V krizi smisla tiči misel






         

5.02.2017

(Še ena) letališčna refleksija

Letališče, Frankfurt, razmišljanje na poti domov s konference o staranju prebivalstva (Population Aging) v Pragi. Sprašujem se, kaj pomeni raziskovanje s pomočjo močnejših statističnih in ekonometričnih metod – je sploh čemu namen in čemu. Čeprav bi se komu zdelo, da je nepoznavanje in nerazumevanje statistike značilnost težje merljivih polj, kot je kultura, pa ni tako: vsa polja, ki so prežeta z moralističnimi in lepozvočnimi trditvami o »kakovosti življenja pacientov«, »zgodbah ljudi«, »angažiranih raziskovalcih«, »from words to deeds«, itd. imajo enake probleme. Spomnim se lanskoletne konference o zdravstveni ekonomiki na King’s College London: zveneča lokacija, zaradi druge konference sem ostal le na eni prvih, lastni sekciji. Dobesedno katastrofa, mislim, da štiri prezentacije, poleg moje še tri z tarnanji o pomenu dobrih dejanj za paciente, itd. Potrditev obupne konference je prišla letos, ko so na obvestilo o drugem izdanju kar deževali email odzivi »unsubscribe«. Naprej, konferenca v Atenah o zdravstveni ekonomiki, politiki in managementu pred dvemi leti, zelo podobno, bolje rečeno, zelo heterogeno – nekaj zanimivih, nekaj pa tudi dobesedno absurdnih prispevkov, kjer je nekdo predstavil uvod in metodologijo, potem pa še (pričakovane) zaključke – hm, sekcijo z rezultati je izpustil (?).

V vsakem primeru. S prihodom big data postaja razkorak med članki z uporabo resnejših statističnih metod in tistih, ki tega sploh nimajo ali imajo le deskriptivne statistike, vedno večji. Sam imam zelo rad tudi teoretske članke ali članke z uporabo kvalitativne metodologije, vendar so oboji pred velikim preizkusom: morajo biti seveda resnično vrhunski, pregledati in resno premisliti vso literaturo, ki obstaja na področju, napraviti resen korak naprej, predstaviti kako novo spoznanje, model, povezavo s kakšnim področjem, kjer tega doslej ni bilo. Če gre za kvalitativno metodologijo resno premisliti vzorec, ki so ga uporabili, zaželeno “velik” (v tem primeru verjetno med 20/30 in 100, sicer precej bluzim, ker ne poznam dejanskih specifikacij v literaturi glede tega), uporabiti in nadgraditi metodologijo, ki se je glede tega razvila na področju. Članki, ki jih sam srečujem v praksi, na konferencah, pa največkrat igrajo le na karto nekaj knjig, všečnih politično korektnih teoretskih zgodb, v primeru kvalitativne metodologije pa z vzorci pod 10, že to je lahko uspeh. In morjem nekih precej čudnih zaključkov, dolgimi litanijami, ki jih rezultati članka v nobenem primeru ne podpirajo in odražajo bolj osebna mnenja avtorjev.

Naj bo jasno, podobnim problemom je podvržena tudi »kvantitativna« metodologija. Tudi tu so pravzaprav tri vrste člankov: »teoretsko-kvantitativni«, ki vsebujejo le matematične modele, brez podatkov, gre predvsem za ekonomske prispevke, ki so bili najbolj priljubljeni v 50′ tih in 60′ tih, delno 70′tih letih preteklega stoletja, in ki jih sam iskreno povedano obožujem in mislim, da jih je danes premalo, čeprav se še vedno pišejo – primer je revija Theoretical Economics, ki jo izdaja Econometric Society.

Drugi so »deskriptivno-kvantitativni«. Vsebujejo le osnovne statistike, z besedami kolega s predstavitve z neke »davne« (2014) kulturno-ekonomske konference: »nekako se vidi«, da takšna in takšna zakonitost velja v podatkih. Tu je tisti temeljni pomen, ki ga sam vidim v kompleksnejši statistični metodologiji – omogoča, da »vidimo« (vendar ne »nekako«, ampak statistično korektno) zakonitosti, ki jih s prostim očesom ne bi mogli. Človeške zmožnosti daleč presega to, da bi v big data, denimo nekaj milijonov enotah in/ali nekaj deset tisoč spremenljivkah videli karkoli, še tako majhnega. Tudi ognja ne vžgemo zgolj s pogledom, potrebujemo kurilo, pa četudi ga je izdelala kaka »umazana« neoliberalna firma z zahoda.

Vendar seveda ne moremo ostati na tem, da se »nekako vidi« »nekaj« v podatkih. Vem, da bi lahko vodili dolge razprave o »socialni konstrukciji znanstvenih spoznanj«, da raje ne začnem o pri nas precej precenjenem in zlorabljenem konceptu ideologije, vendar je seveda tisti pravi izziv prodreti globlje v podatke in v njih poiskati zakonitosti in pokazati tudi, da slednje veljajo ne glede na uporabljeno (korektno) metodo, ne glede na nabor podatkov, ne glede na raziskovalca. Gre torej za temu bi rekel »prave« kvantitativne članke. Dejansko je, iskreno rečeno, danes najlažje pisati prav te, saj terjajo le predhodno obvladanje statistične in ekonometrične metodologije, potem seveda še kar ogromno dela na podatkih, vendar je na tak način najlaže priti do močnih spoznanj. Tudi ta pot se množično zlorablja, in poznam dobesedno golide/gore člankov s tem pristopom, ki so popoln »rubbish« in ne prinesejo popolnoma nič, razen tega, da je raziskovalec v model vključil namesto a in b tudi interakcijo a in b (hehe…).

Seveda je tudi za pisanje teh člankov potrebnega ogromno dela. Moje mnenje pa je, da je za resnično vrhunski prispevek potrebno vse hkrati: močna teorija z ekstenzivnim in natančnim pregledom literature in konceptov na področju; močan matematično-teoretski del, ki je zmožen smiselno formalizirati problem, ki se raziskuje; močan podatkovni set, ki je zmožen ponuditi trdno bazo podatkov za dejansko preverbo problema; močna statistična oz. ekonometrična metodologija, ki izhaja in se navezuje na vse predhodne dele in ni zgolj sama sebi namen oz. ni le kak preprost log-log model, kot to lepo opisuje David E. Giles tukaj. In naposled: velik premik v rezultatih, nova spoznanja, opažanja, ki resnično premaknejo vednost na področju. Ter seveda tudi močne implikacije za bodoče znanstveno delo in morda tudi policy implikacije. Takšne članke skušam pisati sam, od tod verjetno kar nekaj uspeha, ki ga žanjem v mednarodnih krogih, tako v kulturni ekonomiki kot SHARE, in kar nekaj čudnih odzivov na konferencah z moralističnimi predavatelji.

Skratka, da se vrnemo na začetek. Nekateri me, posebej v slovenskem prostoru, mislim, da štejejo med nekakšne »mladoekonomiste«, ki so večinoma res izhajali iz tega, da so ekonometrični modeli alfa in omega, sine qua non, raison d’etre (in kar je še podobnih fraz) ekonomije in znanstvenega raziskovanja nasploh. Ni res. Ključno je vedno razumevanje problema, ki ga analiza prinese, pa naj ima ali nima močne metodološke osnove za sabo. Vendar menim, da mora raziskovanje, kot ga želim delati sam, vsebovati vse od navedenega v predhodnem odstavku. Z očmi metodologa lahko vidimo stvari, ki jih sicer ne bi mogli in znali, z očmi teoretika pa jih lahko razložimo. Sam sem teoretsko ozadje pridobil v kar dolgih letih precej intenzivnega (kolikor ga nekaj – 8-9 – let omogoča) študija filozofije, sociologije, politologije, antropologije, religij, kulturnih študij, itd. zato priznam, da me sem ne vleče več, je pa to osnova, od koder črpam izhodišča za delo – iskreno rečeno nujna osnova, ki žal ogromni večini ekonomistov močno manjka in jih močno zavira pri delu. Metodološko ozadje dokončno dograjujem oz. bom močno nadgradil še na sedanjem drugem doktoratu in dejansko je to smer, ki me najbolj vleče, vendar je to seveda stvar osebne odločitve. Pravo raziskovanje pa potrebuje oboje. In, dragi moji: če bi se več ljudi zavedalo tega, bi bilo veliko manj nesporazumov, slabih prispevkov, političnih iger v znanosti, obtoževanja in slabe volje. In bi tudi Slovenci, če bi stopili na to pot, denimo v družboslovju, kjer je tega danes izjemno malo, lahko naposled napravili kak resen korak naprej, stran od večine precej »blesavih« in bolj politično/ideološko pogojenih zgodb, ki pri nas vladajo trenutno.

Končal bom s kratko retrospektivo. Te dni sta izšla dva članka s večidel prvimi uporabami nove metode, ki smo jo razvili oz. jo razvijamo za vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov, v naslednjih tednih izide še en. V naslednjih mesecih pride »ven« naposled prispevek o deaccessioningu, ki bo upam resnično pretresel znanstveni svet glede tega – prvo oz. (z ozirom na Di Gaetano & Mazza 2012/2016) najmočnejše matematično modeliranje problema in predvsem prvo empirično merjenje/vrednotenje tega »napol legalnega« in zato očem skritega fenomena. Prvi resnejši svetovni članek o ekonometriki kulturnih proračunov je v tisku, kar nekaj izpeljav (razmerje med lokalnimi in centralnimi proračuni; razmerje med javnim financiranjem kulture in zaposlenostjo v kulturi, oboje kolikor vem nikoli modelirano) je pred oddajo v objavo. Prva resnejša empirična preučevanja kulturnega podjetništva, teme, ki postaja zelo vroča v svetovnem merilu, so tik pred izdajo. Prvi resneje statistično zgrajeni kulturni indeks tudi tik pred objavo, vsaj upamo; enako velja za prvo statistično vrednotenje kulture kot četrtega stebra trajnostnega razvoja. In ogromno drugega, novosti in inovacij glede kulturne ekonomike. Veliko resnih znanstvenih inovacij, ki smo jih naredili na SHARE podatkih, mora iti v objavo, žal sem sam več časa vsaj glede objav lani namenil kulturni ekonomiki.

Iz vsega tega si vsaj sam jemljem legitimnost, da govorim o problemih, kot sem jih opisal zgoraj. Seveda pa je na vsakem od nas/vas, da si o tem ustvari svoje mnenje, predvsem pa, z besedami, ki so mi nekako še najbolj ljube: »sapere aude« – razmišljajte s svojo glavo, izven ideologij (tudi tistih, ki same sebe slikajo kot »kritike ideologij«), izven političnih interesov in izven klanovskih znanstvenih zgodb, ki jih mrgoli. Zaradi mene tudi izven tegale prispevka. Velikokrat bo že razmišljanje v to smer več kot dovolj.

  • Share/Bookmark

7.01.2017

Pregled literature – MIMIC modeli

Nekaj začetnih del s področja MIMIC (Multiple Indicators Multiple Causes, t.j. “multipli kazalniki, multipli prediktorji/vzroki”) modelov, literatura se bo verjetno dodajala tudi sprotno. Modele uporabljam pri enem člankov, kjer sem soavtor, mislim pa, da na področju manjka ustrezen pregled dosedaj opravljenih del – v vsakem primeru pa bo tole služilo vsaj za lastno evidenco.

Aigner, D., Schneider, F., & Damayanti G. (1988). Me and my shadow: estimating the size of the US hidden economy from time series data. V: W. A. Barnett, E. R. Berndt in H. White (eds.), Dynamic econometric modeling, Cambridge (Mass.): Cambridge University Press, pp. 224-243.
Dell’Anno, R., & Schneider, F. (2003). The shadow economy of Italy and other OECD countries: What do we know? Journal of Public Finance and Public Choice, 21(2-3), 97-120.
Frey, B.S., & Weck, H. (1983). Estimating the Shadow Economy: A ‘Naive’ Approach. Oxford Economic Papers, 35, 23-44.
Frey, B.S., & Weck-Hannemann, H. (1984). The hidden economy as an “unobserved” variable. European Economic Review, 26(1), 33-53.
Giles, D.E.A. (1999). Measuring the hidden economy: Implications for econometric modelling. The Economic Journal, 109(456), 370-380.
Giles, D.E.A., & Tedds, L.M. (2002). Taxes and the Canadian Underground Economy. Canadian Tax Paper No. 106, Toronto: Canadian Tax Foundation.
Giles, D.E.A., Tedds, L.M., & Werkneh, G. (2002). The Canadian underground and measured economies: Granger causality results. Applied Economics, 34(4), 2347-2352.
Goldberger, A. S. (1972). Maximum Likelihood Estimation of Regressions Containing Unobservable Independent Variables. International Economic Review, XIII, 1-15.
Johnson, S., Kaufmann, D., & Zoido-Lobatón, P. (1998a). Regulatory discretion and the unofficial economy. The American Economic Review, 88(2), 387-392.
Johnson, S., Kaufmann, D., & Zoido-Lobatón, P. (1998b). Corruption, public finances and the unofficial economy. Discussion paper, The World Bank, Washington, D.C.
Joreskog, K., & Goldberger, A.S. (1975). Estimation of a Model with a Multiple Indicators and Multiple Causes of a Single Latent Variable. Journal of American Statistical Association, Vol. 70, 631-639.
Lippert, O., & Walker, M. (eds.) (1997). The Underground Economy: Global Evidences of its Size and Impact. Vancouver: The Frazer Institute.
Mummert, A., & Schneider, F. (2002). The German shadow economy: Parted in a united Germany? Finanzarchiv, 58(3), 286-316.
Posey, C., Roberts, T.L., Lowry, P.B., & Bennett, R.J. (2015). Multiple Indicators and Multiple Causes (MIMIC) Models as a Mixed-Modeling Technique: A Tutorial and an Annotated Example. Communications of the Association for Information Systems, 36, Article 11.
Schneider, F. (1994). Can the shadow economy be reduced through major tax reforms? An empirical investigation for Austria. Supplement to Public Finance/ Finances Publiques, 49, 137-152.
Schneider, F. (1997). The shadow economies of Western Europe. Economic Affairs, 17(3), 42-48.
Schneider, F. (2003). The shadow economy. V: C.K. Rowley in F. Schneider (eds.), Encyclopedia of Public Choice, Dordrecht: Kluwer Academic Publishers.
Schneider, F. (2005). Shadow economies around the world: what do we really know? European Journal of Political Economy, 21(3), September, 598-642.
Tanzi, V. (1999). Uses and abuses of estimates of the underground economy. The Economic Journal, 109(456), 338-340.
Thomas, J.J. (1992). Informal Economic Activity. LSE Handbooks in Economics, London: Harvester Wheatsheaf.
Weck, H. (1983). Schattenwirtschaft: Eine Möglichkeit zur Einschränkung der öffentlichen Verwaltung? Eine ökonomische Analyse. Frankfurt/Main: Lang.
Zellner, A. (1970). Estimation of Regression Relationship Containing Unobservable Independent Variables. International Economic Review, 11, 441-54.

  • Share/Bookmark

25.12.2016

Vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov – nova metoda

Ob novem letu je prav pogledati tudi, kaj ga je najbolj zaznamovalo. Vsaj zame zagotovo kar malce nepričakovan dvig metode ex-post ekonometrične verifikacije kot nove metode vrednotenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov. Metoda, ki smo jo sami pričeli uporabljati pri ocenjevanju ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, in je potem kar nekaj časa “samevala”, je pričela “migati” v lanskem letu, dokončno pa se je pričela prebijati v zanimanje strokovne javnosti v tem letu.

Vse skupaj terja malce kronologije. Tema mojega magisterija na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je bila ekonomsko vrednotenje kulturnih dogodkov (kasneje je magisterij v knjižni obliki izdala Založba FDV). V magisteriju sem tedaj predstavil vse različne metodologije, ki so obstajale na področju, s posebnim ozirom na razkol med uporabo input-output metodologije (t.i. ekonomskimi impaktnimi študijami) in kontingenčno vrednotno metodologije. Podobno kot večina kulturne ekonomike sem se tedaj zavzel za večjo uporabo slednje pri vrednotenju kulturnih dogodkov. Iskreno rečeno pa mi tema “ni dala spati” in sem slutil, da v tedanji argumentaciji zevajo večje luknje.

Ko sem se vrnil z enoletnega študijskega bivanja v ZDA, me je Bogomir Kovač povabil k pripravi študije ekonomskih učinkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Sredi 2012, takoj, ko sem se vrnil, smo v okviru EPK pripravili tudi mednarodno konferenco o razvojnih potencialih kulture, kjer so bili prisotni tako rekoč vsi, ki s tega področja kaj pomenijo v svetovnem merilu: v prvi meri legenda tega področja, Bruce Alan Seaman, s katerim sem še danes v stiku. Bistveni del: v svoji predstavitvi je Seaman že takrat nakazal potencial nove metode ex-post ekonometrične verifikacije, ki je nihče v kulturni ekonomiki doslej ni uporabljal.

Ko smo torej po tem, v jesenskih mesecih 2012 razmišljali, kako se lotiti študije v Mariboru, je prišel preblisk. Med vožnjo z vlakom do Maribora, kjer smo imeli takrat sestanek, sem se malce nerad lotil teme sestanka – bomo pač naredili neko kombinacijo impaktne in kontingenčne študije, sem si dejal. Bo že kako… In potem sunek: kaj pa če bi uporabili podatke SURS in treatment effects metode? Primerjali dejanske statistične učinke po občinah? Odlično! In potem misel: pa zakaj za vraga tega ne delajo tudi v drugih študijah, v drugih primerih? Saj to je vendar najbolj pisano na kožo temu problemu – merjenju ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov…

Dobro, ostalo je zdaj že preteklost, v Mariboru smo to uporabili, s tedaj še precej elementarno ekonometrično osnovo, zato tega kar dolgo nisem hotel spraviti v objavo. Uporabili smo vse tri metode, ekonomsko impaktno študijo, ex-post verifikacijo in kontingenčno metodo. Še danes vsi tisti, ki hočejo kazati na velike ekonomske učinke dogodka, navajajo le impaktno študijo, tisti, ki ga hočejo kritizirati, pa ex-post verifikacijo. Vsakemu svoje, alias sto ljudi, sto čudi.

Da malo skrajšam: metodo sva obudila v letu 2014 s kolegico dr. Renato Slabe-Erker in jo kasneje uporabila na primeru ekonomskih učinkov EuroBasketa2013 v Sloveniji. Z njeno uporabo sva prijavila tudi članek o ekonomskih učinkih beneških karnevalov na takratni odprti poziv za mednarodno monografijo Carnival, Culture and Tourism (po vseh peripetijah bo naposled zunaj v začetku 2017 pri eni vodilnih založb s področja turizma, CABI). Bila sva sprejeta, rok za članek pa smo imeli jeseni 2015. K sodelovanju sva povabila še mojo tesno sodelavko prof. dr. Marileno Vecco, ki je skoraj 10 let živela in predavala v Benetkah.

Izšlo se je odlično, rezultate članka kratko predstavljam v nadaljevanju. Ko je na Facebook profilu ACEI v začetku 2016 stekla debata o novih metodah merjenja ekonomskih učinkov kulture, sem jim sam posredoval te članke (mariborskega, beneškega, EuroBasket). Članke je dobila Jen Snowball, ki je prav tako predavala na mariborski konferenci, in tako se je vednost malce razširila. Beneški članek smo predstavili na osrednji ACEI konferenci v Valladolidu, o njem sta veliko “glasin” razširila Jen in Seaman in prišlo je nekaj največjih na področju, denimo Victor Ginsburgh. Vzdušje je bilo malce mučno, predstavitev ni najbolje uspela, vseeno pa je bilo dovolj, da se je delo nadaljevalo. V mesecu po konferenci sva z Marileno naposled zaključila in oddala še članek o učinkih EPK Maribor 2012, sedaj že sprejet v Journal of Cultural Economics; vmes je bil sprejet še en članek z uporabo te metode na primerih dveh slovenskih jazz festivalov Jazz Cerkno in Jazzinty, ki bo objavljen v januarju 2017 v European Planning Studies. V postopku dogovora je ex-post ekonometrična študija EPK Aarhus 2017, v dogovorih je seminar na IMT Lucca, v postopkih dogovorov je tudi študija učinkov festivalov na Dunaju. Kjerkoli smo kasneje (po Valladolidu) predstavljali članek s to metodo, smo dobili dokaj enoten, večkrat ponovljen odziv: ta metoda je to, kar področje kulturne ekonomike trenutno najbolj potrebuje. In to je seveda odlično izhodišče za oba z Marileno, ki sva sedaj nekako proponenta te metode.

Opišimo najprej v kratkem, o čem je v metodi sploh govora in kje so njene prednosti in slabosti. Najprej, kje je problem obstoječih metod? Impaktne študije prinašajo napačne številke. Čeprav se jih velikokrat označuje kot “najpogostejšo obliko raziskav na področju umetnosti in kulture” (glej denimo Sterngold, 2004), pa so velikokrat bolj poskusi “arts people” (kot jih imenuje Frey, 2005), da bi širšo javnost, predvsem pa financerje “ozavestili” (bom rekel kar direktno: nategnili…) o ekonomskem pomenu lastnega dogodka. Višja kot je številka, bolje je (lažje je prepričevati)…

Na drugi strani je metoda kontingenčnega vrednotenja kot bolj “blagozvočna” in politično korektna: vrednoti namreč “intangible” vrednosti kulture. Kaj lepšega, mar ne? Bom še enkrat več neposreden: kaj lepšega za še en nateg “strokovne”, predvsem pa kulturniške javnosti… Ponovno gre namreč za metodo, ki ima velike, neizogibne probleme. Gre za anketno metodo, kjer se respondente sprašuje po največjem plačilu, ki bi ga bili pripravljeni odšteti za spremembo v ravni neke javne dobrine, povedano zelo v grobem in kratkem. Razumljivo: ti respondenti lahko odgovorijo načeloma karkoli, in večinoma tudi kontingenčne študije prinašajo visoke, lahko bi dejali napihnjene številke. Vendar še bolj nerodno: povsem se izognejo osnovnemu vprašanju – kakšni so (bili) učinki dogodka na ustvarjene prihodke, nova delovna mesta, dodatno število turistov, obisk kulturnih prireditev, zbrane davščine, če že hočete? Iskreno bom dejal: mislim, da bodo razprave v naslednjih letih jasneje pokazale, da je pri obsežni razpravi o tej metodi v kulturni ekonomiki preteklih desetletij šlo za odmik od pravih problemov, vseeno odmik, ki je prinesel kar nekaj dodatne vednosti, ki pa žal ni odgovorila na bistvena vprašanja.

Zato je rešitev, ki jo prinaša naša metoda, naslednja. Da bi odgovorili na osnovna vprašanja, na katera pa impaktna metodologija odgovarja pristrano in z napačnimi vrednostmi, uporabimo raje obstoječe statistične podatke, dostopne v registrskih virih, in iz njih skušajmo izluščiti “blip” (kot sta to poimenovala Gergaud in Ginsburgh v članku iz 2013), torej nekakšno sled, ki so jo ti dogodki zapustili v okolju, kjer so potekali. Metoda, ki poskuša storiti kaj takšnega, je bila prvič uporabljena v ekonomiki učinkov športnih dogodkov (Baade in Dye, 1988; 1990), iz določenih razlogov (povezanih z zgornjo kratko razlago) pa je doslej doživela le zelo malo aplikacij na področju kulture, do naših študij dejansko po moji vednosti najdemo le en članek z uporabo takšne metodologije – Sarah Skinner je v članku v Journal of Cultural Economics iz leta 2006 ocenjevala ekonomske učinke nekaterih večjih likovnih razstav v mestecu Jackson, Mississippi.

V trenutnem stanju metode jo lahko razdelimo v dve večji vrsti: a) uporabo modelov panelne ekonometrije, kjer uporabimo kakšno od izpeljank metode difference-in-differences ali drugih metod t.i. program evaluation, da bi ugotovili učinek “tretmaja” (angl. treatment effect) na ekonomske kazalnike v mestu (regiji, državi, itd.) dogodka; takšno metodo smo uporabili na primeru ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, pa tudi učinkov EuroBasket2013 v Sloveniji; b) uporabo modelov časovnih vrst, ki jih lahko uporabljamo predvsem takrat, kadar nam veliko spremenljivk na primerjalni ravni manjka; takšno metodo je uporabila Skinnerjeva, sami pa smo jo uporabili pri oceni ekonomskih učinkov beneškega karnevala in dveh slovenskih jazzovskih festivalov.

Najprej poglejmo, kakšne rezultate je prinesla v primeru EPK Maribor 2012. Osnovni parametri dogodka so verjetno vsem dobro znani – 6 partnerskih mest, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje. Dogodek je potekal v letu 2012 in je bil doslej največji kulturni dogodek pri nas, vsaj po obsegu in trajanju. V študiji iz 2013 sva s Kovačem ocenjevala njegove učinke na prihodke podjetij, zaposlenost, mesečne plače, turizem in obisk kulturnih dogodkov. V končnem članku smo ocenjevali predvsem tisto, kar se je pokazalo kot najbolj zanimivo: učinke na turizem in zaposlenost. Prva zanimiva stvar so učinki na turizem – modeli so jasno pokazali, da lahko o zaznavnih učinkih, ki so bili posledica le tega dogodka in ne kakšnih splošnih trendov, gospodarske krize ali drugih dogodkov, govorimo le v Mariboru. Tu smo ocenili, da je zaradi dogodka v mesto prišlo okrog 20,000 dodatnih turistov, od tega nekaj več kot 18,000 tujih. Dodatnih nočitev je bilo (spet ponovno v Mariboru, učinki v nobenem od drugih mest niso bili statistično značilni, v nobeni specifikaciji modelov) nekaj več kot 48,000, od tega prek 46,500 s strani tujih turistov. Učinek, ki smo ga modelirali, je na spodnji sliki viden kot skok v letu 2012.

Ocenjevali smo tudi učinke na zaposlenost. Ti so bili… negativni. Če je projekt pred pričetkom napovedoval ogromno dodatnih delovnih mest in so kreatorji projekta še dolgo po dogodku govorili o pozitivnih učinkih, teh žal v podatkih ni videti. Šele, ko smo bili posebej pozorni na učinke gospodarske krize, smo prišli (le) do okrog 800 delovnih mest, ki jih je leto 2012 odneslo Mariboru (preostalih pet mest je imelo ponovno statistično neznačilne učinke, ko smo upoštevali gospodarsko krizo, vendar bi bili brez upoštevanja tega tudi tu vidni določeni negativni učinki na zaposlenost v letu 2012). Seveda bi bilo absurdno trditi, da je bilo to posledica EPK, vendar ti rezultati pokažejo, da je prav tako absurdno govoriti o tem, da je projekt “premagal” siceršnje probleme mesta – očitno so ostali nekateri močni negativni dejavniki, ki jih nismo uspeli vključiti v model in ki določajo usodo mesta, za katero sami vemo, da ni rožnata. Koristno bi bilo tu iti še naprej v modeliranju in določiti, za katere dejavnike natančno gre.

V primeru Benetk je bilo stanje drugačno. Tu nismo imeli podobno širokih podatkov kot za Maribor (kjer smo lahko uporabili podatke SURS za vse občine v Sloveniji in torej panelno analizo). Dostopni so bili le podatki za regijo Veneto; Italijo v splošnem; ter podatki beneških statistik. Zato smo uporabili zelo podobno metodologijo kot Skinnerjeva, ki se je pokazala kot primerna, vsaj sodeč po statističnih testih v članku. Modelirali smo le univariatne časovne vrste, torej le po eno spremenljivko, kjer smo najprej s preprostimi OLS regresijami izločili sezonske in ciklične učinke ter nato ocenjevali parametre z ARIMA modeli ter kasneje še z intervencijsko analizo, ki smo jo kasneje uporabili tudi za slovenske jazz festivale. Ocenjevali smo učinke na število turistov – njihove prihode, nočitve, vožnje z vaporetti in letalske prevoze; ter zaposlenost v regiji.

V spodnji sliki sta vidni osnovni časovni vrsti, ki smo jih ocenjevali – število prihodov turistov in njihovih nočitev. Kar smo ocenjevali, je majhen “spike”, torej dvig v februarju vsakega leta, torej v mesecu, v katerem v največji meri poteka karneval. Izkazalo se je, da je modeliranje dalo kar robustne in statistično močne rezultate. Ocenili smo, da karneval v Benetkah prinaša vsako leto približno 50,000 dodatnih prihodov turistov in približno 170,000 dodatnih nočitev. Prav tako tudi okrog 20,000 dodatnih potnikov na vaporettih. Največji učinki glede vsega tega so bili v februarju leta 2011, ko smo zabeležili tudi edini statistično značilen padec v stopnji brezposelnosti v regiji Veneto za 1.21 odstotne točke, ki ga je očitno pripisati v veliki meri učinkom karneval. Iz tega je bilo precej enostavno oceniti tudi učinke na skupne dodatne prihodke v mestu, nastale v največji meri kot posledica karnevala, v letu 2012 so ti znašali okrog 58 milijonov evrov.

Zadnji primer, ki ga imamo trenutno “na voljo”, so učinki dveh slovenskih jazz festivalov, Jazz Cerkno in Jazzinty Novo mesto v letih 2008-2015. Šlo je za članek, ki je bil v osnovi prijavljen v tematsko številko revije European Planning Studies o odpornosti (angl. resilience) mest in prispevku umetniških dogodkov k temu. Tu smo imeli to srečo, da smo imeli pravzaprav na voljo obe metodološki možnosti: lahko bi uporabili analizo panelnih podatkov, saj smo ponovno imeli (mesečne) podatke o turizmu za dobršen del slovenskih občin (preko SURS), lahko pa smo uporabili tudi metode časovnih vrst, enake kot v primeru Benetk. V primeru Cerkna tu ni bilo problemov, saj sta tam po naši vednosti le dva večja vsakoletna “dogodka”: smučarski del sezone, kjer je v spodnji sliki viden tudi največji skok v turizmu, ter festival, ki poteka v mesecu maju – lepo je viden tudi manjši skok glede tega, ki smo ga ocenjevali. V primeru Novega mesta smo tu imeli nekaj več težav, da smo v mesecu avgustu, ko poteka Jazzinty, izločili učinke festivala.

V Cerknem smo tako ocenili učinke festivala v “najboljših” letih, 2008-2010, na 300-1000 novih obiskovalcev, med katerimi je bilo okrog 200-600 tujcev. Dodatnih nočitev je bilo med 1,000-5,000, od tega 600-3,000 s strani tujih obiskovalcev. Manjši učinki so bili vidni v Novem mestu, kjer smo ocenili le okrog 200 dodatnih obiskovalcev zaradi festivala, vsaj v letih 2008-2010, ogromna večina teh je bila tujih, dodatnih nočitev pa okrog 1,000. Določeni pozitivni učinki so bili tudi na zaposlenost, v rangu 20-100 dodatnih delovnih mest, v obeh mestih je bilo to vidno v letih 2008-2010, v Cerknem še kasneje v letu 2014, v Novem mestu pa v letu 2012.

Zadnja stvar, ki jo prikazujem, je še vzdržnost takšnih učinkov v primeru dveh jazz festivalov. V zgornji vrsti so ti učinki za Jazz Cerkno, v spodnji za Jazzinty Novo mesto, po vrsti so grafi naslednji: levo – na skupne prihode turistov; na sredi – na njihove nočitve; na desni – na zaposlenost. Vidimo, da so bili (za razliko od Benetk, kjer rezultatov sicer ne prikazujemo) ti učinki kar vzdržni, zlasti to velja za zaposlenost. Velja pa podobno, kot pri predhodnih ugotovitvah: učinki, ki smo jih opisali, torej v letih 2008-2010, in kasneje pri Cerknem v 2014, pri Novem mestu pa v 2012 in 2015, so bili dokaj vzdržni, tudi zato smo v članku ocenili prispevek obeh festivalov k vzdržnosti in odpornosti obeh mest kot pozitiven.

Kaj reči za konec? Upam, da vam bo to v kratek, vendar dovolj podroben opis tega, kar se je v zadnjih letih dogajalo. Metoda se pričenja razvijati, čeprav je kolikor vem zaenkrat omejena na aplikacije znotraj “mojega” raziskovalnega kroga. Verjetno bodo šele prve resnejše objave, ki bodo prišle v 2017 (za vse tri članke) razširile razpravo in uporabo te metode. Običajno navedemo, da ima metoda naslednje glavne prednosti: a) operira z dejanskimi statističnimi podatki, ključni izziv pa je, ali si zmožen izpeljati ekonometrijo in statistiko dovolj dobro, da prideš do robustnih in korektnih ocen; b) nima posebnih velikih stroškov – potrebuješ sicer nekoga, ki jo zna izvesti, sami podatki, s katerimi operiraš, pa so praviloma predmet zbiranja državnih statističnih uradov in so javno dostopni; c) omogoča primerjavo posameznih dogodkov; d) z njo je možno ugotavljati, kateri dejavniki vplivajo na določen učinek. Največja prednost pa je seveda v tem, da z njo po dolgih desetletjih brezplodnih polemik, ali so boljše impaktne študije s strani “arts people” ali kontingenčno vrednotenje s strani “arts economists”, dobivamo metodo, ki je zmožna odgovoriti na večino vprašanj o ekonomskih učinkih kulturnih dogodkov. Nadaljnja leta pa bodo pokazala, ali smo pri tem šli v pravi smeri in ali bo metoda izpolnila to, kar sedaj obljublja.

Uporabljene reference:
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1988). Sports stadiums and area development: a critical view. Economic Development Quarterly 2(3), 265-275.
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1990). The Impact of Stadium and Professional Sports on Metropolitan Area Development. Growth and Change 21(2), 1-14.
Frey, B.S. (2005). What Values Should Count in the Arts? The Tension between Economic Effects and Cultural Value. CREMA Working Paper Series, Center for Research in Economics, Management and the Arts (CREMA).
Gergaud, O., in Ginsburgh, V. (2013). Measuring the economic effects of cultural events with special emphasis on music festivals. ULB Institutional Repository, ULB – Universite Libre de Bruxelles.
Skinner, S.J. (2006). Estimating the real growth effects of blockbuster art exhibits: a time series approach. Journal of Cultural Economics, 30, 109-125.
Sterngold, A. (2004). Do Economic Impact Studies Misrepresent the Benefits of Arts and Cultural Organizations? The Journal of Arts Management, Law, and Society, 34(3), 166-187.

  • Share/Bookmark

22.12.2016

O klestenju proračunov za kulturo v državah EU – resnica ali mit?

Spodnje je kratek povzetek našega prispevka, povabljenega in sprejetega v objavo v tematski številki o kulturni ekonomiki španske SSCI revije Hacienda Pública Española / Review of Public Economics. Naslov prispevka: The Tale of the Cuts and Raises: Public Budgets for Culture in European Countries During the Financial Crisis, soavtorja: dr. Marilena Vecco, dr. Ákos Tóth.

Prispevek prikazuje gibanja javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize v 28 državah EU in Norveški, državah, za katere so analizo omogočili podatki COFOG, dostopni v letih 1990-2015.

Prispevek je na nek način nadaljevanje študije za Evropsko komisijo iz leta 2013, ki smo jo takrat pripravili v soavtorstvu z dr. Vesno Čopič, Pétrom Inkeijem in dr. Anito Kangas. Takratna študija je verjetno prva ekonometrična analiza določiteljev javnih proračunov za kulturo in morda celo eno prvih del na velikem in neraziskanem področju ekonometrike kulturne politike. Kot je še leta 2006 zapisal nizozemski ekonomist Rick van der Ploeg, “bodo šele kasnejša leta, ko bodo postali dostopni boljši podatki, omogočila prve ekonometrične analize javnih proračunov za kulturo na ravni EU, kot je sicer že v uporabi na področju politične ekonomije v splošnem”. Zamisel takratne študije za EK je bila prav narediti prvo takšno analizo.

Med takratnimi soavtorji sta bila v nasprotju dva glavna koncepta: Inkeijev – Péter je zagovornik deskriptivnih analiz, za takratno študijo pa je pripravil lep graf, ob katerem še danes zavzdihnejo soavtorji/ce; in moj, ki je zagovarjal ekonometrični pristop, ki bi šel v “drobovje” podatkov. V takratni analizi smo združili oba, sam sem predstavil nekaj res bazične linearne panelne ekonometrije in skupinjenja, ostali pa pregled po državah EU.

Vendar si več lahko prebere vsak sam. Glavni namen tega kratkega prispevka je nekje drugje. Prek Budapest Observatory Péter še vedno vsako leto lansira isti “lepi graf”, za leto 2014 ga najdete tukaj, za leto 2015 tukaj, za leto 2016 pa tukaj. Podoben graf smo v članku reproducirali tudi mi, prikazan je v slikici pod tem odstavkom. Kot piše v prispevku glede leta 2014: “Last summer we showed how abruptly central governments cut cultural expenditure after 2008, and that local governments, on the other hand, did not follow suit.” Osrednji moto: v času gospodarske krize so bili rezi v javne proračune za kulturo prisotni tout court, vsepovsod, vsaj ko gledamo državno raven. Péter tudi trdi, da na lokalni ravni tega ni bilo videti.

Ena glavnih ugotovitev našega članka za Hacienda Pública Española je ravno ovrženje takšnih lepih grafov. Slednji imajo (najmanj) dva velika problema, vezana na to, da se preprosto seštejejo vse države vključene v analizo: a) to predpostavlja, da so se države odzivale enako ali vsaj zelo podobno in da jih zato lahko seštevamo kot jabolko in jabolko, in ne denimo kot jabolko in oreh (kar bolj ustreza resnici…); b) to pozablja tudi, da so države med seboj močno različne tudi po velikosti – če denimo Malta in Luksemburg nista poznala rezov v javne proračune za kulturo, who cares… glavno, da sta jih veliki Velika Britanija in Nizozemska.

Dejansko pa podatki pokažejo povsem drugo zgodbo, čeprav, zanimivo, v povprečju nek gro teh trditev vseeno zdrži: v povprečju rezultati dinamičnih panelnih modelov dejansko pokažejo, da so v času gospodarske krize proračuni za kulturo padali, in to tako na državni kot lokalni ravni. O tem malce več kasneje.

Kakšna je torej ta druga zgodba? Jah, države so se na gospodarsko krizo odzivale povsem različno in pri tem niso igrale odločilne vloge zgolj kulturnopolitične značilnosti, prej nekateri makroekonomski dejavniki. Države pa lahko v grobem ločimo na pet skupin.

Najprej, “cutterji”. Ciper, Češka, Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Slovenija in Španija, države, ki so se v času gospodarske krize ubadale z resnimi javnofinančnimi problem in bile večina od njih pod nadzorom t.i. trojke (skupine treh mednarodnih institucij: Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada). K tem državam dodamo še Ciper in Slovenijo, ki sta obe prav tako doživeli velike javnofinančne »pretrese« v času gospodarske krize, pa tudi Češko republiko zaradi podobnih gibanj v javnih proračunih za kulturo v času gospodarske krize. Za vse te države so značilni močni padci v ravni javnih proračunov za kulturo (dejanskih in strukturnih) v času gospodarske krize, posebej v njenih kasnejših letih.

Drugič, “prav tako cutterji, vendar iz drugih razlogov”: Nizozemska in Velika Britanija, ki sta prav tako doživeli velike reze v raven javnih proračunov za kulturo, vendar bi jih težko pripisali zgolj posledicam gospodarske krize, kar potrdijo tudi relativno majhna odstopanja dejanskega in strukturnega proračuna za kulturo v tem času. Prej bi lahko v zvezi s tem govorili o problemih v »zgodbi« ekonomskih učinkov kulture (glej denimo Mermiri, 2010a; b; 2011; Brabazon, 2015; Srakar, 2010), ki je bila zelo močno prisotna prav v omenjenih dveh državah.

Tretjič, “vzhodnoevropski “vztrajniki” “: Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška, kjer ni videti tako rekoč nikakršnih omembe vrednih padanj dejanskih in/ali strukturnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize. Takšna gibanja smo pripisali dvem možnim vzrokom: a) majhen finančni pomen, ki ga ima kultura v teh državah; b) strateški pomen kulture v teh državah za nacionalno identiteto. To skupino smo ločili od zahodnoevropskih držav s podobnimi gibanji na osnovi ugotovitev raziskave o kulturnem indeksu (Srakar, Verbič in Čopič, 2015), ki je pokazala na jasne razlike med zahodno- in vzhodno-evropskim modelom glede ekonomskega in socialnega stanja kulture.

Četrtič, “zahodnoevropski “vztrajniki” “: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška in Švedska, kjer prav tako kot v tretji skupini ne najdemo nobenih vidnih rezov v javne proračune za kulturo v času gospodarske krize. Opaziti je le zaznavnejši rez v javne proračune za kulturo v letu 2014 v vseh skandinavskih državah, ki pa zaenkrat verjetno še ne morejo biti dovolj, da bi na temelju tega sklepali o dolgoročnejšem nižanju v ravni kulturnih proračunov oz. manjšanju javne vloge kulture.

In, naposled, petič, “baltske države”: Estonija, Latvija in Litva, ki jo posebej razlikujemo zaradi zelo specifičnih in med seboj podobnih gibanj javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize: v letih 2009‒2011 so vse tri države doživljale večje reze v proračune, kasneje pa zelo hitro z višanjem le-teh dosegle ravni izpred leta 2009.

Kaj je nauk te ločitve na skupine? Da v času gospodarske krize velika večina evropskih držav dejansko sploh ni resneje rezala v proračune za kulturo, niti na splošni ravni (država+občine) niti, ko posebej gledamo centralne, državne proračune za kulturo. Takšne države so v obdobju 2009-2014 zagotovo bile vsaj Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška, Švedska, Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška. 16 izmed 29 vključenih držav… Več kot polovica. Od kod torej zgodba, ki se prodaja v svetovni javnosti, da so proračuni za kulturo padali vsevprek in v splošnem? Žal vsaj podatki Eurostata oz. COFOG do leta 2014 ne potrdijo tega. Priznam, da še nisem naredil analize tudi s podatki do 2015. Morda pa ti spremenijo kaj, čeprav osnovna ugotovitev skoraj zagotovo zdrži.

Kaj pa o razmerju med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo? Kaj se dogaja z enimi, ko višamo ali nižamo druge? Več kot očitno pride do učinka endogenosti, saj se oboji določajo hkratno in vplivajo eni na druge. V ta namen smo uporabili nekaj panelnih VAR modelov in analizo Grangerjeve vzročnosti, tega dela analize sicer v članku za to revijo še ni.

Kaj torej pokažejo rezultati? Najprej, ugotovitev, ki se slika skozi celotno delo na analizi tega problema je, da centralni proračuni precej močneje (pozitivno) vplivajo na raven lokalnih proračunov, medtem ko slednji malo, če ne celo negativno na raven prvih. Povedano po domače, bo višanje centralnega proračuna za kulturo za sabo potegnilo tudi višanje lokalnega, višanje ravni lokalnega pa ne bo imelo nikakršnih posledic ali bo prispevalo celo k zniževanju centralnih proračunov za kulturo.

Lepa slikica spodaj to ponazori, gre za t.i. funkcije odziva na impulze (angl. impulse response functions) ter dekompozicijo variance. Na levi strani je odziv v višini lokalnega proračuna na spremembe v centralnem (upoštevali smo tudi kontrolne spremenljivke s preprosto metodo, ki jo je v email komunikaciji svetovala Inessa Love s Svetovne banke, avtorica enega od programov za panelne VAR modele: najprej smo naredili preprosto regresijo odvisnih na kontrolne spremenljivke, izločili reziduale regresije in v nadaljnjem delu delali le še z reziduali), na desni pa odziv v višini centralnega proračuna na spremembe v lokalnem. Jasno je vidno, da je na levi strani viden šibek (in precej kratkotrajen) pozitiven odziv lokalnega na centralni proračun (ki je bil v nekaterih dodatnih modeliranjih močnejši), na desni pa ni videti prav nobenih vidnih učinkov.

Analiza Grangerjeve vzročnosti, narejena za vsako od vključenih držav je potrdila, da obstaja tudi tu določena heterogenost med državami. Zlasti tiste iz zahodnega sveta imajo precej močnejši vpliv centralnih na lokalne proračune, tiste iz vzhodnega pa lokalnih na centralne. Nekoliko več je v spodnji tabeli.

Kaj nam vse to torej pove? Najprej, zgodba o splošnem rezanju v javne proračune za kulturo v zadnjih letih (o, kako smo mi ubogi…) je žal izmišljotina in je dejanski podatki ne podprejo povsem oz. je potrebno biti pri njeni razlagi zelo previden. Evropske države so se na gospodarsko krizo odzivale zelo različno v gibanjih javnih proračunov za kulturo, številne pa so te proračune celo višale. Poleg tega smo pokazali tudi, da ima raven centralnih proračunov za kulturo kavzalni (in pozitivni) učinek na raven lokalnih proračunov, v obratni smeri pa bi o tej povezavi le stežka govorili oz. je precej šibkejša. Če jo že kje najdemo, bo to prej v vzhodnoevropskih kot zahodnoevropskih državah.

Opozarjam, da je analiza sicer, posebej v zadnjem panelnem VAR in Granger-kavzalnem delu še malce neizdelana in jo bo potrebno še okrepiti, vendar je večina ugotovitev kar precej robustna in smo do podobnih ugotovitev prihajali na istem podatkovnem setu že od začetka dela na tem članku, torej vse od leta 2013, ko je bil prvič predstavljen na delavnici EWACE v Ljubljani.

Upam pa, da bo zanimiva in tudi vam osvetlila marsikaj, kar zadeva zgodbe o javnih proračunih za kulturo, posebej v času gospodarske krize.

Za konec še to – analizo bi bilo pomembno ponoviti tudi za proračune na drugih področjih. Podatki COFOG to več kot omogočajo, analize pa bi osvetlile številne stvari, ki so zdaj zamegljene, nejasne in z veliko premalo empiričnega modeliranja. Upam, da se v kratkem lotimo tudi tega…

  • Share/Bookmark

24.09.2016

O prioritetah vlade in ekonomskih argumentih

Komentar k temle zapisu, navajam: »S predlogom proračuna so se prejšnji teden že seznanili koalicijski partnerji, ko je predsednik vlade Miro Cerar med prioritetami izpostavil zdravstvo, infrastrukturo in znanost. Gre za področja, ki peljejo našo družbo naprej in omogočajo gospodarsko rast ter več delovnih mest, je dejal.«

Proti zgornjim neumnostim se ne da boriti drugače kot s facti brutti (žal, preverjeno – pa še to ne zaleže kaj dosti, največkrat je veliko boljša redna kava s kakšno veliko živino).

Torej:
Produkcijski multiplikatorji za leto 2010
Zdravstvo (»zdravstvene storitve«): 1.2884, 54. mesto (od 63)
Infrastruktura (»Stavbe in gradnja stavb; inženirski objekti in gradnja inženirskih objektov; specializirana gradbena dela«): 2.1468, 2. mesto (od 63)
Znanost (»Znanstvene raziskovalne in razvojne storitve«): 1.2840, 55. mesto (od 63)

Kultura (8 sektorjev – vključuje kulturne in kreativne industrije):
Oglaševanje in raziskovanje trga: 2.2048, 1. mesto (od 63)
Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa: 1.8915, 3. mesto (od 63)
Založniške storitve: 1.8529, 6. mesto (od 63)
Arhitekturne storitve in projektiranje; tehnično preizkušanje in analiziranje: 1.8284, 8. mesto (od 63)
Športne in druge storitve za prosti čas: 1.7901, 10. mesto (od 63)
Produkcija filmov, videofilmov in televizijskih oddaj, snemanje in izdajanje zvočnih zapisov; predvajanje radijskih in televizijskih programov: 1.7589, 15. mesto (od 63)
Računalniško programiranje, svetovanje in povezane storitve; informacijske storitve: 1.528, 34. mesto (od 63)
Kulturne in razvedrilne storitve; storitve knjižnic, arhivov, muzejev in druge kulturne storitve; prirejanje iger na srečo in stav: 1.4162, 45. mesto (od 63)

Torej ima še t.i. »jedrna« kultura višjo uvrstitev od zdravstva in znanosti (45 vs. 54 in 55), ki da baje »omogočata gospodarsko rast ter več delovnih mest«. Da o drugih kulturnih sektorjih ne govorimo.

Resno: vem, da sem sam še »mlad junec« ali pa bi me kot takšnega rad kdo v ekonomskih in/ali kulturniških krogih naslikal. Vendar čakam, da a) kdo končno ovrže zgornje izračune in se sam naučim kaj na napakah (dobrodošli – izvolite!); b) ali pa napake delajo/delate vsi drugi in je dejansko kultura tista, ki »pelje našo družbo naprej in omogoča gospodarsko rast ter več delovnih mest«.

Prekleto: a bo že enkrat kdo v tej državi kaj znal dejansko preveriti in izračunati, ali bomo vedno opletali z namišljenimi predstavami o področjih? Ker vem, da me bo kdo linkal, posredoval, lajkal: prosim, ne jemite tega »zdravo-za-gotovo«. Tudi sam lahko, da sem se zmotil. Ampak nisem jaz tisti, ki bi moral biti tu točen – to morajo Cerarjevi pandani (vključno s spoštovanimi kolegi med njimi, s katerimi sam sodelujem). Kje so torej argumenti, dokazi, itd. za zgornje trditve? Res, ne mi zameriti: prekleto!!

P.S.: Ker vem, da se ne bo spremenilo nič, oz. so zgornja tri področja že dolgo izbrana kot prioritetna za to vlado, le besedišče se lahko spremeni: dajem vam orožja, kulturniki, veliko močnejša kot neumnosti o 2% v BDP in 2.5% v proračunu. Uporabite jih že enkrat na pameten in smiseln način, da prepričate vlado in ljudi, da so naložbe v kulturo ekonomsko donosne. Žal pa se bojim, da bo zgornje spet preslišano, potem pa se vidimo v naslednji (zgrešeni) vojni, ko vam bodo spet rezali sredstva in posegli v osebne interese in boste spet kričali neumnosti o milijardah, nujnih za kulturo ;)

  • Share/Bookmark

19.03.2016

Robert Jukič in Nina Strnad: Pada dež

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 19.03.2016
Tagi: , , ,

Lepa Robertova pesem. Poslušal tudi nekatere druge iz albuma Ženske, nad katerimi pa nisem posebej navdušen. Ta pa je izjemna. Ninin glas deluje zelo čisto, naravno, kot nalašč za to skladbo. Tudi Jani Moder odlično odigra svoj del.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

8.03.2016

O ekonomskih učinkih kulture – z okrogle mize v Kinu Šiška

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 8.03.2016

S strani znanke sem bil naprošen, da zapišem argumente, ki sem jih predstavil na potekli okrogli mizi o ekonomskih učinkih kulture v Kinu Šiška. Morda/verjetno so zanimivi tudi sicer, zato so zapisani tudi spodaj.

Osnovni argumenti, ki sem jih torej predstavil, so bili:

1) Ko govorimo o ekonomskih učinkih kulture in/ali kulturnih in kreativnih industrijah ne govorimo o kulturni ekonomiki: slednja je veliko večje področje, in vključuje denimo ekonomiko gledališča, plesa, glasbe, trge likovnih del, študije povpraševanja in ponudbe v umetnosti, organizacijo in strukturo trga v umetnosti, ekonomiko kulturne politike, itd.

2) So pa ekonomski učinki velika tema tudi v kulturni ekonomiki, kjer je v letu 1987 nastopil prvi večji kritični članek ameriškega profesorja Brucea A. Seamana, ki še danes velja za največjo avtoriteto na področju ekonomskih učinkov kulture (leta 2012 je gostoval tudi v Mariboru v okviru EPK). V Evropi se je večje govorjenje o ekonomskih učinkih kulture pričelo s študijo Johna Myerscougha The economic importance of the arts in Britain, izdano leta 1988, ki je izračunala velikanske (makro)ekonomske učinke britanske kulture. Študija je doživela ogromno kritik, še danes pa velja vsaj v raziskovanju kulturne politike (pa tudi na akademskem polju kulturne ekonomike) splošno sprejeto mnenje, da makroekonomski kazalniki, ki so velikokrat močno prenapihnjeni, ne morejo biti pokazatelj vrednosti kulture. Zgovorna sta tudi primera študij Arts & Economic Prosperity v ZDA v začetku 2000ih, ki so ocenila ekonomsko donosnost ameriških nevladnih organizacij na področju umetnosti v razmerju več kot 1:8 (vsak dolar vložen v takšno obliko kulture se povrne 8-krat, kar je bolje kot skoraj katerakoli donosnost na delniških trgih). Na podlagi tega so v ZDA močno povečali sredstva za NEA (National Endowment for the Arts, kar je – v odsotnosti organov na ravni ameriške javne uprave, saj Američani ne poznajo kulturne politike v evropskem smislu – osrednja ameriška institucija, ki skrbi za financiranje umetnosti in kulture). Ko se je pokazalo, da donosnosti, ki so jo pričakovali, ni bilo od nikoder, so kasneje sredstva ponovno močno znižali, tema ekonomskih učinkov ameriške kulture pa je postala bolj posmeh kot kaj drugega, čeprav se omenjena študija (Arts & Economic Prosperity) izvaja še naprej, vsakih nekaj let, s podobnimi rezultati. Na ravni EU je podoben primer študija The Economy of Culture in Europe (leta 2006 jo je naredilo belgijsko svetovalno podjetje KEA), ki je bila že od začetka bolj lobistični kot znanstveni projekt, prinesla pa je rezultate, ki govorijo, da je sektor kulture eden najhitreje rastočih sektorjev na ravni EU, po ekonomskih učinkih pa na boljšem kot avtomobilska, kemijska in živilska industrija ter poslovanje z nepremičninami. Na osnovi »prerokb« te študije je EU prvič v zgodovini sprejela posebno strategijo na področju kulture, povišala pa tudi sredstva zanjo. Po mojih, večkrat preverjenih informacijah je v zadnjih letih prišlo do enakega obrata kot v ZDA: ko se je pokazalo, da kultura ni niti približno toliko donosna kot je bilo to napovedano, se je zgodba obrnila in le še redkokdo na ravni EU, še manj pa v akademskih krogih želi razpravljati o ekonomskih učinkih kulture.

3) Povedano je, vsaj po mojem mnenju, izključno posledica slabih študij in ne toliko ekonomskih učinkov kulture kot teme. Žal se je slednje izrazito pogosto izrabljalo/zlorabljalo za lobistične namene in boj kulturnikov za (velikokrat javna, pa tudi sponzorska, torej zasebna) sredstva, še danes pa manjkajo odgovori na najbolj osnovna vprašanja glede ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov: a) ali ti učinki dejansko obstajajo; b) kolikšni so; c) od česa so odvisni. Študija, ki sem jo na makroekonomski ravni sam izvedel v preteklih dveh letih je pokazala, da imajo kulturne dejavnosti (gre za osem sektorjev: Kulturne in razvedrilne storitve, storitve knjižnic, arhivov, muzejev in druge kulturne storitve, prirejanje iger na srečo in stav; Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa; Arhitekturne storitve in projektiranje, tehnično preizkušanje in analiziranje; Športne in druge storitve za prosti čas; Založniške storitve; Produkcija filmov, videofilmov in televizijskih oddaj, snemanje in izdajanje zvočnih zapisov, predvajanje radijskih in televizijskih programov; Računalniško programiranje, svetovanje in povezane storitve, informacijske storitve; Oglaševanje in raziskovanje trga) še posebej v Sloveniji (v primerjavi z državami EU) precej velike ekonomske učinke, med 63 sektorji slovenskega gospodarstva jih med najboljšimi 15timi najdemo kar 6. Poleg tega je jasno videti, da je donosnost kulturnih sektorjev v katerikoli državi EU večja od vseh drugih področij »javnega sektorja«: šolstva, zdravstva, javne uprave, obrambe, sociale itd. Iz tega je jasno vidno, da ekonomski učinki kulture obstajajo in so lahko močni, vendar je potrebno biti pri njihovi uporabi zelo previden, saj so lahko hitro zlorabljeni v interesne namene.

4) Obstaja tudi velik problem, ko uporabljamo grobe makroekonomske kazalnike, kot so prispevek k BDP, dodani vrednosti in zaposlenosti za oceno ekonomskih učinkov (kateregakoli –ne le kulturnega) sektorja. S tem namreč merimo bolj velikost sektorja, manj pa njegovo ekonomsko propulzivnost. Normalno je, da javna uprava kot eden največjih sektorjev po obsegu tudi prispeva enega največjih deležev k BDP, absurdno pa bi bilo trditi, da je ekonomsko kaj prida donosna. Zato je veliko bolj primerno ekonomske učinke meriti z uteženimi količinami, kot je npr. bruto dodana vrednost na zaposlenega; ali z izračunom multiplikatorjev, kar je verjetno ekonomsko najbolje. Tudi ti izračuni pa pokažejo enako sliko kot zgoraj – kultura je vsaj v Sloveniji uvrščena zelo visoko in daleč pred vsemi drugimi javnimi sektorji – sociala, šolstvo, zdravstvo, itd. Zato ni res, da »ne moremo meriti prispevka kulture k BDP«: lahko ga merimo, vendar moramo biti zelo previdni pri uporabi kazalnikov. Vendar pri tem ni nič posebnega na kulturi: enako velja za prav vse sektorje slovenskega gospodarstva, da je torej potrebno biti previden pri uporabi omenjenih kazalnikov, saj enake napake lahko nastopijo tudi tam.

5) Obstajajo tudi alternativne metode, s katerimi lahko merimo »vrednost kulture«. Na prvem mestu so to metode kontingenčnega vrednotenja, ki so danes tudi najpogosteje uporabljene metode v akademski sferi pri govorjenju o merjenju vrednosti kulture – z njimi v anketah sprašujemo prebivalce nekega okolja ali določeno ciljno skupino ljudi, koliko bi bili pripravljeni plačati za spremembo v ravni neke javne dobrine (npr. za očiščenje oz. prenovo kakšne katedrale, kulturnega objekta, itd.). Veliko se govori tudi o merjenju sreče oz. life satisfaction, kot alternativi za metode kontingenčnega vrednotenja. Uporabljajo se tudi metode, ki jih je omogočil razvoj interneta, kot so Google News in Google Trends – z njimi se predvsem ugotavlja priljubljenost/klikanost nekega dogodka oz. objekta. Zadnja metoda, ki jo bom omenil, ki je verjetno najbolj primerna kot alternativa makroekonomskih analizam, je metoda ex-post ekonometrične verifikacije, ki po dogodku samem s statističnimi in ekonometričnimi metodami preverja, ali so bili prisotni kakšni zaznavni dvigi prihodkov, zaposlenosti, turistov, itd. Slednjo metodo verjetno kot edini na svetu razvijamo v nekaterih študijah zadnjih let prav Slovenci (npr. Kovač in Srakar 2013 – ekonomski učinki EPK Maribor 2012; Slabe Erker in Srakar 2015 – ekonomski učinki EuroBasketa 2013; Srakar, Vecco in Slabe Erker 2015 – ekonomski učinki beneških karnevalov).

6) Zadnja stvar, ki jo bom omenil, so javna sredstva za kulturo. Kot že rečeno, se je velikokrat zlorabljalo govorjenje o ekonomskih učinkih kulture za argumentiranje za povišanje javnih sredstev za kulturo –bodisi za kak dogodek ali sredstev za kulturo nasploh. Če bi bili ekonomski učinki res veljaven argument za kaj takšnega, bi bilo najbolj smiselno podpreti gradbeništvo, industrijske panoge in oglaševanje, kar je absurd, saj vemo, da te panoge prav dobro (celo veliko bolje) uspevajo brez javnih sredstev. Zato je pri govorjenju o javnem financiranju na prvem mestu razmislek, na katerih področjih trg ne deluje dobro oz. so to javne dobrine. Jasno je, denimo, da zdravstvo, šolstvo, sociala niso ekonomsko propulzivne panoge (to tudi ni v njihovem poslanstvu), kljub temu pa tu mora biti prisotna v veliki meri država, saj bi sicer močno trpela kakovost in količina teh dobrin. Zato ekonomski učinki zagotovo niso dober argument za javno financiranje, kljub temu pa so lahko pomemben pokazatelj uspešnosti kulturnega dogodka in s tem, če ne drugega, informacija zasebnim financerjem in podpornikom dogodka.

  • Share/Bookmark

16.01.2016

Ekonometrične novosti – JEcon, 192: 1

Nekaj novosti – zadnja številka Journal of Econometrics, šest prispevkov, ki so predstavljeni tukaj, z nekaj dodanimi razmisleki o uporabi na področju kulturne ekonomike.

1) Tim Bollerslev, Andrew J. Patton, Rogier Quaedvlieg: “Exploiting the errors: A simple approach for improved volatility forecasting” (članek v celoti najdete tukaj, podobno kot članka pod 2 in 4 bi ga bilo koristno uporabiti pri ekonometrični analizi umetnostnih trgov).

2) Xin Jin, John M. Maheu: “Bayesian semiparametric modeling of realized covariance matrices” (članek v celoti najdete tukaj).

3) Li Gan, Qi Li: “Efficiency of thin and thick markets” (članek v celoti najdete tukaj, fantastično bi bilo search and matching modele uporabiti tudi pri analizi trgov dela v umetnosti, verjetno v kratkem spišem kaj na to temo).

4) Aurore Delaigle, Alexander Meister, Jeroen Rombouts: “Root-T consistent density estimation in GARCH models” (članka v celoti ne najdete na spletu, je pa tam dostopna večina prispevkov prvopodpisane avtorice).

5) H. Peter Boswijk, Giuseppe Cavaliere, Anders Rahbek, A.M. Robert Taylor: “Inference on co-integration parameters in heteroskedastic vector autoregressions” (članek v celoti najdete tukaj, v kulturni ekonomiki bi ga bilo zanimivo uporabiti pri inferenci v razmerju zaposlenosti in javnega financiranja kulture).

6) Seojeong Lee: “Asymptotic refinements of a misspecification-robust bootstrap for GEL estimators” (članek v celoti najdete tukaj, na probleme napačne specifikacije GMM modelov naletite kar pogosto pri uporabi denimo sistemskih GMM cenilk, s katerimi se v kulturni ekonomiki srečate pri analizi dejavnikov, ki vplivajo na javne proračune za kulturo – glej denimo Srakar in Tóth 2013;2014;2015; ali denimo pri ex-post preverjanju ekonomskih učinkov, glej denimo Slabe-Erker in Srakar 2015).

  • Share/Bookmark

1.01.2016

Srečno 2016

Zapisano pod: miks — andee - 1.01.2016

Srečno novo leto in hvala za vse lepe trenutke.
Andrej.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

30.12.2015

Leto 2015

Zapisano pod: miks — andee - 30.12.2015

…je bilo eno najbolj razburljivih, polnih in plodnih v mojem življenju. Tudi zato čutim potrebo, da ga malo podrobneje zapišem in se spomnim mnogih trenutkov v njem.

Januar se je začel negotovo, z nejasno usodo mojega doktorata. Za zagovor sem potreboval objavljen članek, ki pa je bil zaradi zahtevnosti tematike deležen precej kritične recenzije, ki je terjala, da ga napišem skorajda na ravni Econometrice. Nič, sem si dejal, v zadnjih dneh leta 2014 kar v službi popisal kakih 30 listov z matematičnimi izračuni in sestavil članek do konca. Vendar nisem vedel, ali bo dokaz novega izreka v članku zdržal presojo recenzenta.

V začetku januarja tudi prva konferenca v tem letu, Kulturvermittlung v avstrijskem St. Pöltnu. Opravljena sicer bolj povprečno, da ne rečem slabo.

V sredini januarja pa najlepše darilo tega leta: recenzent je znižal pričakovanja in v članku našel le še majhne pripombe. Hitro dokončam korekcije in ga pošljem nazaj.

Nato nekaj nemirnih, nestrpnih dni. Razen najbližjih nihče ni vedel, kaj se dogaja. Nato pa: članek je sprejet, v mesecu dni bom končno doktoriral. Aaaaarghhh… Morda najlepši občutek celotnega leta. Tudi zato, ker bo zgodba deaccessioninga, pričeta, raziskana in dokazana še v času mojega bivanja v ZDA, končno obelodanjena.

Nato razpisan zagovor, pospremljen z veliko nelagodja na inštitutu. Kaj sploh raziskujem? Saj ne bo dobro zagovoril, nekako čutim “na vodi”. To se stopnjuje do zagovora samega, na katerega pridem precej zmeden in nervozen, vendar v trdni veri, da je gradivo v nalogi tako močno, da bo bolje, ko se bom vživel.

Res je bilo tako, čeprav so se od vseh pompozno napovedanih poslušalcev naposled pojavili le kolegi z inštituta, vključno z direktorjem in s sivo eminenco inštituta. Če se mi je glas na začetku še tresel, je postajalo le vedno bolje. Povsem neraziskana tema, inovativen in kompleksen matematičen model, podrobna matematična analiza, izdelana ekonometrija. Po koncu predstavitve prejmem vprašanja komisije in nanje, zdaj že v elementu, v premoru spišem močne odgovore. Nato sem takorekoč letel po predavalnici. Sklep komisije enoten: morda najboljša naloga zadnjih let na EF, inštitutski kolegi prepričani nasmejani čestitajo članom komisije. Mentor, na Skypu iz Bloomingtona, je nalogo označil za nekaj, kar bo pogosto citirano v ekonomiji in kulturni ekonomiki v prihodnosti.

Po koncu komaj verjamem. Grem še na večerjo s Kešom, Liljano in Lidijo Zadnik Štirn, člani komisije. Polni so hvale na moj račun. Ko pridem na obisk do matere, me pričaka velik transparent, kako je ponosna name. Čestitke, predvsem po Facebooku pa tudi na GSM, so deževale. Ko je v naslednjih tednih objavljen še članek, je izpostavljen na vrhu treh najboljših v reviji v tem letu, tam stoji še zdaj. Poleti mi kolega z inštituta prizna, da članek kar precej uporabljajo na področju financ, kamor po ekonomski in matematični tematiki tudi sodi.

V istem tednu februarja, kot je bil doktorat, imam še nastop na seji NSK o samozaposlenih, kjer se malo pozabavam s statistiko glede tega in prvič izračunam deleže samozaposlenih pod pragom revščine, kar pride v špico TV prispevka s seje. Povabljen tudi v delovno skupino NSK za pripravo analize o samozaposlenih, v okviru katere pripravimo in izvedemo daljši spletni vprašalnik, na to temo bo gotovo več razprave še v 2016.

Sledi povabilo, da bi predaval na večji konferenci v Rotterdamu, gre za moje prvo vabljeno predavanje v mednarodnem nivoju. Čeprav gre za temo, kjer vnaprej vem, da ne bo podatkov in slutim težave, predavanje sprejmem.

V tem času poteka borba za objavo v mednarodni knjigi prvih rezultatov SHARE. Članek, načeloma sprejet v objavo, je potrebno spraviti tudi v dejansko obliko, da bo zadovoljil urednika, večjo sociološko figuro iz mednarodnih krogov, Howarda Litwina. Čeprav je spočetka veliko neskladij med štirimi soavtorji, s prof.dr. Valentino Hlebec vendarle uspeva doreči, kaj bi moralo stati notri. Nato končno prične delovati tudi vsa ekonometrija. Članek zaključimo in neko marčevsko soboto pride odgovor Litwina, s potrdilom in čestitko: članek je potrjen za objavo, čestitam vam za ta “fine achievement”. Nekaj, kar bo sploh prva objava za slovenski tim SHARE, ki je v tem času precej razdvojen, kar bo v veliki meri grenilo to leto.

Konferenca v Rotterdamu poteka po pričakovanjih, s precej slabo predstavitvijo, kljub temu mi uspe vsaj priti tja ob vseh avionskih zapletih zaradi ekstremnega vetra (italijanskim kolegom se to denimo ni posrečilo). In prav ta majhen detajl je naslednja stvar, ki ključno zaznamuje to moje leto: na konferenci se imam prvič priložnost resneje pogovarjati z vodjo dogodka, docentko Marileno Vecco z Erasmusove univerze, ki me spremlja že dlje časa. Najdeva nekaj večjih skupnih točk, najino kasnejše sodelovanje pa postane tako intenzivno, da me novembra na nekem drugem dogodku celo vpraša, koliko let pravzaprav že sodelujeva… V tem času me povabi samo k svojemu evropskemu projektu kot zunanjega sodelavca in k članku, ki ga piše o deaccessioningu.

Nato, aprila, sledi prva večja SHARE konferenca v Dublinu, kjer predstavljamo naš, sedaj že sprejeti članek. Ponovno nekoliko bolj ohlapna, zame nezadovoljujoča predstavitev s precej hladnimi odzivi – dejansko ne vem, kaj bi si ob tem mislil, vendar na naslednjem SHARE dogodku Litwin, vodja tudi dublinske konferenčne sekcije, pristopi k našemu direktorju in me izrecno pohvali.

V vmesnem času predavam na EF, makroekonomijo za prve letnike, kot je zdaj že postalo v navadi. Precej dobra predavanja in vsako leto boljši odziv študentov, kar zelo veseli. Makro počasi postaja eno mojih področij zanimanja, čeprav večji članki glede tega še čakajo. Je pa v vmesnem času sprejet v objavo članek o dohodkovni neenakosti v Sloveniji v sodelovanju z enim najboljših slovenskih ekonometrikov, prof.dr. Miroslavom Verbičem.

V začetku maja gremo v Graz, s SHARE ekipo. Nasploh ena lepših konferenc oz. mitingov tega leta, čeprav sem se zanjo primoran odpovedati konferenci o kulturi in trajnostnem razvoju v Helsinkih, kamor sem bil sprejet z dvema prispevkoma.

V Ljubljani, bolje rečeno na Bledu, posnamemo lušten filmček za vodjo projekta SHARE. Glede inštituta sledi še vsakoletni sindikalni izlet v Belo Krajino, kjer se sam nekako razletim, nepomembno ni tudi to, da naše nadstropje inštituta osvoji pokal za zmago na igri točkovanja na izletu ;) .

Čakajo me še naporni tedni predavanj na FOV v Kranju, kjer sem prvič sam svoj šef – v tem času je tudi že vse dogovorjeno za oddajo vloge za docenta na EF. Ta predavanja so morda najbolj izčrpujoč trenutek leta – vse sem opravil bolj ali manj v mesecu dni, predavanja, vaje in kopica pripravljenih moodle e-kvizov za dve skupini, skupno za več kot 100 ur predavanj, če se prav spomnim. Na koncu skoraj izdahnem, vendar kljub težavnemu začetku stvari speljemo več kot dobro, z nekaj zelo luštnimi izkušnjami s skupinami študentov.

Hm… Po koncu bi se moral spočiti, zdaj pa šele pride zares: štiri zaporedne konference, Dublin drugič, Atene, Marseille oz. Aix-en-Provence ter Milano. V času Milana še Skype vklop s predavanjem na Poletno šolo kulturnega menedžmenta v Ljubljani. Vmes med konferencami pa še en nastop na seji NSK o novem kulturnem modelu.

Članki pa tako rekoč nepripravljeni, kot posledica burnih preteklih mesecev… Kaj zdaj? Poskusimo srečo, pa bomo videli, si rečem. Če hočem delati mednarodno kariero, in jaz jo hočem, je bila odsotnost v Helsinkih več kot dovolj oz. preveč.

Najprej Dublin. Komajda najdem primeren hotel in sploh zorganiziram pot na Irsko, last minute. Članek oz. predstavitev spišem v dveh nočeh pred predstavitvijo.

In, ne boste verjeli. Stvar je velik uspeh, morda celo najboljša predstavitev konference. Dejansko se dotaknem prave, neraziskane teme, jo obdelam z dovolj kompleksno ekonometrično mašinerijo. Po konferenci mi piše šef dogodka John O’Hagan, legenda kulturne ekonomike, da mu predstavitev čimprej pošljem, ker jim odpira mnoge nove poti raziskovanja. Govora je o analizi omrežij in razmerja med mreženjem in produktivnostjo umetnikov. Ko pridem v Ljubljano, hočem to razviti naprej in k sodelovanju povabim umetnostno zgodovinarko in kustosinjo dr. Petjo Grafenauer, prvi resnejši članek bo nared konec januarja, že sprejet v objavo.

Nato Atene. Ko se vrnem iz Dublina, v Zagrebu vzamem taksi do Ljubljane, da še ujamem srečanje sošolcev iz osnovne šole v pivnici Union. Lušten dogodek, pijemo, jemo, se veliko pogovarjamo, smejemo in zabavljamo čez tiste, ki jih ni bilo. Naslednji dan skoraj zaspim za avion, na srečo gre iz Brnika in nista potrebni tisti klasični 2 uri, ki jih ponavadi vzamem pred odhodom.

V Atenah, v tem času enem najproblematičnejših mest zaradi spora Siriza/EU, pa eden najbolj vznemirljivih dogodkov leta. Konferenca je na temo zdravstvenega menedžmenta, ekonomike in politike. V vednosti, da sem bil sprejet v glavni program osrednje svetovne konference s tega področja v Milanu, se oglašam vsevprek, po pameti seveda. Kdo za hudiča je to, čutim v zraku. Ko dokončamo stvari glede oglašanja in resnično pustimo dober vtis, obupajo. Na mojo predstavitev, ki je predzadnja pridejo le tisti, ki bi si jih želel: najmočnejši in najboljši profesorji, predstavitev še ni najboljša, vendar se vidi, da močno napredujem.

Sledi Aix. Osrednja svetovna konferenca o kulturnem menedžmentu, kjer se dobiva z Marileno. Ponovno predstavitev ni čisto optimalna, spoznam Francesca Chiaravallotija, enega boljših na tem področju, pa Annick Schramme, srečam mnoge znance iz kulturne ekonomike. Dolge ure razprav z Marileno.

V Ljubljani mi podelijo doktorat. Malo hecno izpadem, ker imam objav in predavanj na konferencah skoraj kot vsi drugi tam skupaj. Dekanja zelo prijazna, čeprav ji v zmedenosti skoraj pozabim seči v roko.

Potem sledi najbolj neprijeten dogodek leta. Seja NSK. Pridem precej negotov, ker sem precej izpustil nit kulturne politike v vmesnem času, razen udeležbe v neformalni skupini za pripravo novega kulturnega modela. Na seji mi skočijo v hrbet nekateri samozaposleni, pod okriljem delovne skupine za samozaposlene na ministrstvu. Govora je o spremembi ZUJIK, kot jo je predlagala ministrica v sodelovanju z omenjenimi samozaposlenimi. Gre za aboten dokument. Po seji zelo jezen in zmeden, občutek imam, da me bo to spremljalo še nekaj časa in mi zagrenilo zaslužene in dolgo pričakovane počitnice. Stvari se dejansko uredijo šele več kot mesec kasneje, z mojim nastopom v Odmevih.

Sledi zadnja konferenca pred počitnicami. Milano, iHEA, osrednje svetovno združenje zdravstvenih ekonomistov, verjetno zaenkrat največja in najboljša konferenca, kjer sem sodeloval v glavnem programu. Ogromno močnih ekonometričnih člankov, tudi sam pustim pečat, ne toliko s sicer solidno predstavitvijo kot z oglašanjem na nekaj najmočnejših metodoloških sekcijah. Dejansko napredoval do te mere, da lahko resno pariram in spremljam avtoritete, kot so Partha Deb in drugi.

V času bivanja v Milanu še omenjeno Skype javljanje v Ljubljano. Skušam nekoliko pomiriti svoje strasti in nezadovoljstvo po seji NSK, dejansko pa imam precej čudno predavanje, na koncu zmanjka še internetne povezave. Nekaj, česar se ne bom spominjal v prav lepem spominu.

Nato počitnice, preprosto jih potrebujem, čeprav kot rečeno pričakane z ne prav lepimi občutji. Lepa stvar pa pride med počitnicami: sprejet z dvema člankoma na osrednjo konferenco SHARE. Po koncu počitnic takoj gostovanje pri Rosviti Pesek v Odmevih na temo nižanja proračuna za kulturo, precej odmevno in uspešno. Ta (politična) razprava se je sicer nadaljevala še pozno v jesen, bojim pa se, da brez kaj prida realnega uspeha.

Po počitnicah zaključimo slovensko knjigo SHARE, v precej napetem vzdušju, vendar sem, ko je enkrat konec, vesel, da je zgodba zaključena. Nenazadnje popišem skoraj pol knjige, v njej je 11 prispevkov, kjer sem avtor ali soavtor.

V vmesnem času veliko sodelujeva z Valentino Hlebec, oddan je članek v revijo Zdravstveno varstvo, slovensko revijo SSCI kotacije. Članek je bil oktobra tudi potrjen za objavo.

Konec avgusta sicer sledi osrednji kongres evropskega združenja sociologov, z dvemi lastnimi predstavitvami, eno sicer naredi Valentina. Kongres, kolikor sem ga poslušal, sicer zelo povprečen.

Sledi delavnica ekonometrične kulturne ekonomike na Dunaju, nekaj, kar smo leta 2013 gostili tudi v Ljubljani na EF. Dva članka, oba odlično predstavljena in z ogromno odmeva. Eden od njiju, statistično precej zapleteno izdelan evropski kulturni indeks, že maja potrjen tudi za objavo v mednarodni zbirki delovnih zvezkov ACEI, izšel je julija.

Na Dunaju skupaj z Marileno povabljen v štiričlansko ekipo za pripravo novega kulturnoekonomskega bloga pod okriljem ACEI. Zelo vesel, znak, da se počasi le prebijam v ospredje pri tej organizaciji, kar sem si dolgo želel. Blog že stoji, sam sem kot edini z blogerskimi izkušnjami v ekipi k njemu prispeval ves oblikovno dizajnerski del. Fantastičen projekt, v katerega polagam veliko pričakovanj v prihodnje.

Na inštitutu nekaj dodatnih nesporazumov pri izdaji knjige, zaradi katerih izpustim tudi predstavitev člankov o proračunih za kulturo in nasploh v času gospodarske krize v italijanski Ferrari. Predstavitev knjige pa na srečo odlična.

Oktobra nastajata dva nova članka: o ekonomskih učinkih EuroBasketa 2013 in beneških karnevalov. Zlasti drugi, sprejet v mednarodno monografijo pri založbi CABI, uspe odlično. S SHARE ekipo odidemo v Bruselj na tiskovko ob izidu mednarodne knjige SHARE, zelo pohvaljeni za naš prvi prispevek v njej.

Nastaneta še oba članka za luksemburško osrednjo konferenco SHARE. Uspeta fantastično – če me je mednarodna srenja SHARE česa naučila, je to to, da moraš raziskati in rešiti problem, pomemben v znanosti na splošno in ne kako oceno stanja v Sloveniji “i šire”. Žal je takšnega pristopa v družboslovju pri nas premalo, a o tem več v prispevkih tule pred nekaj dnevi, zato se ne bom ponavljal.

Luksemburška konferenca tudi sicer uspe fantastično. En od obeh člankov je plenarno predavanje in nejeverni mednarodni srenji dokončno dokažemo, da delamo izvrstno in izjemno močne članke. Drugo predstavitev v naši plenarni sekciji dobesedno odpihnemo, če me malo zanese…

Sledita konferenci v Ljubljani revije EBR (osrednje slovenske ekonomske revije, kjer sem tudi objavil članek za doktorat), kjer sicer pametnjačijo nekateri old boys slovenski ekonomski profesorji, vseeno pa je vsaj predstavitev o kulturnem indeksu odlična. Po predstavitvi tečem v Benetke in naslednji dan “odpihneva” (rečeno malo prepotentno) z Marileno še tamkajšnjo sceno na konferenci o kulturni dediščini.

Vmes predavam za doktorske študente heritologije na prijazno povabilo ddr. Verene Perko. Predavanje oz. sklop dveh predavanj poteka zelo dobro, z zanimivimi diskusijami. Verjetno v prihodnje nastane še kar nekaj sodelovanja na tej liniji.

Mimogrede in zame še en od ključnih trenutkov leta. Konec pomladi me Miroslav Verbič povabi k sodelovanju pri predmetu Ekonometrije na enem podiplomskih študijev EF. Fantastično, dejansko si kljub moji največji aktivnosti v kulturni in SHARE-ovski ekonomiki najmočneje želim delati v matematični ekonomiki in ekonometriji, tega se zelo veselim v bodoče.

Sledi še zadnja konferenca leta: bolonjska delavnica na temo raziskovanja kulturnega menedžmenta. Odlično zasedena, Bologna je tudi prelepo mesto z najstarejšo univerzo na svetu, kjer smo imeli tudi predavanja. Moje predavanje je potekalo klasično zelo dobro, veliko razprav je pobudilo predvsem na temo kvantitativnih in kvalitativnih metod v kulturnem menedžmentu. Ponovno srečam Francesca Chiaravallotija (z odličnim predavanjem), s katerim postajava že kar dobra znanca, Prof. Michele Tamma s Ca’ Foscari univerze v Benetkah me povabi k sodelovanju, več upam sledi.

Ko se vrnem, še novoletna zabava inštituta, dan pred tem bil baje izjemno pohvaljen na upravnem odboru in ponujena nova večletna zaposlitev, kolikor je možno glede na določila ZUJF. Sedaj že podpisana in ostajam del IER še kar nekaj časa.

Za čisti konec leta še predavanje na dogodku umetniške skupine Made in China o zakonu o deležu za umetnost, kar bomo intenzivno porivali naprej v prihodnjih mesecih, ter končno še izdaja samostojne publikacije/knjige pri reviji Likovne besede s tremi daljšimi članki o ekonomski analizi slovenske kulturne politike, nekaj, v kar polagam veliko upov, da pobudi precej prepotrebne razprave o kvantitativnih in kvalitativnih metodah v kulturi tudi v slovenskem prostoru v naslednjih mesecih.

Uhhh… Pri koncu sem, res je bilo letos veliko vsega, verjetno se boste strinjali. Eno karseda razburljivo, polno in zadovoljno leto 2016 želim tudi vam, sebi pa le nadaljevanje v takšni smeri naprej – veliko prijav na dogodke in objav je že krenilo naprej v teh dneh in upam, da se marsikaj tudi uresniči.

Srečno!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |