V krizi smisla tiči misel

Naj bo tale prispevek namenjen temu, s čimer se ukvarjam v teh dneh. “Rešujem” članek, ki ga vsaj uradno piševa skupaj s slovensko profesorico kulturne politike. V članku ugotavljava, kako na donatorstvo vplivajo t.i. vrednosti neuporabe, torej tiste vrednosti, ki jih ima nekdo kljub temu, da neke dobrine ne “uporablja” – torej obiskuje, posluša, gleda. Ker sem o tem konceptu tule govoril že večkrat, bom tokrat to preskočil.

Zanimivo “opažanje”, ki sem ga spoznal v toku pregleda literature in pisanja članka pa zadeva predvsem donatorstvo kulturnim organizacijam in dogodkom. Soavtorica članka me je sicer vpeljala in usmerila na to področje, vendar sem šele v zadnje pol leta resneje pričel brati literaturo s področja ekonomike prostovoljnih prispevkov in zasebne preskrbe javnih dobrin.

Spoznanja iz te literature pa so zelo jasna: država mora posegati in podpirati zasebne donacije v kulturi (in drugod)! Že leta 1954 je ameriški ekonomist Paul Samuelson, prvi ameriški Nobelov nagrajenec za ekonomijo, napisal članek na treh (!) straneh. Članek, ki se mu še danes klanjajo v celotni literaturi s tega področja. Naj mi bo dovoljen kratek ekskurz: temu bi jaz rekel “frajer”. Da ne napišeš solate na petdeset straneh, kar nekateri sodobni ekonomisti počnejo, da ne napišeš knjige na petsto straneh polnih “bluzenja” in visokih besed, ampak da preprosto spoznanja skrčiš na tri strani… In te potem citirajo vsi v ekonomiji nadaljnjih šestdeset plus let. Temu se vsaj po mojem reče imeti resnično močna in jasna spoznanja.

Samuelson je v članku kot prvi obravnaval matematiko preskrbe javnih dobrin. Matematično je pokazal tudi na zelo jasen problem v tej zgodbi: problem zastonjkarstva. Ta problem preprosto pomeni, da bo, v kolikor donacije prepustimo “trgu”, torej same sebi, prišlo do premajhne ponudbe od socialno zaželene. Da donacij torej ne bo toliko, kot bi jih bilo lahko in kot bi bilo optimalno. Da bodo številni dejali: “Hej, čemu prispevati, bo že dal kdo drug”. Ali pa dali precej manj, kot je sicer njihovo vrednotenje dobrine. S tem seveda tudi raven oz. količina javne dobrine (npr. kulture) ne bo takšna, kot bi bilo zaželjeno. Zato, tako Samuelson in nasledniki, je ekonomsko zaželjeno, da v to poseže država prek posrednih subvencij oz. davčnih ugodnosti za donatorje.

Človek preprosto ne more verjeti, da nekaj, kar mnogim v z javnimi dobrinami skoraj obsedeni Sloveniji še danes ni mogoče dopovedati, v “neoliberalnih” ZDA poznajo in sprejemajo že prek pol stoletja. Da torej trg na področju donacij preprosto ni dovolj. Podobno seveda velja za sponzorstva, zaradi obstoja vrednosti neuporabe najverjetneje tudi za trg umetnin. Literatura v zadnjem času še ugotavlja, da so zelo pogosto davčne olajšave nekoliko bolj učinkovite kot javne subvencije: vodijo k večji ravni preskrbe kulturnih dobrin. Verjetno je sicer potrebno kombinirati oboje, vendar je pri nas slednjega dovolj, zato bi bilo lepo, da bi tudi slovenska država končno nekaj premaknila na prvem področju. Vse številke, s katerimi sem se srečal v zadnjih letih govorijo enako zgodbo: s tega naslova se zberejo izjemno majhna sredstva, tako v absolutnem smislu kot v primerjavi s potencialnimi, možnimi zbranimi sredstvi. Davčne ugodnosti za donatorje in sponzorje pri nas so tudi precej nizke, vsaj v primerjavi s sorodnimi državami.

Iz povedanega torej sledi jasen sklep: državna podpora zasebnim “vlaganjem” v kulturo (donacijam, sponzorstvom in kulturnemu trgu) je nujna, v kolikor želimo imeti ekonomsko smiselne odločitve. V Sloveniji je temu področju namenjeno zelo malo pozornosti, zbranih je zelo malo sredstev, olajšave so precej prenizke. Obenem pa se vsi na področju kulture pritožujejo nad premalo sredstvi. Žiga Turk: žogica je na tvoji strani.

Naj to pospremim z nekaj najzanimivejše literature, za vse tiste, ki so vam malo bolj blizu matematične in mikroekonomske izpeljave. Na srečo so vsi trije ključni teksti prosto dostopni prek interneta:
Paul A. Samuelson (1954): The Pure Theory of Public Expenditure
Peter G. Warr (1982): Pareto Optimal Redistribution and Private Charity
James Andreoni (1990): Impure Altruism and Donations to Public Goods: A Theory of Warm-Glow Giving

Naj še malce pokomentiram dnevno-politično dogajanje v Sloveniji, česar tudi že lep čas nisem naredil.

V preteklih tednih, ko tule nisem pisal, je tekla obsežna anti-propaganda proti varčevalnim ukrepom, ne le v Sloveniji ampak nasploh. Vanjo so se aktivno in skoraj nestrpno vključevali tudi nekateri vodilni svetovni ekonomisti, kot sta Joe Stiglitz in Paul Krugman. Ter seveda veliko ekonomistov, ki se prištevajo med t.i. heterodoksne ekonomiste. V Sloveniji so to vlogo prevzeli tako rekoč vsi ekonomisti, ki se ne prištevajo med ekonomiste t.i. mladoekonomističnega kroga. Tako sem slišal dobrega Maksa Tajnikarja, mojega nesojenega mentorja, ki ga cenim predvsem zaradi njegovega sprejemanja nekaterih mlajših “heretičnih” ekonomistov, kot je Bernard Brščič, razlagati, da je bolje, kot da se podamo v varčevalne ukrepe celo to, da nam bo v bodoče usodo odrejal Bruselj. “Saj bo morda oktroirani, vsiljeni predsednik vlade vseeno Slovenec, to ni nič takega”, nekako takole se je glasilo njegovo sporočilo.

Tudi drugi ekonomisti niso bili zmožni prispevati ravno kakšnih umskih presežkov – razen izpetega ponavljanja Keynesovih ugotovitev izpred več kot sedemdesetih let niso bili zmožni producirati karkoli omembe vrednega v ekonomskem smislu. Ekonomskih teorij, ekonomskih izračunov in projekcij, novih ekonomskih ugotovitev, ki bi resnično spodnesle temelje neoklasične ekonomike. Žal na takšna prerokovanja dobrih modrecev, ki se z enakim tonom in vsebino oglasijo prav vsakič, ko se kdo spomni nanje, ne dam več kaj dosti. Iz krogov, kjer se gibljem v ZDA, sem uspel le razbrati, da Stiglitzove trditve in zapisi za javnost, močno najedajo kredibilnost tega sicer odličnega ekonomista. Da ton in način, ki ga uporablja v zadnjih letih pri svojih politično-ekonomskih prognozah resnično ni na mestu. Ne bi posebej razpravljal o teh trditvah, naj bo dovolj zgolj to, da sem jih slišal od ekonomistov, ki vsekakor niso trdi neoliberalci, ki bi skušali “zmanjšati pomen velikega Stiglitza”, pač pa čisto preprosto od ekonomistov, ki se usmerjajo v svojo stroko, ki je seveda daleč od politične ekonomije, na Stiglitzove trditve pa gledajo zgolj z vidika ekonomske korektnosti.

Kar se tiče pa slovenske situacije, pa je vsaj zame zgodba jasna, vsaj dokler kdo ne najde ustreznih ekonomskih protiargumentov. V številnih tujih publikacijah najdete opis Slovenije, kot ene najlepših, najbolj zanimivih, čistih in gospodarsko razvitih držav tega dela Evrope. Vendar je tudi povsod napisano, da smo ena od držav, ki skorajda preganja tuje investicije in ena tistih držav, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela. Obenem je seveda nesporno dejstvo, da nam ratingi bonitetnih agencij vztrajno drsijo navzdol, prav od teh ratingov pa je odvisna cena našega bodočega zadolževanja. Že sedaj je ta nevzdržno visoka. Z zadolževanjem (gre za državni dolg) se seveda financira pretežno javni sektor. Skratka: nesporno je, da dobro gospodarsko izhodišče, ki smo ga ali bi ga lahko imeli, ni več tako trdno. Resda nam še nekaj manjka do grške, španske ali italijanske situacije, vendar morda nismo več tako daleč tudi od tega stanja.

Zato tudi sam verjamem predvsem v umiritev javno finančnih razmer. Resda nimam pred seboj nikakršnih projekcij, na podlagi katerih bi se lahko odločal, vendar čisto preprosto ne vem, v čem bi bila Slovenija zares na škodi v primeru reform in manjšanja javnega sektorja. In od tod seveda tudi smeh, ko se tisti, katerih politične interese bi to najbolj prizadelo, sedaj oglašajo s kataklizmičnimi napovedmi in napadanjem “varčevalnega evangelija”. Bom rekel še enkrat: verjel vam bom, ko boste predstavili projekcije, ki kažejo, da bi s še večjim zapravljanjem resnično lahko prišli iz krize. Resda bo to v nasprotju z vsako običajno ekonomsko logiko, vendar če deluje, zakaj ne – morda bo to vneslo nov veter v splahnela ekonomska jadra.

Vendar se močno bojim, da tega vetra in drugih rešitev ni. Da gre pri vsem skupaj zgolj za zbor večnih kritikantov, ki dlje od promocije po medijih z “drugačnimi pogledi” in varstva privilegijev sebe in svojih “bližnjih” ne vidijo. Zato sam zgodbo spremljam takole od strani, vem, da so v Sloveniji politični interesi pred argumentacijo, borba za lastne položaje in politikantsko “naši/vaši” dojemanje stanja pa osnovni modus vivendi. Zato preprosto puščam, da te bitke izborite sami, moja moralna podpora pa gre vsekakor vladi, ki si upa vpeljevati reforme, na katere smo čakali desetletja: strukturno spreminjanje gospodarstva, o potrebi česar je vsakdo modroval ves čas, ko pa je kaj takega na planem, se seveda takoj odloči iti na ulico držat transparente in partizanske zastave, da pa ja ne bi kdo res (!) kaj spremenil. Krščenduš. Pri tem so tudi tako abotni pojmi kot je “varčevalni evangelij” prej pri roki kot pripravljenost nekaj res spremeniti, pri sebi in v državi nasploh.

Naj na tem mestu še izrečem podporo človeku, ki ga vsekakor spoštujem: Borutu Pahorju. Menim, da je raven politične kulture in drznosti, ki jo kaže odkar je ponovno “v opoziciji”, nekaj, kar slovenski prostor še ni izkusil. Da je nekdo resnično zmožen ravnati po svoji vesti, po svojem prepričanju, tudi če je v neskladju z opozicijsko vlogo, da nekdo odkrito podpira nekatere ukrepe vlade in človeka, ki ga je tri leta rušil, nekaj takšnega mislim, da v Sloveniji še nismo videli. Nekaj takega je tako Janši, Jankoviću kot vsem ostalim preprosto nedosegljivo (in verjetno tudi nedojemljivo). Žal bo zaradi tega in te svoje morebitne naivnosti verjetno plačal z glavo oz. z mestom predsednika stranke. Nanj se bo kolikor sam spremljam dogodke verjetno povzpel Igor Lukšič, da končno napravi iz SD resnično levičarsko stranko.

Iskreno rečeno je to za SD morda dobro, vsaj kolikor poznam ljudi na levici. Ti ljudje že leta govorijo, da nimamo prave levičarske stranke, kolikor jih poznam, se z manj kot Rdečimi brigadami in povratkom v socializem niti ne bi bili pripravljeni zadovoljiti. Dragi bralci: rezultati decembrskih volitev vsaj po mojem mnenju kažejo, da je ljudi, ki si tega želijo zelo veliko in da nas, v kolikor se kaj bistvenega ne spremeni, v kratkem čaka močan “socialistični udarec”. Iskreno povedano, sem do te možnosti opredeljen podobno, kot pred kakim močnim nalivom, ko se oblaki zbirajo, tlak pada in slaba volja in napetost pričneta pritiskati na možgane. Naj se končno izlije! Naj vsi tisti, ki jih veseli obujati socialistične spomine in “vrednote NOB” končno dobijo to, česar si želijo. Iskreno rečeno je to edini način, da se njihove blodnje preveri in tudi morda edini način, da gredo te zgodbe svojo normalno pot. Dajmo torej še enkrat preveriti, ali sta socializem in komunizem res tako dobra za človeštvo. Enkrat, dvakrat, stokrat, nikoli še ni šlo. Vendar naj gre še enkrat, če to res hočete. Naj ta radikalna levičarska “dognanja” še enkrat poskusijo svojo pot – pri nas resnično še nikoli nismo izkusili teh dognanj v pravi luči, ki je doletela nekatere vzhodne in severovzhodne “sosede”. Tudi zato je verjetno potrebno, da se tem razmišljanjem še enkrat ponudi možnost preverbe.

Iskreno rečeno je moja napoved, da bosta že v roku nekaj let ponovno na tapeti kapitalizem in demokracija kot tisto zdravilo za rane. Kar verjetno nista. Vendar se bo ponovno pričela oglašati množica “hipokritov” in omahljivcev, ki bodo trdili, da so bili prevarani, ko so izbrali nov sistem in da bi spet (!!) radi nazaj. Enako, kot jih zdaj vrsta ponavlja, da so bili prevarani ob spremembi sistema ob osamosvojitvi.

Ne bom več govoril. Sam ne verjamem, da je kapitalizem nek končen odgovor za probleme in naravo človeštva. Vendar svoja iskanja počenjam v drugačni smeri, s trudom upoštevati različne, dobre in slabe argumente, ki jih dajejo vsi različni družbeni sistemi (s kapitalizmom vred), znanosti in vednosti ter ljudje. In če pri tem verjamem nekaj drugega kot večina ljudi, raznih razboritih Lukšičevih in Žižkovih somišljenikov ali na drugi strani prostotržnih prepričancev, mi to pač daje tiho in lastno zadovoljstvo. Ki pa si ga tudi ne dam kar tako vzeti

Že nekaj tednov me ni bilo aktivno tukaj. Počasi se zaključuje moja zgodba v Bloomingtonu, trenutno pripravljam dva (omenjena) članka za konferenco kulturnih ekonomistov v Kyotu.

Naj bom kar odkrit: preteklih nekaj tednov je bilo med najbolj evforičnimi v mojem življenju. Uspelo mi je: formalno sem dokazal rešitev problema, s katerim se ukvarjam v disertaciji, o čemer so doslej resnično lahko mnogi samo sanjali, naj zvenim še tako neskromno. Deaccessioning, torej odsvojitev muzejskih del vodi v slab muzejski management. Preveliko zanašanje na premoženje (endowment) neprofitnih organizacij prav tako vodi v slab management. Prosta sredstva (free cash flow) v rokah managerjev vodijo v slabo upravljanje podjetja, v kolikor se prosta sredstva vedejo podobno kot deaccessioning, da so torej namenjena predvsem pokrivanju morebitne izgube in niso všteta v običajni proračun podjetja.

Ne bom več veliko opletal z besedami, veliko je bilo tule že povedano, med drugim, ko smo govorili o zlatem fiskalnem pravilu. Naj povem samo to, da sem že skoraj povsem obupal, ko sva z mentorjem pred več kot mesecem ugotovila, da model, ki sem ga gradil do takrat ni primeren in ne vodi nikamor. Sledil sem mentorjevemu nasvetu (in lahko rečem tudi lastni intuiciji) in svoje zadnje moči tega utrujajočega leta posvetil uporabi še skorajda čisto zadnjega, kar mi je preostalo: modela Grossmana in Harta (1982), ki je tudi edini model, ki je vsaj poskusil nasloviti podoben problem. Model sem priredil za dva “igralca”: principala in agenta, saj je v osnovi namenjen le modeliranju koristnosti agenta, torej managerja podjetja.

In ko sem že skoraj obupal, se je pokazalo. Dan po rojstnem dnevu, v ponedeljek, sem prišel ves mačkast na delo in se ravno komajda prepričal, da se še ukvarjam s tem problemom. Konferenca v Kyotu pa seveda pred vrati… Še zjutraj sem sklenil, da bom napravil le ekonometrično študijo, podobno kot naredi večina avtorjev v literaturi. Potem sem se le prepričal, da sem še malo poskušal s komparativno statiko in tem, kar sta uporabljala tudi Grossman in Hart. In potem se je posvetilo, najprej čisto malo. Pokazal se je prvi smiseln rezultat. Čisto dovolj, sem rekel, in ves vesel odšel proti domu. Že na poti se mi je pričelo svitati, da sem odkril nekaj pomembnega, velikega, vsaj zame. Po tednih in mesecih živčne vojne in slabe volje sem pričenjal postajati prijetno vznemirjen, v pričakovanju.

Drug dan sem pokazal še na en, čisto istoznačen rezultat in zgodba se je pričela sestavljati. Formalno izračunani mejni učinki so vsi kazali na negativen vpliv deaccessioninga na spodbude managerjev. Odločil sem se, da prosim za srečanje z mentorjem.

Mentor je zgodbo potrdil. Pričelo se je sicer čisto po njegovo: kratka pohvala, nato pa kritika modela “od stropa do tal”. Vendar sem se ubranil, niti ni bilo težko. Nato tišina. “Gospod mentor, kaj pa glavni rezultati, ali ni to točno to, kar sva hotela pokazati?” Nasmeh na njegovem obrazu. Odleglo mi je… “Ja, to bo odličen tekst” pravi. “It will be an excellent paper”. Tega moj mentor, verjemite mi (…) ne pravi vsak dan. Dal mi je še novo, dodatno nalogo, dopolnitev z drugimi mejnimi učinki.

Potem sem se malce posvečal še drugemu članku, vrednostim neuporabe in donacijam. Žal malce manj uspešno, vendar mislim, da bosta oba članka v ponedeljek oddana v roku. Prvega, o nalogi sem pričel pisati kmalu. Našel sem še nekaj novih rezultatov – odlično! In potem sem šel računat omenjen dodaten mejni učinek.

Hm. To pa ne “rata”… Glb. Učinek kaže v nasprotno smer. Joj. Prekleto!! Celo leto sem garal in se skoraj dobesedno ubijal, sedaj pa gre spet vse po zlu. Na srečo pride odgovor iz Ljubljane, od somentorice, matematičarke z EF. Podrobno je preverila vse dokaze, baje so povsem točni in lepo in elegantno izpeljani. Citiram: “Menim, da je s tem modelom in rešitvijo vaša naloga postala »tisto, kar smo ves čas iskali« – potrditev »ideje«, ki jo tudi matematično dokažete”. Spet je malce odleglo. Ko grem računat na novo, najdem novo kopico napak. Tudi takšnih, ki jih somentorica ni videla. Grrr…

V soboto ni delovalo nič več, od vseh rezultatov sta ostala le začetna dva, resda najpomembnejša in ključna. Počasi sem postajal mnenja, da je tudi somentorica ena navadna bleferka. Nato me je vsaj malce razsvetlilo: tudi tretji rezultat zdrži. Morda pa vendarle bo. Pred mano je še zadnji teden pred oddajo člankov.

V ponedeljek, ta ponedeljek zjutraj, mali fiasko. Vsi učinki so pričeli kazati v nasprotno smer. Dodatni napor baje negativno vpliva na prihodke muzeja?? Pa na plačo managerja prav tako??? Bolj kot delaš, manj imaš in zaslužiš. Samo v Sloveniji verjetno… In še marsikaj drugega. Kaj zdaj? Utrujen, vendar ravno še prav zagnan sem šel preračunavati in preračunavati znova. In potem se je pokazala napaka. Kot ponavadi – nekje ni bil plus ampak minus… Andee… Ena od ključnih neenačb je bila obrnjena ravno v nasprotno smer, posledica hitrega in živčnega preračunavanja in utrujenosti. In naenkrat pade še zadnji rezultat, tisto, kar je pričakoval mentor: deaccessioning vpliva negativno tudi na dodaten napor. Pa smo tu!!!!!!!

Konec je. Resnično. Kar sem si najbolj želel od Bloomingtona in lastne doktorske naloge, zdaj imam. Korak naprej od magisterija, ki je bil morda že blizu ravni manjše disertacije, vsaj v takšni obliki, kot je bil kasneje izdan v knjižni obliki. Vendar je bilo iskreno rečeno tisto pomembno samo na slovenski ravni, odgovor na neko proslulo debato z Mrkaićem, resda pronicljiv in dokončen odgovor, ki ga takrat ni slutil nihče v tej debati, vendar še vedno referenčen in pomemben samo za Slovenijo. V tujini so iskreno rečeno ob tej temi zehali in me spraševali, zakaj za vraga bi to bilo pomembno. “Saj je samo magisterij” sem jim dejal. Dobro, naj bo…

Tole pa je torej tisto, kar sem hotel in želel: nekaj pomembnega vsaj za področje kulturne ekonomike nasploh. Problem, o katerem se je govorilo desetletja, vendar ga nihče ni znal modelirati, je ne le modeliran, temveč tudi razrešen. Ob tem ne morem drugega, kot da se poklonim mentorju, ker me je skorajda prisilil, da sem za nalogo vzel problem, ki so se mu slovenski “genialni” profesorji ekonomije po malem smejali, češ saj ne raziskuje podjetništva v Sloveniji, tujih investicij, finančnih trgov, trga dela in kar je podobnih “resnih” ekonomskih tem. Čisto obskurno, na videz nepomembno temo, pa toliko bi lahko naredil, hehe…

Vendar je bila tema, ki jo je svetoval moj mentor, tema, ki je klicala po raziskovanju in kjer je mentor tudi (pravilno) vnaprej predvidel, kje bo tičal zajec. To pa je bilo seveda tudi vse – z matematičnega, formalnega vidika (pa tudi z vidika argumentiranih ugotovitev) na tem področju ni bilo znanega ničesar. Od prvega dne naprej sem se torej predvsem ubadal s tem, da spoznam področje, ki mi je bilo takrat blizu kot kakšna oddaljena galaksija – področje ekonomske teorije pogodb in modelov principala in agenta. Dve leti sem porabil samo za to, da sem se dovolj spoznal s področjem, da sem lahko pričel modelirati zgodbo. S tem sem pričel s prvim dnem Bloomingtona. No, in zdaj je zgodba zaključena. Očitno je model več kot pravilen, ni kaj, Grossman in Hart sta res đeka, tu ni kaj. Vendar tega problema, torej predvsem problema agentskih stroškov prostega denarnega toka v rokah managerjev nista pokazala ne onadva še manj pa kdo drug.

Toliko, malce poetski sestavek, priznam, da se tudi počutim še vedno malce poetsko. V nestrpnem pričakovanju konference v Kyotu, kjer bo zgodba prvič nasploh predstavljena in kjer bo tudi največ ljudi, ki imajo z njo kaj opraviti. Strah me je edino, ker manjka ekonometrija, ki žal v tem primeru ni bila izvedljiva, na tem še delam, morda bo do samega predavanja v Kyotu kaj storjenega tudi na tem. Upam pa, da to ne bo odločilno.

Tako. Malce sem podelil trenutna razmišljanja. Morda je kot rečeno vse skupaj preveč pretenciozno, vendar sem resnično napravil že toliko preverb modela in rezultatov, da ne verjamem, da se bo tu še kaj spreminjalo in da je problem torej rešen. Samega pa me čaka jutri zaključevanje še drugega članka in potem verjetno pričetek pisanja doktorske naloge. Pa kakšen tukajšnji jazz koncert verjetno in kozarec piva. Na zdravje!

Še četrti pozdrav v teh dneh,

pravkar sem si pogledal tokratne (četrtkove) Poglede Slovenije in se odločil, da napišem en “šnopček za dušo”, kot je temu baje nadel ime bloger Alex van der Volk. Mimogrede imam drug teden, v nedeljo, tudi rojstni dan, poleg tega je ta april četrta obletnica delovanja tega bloga.

Česa si torej želim ob rojstnem dnevu? Najprej seveda veliko, bolje rečeno dovolj, pozornosti s strani najbližjih – prijateljev, kolegov, družine, znancev, neznancev. Pozornosti, ki mi bo omogočala, da še naprej opravljam svoje delo z energijo kot doslej. Pozornosti, ki ki bo omogočala, da še naprej raziskujem področja, ki me najbolj veselijo: kulturno ekonomiko, ekonometrijo, makro in mikroekonomijo v vseh oblikah. Da na teh področjih še naprej uresničujem svoje sanje in prihajam do novih in zanimivih odkritij, ki bodo povedala kaj novega še komu drugemu, ne le meni. Predvsem pa seveda meni, če je že beseda o tem.

Kaj si želim glede slovenskega stanja? Ker sem precej politično bitje, o čemer sem se prepričal na nedavnem simpoziju v Washingtonu, torej kar precej.

Najprej: kar precej sodelujem v zgodbi nevladnega sektorja v kulturi v Sloveniji, zato si neskončno želim, da bi ta sektor in ljudje v kulturi nasploh končno pričeli na svet gledati tudi z drugega, bolj ekonomskega pogleda. Da bo končno razumeli, da je kultura le eno od področij v družbi, pomembno, morda zelo pomembno, vendar le eno. Ob napovedanem povečanju sredstev za kulturo v EU za 37% v času največje gospodarske krize prav v tem območju se zato sprašujem: zakaj ne povečati sredstva za 200%? Ali recimo 370%? Vsi izračuni in “multiplikatorji” kažejo na to, da bi bilo morda še to premalo… Zakaj torej nepotrebna skromnost? Ob teh in takšnih razmišljanjih si samo zaželim, da bi končno ljudje na področju kulture malo bolj razumeli ekonomska razmišljanja in jih ne bodisi skrajno zavračali bodisi skrajno instrumentalizirali v svoje namene. Eno in drugo je bedasto brez primere. Vsekakor pa si sam želim predvsem sogovornikov – takšnih, ki jim ni osnovni vzgib ljubosumje in zavist do tvoje osebnosti, takšnih, ki so sposobni prisluhniti in takšnih, ki so sposobni razumeti vsaj osnovne principe razmišljanja, v katerem sam delujem.

Nato: ob poslušanju Pogledov in spremljanju stanja v Sloveniji (priznam, da sem po Washingtonu šele danes malo bolj spet seznanjen z vsem skupaj) si želim, da podobna ekonomska, drugačna razmišljanja pridejo tudi do ušes tistih, ki jih že leta vztrajno zavračajo: sindikalistov, kulturnikov, besnih levičarjev, slovenskih družboslovcev in humanistov, delavcev, malih ljudi in drugih. Da bomo končno zmožni sesti za eno mizo in se zediniti o smeri, kamor naj gremo, smeri, ki nas lahko popelje resnično naprej, z deljenimi bremeni, z medsebojnim poslušanjem, z razlogi, argumenti, številkami, projekcijami, pa tudi predstavami, vizijami, fantazijami, vendar takšnimi, ki se ob vzajemnem delovanju res lahko uresničijo. Naj povem, da sredine stavke ne podpiram, morda še bolj po poslušanju Pogledov. Verjamem, da je čas za spremembe, da je bilo dovolj razbijanja vsakega predloga, ki je bil na mizi, “na ulicah”, prek kvazi-pravičniškega protestiranja, prek skakanja v zrak, vsakič, ko se kdo dotakne tvojih privilegijev in pravic. Resnično verjamem, da je čas za spremembe in da bi bil uspeh stavke če čisto nič drugega izjemno slabo simbolno sporočilo. Sporočilo, da v Sloveniji dejansko ni možno spremeniti ničesar. Sporočilo, da so nekateri deli družbe preprosto premočni in zmožni ustaviti vsak poskus k preseganju stanja, ki bi posegalo v njihove poglede in predvsem ugodnosti. Naj (ponovno) povem, da nisem čisto na strani neoklasičnih ekonomistov Janševe vlade, vendar je po mojem mnenju preprosto potrebno iti naprej. In priznam da me kljub morda ne dovolj dobremu vpogledu v ekonomiko Janševih predlogov bolj prepričajo Šušteršič, Turk in Hribar-Milič kot Ščernjavič in Štrukelj.

Zato si želim predvsem tega, da bi se Slovenija malce bolj odprla. Čeprav imam zadnje mesece občutek, da tudi ZDA niso raj na zemlji in je tudi tukaj potrebno ogromno energije, prepričevanja, tudi klanovstva in pravilne usmeritve, da te kdo prepozna. Vendar mi diskusije s slovenskimi znanci še vedno povedo, da je raven razprav tule in in v Sloveniji preprosto neprimerljiva. Da je v Sloveniji vse na neki besedni, prepričevalni, malce politikantski ravni, medtem ko tule (morda je moja univerza tudi malce poseben primer glede tega) večina počiva na konkretnih podatkih, številkah, izračunih. Če tega nimaš, se ti smejejo, medtem ko če to imaš, se te v Sloveniji izogibajo in se te bojijo. Ampak dovolj o tem.

Morda sem malce zašel. Naj torej skrajšam. Ob obletnici si želim predvsem več posluha za vsakovrstna razmišljanja, več iskrivih razprav v javnosti, več drugačnosti in več presenetljivih, a utemeljenih argumentov. Kdo ve, morda pa se mi želja celo uresniči. V sosednji kitajski restavraciji sem v zadnjem času prejel dva zanimiva “fortune cookies-a”. Eden, ki pravi, da se mi bodo vsi plani za prihodnje obdobje uresničili. In drugi, ki pravi nekako takole: “You are capable, competent, creative, careful. Prove it.”. Naj bo to vodilo za vse skupaj. Prove it, torej…

Prilagam še nekaj povezav, na katere sem naletel v zadnjem času:
1) Tukaj lahko naložite dober program za računanje z modeli splošnega ravnotežja: http://www.monash.edu.au/policy/gempack.htm. Program je mogoče naložiti brezplačno v okviru trimesečne preskusne dobe.
2) Tudi to včasih sodi v kulturno ekonomiko – ekonomika športa: http://thesportseconomist.com/.
3) Glede na to, da od kolega iz Slovenije večkrat dobim linkane povezave s tega bloga, je morda vreden branja, za kulturniške in kulturno-politične navdušence: http://prasino.eu/.
4) Na tej povezavi najdete več o aktualnih službah za akademske ekonomiste: http://www.econ-jobs.com/economist-jobs/all/all/academic/.
5) Eden malce manj znanih makroekonomskih blogov: http://macroblog.typepad.com/macroblog/.
6) Še malce glasbe po daljšem času. Pred malce več kot mesecem dni je umrl italijanski kantavtor Lucio Dalla, avtor znamenite skladbe Caruso, ki je postala preskusni kamen številnih slovitih opernih pevcev. Vendar vsaj zame ostaja nepresežena interpretacija samega avtorja. Uživajte.

V Sloveniji želijo vlada in stranke uvesti zlato fiskalno pravilo, ki bo v bodoče omejilo stopnjo možnega zadolževanja. O tem sem danes imel kratko razpravo na blogu Kvarkadabre (vem: kaj pa delo – “razpravljal” sem seveda s službenega mesta…).

Mnogo je bilo argumentacije za in mnogo proti. Nekaj razlogov proti lahko najdete na http://blog.kvarkadabra.net/2012/04/proti-zlatemu-fiskalnemu-pravilu.html. Sam bom skozi gradivo, ki ga te dni (in to leto) “tolčem”, pokazal na nekaj razlogov, ki govorijo v prid temu ukrepu.

Žal ne bo šlo brez ekonomske teorije. Leta 1976 sta Michael Jensen in William Meckling objavila še danes pogosto citiran prispevek, kjer sta opozorila na koncept agentskih stroškov. Preprosto povedano so to vsi stroški, ki nastanejo kot posledica razmerja principal/agent, vodja/podrejeni, nadzornik/nadzirani, če hočete. V grobem bi lahko rekli, da gre za obliko transakcijskih stroškov, o katerih so govorili npr. Ronald Coase, Oliver Williamson in drugi. Stroškov torej, ki nastanejo zaradi transakcije same – če kupite na trgu solato, vas to seveda stane ceno solate plus ceno poti, ki ste jo napravili do trga in nazaj domov. Ta cena poti je tisto, kar ni vračunano v tržno ceno, je pa vseeno del vaših stroškov. Takšna bi bila malce po domače razlaga transakcijskih stroškov. Agentski stroški so vrsta transakcijskih stroškov, ki nastanejo kot posledica razmerja principal/agent, kot posledica vpetosti v neko osnovno socialno ali če hočete profesionalno razmerje torej.

Michael Jensen je šel še dlje. V še enem svojih legendarnih prispevkov iz leta 1986 je opozoril, da obstajajo zelo močni agentski stroški prostih denarnih sredstev v rokah managerjev. Ti stroški nastanejo takrat, ko iz kakršnega koli razloga pride do večje količine denarja v rokah managerjev, ki ga ni potrebno naložiti v nujne obveznosti. Jensen pravi, da v tem primeru najpogosteje pride bodisi do prevelikih ugodnosti (perquisites – npr. različni privilegiji in ugodnosti v podjetju, večerje, hoteli, itd.) na strani managerjev ali do investicij v projekte, ki tega niso vredni. Številni prispevki so kasneje skušali preveriti Jensenove ugotovitve, žal formalnega modela in dokaza njegove trditve še ni, rezultati empiričnih študij pa gredo v splošnem v njegovi smeri.

Štiri leta pred tem sta še dva izmed legendarnih ekonomistov Sandy Grossman in Oliver Hart preverjala vlogo zadolževanja pri motivih, ki vodijo managerje. V relativno zapleteni mikroekonomski izpeljavi sta formalno pokazala, da dolg podjetja lahko služi kot varnostni mehanizem pred agentskimi stroški. Da torej dolg podjetja pomeni, da je manager soočen z večjo nevarnostjo bankrota podjetja in s tem k bolj treznim in pametnim odločitvam. Dolg je torej v tem primeru nekaj dobrega – o tem govori večina ekonomske teorije, po eni strani je financiranje podjetja z zadolževanjem ponavadi cenejše od kapitalskega financiranja (npr. prek delnic), po drugi strani so že omenjeni avtorji pokazali, da dolg lahko služi kot pomemben mehanizem samo-discipliniranja managerjev (naj tu dodam: v primeru slovenskih tajkunskih zgodb je situacija nekoliko drugačna, v tem primeru je šlo za managerske odkupe, kjer bi pravzaprav v končni instanci agent postal principal, kar precej spremeni celotno zgodbo).

Grossman in Hart povesta in dokažeta še nekaj drugega: managerjem je praviloma v interesu, da skrbijo za finančno blagostanje podjetja, in jim je s tem samim v interesu, da imajo dolg kot mehanizem samo-omejitve. Zakaj? Grossman in Hart navajata tri razloge: 1) ker je od večje vrednosti podjetja lahko odvisna managerjeva plača; 2) ker se s tem zmanjša možnost sovražnih prevzemov; 3) če managerji izdajajo nove delnice ali obveznice, se le-tem s tem lahko zviša njihova vrednost in lahko s tem zberejo več novega kapitala. Ergo: managerjem je praviloma v interesu, da ima podjetje neko obliko samoomejitve, ki jo v primeru Grossmana in Harta (in Jensena) igra dolg.

Kaj ima zdaj vse to opraviti z zlatim fiskalnim pravilom? Uganili ste: zlato fiskalno pravilo je oblika samoomejitve države. Zato igra ne le restriktivno vlogo, da torej omejuje morebitno bodoče slabo ravnanje vlad in finančnih ministrov, pač pa tudi signalno in “povezovalno” vlogo (v smislu povezovanja interesov principala – v tem primeru EU ali bank upnic – ter agenta – v tem primeru Slovenije). Signalna vloga je seveda v sporočanju navzven, torej morebitnim bodočim partnerjem, upnikom, državam, s katerimi bomo še sodelovali, da Slovenija “igra dobro igro”, igro s pozitivnim payoffom, da smo na pravi poti in da je Slovenija ekonomsko kredibilna država. Da je ta faktor pomemben, govorijo prav navedeni prispevki in številna druga literatura, ki jih spremlja.

Žal pa je ponovno prisoten “sindrom Žiga Turk” (z opravičilom dotičnemu, če po naključju to bere). Govorim o tem, da se ponovno sprejemajo neki ukrepi brez jasno predstavljenih izračunov, projekcij, številk, podobno, kot sem vsaj sam videl dogajanje v začetku Turkovega mandata ob “televizijskem” ukinjanju kulturniških agencij in zavodov. Zagotovo namreč obstajajo tudi močni negativni vidiki sprejemanja takšnega pravila. Zakaj torej niso javnosti predstavljene točne številke, argumenti, o katerih govorim tudi sam in ki jih oseba, kot je dr. Janez Šušteršič zagotovo pozna? Zakaj se ponovno operira s pavšalnimi sodbami, ki jim naši destruktivni sindikati zlahka parirajo? Ali takšne številke sploh obstajajo? Glb…

Kakorkoli, v prispevku sem vam skušal približati svoje videnje nekaterih razlogov za zlato fiskalno pravilo. Morda je čas, da vsaj o nekem ukrepu pride do resne razprave, morda je ta zapis majhen prispevek k temu, da vsaj bralci tega bloga bolje razumete nekatere ekonomske razloge v ozadju smiselnosti uvajanja takšnih pravil.

Povej mi, koga zagovarjaš in povem ti, kdo si… Spodaj vam prilagam poglede štirih pomembnih kulturnih ekonomistov na upravičenost javnih subvencij v kulturi, o temi torej, ki jo ne le pogosto načenjamo na tem blogu, pač pa postaja vedno bolj pomembna v slovenskem političnem in kulturnem prostoru. Citati so prevedeni iz knjige Ruth Towse A Textbook of Cultural Economics, Cambridge University Press, 2010, prevod je moj, upam, da ni preveč napak.

Lionel Robbins (1971):
»Zakaj bi morali davkoplačevalci plačevati za umetnost? Zakaj ne bi vsega prepustili zgolj ponudbi in povpraševanju? Če ljudje želijo umetnost, jo bodo kupili, če pa ne, zakaj bi jo ustvarjali?

V tem oziru, torej oziru političnih ciljev, sam nisem nikoli imel nobenih težav s tem, da sem videl v spoznavanju in podpori umetnosti in višjih naukov del svojega videnja nalog države.«

Alan Peacock (1969):
»Subvencioniranje umetnosti zadeva enake tematike kot subvencioniranje drugih sektorjev in področij v gospodarstvu, kakorkoli se bo to že zdelo nagnusno tistim, ki so predisponirani o tem razmišljati v luči moralne hierarhije potrošnih izdatkov. V naši analizi bo pozornost usmerjena v dva razloga za subvencioniranje, ki izvirata iz »tržnih nepopolnosti« (market failure), t.j. spoznanja, da stroge paretovske predpostavke deljivosti dobrin in odsotnosti eksternalij v produkciji in potrošnji preprosto niso izpolnjene v vsakdanjem življenju. Poseben vidik nedeljivosti, ki je relevanten za subvencioniranje umetnosti je upoštevanje blaginje bodočih generacij, t.j. blaginje tistih, katerih interesi ne morejo biti izraženi ali prisotni pri izražanju tržnih preferenc v sedanjosti.

Kulturni paternalizem, ki bi bil lahko upravičen na temeljih tega, da skupnost ne ve, kaj je dobro zanjo, moramo izključiti. Tudi če izvzamemo moje osebno nasprotovanje paternalističnim težnjam, je postavka nadrejenih vrednostnih sodb preprosto prelahka pot utemeljevanja javnih intervencij, namenjena dajanju javnosti ne tega, česar si želi, pač pa tega, kar bi si morala želeti.«

Bruno S. Frey (2000):
»Vsak raziskovalec ima svoje vrednotne predpostavke tudi, ko izvaja znanstvene raziskave… V skladu s pogledi sodobnih ekonomistov sam vidim številne prednosti pri uporabi trgov. Slednji so ponavadi učinkoviti in dovoljujejo različnim umetniškim preferencam javnosti, da se izrazijo in zadovoljijo. Umetnost ni zgolj tisto, kar (ponavadi samooklicani) strokovnjaki imenujejo »umetnost«. Umetniški strokovnjaki pogosto niso bili zmožni pravočasno dojeti novih umetniških gibanj: trg je bil pogosto hitrejši od njih pri odzivanju na takšna gibanja…

Vendar vidim tudi meje trgov. Po mojem mnenju obstajajo pomembni zunanji učinki in druge nepopolnosti trga. Teh ne moremo preprosto zaobiti prek pogajanj med udeleženimi akterji (kar je navadno razlog, da tržne nepopolnosti, kljub temu, da so prisotne, niso dovolj za utemeljevanje javne podpore, op. andee), če ne drugega že zato, ker potrošniki kulturnih dobrin niso dovolj organizirani. Vendar se ne strinjam, da tržne nepopolnosti v preskrbi umetniških dobrin nujno pomenijo potrebo po vmešavanju države. Kot politični ekonomist zanesljivo vidim meje državnih poseganj, tudi na področju kulture.«

David Throsby (2001):
»Če se premaknemo onkraj standardnih naziranj učinkovitosti pridemo do možnosti, da umetnost vidimo kot odlikovano dobrino, in v kolikor to drži, to pomeni normativne temelje kolektivnega delovanja oz. poseganja. Na prvi pogled se umetnost odlično prilega opisu odlikovanih dobrin: družba jo očitno vidi kot odlikovano, posebno, kljub temu pa posamezniki ne povprašujejo po njej na trgu, kot bi sodeč po tem pogledu pričakovali, kar daje jasen razlog za korigirajočo intervencijo. Bližnji pogled pa nam pove, da lahko številne značilnosti, ki jih lahko pripišemo umetnosti kot odlikovani dobrini, razložimo tudi kot posplošene eksternalije oz. družbene dobrine. Na primer: prepričanje, da je umetnost družbeno koristna, ko jo cenijo ljudje, ki se ne udeležujejo umetniških dejavnosti neposredno, ali ko nekdo sprejema udeleževanje drugih v umetniških dejavnostih, lahko vidimo kot primer medsebojno odvisnih funkcij koristnosti in s tem zmožnih razlage znotraj standardne teorije eksternalij. V takšnih primerih se zdi to, kar je na prvi pogled »vsiljena izbira« v končni instanci v skladu s principom potrošnikove suverenosti.«

Kateri pogled vam je najbližji? Meni samemu je najbolj blizu Throsbyjeva razlaga, ker je preprosto najbolj ekonomska in pogled razpirajoča. Priznam, da je David Throsby tudi sicer moj “idol” v kulturni ekonomiki, odličen ekonomist, ki je poleg tega sposoben videti tudi onkraj. Vam pa prepuščam lastno odločitev.

Še to: v septembru pride v Maribor tudi Bruno S. Frey, ponovno. Morda tudi David Throsby.

Naj takoj razočaram vse tiste, ki so na ta blog pridrveli v misli, da bom razlagal, kako je kultura bajni generator novega razvoja v družbi, omogoča neznanski ekonomski napredek in generira milijone novih zaposlitev. Vendar žal, debata v nekaterih državah postaja natančno takšna, dokaz je tule: http://www.parliament.uk/documents/lords-committees/eu-sub-com-g/ucEUG220312ev2.pdf (video posnetek pa tule: http://www.parliamentlive.tv/Main/Player.aspx?meetingId=10567, vse po zaslugi informacije kolega iz Slovenije, ki je bolj na tekočem s tem od mene).

Na kratko: na posnetku je zaslišanje skupine kulturniških funkcionark pred angleškim parlamentom, od njih se je pričakovalo, da utemeljijo angleško podporo novemu predlogu Evropske komisije za povišanje podpore kulturi, za kar 37% (da, takšni predlogi so trenutno na mizi v EU). Angleški minister za kulturo Ed Vaizey je zgodbi rekel odločen ne, tri gospe na posnetku pa so obupano skušale utemeljiti in prikazati razloge, zakaj naj angleški parlament vendarle potrdi to povečanje v času največje gospodarske krize, ki se trenutno najmočneje razrašča in zaostruje prav v EU.

Kaj so torej osnovni razlogi za povečanje sredstev? Sodeč po posnetku predvsem velik ekonomski učinek, ki ga baje kulturne dejavnosti prinašajo družbi. Številke gredo takole: program MEDIA naj bi prinesel za vsak vložen funt (ali evro) najmanj šest novih funtov (ali evrov), program Kultura pa “skromne” štiri. Dragi bralci: če ne veste, kam naložiti denar, vložite ga v kulturo… Vsak vaš evro bo naložba oplemenitila vsaj štirikrat, namesto vloženih tisoč boste v enem letu dobili štiri tisoč evrov, če upoštevate “skromnejšo” verzijo, če ste malo bolj širokogrudni v pričakovanjih, pa vas morda čaka šest ali celo štirinajst tisoč evrov. Tako pravijo angleške kolegice in rezultati “študij”. Kaj torej še čakate? Namesto, da protestirate proti varčevalnim ukrepom nove vlade, raje naložite vse svoje premoženje v angleške filme in muzeje in postanite milijonarji.

Če vprašate mene, se mora ta izrojena logika že končno nehati. Več kot očitno je, kam je pripeljala študija KEA iz 2006, ki je kot ena prvih v EU kričala o neznanskih ekonomskih potencialih kulturnega sektorja in resnično dosegla povečanje sredstev EU za kulturo in predvsem večjo pozornost na evropski ravni. Rezultati te debate, na negativne posledice katere smo nekateri opozarjali, so tu: če hočete utemeljiti povečanje sredstev za kulturo, se morate preobleči v podjetniškega svetovalca in angleškim ali katerim drugim parlamentarcem predstavljati številke o bajeslovnih donosih in novih zaposlitvah, ki jih bo generiral kulturni sektor. Vseeno je, kaj bo jutri, vseeno je, če teh donosov ne bo (in jih še nikoli tudi ni bilo v napovedanem obsegu), važno je, da igrate vlogo Robina Hooda in se počutite, da ste “kao” napravili nekaj dobrega in priborili nova sredstva za razvoj kulturnega sektorja.

Seveda so kritike tako očitne, da jih skoraj ni vredno zapisovati. Najprej, iskreno rečeno me zanima, kdo je od kulture na tak način že obogatel in zaslužil npr. teh bajeslovnih 1:14. Takšnih donosov, dragi bralci, ni bilo niti v najboljših letih Wall Streeta, ampak glej no – kultura poseka seveda tudi to… Da bo jasno, ne govorim o poslovnežih-umetnikih tipa Damien Hirst – izjeme so in vedno bodo. Govorim o povprečnem donosu naložbe in o povprečnih vlagateljih.

Drugič, očitno si sredstva zasluži samo tista kultura, ki generira nove zaposlitve in “evropsko dodano vrednost”. Da slednje nikakor ni v temelju kulturnih dejavnosti, je verjetno bolj ali manj vseeno – važno je, da gre šov naprej. Več sredstev, več sredstev, več sredstev, razlogi in način, na katerega se jih pridobi, pa so seveda postranskega pomena.

Tretjič, vedno manj postaja jasno, zakaj sektor, ki tako drastično raste in generira takšne donose, potrebuje javno podporo. Naj torej kultura končno postane industrija in kulturniki le še biznismeni, ki bodo od države odvisni le še prek kakšne podjetniške agencije, kot je slovenski JAPTI. Ne potrebujemo javnih institucij, ne potrebujemo nevladnega sektorja, le še kulturniška podjetja in podjetnike. Bom rekel: morda. Vendar ekonomska teorija pravi žal ali na srečo drugače: več kot dovolj ekonomskih razlogov obstaja za javno podporo kulturi, seveda pa je pri tem potrebno računati s takšno kulturo, ki resnično generira “eksternalije”. Vendar ne “eksternalije” v smislu rasti BDP, novih zaposlitev in večjih davkov, pač pa tiste edine ekonomske eksternalije, ki jih je možno najti v primeru kulture: vrednosti neuporabe, torej vrednosti, ki jih ima kultura za prebivalce, širšo javnost, za vse tiste, ki morda ne hodijo redno na predstave in koncerte, pa jim je vseeno pomembno, da kulturne dejavnosti obstajajo. Žal sam vidim ta “mehek” argument kot edini, ki stoji na trdnih ekonomskih temeljih, vse drugo je žal čisto zamegljevanje in najpogosteje sporoča ravno obratno od tistega, kar bi želeli tisti, ki generirajo sporočila.

Skratka: hecno je poslušati nove kulturne biznismene, katerih utemeljevanje potrebe po podpori kulturnega sektorja je sestavljeno iz podjetniških številk in kvazi-ekonomskega žlobodranja. Očitno se je ta praksa krepko razrasla ne le v Veliki Britaniji, pač pa kar v EU nasploh v zadnjih letih. Iz morda čisto dobronamerne pobude Združenih narodov iz konca osemdesetih letih po večji povezavi kulture in razvoja, je nastalo, kar gledamo na priloženem posnetku. Iskreno povedano, upam, da se ta zgodba čimprej sesuje sama vase. Žal bodo posledice morda v drastičnem zmanjšanju sredstev, namenjenih kulturi, vendar bo to morda povzročilo, da se končno kdo začne zavedati dejanskih temeljev kulture v ekonomskem smislu in da nam lahko ekonomija ponudi še kaj drugega kot frenetično borbo za sredstva na vsak način. Morda s tem v nekaj desetletjih vendarle dobimo bolj prizemljene ugotovitve o pomenu kulture v ekonomskem smislu. In s tem tudi tisto vlogo, ki ji bo resnično omogočala razcvet in normalen razvoj, kot vsem drugim področjem v družbi.

Včeraj sem se vrnil s petdnevnega Fulbrightovega simpozija v Washingtonu. Glede na moje pretekle zapise tukaj je bila naslovna tema nekoliko ironična: protesti in njihova vloga v ameriški družbi. Simpozij je vključeval tudi zelo resno narejeno simulacijo ameriških volitev, v kateri smo sodelovali vsi Fulbrightovi štipendisti. Tudi sicer je bilo izjemno intenzivno, simpozij je trajal baje še en dan dlje kot siceršnji tovrstni simpoziji, dogajanja je bilo toliko, da sem po vrnitvi spal okroglih dvanajst ur, ob tem, da se večinoma nisem udeleževal nočnih neformalnih popivanj. Za spremembo…

Kaj reči? Najprej, da mi je v veselje vsakič, ko se mi ob ekonomskih pogovorih ni potrebno vnaprej opravičevati, češ da bi bil pripadnik neke politične ali ideološke opcije. Če sem torej mnenja, da na nekaterih področjih trg deluje dobro in učinkovito (in ga je morda premalo), da to ne pomeni, da sem nek desničar ali »neoliberalec«, in če sem mnenja, da obstaja nekaj kot javne dobrine, da torej obstaja veliko primerov, ko trg ne deluje dobro, da zato nisem marksist ali ekonomsko nepismen kulturnik. Ob poslušanju debat na soočenjih kandidatov in pripravi programa enega od republikanskih kandidatov, katerega vodja štaba sem bil, pa sem ugotovil samo eno: v politiki in nasploh v življenju imam rad odgovore, rešitve, odprto razpravo, ki dovoljuje kakršne koli argumente, če so tehtni in zanimivi. Zato po končanem »vpogledu« v ameriški sistem nisem ne na strani demokratov ne republikancev: ne maram praznega leporečenja demokratov, ki zelo spominja na retoriko slovenske levice (polno obljub, malo realnega ozadja), prav tako pa ne maram primitivizma republikancev, torej nasprotovanja splavu, podpore vojni kot orodju širjenja demokracije itd. Iskreno rečeno imamo po mojem v Sloveniji boljši, proporcionalni sistem kot v ZDA, vsaj glede širine opcij, ki so na voljo. Vsekakor pa čakam, da se vendarle enkrat pojavi stranka, da jo bo zanimalo isto kot mene: reševanje problemov ne glede na njihovo barvo ali okus. In ne glede na politično barvo rešitve, ki se pojavi.

S tega vidika priznam, da vidim Janševo vlado doslej v relativno pozitivni luči. Naj priznam, da za veliko stvari in dogajanja tudi ne vem, predvsem v zadnjem tednu sem popolnoma izpustil vse, kar je bilo novega. Vendar vem le eno: predlagan je seznam ukrepov, vključen je oster rez v javni sektor, za katerega vsi vemo, da bo potreben, vključen je oster rez v skoraj vse družbene skupine. Ukrepi so, kolikor sem na hitro videl, bolj ali manj v skladu s programom koalicije. Moti me isto, kar sem nekaj časa pogrešal pri Turku: rezanje brez argumentov in številk, rezanje na pamet, zaradi (ne)pravilnega zvoka rezanih institucij. Kolikor vem sedaj prihaja do številnih kompromisov, ki pa so, kolikor spremljam, ponovno delani takole na pamet, ker npr. Turk preprosto ne ve, kakšne so lahko posledice katerega ukrepa, je najprej objavil ukinitev vsega, zdaj pa se vse vrača nazaj. Argumentov in razprave v eno ali drugo stran pa še vedno ni. Je pa vsekakor pozitivno, da se je malce umaknil nazaj, ker je še vedno bolje ohraniti obstoječe kolikor se da, od brezglavega rezanja vsega, kar je bilo narejeno v preteklih letih. Najbolje pa bi seveda bilo jasno oblikovati in predstaviti argumente v smer, ki jo nakazuje koalicijska pogodba, in na podlagi le-teh dosledno izvrševati ukrepe. Kdaj, če sploh, bo prišlo do tega, ne vem. Vsekakor zaenkrat še podpiram Turkovo početje in verjamem v to, da se zadeve premikajo v pravo smer. Kolikor sem v kontaktu s slovenskimi kulturniki (in sem kar precej), sem edini, ki je takšnega mnenja, večina drugih bi že jutri šla na barikade. Rušit rušenje, vendar samo zato, da bi potem bilo spet vse po starem, enako, brez vizije, brez odgovorov, brez sprememb. In seveda z »več sredstvi za kulturo«…

Sam pa sem sredi priprav na veliko konferenco kulturnih ekonomistov v Kyotu. Prijavljena imam dva članka, kolikor se zadeve razvijajo sedaj bosta oba nekakšni »remekdeli«, v smislu tega, da obravnavata teme in ekonomske modele, kjer jih doslej preprosto še ni bilo: za disertacijo preverjam Jensenovo tezo o agentskih stroških (agency costs) prevelikih sredstev v rokah managerjev. Leta 1976 sta ameriška finančna ekonomista Jensen in Meckling predstavilo tezo o agentskih stroških, ki so lahko več vrst: principalovi stroški nadzora, agentovi stroški povezovanja in preostali stroški. Leta 1986 je nato Michael Jensen sam postavil tezo, da obstajajo tudi agentski stroški prevelikih prostih sredstev v rokah managerjev, ki so lahko dveh vrst: bodisi sredstva manager usmerja v prevelike lastne denarne koristi, bodisi sredstva investira v projekte z negativno sedanjo vrednostjo. Čeprav je bilo od tedaj veliko govora o tej tezi, vse od objave članka nihče ni resneje modeliral omenjenega problema in čeprav so ekonometrične študije večinoma potrdile Jensenova opažanja, v smislu ekonomskih modelov na tej točki ni bilo narejenega prav veliko. Vsekakor pa njegova opažanja niso doživela formalnega dokaza, ki ga bom malce neskromno skušal podati sam. Čakata pa me seveda še burna dva meseca do oddaje članka, lahko samo rečem, da sem kar precej blizu odgovorov, kakršni koli že bodo. Naj dodam samo to, da seveda Jensenove trditve predstavljajo osnovo moje teze, ki preverja ali odsvojitev muzejskih del, torej deaccessioning, res vodi k neoptimalnim managerskim odločitvam. Ker gre pri deaccessioningu za prodajo del, torej za prosta sredstva v rokah managerjev, je povezava seveda očitna.

Drug članek se dotika vrednosti neuporabe, o katerih sem že veliko pisal tule. S soavtorico dr. Vesno Čopič bova objavila članek v enem od znanstvenih časopisov na področju kulturne politike, v katerem dokazujeva, da vrednosti neuporabe predstavljajo argument za nedelovanje trga na področju donacij in torej za javno (indirektno) podporo temu področju, npr. prek davčnih olajšav. V članku za Kyoto pa bova skušala odpraviti pomanjkljivosti, ki sem jih sam opazil pri najinem izvornem članku: kot je opazil že legendarni ameriški ekonomist Paul Samuelson, je osnovni razlog, da področje donacij ne deluje, če ga prepustimo samemu sebi (torej dovolimo »laissez faire« v čistem smislu), prisotnost zastonjkarstva, free-riderstva, kjer se veliko ljudi izmika doniranju z razlogom »saj bodo drugi dali«. Zato so potrebne npr. davčne spodbude, da trg deluje bolje. Protiargument, ki sta ga našla v osemdesetih ekonomista Sugden (1984) in Andreoni (1988), je prisotnost altruizma, ki govori v prid trga. Vrednosti neuporabe pa kažejo v dve smeri: po eni strani govorijo o prisotnosti eksternalij, kar pomeni, da trg ne deluje dobro in je potrebno vmešavanje države (govorim v splošnem, seveda vsaka takšna trditev terja dodatne argumente v odvisnosti od konteksta). Po drugi strani pa vrednosti neuporabe vključujejo altruistične vrednosti (o tem npr. Bille Hansen, 1997; Holden, 2004), in torej po prej povedanem kažejo v smer trga. V članku bom torej skušal nekako zmodelirati celotno zadevo in ugotoviti, kateri od učinkov pretehta in kaj nam torej pove prisotnost vrednosti neuporabe. Glavna novost članka bo verjetno modeliranje vrednosti neuporabe, ki tudi doslej tako rekoč ni bilo prisotno v ekonomski literaturi.

Toliko, naj morda na kratko spomnim, da seveda velja »pravno obvestilo«: zamisli, ki sem jih predstavil tukaj so seveda moja »intelektualna lastnina«, za katero sem verjemite garal kar precej v preteklem letu. Upam, da se zadeve posrečijo. Današnji sestanek z mentorjem na temo disertacije je bil po resnično dolgem obdobju prvi, na katerem je bil mentor resnično pripravljen, je pa res, da je disertacija resnično v ključni, morda zadnji resnejši fazi. Prvič sem imel pogovore o matematiki mojega modela, prvič me ni odpravil s kakimi poceni argumenti. Vsekakor je moje opažanje zadnjih tednov sledeče: resnično težko se je v ZDA prebiti kamorkoli. Predvsem se je resnično težko pretolči do priložnosti, ko pa jo dobiš, pazi, da je ne zapraviš. Druga ne bo prišla kmalu, zagotovo. Vendar resnično ne štejejo toliko osebna poznanstva, kot pri nas, ko se do priložnosti včasih sploh ne moreš prebiti, če nisi prave »barve in okusa«. Če pa si, ne rabiš ničesar, samo trobiti pravilno bojno himno. In čakati, da boš star 80 let, ko boš lahko deloval kot »stric iz ozadja« in končno tudi sam onemogočal vse tiste pod seboj Vendar kot rečeno: v ZDA je priti do prave priložnosti prekleto težje kot pri nas. Upam, da sem si z obsedenim delom preteklih mesecev (in let), priboril možnost, da se nekaj takšnega tudi meni ponudi kmalu, v bližnji prihodnosti.

Za vse tiste, ki niste toliko na tekočem: objavljam nedavni dokument o kulturi v EU, ki ga je podpisala večina evropskih kulturnih ministrov – Dekalog za kulturo v EU (Decalogue for Europe of Culture). Morda, če mi bo čas to dopuščal, ga v bodoče celo prevedem, čeprav iskreno rečeno po vsebini tega mislim da ni vreden. Teče pa te dni velika bitka na kulturniškem področju, za ohranitev CSPU, JAK, SFC. Sestajajo se različni organi in institucije, pišejo se protestna pisma in pisma podpore, ki se pošiljajo po vsej Evropi. Turk si je zgodbo sam zakuhal, po njej pa brodi brez posebnih pomislekov in argumentov še naprej, kar kaže njegov neopravičen izostanek s seje NSK (osrednje nacionalne neodvisne institucije na področju kulture), kamor je bil vabljen, a se seje ne on ne Aleksander Zorn iz neznanih razlogov nista udeležila.

Sam sem v pripravah na tukajšnjo jutrišnjo konferenco doktorskih študentov. Nastopam zadnji, malo me je strah, da moja “ekonometrija” in drugi argumenti niso na ravni podanikov Elinor Ostrom in drugih nadobudnih ameriških družboslovcev. Vsekakor bomo videli, naslov moje zgodbe pa bi se dal zapisati “Dva nova argumenta za javno podporo kulturi”. Vrednosti neuporabe kot argument za eksternalije v kulturi ter ekonomski problemi koncepta javno-zasebnih partnerstev v kulturi. Bomo videli, tukaj je sicer poletje, temperature so blizu tridesetih stopinj, sončno, vsi s(m)o v kratkih rokavih in hlačah. Dodal bi še to, da počasi zbiram energijo za nov prispevek v delavnici ekonometrije, tudi računalnika še nisem uspel nesti v popravilo. Skratka: burno in delovno.

Tukaj pa je dokument:

———————————————–
DECALOGUE FOR EUROPE OF CULTURE

With Europe currently facing serious social and economic difficulties, it is up to the key players in our cultural life and the political decision makers to reaffirm that culture lies at the heart of Europe’s construction and must not be sacrificed. The European Commission’s Education and Culture DG and 22 EU Ministers have approved a joint declaration: the Decalogue for Europe of Culture. (signed F Mitterand, French Minister of Culture).

1. Europe of culture embodies the values of democracy in all the nations of the EU.

2. Europe of culture contributes to the affirmation of the European identity in all its diversity and to the flourishing of the arts and languages from which its richness is derived.

3. Europe of culture ensures absolute freedom of creation across all its elements and events.

4. Europe of culture promotes access for all, without distinction in terms of gender, age, origin, health or social status, to intellectual works, expressions of art, and the tangible and intangible cultural heritage.

5. Europe of culture protects the legitimate right of creators and authors to fair remuneration and guarantees this by means of all appropriate meaures against the threats of piracy, fraud, theft and abusive use to which they might be exposed.

6. Europe of culture encourages the circulation and exhibition of works both within the EU and beyond its borders, and ensures the legal and financial compliance of the actions of the various cultural contributors who organise and promote this.

7. Europe of culture establishes good rules of economic governance for the art and cultural industries market, within a spirit of complete transparency. It takes part in the development of innovations which interest the public authorities and private initiatives, in order to guarantee their harmonious development protected from any commercial monopoly.

8. Europe of culture addresses the technological, financial and legal challenges brought about by the digital revolution fro the gathering and transmission of works and for the flourishing of new forms of artistic expression.

9. Europe of culture lobbies for the reinforcement of school curricula, teaching methods and procedures for artistic education and the training of creative artists.

10. By emphasising that creation, art and beauty constitute a fundamental investment in the future which creates not only individual but also collective well-being in the form of employment, Europe of culture commits the European Union to consolidation of the budgets for culture and media programmes in order to meet the needs and aspirations of Europeans.

Signed by the Culture Ministers of Austria, Bulgaria, Cyprus, Czech Republic, Estonia, Finland, France, Germany, Greece, Hungary, Ireland, Italy, Latvia, Lithuania, Luxembourg, Malta, Portugal, Romania, Slovenia and Spain. And the French-speaking community of Belgium, the UK Business Ministry and the EC’s Commissioner for Culture, Media, Education , Youth and Sport.
———————————————–