primer.

V bodoče bo torej nujno sprejeti politike, ki bodo zmanjšale radikalno centralizirano vlogo Ljubljane v slovenskem kulturnem prostoru. Vendar ima tudi to, kot vsaka zgodba, dve plati: v splošnem raziskave kažejo tudi, da je lahko centraliziranost pozitivna za gospodarski razvoj, zato zmanjševanje centraliziranosti ne sme iti na račun uspešnosti in učinkovitosti slovenskega kulturnega prostora.

V ta namen torej v zaključku nekaj kratkih predlogov rešitev – čeprav osnovni namen predstavitve ni (bil) v iskanju odgovorov in rešitev, pač pa analizi stanja.

Predlogi:
Pregled problemov po področjih in dejanskih kapacitet, ki bi lahko bile izboljšane / izkoriščene na lokalnih ravneh
Celovito prostorsko načrtovanje kulture, zlasti na NVO ravni
Dialoške skupine za NVO in samozaposlene v vseh mestnih občinah
Večje sodelovanje med občinami in regijami pri vseh večjih kulturnih projektih
Dodaten prenos nekaterih pristojnosti v kulturi in kulturni politiki na mesta in kraje izven Ljubljane

Upamo, da bodo torej izračuni v analizi v pomoč pri bodočem načrtovanju sprememb v politikah glede tega. Vsekakor prikazano kliče po nadaljnji analizi, podrobnejših izračunih in predvsem resnejših ukrepih in razmislekih glede ureditve tega področja oz. perečega problema v Sloveniji.

Andrej Srakar.

  • Share/Bookmark

9.12.2017

Why is economics a frightened “science”?

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 9.12.2017

This contribution will present my thoughts of the recent two months, being faced with the organization of the (informal) seminar on new econometric and statistical approaches at the faculty where I lecture, and at the same time being a member of a “heterodox” group, organizing those seminars. Two subjects, therefore, which can hardly be joined, or were at least considered as such in the (“traditional”) economics so far.

But, the intellectual journey of my life has taken me through many and very diverse disciplines: mathematics, arts (mainly, music and visual arts), many different social sciences and humanities, like philosophy, sociology (as some know, I’ve been a lot involved and studying a very special “sociological” area called the theory of social systems, where I mainly met the pretty “wild” and hard to comprehend, but beautiful and crazily prospective theories of Niklas Luhmann, which probably influenced my view on the world the most), anthropology, cultural studies, the study of religions, even, to a certain extent, political sciences, and others. And, finally, management and economics. Indeed, it is/was a hard endeavour to integrate all those into a joint “picture” and research orientation, which I think now is done, and this should serve as a short report and plan of a future research program – a very very large one, I think, and opening up a lot of unexplored possibilities.

As it turns out, economics is a rather recent endeavour/discipline, starting formally with the work of Adam Smith end of 18th century. Recent, compared to e.g. philosophy, mathematics and, indeed, most of the humanities and many natural sciences, like physics. In one of his posts, influential economic blogger Noah Smith has claimed that despite the critiques, posed to it in the aftermath of the beginning of the Great Recession, economics is in a much better condition than other social sciences. When reading his blog, at the time I fully agreed. Now, indeed, I do not anymore! At least completely.

Mainly, the impression I have, and this could surely be easily proven and demonstrated with references and the existing debates, is that economics claims its privilege because of its (claimed) mathematical approach and, to put it directly and related to the present state of the art, econometric modelling, a lot of time policy oriented. But there are huge issues here which remain undiscussed, providing a justification for the “power”, dominance and hegemony of economics inside the social sciences and, even more pronounced, to the humanities. And, as will be claimed here, this dominance is almost completely wrong, to put directly.

Firstly, as those who have dealt with, I will say, more serious mathematics in their lives, as I indeed have and am doing it at present as well, know that “the mathematics of economics” is simple – simply, most of the times it does not meet the standards of the contemporary development of mathematics. I am not claiming that economics is not almost suffocated with some mathematics, but it is highly repetitive and, indeed, most of the times based on pure ideology – trying to defend some normative view of the researcher. Possibly, and as claimed a lot, this cannot be avoided, but, surely, it can be done significantly better and more correct.

Secondly, I think the contemporary dominance of economics is based not on “the power of the argument”, but on plain fear, physics envy, as Mirowski would call it (a reference from a colleague with whom I started to work on this recently). The argument of power, therefore. But, this has, unfortunately, serious and adverse consequences.

What I mainly claim and think, is that most of the approaches and streams of thought from the “disciplines” noted previously (sociology, psychology – we have not noted it before, anthropology, philosophy, and almost any discipline, related to “culture”, be it cultural studies or some other) have so far not been, on the one side, integrated in the economic thought properly, and secondly, and mainly, have so far remained almost completely unmodelled and not included in any way into something that I consider as a necessary part of economics, despite what has been said before: mathematical and econometric modelling (it for nothing else, for policy purposes).

I think large possibilities exist here. Presently, we are dealing with e.g. DSGE models (but they are used here merely as an example – I know many critiques have been posed to them and, surely, as with everything here, they (the critiques) can be proven “funny” as well), which are based almost completely on the assumptions of utility maximization, in one or another form. Utility maximization… Hmmm… Do we (people, as the micro background for the economic modelling) indeed act in any manner close to utility maximization?? I know utility is not a simple term in terms of economic theory, but – clearly this assumption is strange, to start with. Very strange. But, it can simplify the work, as it does at present. But is this all that can be done here??

To replace it, the economists should go the libraries and search for, indeed – this will be humiliating, but, sorry, true… – the books in sociology, philosophy, other psychological theories than plain behaviourism (e.g. psychoanalysis in its many strands, but there are surely also more such streams in psychology as well – again, to only start with), anthropology, cultural studies, even religions, and “the rest”. Search for and through those books to be able to finally understand the economy better. How does it function? Could any of those approaches be used for the benefit of economics, and – as I know there is quite some literature which takes also such approaches into economics, but as far as I know, largely or even exclusively in a theoretical/descriptive sense – taken into econometric and mathematical models to significantly improve their performance. In a similar way, as RBC models came to the fore, when Kydland and Prescott simply observed the (significantly) better performance of those models compared to the previous ones.

I will end here. To resume: the present condition of economics could hardly be called in any way superior to other social sciences. What we have is a dominance, based on fear against new approaches, new views on the economic features, indeed, anything significantly new in general. At this point I will not go into the literature about it (it is only a blog post), but when you meet and discuss with colleagues, professors on some excellent economic conferences, you become stunned – people do not know anything about e.g. network analysis (which is there for more than 30 years…), when you present a SEM analysis, they say: “great, but this is not economics”.

What economics needs, to my opinion, therefore, is 1) significantly better understanding of its subject, in terms of theory; and 2) significantly improved mathematical possibilities and models. Both should of course go hand-in-hand.

I do hope this provides at least a short overview of my position to this problem. And, indeed, a research path I will try to follow – something that I already desired several years ago, when still working on my first PhD in economics, but could not “integrate” the story. Now this is done, and is to be verified and put to literature and other verifications in the work to follow.

I do hope it will provide at least some ideas for the further work also to any of you.

“By sane conscience” – as some have been asking recently. But tired, even if the above “view” is not something so new, or indeed wrong in certain aspects, it took me quite a lot to put it together. And I hope it will stand firm from now on.

Andrej Srakar.

  • Share/Bookmark

14.07.2017

The story of Chinese contemporary art system 1989-2015 (in many pictures)

Zapisano pod: miks — andee - 14.07.2017

This is a continuation of the post few weeks ago. But let the pictures simply speak for themselves, they quite accurately and in detail describe the development of Chinese contemporary art system, going over the months in this case.

Again, all the pictures are from an upcoming article with Marilena Vecco and Simeng Chang, still in a preliminary phase, to be presented in a more developed form at EUSN Mainz and Applied Statistics Bled, both in September.

Year 1989:

Year 1990:

Year 1996:

Year 1997:

Year 1998:

Year 2000:

Year 2001:

Year 2002:

Year 2003:

Year 2004:

Year 2005:

Year 2006:

Year 2007:

Year 2008:

Year 2009:

Year 2010:

Year 2011:

Year 2012:

Year 2013:

Year 2014:

Year 2015:

  • Share/Bookmark

18.06.2017

How did the Chinese contemporary art system develop 1989-2015 – in 21 pictures

Dear all,

this post will be in English. It is related to some of the fascinating material/data I’m working with for an article with Marilena Vecco and Simeng Chang – the data are based on the Artlinkart data encompassing what should be all the exhibitions of contemporary art in Chinese museums and galleries in the period 1989-2015.

Although still very preliminary and prone to mistakes, here is at least some visual information on the development of this system over the years – the work was done in Pajek software, it is a so-called two-mode (temporal) network, where on the left of its picture are the museums and galleries and on the right the exhibiting artists/artist groups.

I hope it will provide you some pleasure in observing – again, please note the article is still in preliminary phase.

Year 1989:

Year 1990:

Year 1996:

Year 1997:

Year 1998:

Year 2000:

Year 2001:

Year 2002:

Year 2003:

Year 2004:

Year 2005:

Year 2006:

Year 2007:

Year 2008:

Year 2009:

Year 2010:

Year 2011:

Year 2012:

Year 2013:

Year 2014:

Year 2015:

  • Share/Bookmark

23.04.2017

O ekonomskih argumentih za javno financiranje kulture – Članek za IG Kultur Österreich

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 23.04.2017

Spodnji prispevek bo v maju objavljen v časopisu dunajskega združenja IG Kultur Österreich, mislim, da ene največjih avstrijskih zagovorniških organizacij na področju kulture.

O ekonomskih argumentih za javno financiranje kulture

Uvod: ali je kultura javna dobrina?

V uvodu v ta kratki prispevek postavimo kratko in, kot se hitro izkaže, zelo provokativno vprašanje: ali je kultura javna dobrina? In, v kolikor ne, kaj to pomeni? Izven ekonomskih krogov se bo to marsikomu zdelo to vprašanje trivialne narave (saj je vendar »vsakemu jasno, da je kultura nekaj javnega značaja«) in na drugi strani tudi moteče in heretično. Kaj pa znotraj ekonomskih krogov?

Ekonomisti največkrat pravimo, da je neka dobrina javna, kadar hkrati zadošča dvema temeljnima zakonitostma: neizključljivosti (iz uživanja dobrine ne moremo izključiti nikogar) ter netekmovalnosti (če dobrino uživam jaz, jo lahko nemoteno uživa tudi kdorkoli drug). Hitro postane jasno, da kultura dejansko v nobenem primeru ne more biti tako opredeljena javna dobrina, vsaj v večini primerov: iz gledališke predstave lahko gledalce izključimo tako, da morajo plačati vstopnino; to, da berem knjigo pomeni, da je ne more ob istem času brati tudi kdo drug; iz gledanja filma nas ponovno lahko »izključijo« vstopnine v kinodvoranah. Le zelo redke kulturne dobrine, kot so denimo javni kipi, imajo povsem javni značaj.

Vendar ni potrebno skočiti v zrak (»kaj pa zdaj – kakšne neoliberalne neumnosti, seveda je kultura javna dobrina in jo moramo financirati s strani države…«). Res je le to, da mora za optimalno količino in kakovost kulturnih dobrin poleg trga delovati še kak drug mehanizem, saj trg na področju kulture ne deluje dobro. O tem obstaja vrsta dokazov, verjetno pa jih je najbolj pregledno in celovito povzel v svojem prispevku iz leta 2003 Bruno Frey. Frey govori o številnih pomanjkljivostih trga v kulturi, tako na ravni ponudbe kot povpraševanja.

Pred leti sem sam, ko sem pripravljal magistrsko nalogo, naletel na argument, ki je še danes verjetno najbolj trden v ekonomskem smislu, ko želimo upravičiti javno financiranje kulture. Jasno je, da je potrebno pokazati, da ima trg na področju kulture pomanjkljivosti, takšne, ki že v temelju pomenijo, da mora za (družbeno) optimalno količino in kakovost kulturnih dobrin posredovati nekdo izven tržnega sistema. Ena takšna pomanjkljivost je očitna: kultura ima tako imenovane »eksternalije« oziroma zunanje učinke. Preprosteje povedano, kultura ima učinke tudi za tiste, ki niso vključeni v »uporabo« kulturnih dobrin – tudi za tiste, ki kakšne predstave ali razstave ne vidijo, koncerta ne poslušajo, knjige ne preberejo in se kipa ne dotaknejo. Še več, te vrednosti so lahko celo precejšnje. Najbolj znana tovrstna študija je študija danske profesorice Trine Bille, ki je pokazala, da vrednost danskega kraljevega gledališča sestavlja več kot 90% takšnih vrednosti, ki jim ekonomisti pravimo vrednosti neuporabe. Celo več, v kolikor želimo upravičiti javne subvencije takšnim ustanovam, kot je dansko kraljevo gledališče, moramo velikokrat celo nujno upoštevati tovrstne vrednosti.

Povedano z jezikom ekonomistov: namesto individualne krivulje koristnosti moramo upoštevati socialno koristnost, (šele) s tem pa se presečišče krivulj koristi in stroškov (ekonomsko ravnovesje) premakne v točko, kjer je kulture »ravno dovolj«, vsekakor pa precej več, kot če bi upoštevali le potrebe trga. Kot bi dejali matematiki: quod erat demonstrandum. S tem se argument lahko sklene in to je zadosten razlog, da kultura potrebuje tudi financiranje s strani države, v kolikor želimo, da jo imamo »good and plenty« (naslov knjige razvpitega ameriškega kulturnega ekonomista Tylerja Cowena iz 2006).

Vendar: kako prepričati ministra za finance?

Zgodba pa na žalost ni tako enostavna. Če boste prišli do ministra za finance v katerikoli državi in mu povedali, da mora podpreti kulturo, ker, da trg tu ne deluje dobro in da ima kultura »vrednosti neuporabe«, bo verjetno v vas bolščal »kot tele v nova vrata«. Še en kulturnik, ki ne razume jezika, v katerem govorimo mi. Povejte mi, kakšne koristi bo naša država imela od kulture? Ali bo kultura prinesla nova delovna mesta? Ali bo zato zbranih več davkov? Bo podjetjem šlo kaj bolje? Ali bo s tem porasel vsaj turizem in petični gosti v domačih prenočiščih?

Najprej mu odgovorimo, kot želi: »Da, gospod minister – dejansko vam bo kultura prinesla nova delovna mesta in prihodke v gospodarstvo«. Čeprav je razprava o tej temi povsem zmedena in polna zlorab, tiste redke študije, ki bi jim lahko glede tega pripisali kredibilnost, dejansko pokažejo, da so multiplikatorji (pojem, ki v grobem označuje donosnost nekega sektorja v primerjavi z vsemi drugimi v državi) za dejavnosti, ki bi jih lahko označili za kulturne, res med visokimi, včasih celo med najvišjimi med vsemi sektorji. Kultura torej dejansko ima velike ekonomske učinke.

Vendar je na mestu kratek dodaten odstavek. Žal sem pred nedavnim zamudil obisk nekega visokega strokovnjaka EU za kulturne industrije v Sloveniji, sem pa slišal njegove izjave, ki jih je dajal za slovensko televizijo. Trdil je, da se premalo zavedamo »dokazljivih« ekonomskih učinkov kulture in da se da celo natančno določiti velikanske ekonomske učinke kulturnih festivalov in dogodkov. Nekaj takšnega je (žal – ne morem reči ničesar drugega) popolna izmišljotina. Res je sicer, da obstaja vrsta študij, ki trdijo natančno to – vendar bi si upal trditi, da so prav vse od teh študij polne netočnosti in šibkih metodoloških postopkov. Dejansko po štirih desetletjih od prve ekonomske impaktne študije na področju kulture, znamenite študije Cwija in Lyalla (1977), in dobesedno tonami opravljenih podobnih študij, nismo odgovorili niti na najbolj osnovna vprašanja na področju. Na eni strani so problem metodološko hudo sporne impaktne študije (najboljši prispevek na to temo je verjetno še vedno Seamanov iz 1987, čeprav ima že kar »dolgo brado«), na drugi pa konkurenčna metodologija kontingenčno vrednotnih študij, akademsko bolje sprejeta, vendar prepolna lastnih pomanjkljivosti in napak, nenazadnje pa celo izogibanju odgovorov na osnovna, »klasična« vprašanja o ekonomskih učinkih kulture, ki češ, da so »nepomembna«.

Govoriti o tako rekoč kakršni koli resni vednosti na tem področju, kaj šele o točnih številkah, je torej milo rečeno hudo sporno – je pa to (zelo) pogosto, zlasti s strani uradnikov, ki slepo zaupajo študijam, kot je bila The Economy of Culture in Europe iz 2006, ki so zgrajene zgolj na osnovnih deskriptivnih statistikah in so dejansko lahko le vir povsem osnovnih informacij in zagotovo ne kakršnih koli natančnejših vpogledov in premislekov, kaj šele kasnejših ukrepov. V zvezi s tem prej omenjeni Bruno Frey govori o »arts people« (ki slepo zaupajo tovrstnim študijam) in »arts economists« (ki da so na strani kontingenčnih študij). Sam se ne bi strinjal le s slednjim – dejansko stojijo »arts economists« na strani kontingenčnega vrednotenja, kar pa je huda napaka. Prav zaradi nje smo izgubili vsaj dve desetletji iskanja resnejših odgovorov o »dejanskih« ekonomskih učinkih kulture, vprašanje pa je, ali se bodo naposled tudi »arts economists« prebudili in ozavedli, da je prav njihova ignoranca do teh vprašanj najverjetneje povzročila, da tovrstne trditve »visokih strokovnjakov« še naprej prepričajo javnost.

Vendar: kaj torej reči ministru za finance? Kako ga prepričati? Kot smo dejali, vendarle obstaja nekaj trdnejše evidence, ki dejansko kaže, da precejšnji ekonomski učinki kulture dejansko obstajajo. Ali mu to povedati? In ali ostati zgolj na tem?

Po skoraj desetletju, ki sem ga tudi sam preživel v različnih prepričevanjih na ravni ministrstev, dejansko menim, da mu to velja povedati. Čeprav je to napačen argument za javno financiranje kulture v smislu ekonomske teorije (saj ne pove prav ničesar o »javni naravi« kulture, ki bi morala biti edini pokazatelj upravičenosti javnega financiranja), pa je najverjetneje edini, ki mu bo prisluhnil, vsaj v času prebujanja iz posledic ekonomske krize. Umetnost in kultura torej dejansko imata precejšnje multiplikatorje, kar lahko država izkoristi predvsem za večje javne investicije in vlaganja – slednja so tako lahko na eni strani pot iz gospodarske krize in na drugi strani koristni temelj in nadgradnja bodočega delovanja kulture.

Sklep

V tem kratkem prispevku smo se lahko malce resneje dotaknili le treh ekonomskih argumentov za javno financiranje kulture. Nismo torej govorili o Baumolovi bolezni (še enem argumentu, ki se je pokazal kot napačen pri zagovoru javnega financiranja kulture), o nesimetričnih informacijah in problemu moralnega hazarda, o neenakosti porazdelitve kulturnih dobrin, o ekonomijah obsega, in o meritornem značaju kulturnih dobrin. Opozorili pa smo na tri ugotovitve: prvič, da kultura zagotovo ni klasična javna dobrina v ekonomskem smislu; drugič, da je ekonomsko najtrdnejši argument za javno podporo kulture utemeljen na eksternalijah in vrednostih neuporabe; in tretjič, da je argument ekonomskih učinkov kulture sicer v ekonomski teoriji napačen (predvsem pa velikokrat zlorabljen in predmet številnih problematičnih študij in analiz), da pa bi ga bilo vseeno mogoče obrniti v dobrobit kulture in države in družbe nasploh.

V bodoče si sam želim veliko več študij na področju ekonomike kulturne politike, ki je v veliki meri neraziskano področje – tema ekonomskih učinkov kulture je le ena, kjer velja, da je razprava nedorečena in bi potrebovala veliko več resnejših evidenc in argumentov. Področja, kot so ekonomika javnih proračunov v kulturi, povezava med javnim financiranjem in zaposlenostjo v kulturi, razmerje med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo, sestavljeni indikatorji v kulturi (in kulturna statistika nasploh), mednarodna menjava s kulturnimi dobrinami, metode evalvacije učinkov kulturnopolitičnih ukrepov, so le nekatere od tem, ki so v veliki meri ali skorajda povsem odprte in neraziskane. Upam, da bo počasno odpiranje razprave na področju, kot jo načenja tale kratek članek, prispevalo k ozavedenju tega raziskovalnega manka in aktivnejšemu delu v bodoče.

O avtorju: Dr. Andrej Srakar je znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani, docent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in glavni urednik znanstvene revije Review of Economics and Economic Methodology (REEM). Njegovi prispevki so bili med drugim objavljeni ali sprejeti v objavo v revijah, kot so Journal of Cultural Economics, Journal of Cultural Heritage, Cultural Trends, European Planning Studies, International Journal of Arts Management, Creativity and Innovation Management in Poetics. Več kot deset let aktivno raziskuje na področju kulturne ekonomike in je član znanstvenega odbora prihajajoče jubilejne 20. mednarodne konference združenja Association for Cultural Economics International (ACEI) v Melbournu.

  • Share/Bookmark

Mnenje o raziskavi “Cultural Participation and Inclusive Societies. A thematic report based on the Indicator Framework on Culture and Democracy. December 2016″

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 23.04.2017

Tale zapis je bil predstavljen na srečanju avtorjev Kompendija kulturnih politik in trendov v Evropi na Cipru 30. in 31. marca 2017. Po besedah sodelavke, ki je to predstavila, je naletel na veliko odziva. Ker menim, da so tovrstni projekti, kot je IFCD (Indicator Framework on Culture and Democracy) lahko precej nevarni, t.j. vodijo v sporne in netočne zaključke, ki se nato uporabljajo pri sprejemanju odločitev, ga objavljam tudi javno. Raziskavo v celoti sicer najdete tukaj.

SHORT OPINION ON THE REPORT ON »CULTURAL PARTICIPATION AND INCLUSIVE SOCIETIES. A THEMATIC REPORT BASED ON THE INDICATOR FRAMEWORK ON CULTURE AND DEMOCRACY. DECEMBER 2016«

In general, the work on gathering cultural indicators is a worthwhile and extremely difficult endeavour. Cultural statistics are not provided systematically and in sufficiently long and equidistant (e.g. yearly-based) time series by e.g. Eurostat. To this end, I strongly support such reports as provided here and the work on the IFCD in general.

On the other hand, in a renowned article, Diamond and Hausman (1994) question the »numbers« provided by contingent valuation methodology (which is of course unrelated to the report, but used as illustration) in an often quoted question: »Is some number better than no number?«. Indeed, Hausman recalls this in a 2012 article (Hausman, 2012) and considers even his certain hopes of CVM providing some meaningful numbers after a time, as »hopeless«.

I do not think the situation in the case of IFCD and its usage is hopeless, it is promising, but I find several problems with the indicators and in the provided report, shortly listed below:

1) Inadequate description of the methodological procedure: in the report, I miss a more adequate description what exactly is measured by »cultural participation«. Apparently, this is a composite indicator taken from IFCD, including some n number of indicators collected in 7 dimensions listed in the final part of the results’ part of the report. The construction of the measure is not clear from the report, although from a general IFC report it can be concluded that this is a mere summation-based measure of 7 individual components, based on summation of n indicators (by components of course). But this should be clearly provided in the report, as otherwise we do not know what is measured at all. Furthermore, methodology used should be described – of course it includes (apparently) only Pearson correlations with some basic confidence intervals provided in graphs, but justification of this procedure should be provided (related to required sample size, reliability and validity of the results and, if possible, some additional sensitivity analysis).

2) Problems in the methodology Nr. 1: the study often uses Pearson’s correlation on the sample size of ~20. Although in theory nothing is wrong with such procedure, the reliability (and validity) of such results and, mainly, their interpretations, is clearly (highly) questionable. The sample size problem here is extremely dire, and, likely, there is some strong heterogeneity in the dataset (e.g. by welfare regime, cultural policy models, etc.) which is left completely unaddressed, at least as far as I could see.

3) Problems in the methodology Nr. 2: If the measures are composite indicators, based on mere summation (after standarization of course which has been done), and the indicators are likely prone to significant errors (they are even collected for different years – see the IFCD main report), the »practical« errors (not the ones in theoretical confidence intervals) are likely extremely huge. It is e.g. possible/probable there are outliers in the data due to numerous reasons, including mistakes in measurement, and in this case this likely has a huge influence on the results.

4) Causality: The study even discusses causality, which is absurd: of course there exist significant questions of reverse causality in this dataset and relationships analyzed, but I very much fear the data available by this study (mainly related to sample size and quality of the data) do not allow meaningful conclusions regarding this. Furthermore, as pointed in a recent article by Ruiz Pozuelo, Slipowitz and Vuletin (2016, https://publications.iadb.org/handle/11319/7758?locale-attribute=en) problems in estimating causality in relationships to the institutional indicators can be huge.

5) Presentation of the results: at least a complete table of all correlations (of all the relevant/included variables) with sample sizes and other statistics should be provided.

In general, I do not want to be too pessimistic and critical about the report. Again, I think that such endeavours could be useful if in future more attention will be provided to a) construction of the indicator (additional considerations to weighting procedures and sensitivity analysis to the consequences of using different weights for different indicators/components); b) quality of the data – there will always be a problem of sample size as the number of countries will be limited, so in this case at least some time series considerations should be provided, also: at least the year/s of the data should match, as one would assume there have been some significant changes in past decade, if for nothing else, for the consequences of the economic crisis (the data for 2003 or 2007 will/could, therefore, be significantly different than for 2013… – some data collected are from 2007/2011/2014 and other years and some for the apparent reference year 2013 (or 2014?)); c) methodology: simple Pearson’s correlation analysis is simply not enough for a discussion on this topic – if you want to address causality, as the report does (and should), significantly more methodological effort should be provided.

I must say I see a danger that due to relatively low usage of more complex statistics in cultural policy research the researchers in the field could indeed take the graphs for granted and perhaps (likely) even confuse the results in the analysis for causal effects (despite warnings in the study) and, in this manner, such efforts could cause more »noise« than information. As said previously, I have serious concerns about the reliability and validity of the results, which are not adequately addressed in the report, as much as I managed to read in a short time (if I skipped something, I apologize).

Nevertheless, I suggest to spend more effort on the above suggestions in future and hope that my opinion will be useful despite its critical tone.

P.S.: I did not spend much effort on the discussion on the interpretation of the results – although being a cultural economist I am not an expert on cultural participation and it could be that also some contentwise results could be questionable/debatable as well. I hope some other experts could be contacted to discuss those issues as well.

Author:
Andrej Srakar, PhD; Research Associate, Institute for Economic Research, Ljubljana; Assistant Professor, Faculty of Economics, University of Ljubljana.

  • Share/Bookmark

5.02.2017

(Še ena) letališčna refleksija

Letališče, Frankfurt, razmišljanje na poti domov s konference o staranju prebivalstva (Population Aging) v Pragi. Sprašujem se, kaj pomeni raziskovanje s pomočjo močnejših statističnih in ekonometričnih metod – je sploh čemu namen in čemu. Čeprav bi se komu zdelo, da je nepoznavanje in nerazumevanje statistike značilnost težje merljivih polj, kot je kultura, pa ni tako: vsa polja, ki so prežeta z moralističnimi in lepozvočnimi trditvami o »kakovosti življenja pacientov«, »zgodbah ljudi«, »angažiranih raziskovalcih«, »from words to deeds«, itd. imajo enake probleme. Spomnim se lanskoletne konference o zdravstveni ekonomiki na King’s College London: zveneča lokacija, zaradi druge konference sem ostal le na eni prvih, lastni sekciji. Dobesedno katastrofa, mislim, da štiri prezentacije, poleg moje še tri z tarnanji o pomenu dobrih dejanj za paciente, itd. Potrditev obupne konference je prišla letos, ko so na obvestilo o drugem izdanju kar deževali email odzivi »unsubscribe«. Naprej, konferenca v Atenah o zdravstveni ekonomiki, politiki in managementu pred dvemi leti, zelo podobno, bolje rečeno, zelo heterogeno – nekaj zanimivih, nekaj pa tudi dobesedno absurdnih prispevkov, kjer je nekdo predstavil uvod in metodologijo, potem pa še (pričakovane) zaključke – hm, sekcijo z rezultati je izpustil (?).

V vsakem primeru. S prihodom big data postaja razkorak med članki z uporabo resnejših statističnih metod in tistih, ki tega sploh nimajo ali imajo le deskriptivne statistike, vedno večji. Sam imam zelo rad tudi teoretske članke ali članke z uporabo kvalitativne metodologije, vendar so oboji pred velikim preizkusom: morajo biti seveda resnično vrhunski, pregledati in resno premisliti vso literaturo, ki obstaja na področju, napraviti resen korak naprej, predstaviti kako novo spoznanje, model, povezavo s kakšnim področjem, kjer tega doslej ni bilo. Če gre za kvalitativno metodologijo resno premisliti vzorec, ki so ga uporabili, zaželeno “velik” (v tem primeru verjetno med 20/30 in 100, sicer precej bluzim, ker ne poznam dejanskih specifikacij v literaturi glede tega), uporabiti in nadgraditi metodologijo, ki se je glede tega razvila na področju. Članki, ki jih sam srečujem v praksi, na konferencah, pa največkrat igrajo le na karto nekaj knjig, všečnih politično korektnih teoretskih zgodb, v primeru kvalitativne metodologije pa z vzorci pod 10, že to je lahko uspeh. In morjem nekih precej čudnih zaključkov, dolgimi litanijami, ki jih rezultati članka v nobenem primeru ne podpirajo in odražajo bolj osebna mnenja avtorjev.

Naj bo jasno, podobnim problemom je podvržena tudi »kvantitativna« metodologija. Tudi tu so pravzaprav tri vrste člankov: »teoretsko-kvantitativni«, ki vsebujejo le matematične modele, brez podatkov, gre predvsem za ekonomske prispevke, ki so bili najbolj priljubljeni v 50′ tih in 60′ tih, delno 70′tih letih preteklega stoletja, in ki jih sam iskreno povedano obožujem in mislim, da jih je danes premalo, čeprav se še vedno pišejo – primer je revija Theoretical Economics, ki jo izdaja Econometric Society.

Drugi so »deskriptivno-kvantitativni«. Vsebujejo le osnovne statistike, z besedami kolega s predstavitve z neke »davne« (2014) kulturno-ekonomske konference: »nekako se vidi«, da takšna in takšna zakonitost velja v podatkih. Tu je tisti temeljni pomen, ki ga sam vidim v kompleksnejši statistični metodologiji – omogoča, da »vidimo« (vendar ne »nekako«, ampak statistično korektno) zakonitosti, ki jih s prostim očesom ne bi mogli. Človeške zmožnosti daleč presega to, da bi v big data, denimo nekaj milijonov enotah in/ali nekaj deset tisoč spremenljivkah videli karkoli, še tako majhnega. Tudi ognja ne vžgemo zgolj s pogledom, potrebujemo kurilo, pa četudi ga je izdelala kaka »umazana« neoliberalna firma z zahoda.

Vendar seveda ne moremo ostati na tem, da se »nekako vidi« »nekaj« v podatkih. Vem, da bi lahko vodili dolge razprave o »socialni konstrukciji znanstvenih spoznanj«, da raje ne začnem o pri nas precej precenjenem in zlorabljenem konceptu ideologije, vendar je seveda tisti pravi izziv prodreti globlje v podatke in v njih poiskati zakonitosti in pokazati tudi, da slednje veljajo ne glede na uporabljeno (korektno) metodo, ne glede na nabor podatkov, ne glede na raziskovalca. Gre torej za temu bi rekel »prave« kvantitativne članke. Dejansko je, iskreno rečeno, danes najlažje pisati prav te, saj terjajo le predhodno obvladanje statistične in ekonometrične metodologije, potem seveda še kar ogromno dela na podatkih, vendar je na tak način najlaže priti do močnih spoznanj. Tudi ta pot se množično zlorablja, in poznam dobesedno golide/gore člankov s tem pristopom, ki so popoln »rubbish« in ne prinesejo popolnoma nič, razen tega, da je raziskovalec v model vključil namesto a in b tudi interakcijo a in b (hehe…).

Seveda je tudi za pisanje teh člankov potrebnega ogromno dela. Moje mnenje pa je, da je za resnično vrhunski prispevek potrebno vse hkrati: močna teorija z ekstenzivnim in natančnim pregledom literature in konceptov na področju; močan matematično-teoretski del, ki je zmožen smiselno formalizirati problem, ki se raziskuje; močan podatkovni set, ki je zmožen ponuditi trdno bazo podatkov za dejansko preverbo problema; močna statistična oz. ekonometrična metodologija, ki izhaja in se navezuje na vse predhodne dele in ni zgolj sama sebi namen oz. ni le kak preprost log-log model, kot to lepo opisuje David E. Giles tukaj. In naposled: velik premik v rezultatih, nova spoznanja, opažanja, ki resnično premaknejo vednost na področju. Ter seveda tudi močne implikacije za bodoče znanstveno delo in morda tudi policy implikacije. Takšne članke skušam pisati sam, od tod verjetno kar nekaj uspeha, ki ga žanjem v mednarodnih krogih, tako v kulturni ekonomiki kot SHARE, in kar nekaj čudnih odzivov na konferencah z moralističnimi predavatelji.

Skratka, da se vrnemo na začetek. Nekateri me, posebej v slovenskem prostoru, mislim, da štejejo med nekakšne »mladoekonomiste«, ki so večinoma res izhajali iz tega, da so ekonometrični modeli alfa in omega, sine qua non, raison d’etre (in kar je še podobnih fraz) ekonomije in znanstvenega raziskovanja nasploh. Ni res. Ključno je vedno razumevanje problema, ki ga analiza prinese, pa naj ima ali nima močne metodološke osnove za sabo. Vendar menim, da mora raziskovanje, kot ga želim delati sam, vsebovati vse od navedenega v predhodnem odstavku. Z očmi metodologa lahko vidimo stvari, ki jih sicer ne bi mogli in znali, z očmi teoretika pa jih lahko razložimo. Sam sem teoretsko ozadje pridobil v kar dolgih letih precej intenzivnega (kolikor ga nekaj – 8-9 – let omogoča) študija filozofije, sociologije, politologije, antropologije, religij, kulturnih študij, itd. zato priznam, da me sem ne vleče več, je pa to osnova, od koder črpam izhodišča za delo – iskreno rečeno nujna osnova, ki žal ogromni večini ekonomistov močno manjka in jih močno zavira pri delu. Metodološko ozadje dokončno dograjujem oz. bom močno nadgradil še na sedanjem drugem doktoratu in dejansko je to smer, ki me najbolj vleče, vendar je to seveda stvar osebne odločitve. Pravo raziskovanje pa potrebuje oboje. In, dragi moji: če bi se več ljudi zavedalo tega, bi bilo veliko manj nesporazumov, slabih prispevkov, političnih iger v znanosti, obtoževanja in slabe volje. In bi tudi Slovenci, če bi stopili na to pot, denimo v družboslovju, kjer je tega danes izjemno malo, lahko naposled napravili kak resen korak naprej, stran od večine precej »blesavih« in bolj politično/ideološko pogojenih zgodb, ki pri nas vladajo trenutno.

Končal bom s kratko retrospektivo. Te dni sta izšla dva članka s večidel prvimi uporabami nove metode, ki smo jo razvili oz. jo razvijamo za vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov, v naslednjih tednih izide še en. V naslednjih mesecih pride »ven« naposled prispevek o deaccessioningu, ki bo upam resnično pretresel znanstveni svet glede tega – prvo oz. (z ozirom na Di Gaetano & Mazza 2012/2016) najmočnejše matematično modeliranje problema in predvsem prvo empirično merjenje/vrednotenje tega »napol legalnega« in zato očem skritega fenomena. Prvi resnejši svetovni članek o ekonometriki kulturnih proračunov je v tisku, kar nekaj izpeljav (razmerje med lokalnimi in centralnimi proračuni; razmerje med javnim financiranjem kulture in zaposlenostjo v kulturi, oboje kolikor vem nikoli modelirano) je pred oddajo v objavo. Prva resnejša empirična preučevanja kulturnega podjetništva, teme, ki postaja zelo vroča v svetovnem merilu, so tik pred izdajo. Prvi resneje statistično zgrajeni kulturni indeks tudi tik pred objavo, vsaj upamo; enako velja za prvo statistično vrednotenje kulture kot četrtega stebra trajnostnega razvoja. In ogromno drugega, novosti in inovacij glede kulturne ekonomike. Veliko resnih znanstvenih inovacij, ki smo jih naredili na SHARE podatkih, mora iti v objavo, žal sem sam več časa vsaj glede objav lani namenil kulturni ekonomiki.

Iz vsega tega si vsaj sam jemljem legitimnost, da govorim o problemih, kot sem jih opisal zgoraj. Seveda pa je na vsakem od nas/vas, da si o tem ustvari svoje mnenje, predvsem pa, z besedami, ki so mi nekako še najbolj ljube: »sapere aude« – razmišljajte s svojo glavo, izven ideologij (tudi tistih, ki same sebe slikajo kot »kritike ideologij«), izven političnih interesov in izven klanovskih znanstvenih zgodb, ki jih mrgoli. Zaradi mene tudi izven tegale prispevka. Velikokrat bo že razmišljanje v to smer več kot dovolj.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |