V krizi smisla tiči misel

Pozdravljeni,

takole v večernih urah me je prijelo empirično preveriti nekaj trditev, ki smo/ste jih slišali te dni ob ukinjanju kulturnega ministrstva kot samostojne institucije. Posvetili se bomo dvema trditvama:
1) Države s samostojnim kulturnim ministrstvom namenijo več sredstev za kulturo
2) Majhne države dajejo večji pomen na samostojnost kulturnih ministrstev

Pokazali bomo, da nobena ne zdrži hitre empirične preverbe. Na žalost opozarjam, da je zaradi utrujenosti ob drugih obveznostih tole spet le prvi osnutek analize, več (še z nekaj dodatki) bom lahko napravil med vikendom. Morda tudi regresijo kulturnega proračuna po posameznih dejavnikih, tudi in predvsem po dejstvu, ali ima neka država samostojno ministrstvo. Kolikor sem na hitro uspel pogledati, bo regresija terjala uporabo instrumentalnih spremenljivk. Zato bo seveda tudi odlično gradivo za našo bodočo ekonometrično delavnico. Več pa res med vikendom.

Za preverbo naših trditev pa bomo pogledali čisto preprosto korelacijo med vključenimi spremenljivkami. Najprej je gotovo zanimivo pogledati, v katerih državah imajo samostojna kulturna ministrstva. Poglejmo (vir: Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe, http://www.culturalpolicies.net/web/index.php):

EU:
Avstrija – Zvezno ministrstvo za izobraževanje, umetnost in kulturo
Belgija – v okviru zvezne vlade ni ministrstva za kulturo, so pa različne oblike ministrstva za kulturo (vendar prav tako nesamostojne) v okviru vlad flamske in valonske narodnosti
Bolgarija – Ministrstvo za kulturo
Češka – Ministrstvo za kulturo
Danska – Ministrstvo za kulturo
Estonija – Ministrstvo za kulturo
Finska – Ministrstvo za izobraževanje in kulturo
Francija – Ministrstvo za kulturo in komunikacijo
Nemčija – Zvezni urad za kulturo in medijske zadeve (v okviru Bundestaga)
Grčija – Ministrstvo za kulturo in turizem
Madžarska – Ministrstvo za narodne vire (vključuje izobraževanje, mednarodne odnose in znanost)
Irska – Ministrstvo za kulturo, dediščino in irski jezik (Gaeltacht)
Italija – Ministrstvo za dediščino in kulturne zadeve
Latvija – Ministrstvo za kulturo
Litva – Ministrstvo za kulturo
Malta – Ministrstvo za turizem in kulturo
Nizozemska – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo in znanost
Poljska – Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino
Portugalska – ni samostojnega ministrstva
Romunija – Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino
Slovaška – Ministrstvo za kulturo
Španija – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo in šport
Švedska – Ministrstvo za kulturo
Velika Britanija – Oddelek za kulturo, medije in šport

IZVEN EU:
Albanija – Ministrstvo za turizem, kulturo, mladino in šport
Armenija – Ministrstvo za kulturo
Azerbajdžan – Ministrstvo za kulturo in turizem
Hrvaška – Ministrstvo za kulturo
Gruzija – Ministrstvo za kulturo in spomeniško varstvo
Liechtenstein – Ministrstvo za kulturne zadeve
Makedonija – Ministrstvo za kulturo
Moldova – Ministrstvo za kulturo
Monako – Direktorat za kulturne zadeve
Norveška – Ministrstvo za kulturo
Rusija – Ministrstvo za kulturo
San Marino – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo, univerzitetno izobraževanje in mladino
Srbija – Ministrstvo za kulturo
Švica – Zvezni urad za kulturne zadeve v okviru ministrstva za notranje zadeve
Ukrajina – Ministrstvo za kulturo

Iz povedanega lahko torej oblikujemo nepravo spremenljivko, ki ima vrednost 0, kadar država nima samostojnega ministrstva za kulturo (oz. vključuje več področij), ter 1, kadar država ima samostojno kulturno ministrstvo (pod to sem štel tudi vsa tista ministrstva, ki imajo morda drugačno ime, vendar vključujejo področja, ki jih že pokriva naše (bivše) ministrstvo, torej na primer kulturno dediščino). Na drugi strani oblikujemo dve novi spremenljivki, število prebivalcev države ter posebno združeno spremenljivko. Slednjo oblikujemo kot razmerje javne porabe za kulturo (per capita, torej na prebivalca) ter BDP na prebivalca. Pri tem sem ponovno uporabil omenjeni Compendium ter podatke iz Wikipedije. Vem, lahko bi bilo bolj ažurno in strokovno, kot rečeno pa bo analiza doživela še en pretres najkasneje med vikendom. Ne pričakujem pa, da bi se ugotovitve kakorkoli spreminjale, saj so statistične zveze kar močne.

Za preverbo naše prve trditve torej poglejmo, ali je javna poraba za kulturo (torej državni izdatki) na prebivalca povezana s samostojnostjo kulturnega ministrstva. Rezultati analize v ekonometričnem softwareu Gretl so tukaj:

corr(gov__cua, samostojno_kult) = 0,14968782
Under the null hypothesis of no correlation:
 t(23) = 0,726058, with two-tailed p-value 0,4751

Tu sem primerjal samo države EU, vključujoč Slovenijo, dokler je še imela samostojno ministrstvo. Rezultati pokažejo, da ne moremo zavrniti ničelne hipoteze, da med spremenljivkama ni korelacije. Ne moremo torej reči, da sta spremenljivki kakorkoli povezani. Zveza je sicer šibko pozitivna, vendar statistično neznačilna. Torej najverjetneje ne moremo trditi, da države s samostojnim kulturnim ministrstvom tudi več vlagajo v kulturo, da imajo torej večje proračune za to področje. Nekaj, kar bo verjetno razočaralo marsikaterega podpisnika peticije.

Še glede druge trditve. Kar nekajkrat se je te dni slišalo, da morajo manjše države nameniti večjo skrb kulturi. Poglejmo torej, ali imajo manjše države res pogosteje tudi samostojna kulturna ministrstva:

corr(velikost_tevilo, samostojno_kult) = -0,14996715
Under the null hypothesis of no correlation:
 t(23) = -0,727444, with two-tailed p-value 0,4743

Tudi tu lahko vidimo, da ničelne hipoteze ne moremo zavrniti. Torej za ti dve spremenljivki ne moremo reči, da sta povezani. Zveza je sicer šibko negativna, kar pomeni, da hipoteza zagovornikov samostojnega ministrstva sicer vsaj po predznaku drži, vendar ponovno ni statistično značilna (in to kar zanesljivo). Torej vsaj v grobem čisto nič ne velja, da morajo manjše države več narediti za ohranjanje kulture s tem, da imajo samostojno kulturno ministrstvo.

Toliko na hitro. Ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva torej najverjetneje ni nujno sama po sebi ogrožujoč dejavnik razvoja slovenske kulture. Morda bi bilo včasih koristno, da kulturni jurišniki tudi empirično preverijo veljavnost nekaterih svojih pompoznih trditev.

Še enkrat pa naj ponovim, da je tule ura 1 ponoči in imam jutri seveda nov delovni dan. Žal sem moral tudi bazo podatkov za analizo graditi na roko. Zato je tole zaenkrat samo osnovna skica s kakšno morebitno manjšo napako. Vendar naj ponovim, da iz vpogleda v podatke in statistične zveze ne verjamem, da bi se ugotovitve tega zapisa lahko kako bistveno spremenile.

DODATEK
Komentator Mare (glej spodaj) je pravilno opozoril na nezveznost porazdelitve in probleme z dihotomno spremenljivko. Zato opravimo še izračun koeficienta biserialne korelacije:

Hipoteza 1:
M1 (povprečje indeksa javne porabe za kulturo v državah skupine 1)=0.00419
M0 (povprečje indeksa javne porabe za kulturo v državah skupine 0)=0.00354
sn (standardni odklon v celotnem vzorcu)=0.00221
n1 (število držav v skupini 1 – ni podatkov za Romunijo)=13
n0 (število držav v skupini 0 – ni podatkov za Belgijo)=10
n (skupno število držav)=23
rpb= [(M1-M0)/sn]*sqrt(n1*n0/n↑2)=0.14580
t(21)=0.67536 (p>0.1)

Hipoteza 2:
M1 (povprečje prebivalcev v državah s samostojnim ministrstvom)=16.936.394
M0 (povprečje prebivalcev v državah brez samostojnega ministrstva)=24.005.759
sn (standardni odklon v celotnem vzorcu)=23.195.153,1
n1 (število držav v skupini 1)=14
n0 (število držav v skupini 0)=11
n (skupno število držav)=25
rpb= [(M1-M0)/sn]*sqrt(n1*n0/n↑2)=-0.15129
t(23)=-0,73401 (p>0.1)

Iz zgornjega ponovno sledi, da je korelacija sicer pravilno predznačena, vendar šibka in statistično neznačilna. Sklep je torej isti: nobene od hipotez ne moremo potrditi z vsaj 90% stopnjo gotovosti (kar je potrebni pogoj skoraj vsake statistično veljavne trditve).

Spodaj pa še grafični prikaz povedanega:

Zgoraj: Razsevni diagram porazdelitve rezultatov za hipotezo 1. Navpična os meri koeficient javne porabe za kulturo v neki državi (razmerje javne porabe za kulturo per capita z BDP te države per capita; koeficient je pomnožen z 10↑6 zaradi lažjega prikaza). Vodoravno os določa dejstvo, ali neka država ima samostojno ministrstvo za kulturo (vrednost 1), ali ne (vrednost 0).

Zgoraj: Razsevni diagram porazdelitve rezultatov za hipotezo 2. Navpična os meri število prebivalcev v neki državi. Vodoravno os določa dejstvo, ali neka država ima samostojno ministrstvo za kulturo (vrednost 1) ali ne (vrednost 0).

Iz nobenega od diagramov ni moč razbrati jasne pravilnosti v porazdelitvi rezultatov. Zato lahko to služi kot ponazoritev in potrditev naše ugotovitve, da nobena od obeh začetnih trditev nima opore v empiričnih podatkih.

Pozdravljeni,

Odločil sem se, da, v kolikor mi bo čas dopuščal (!), v bodoče tule izpeljem (morda tudi ne tako) kratko delavnico ekonometričnih metod. Razlogov je več, glavni med njimi pa je predvsem, da je to tematika, ki me neskončno zabava v zadnjem času (tako v ZDA kot že prej v Ljubljani), poleg tega bom tudi sam za pripravo na tele zapise primoran dobiti še bolj temeljit in podroben vpogled v nekatere tematike. Poleg tega je to temelj, na katerem stoji sodobna ekonomija, in vsi tisti, ki vas zanima boljši vpogled in razumevanje tega področja in njegove logike v sodobnosti, boste v teh zapisih morda našli kaj zase.

Za tiste, ki vas bo to zanimalo, naj na kratko skiciram »kurz«. V prvem delu bom v nekaj zapisih predstavil osnove (in uporabe) linearnih modelov v ekonometriji, predvsem OLS, torej metode najmanjših kvadratov (ordinary least squares). V drugem delu bomo pogledali še nekaj izpeljank iz OLS, torej metodo tehtanih kvadratov (WLS), metodo generaliziranih najmanjših kvadratov (GLS in FGLS), »navidezno nepovezano« regresijo (»seemingly unrelated regression«, SUR), modele simultanih enačb (SEM), in dvostopenjsko in trostopenjsko metodo najmanjših kvadratov (2SLS, 3SLS). Na kratko bomo predstavili tudi danes tako priljubljeno uporabo instrumentalnih spremenljivk (IV), ki se veže na zadnji dve omenjeni metodi linearnih modelov. V tretjem delu bomo spregovorili o modelih panelnih podatkov, torej t.i. »fixed-effects« in »random-effects« modelih. Četrti del bo zelo na kratko spregovoril o nelinearnih modelih, kot so uporaba generalizirane metode momentov (generalized method of moments, GMM), probit, logit, tobit in drugi modeli. Zaključili bomo s kratkim uvodom v ekonometrijo časovnih vrst.

Naj vas razvedrim. Vseskozi bomo razlagali stvari prek »poljudnih« razmišljanj, primerov in morebitne uporabnosti modelov za raziskovanje in razlago družbenih fenomenov v praksi. Trudil se bom enačbe zreducirati na minimum in pustil, da zgodba teče svojo pot. Morda bo to za koga zanimivo in uporabno, upam, čeprav ne vem, sam bom to počel predvsem zaradi lastne zabave. Vsi konstruktivni komentarji bodo seveda dobrodošli, tudi tokom »kurza«.

Danes pa samo nekaj o morebitni uporabnosti teh metod. Pravzaprav lahko iz izkušnje rečem, da je v ekonometriji največ matematike in statistike, verjetno več kot same ekonomije. Kot je v svojem predavanju ob prevzemu Nobelove nagrade za dosežke na področju ekonometrije časovnih vrst dejal angleški matematik Clive W.J. Granger, je sam v življenju poslušal samo dva ekonomska predmeta, pa še ta po lastni izbiri. Priznal je torej, da o ekonomiji ne ve skorajda ničesar, vsaj na čisto akademski ravni. Kljub temu še danes njegovi dosežki stojijo kot eden temeljev sodobne ekonometrije. Ekonometrija, ki je nekakšen podaljšek ali sestrična statistike, pa je neločljiv spremljevalec številnih sodobnih znanstvenih področij, uporabljajo jo poslovne in organizacijske vede, (empirična) politologija in sociologija, okoljske vede, psihologija, marketing, in še številna druga področja. Nenazadnje, in s tega področja bo najbrž tudi največ mojih primerov: uporablja jo tudi sodobna kulturna ekonomika, ki je predvsem v zadnjih letih postala le še aplikacija ekonometričnih metod na predvsem mikroekonomske probleme in razmerja v kulturi.

Morda nekaj še čisto s statističnega vidika. Najbrž bomo nekaj prvih misli posvetili nekaterim osnovnim pojmom iz statistike: aritmetična sredina oz. povprečna vrednost, varianca, standardni odklon, spremenljivka, slučajna spremenljivka, vzorec, populacija, pričakovana vrednost, mediana, modus, statistična distribucija oz. porazdelitev, normalna oz. Gaussova porazdelitev, t-vrednost, z-vrednost. Žal to potrebujemo za kasnejši bolj tekoč tok razlage. Več pa naslednjič, ko boste tudi videli (vsaj upam), da vse povedano vendarle ni tak bavbav, kot se sliši. Vsi ostali pa ste še vedno dobrodošli pri drugih, bolj poljudnih in priljudnih temah.

Še malce o moji »usposobljenosti« za kaj takega. Najprej, dve zadnji »slovenski« leti sem se honorarno preživljal tudi kot inštruktor matematike in statistike za fakultete (predvsem EF, FDV in FOV), ter demonstrator pri predmetu Matematika za poslovne in ekonomske vede na ljubljanski EF. Na tej fakulteti sem oddelal doktorske kurze Napredne ekonometrije (prof. Martin Wagner z dunajske IHS) in Ekonometrije panelnih podatkov in časovnih vrst (Masten, Polanec). Tu v Bloomingtonu pa imam za sabo intenziven predmet Nelinearne ekonometrije, trenutno pa poslušam še Makroekonometrijo oz. Ekonometrijo časovnih vrst, oboje za študente drugega letnika doktorskega študija ekonomije na IUB. Tako da bom v svojih izpeljavah skušal povezati vse izkušnje iz teh zgodb in kar nekaj obsežnega prebranega gradiva. Za tiste, ki vas morda zanimajo bolj reference in literatura, naj povem, da bodo izpeljave gradile predvsem na knjigah Wooldridgea, Greena, ter Camerona in Trivedija. Vse tri knjige so dostopne na internetu, v Googlovi Gigapedii. Povezave dodajam spodaj. Dodajam še težji tekst Neweyja in McFaddena, za vse tiste, ki to področje že zelo dobro poznate. Drugo literaturo, ki se mi bo zdela zanimiva in koristna, bom na spodnji spisek dodajal sproti.

Se torej beremo…

1)      Cameron, A. Colin, Trivedi, Pravin T. (2005): Microeconometrics. Methods and Applications. Cambridge: Cambridge University Press
2)      Greene, William H. (2003): Econometric Analysis. Fifth Edition. New Jersey: Prentice Hall
3)      Wooldridge, Jeffrey M. (2001): Econometric Analysis of Cross Section and Panel Data. Cambridge, Massachusets: MIT Press

Vse tri knjige so dostopne na http://library.nu/. Poiščete pod imeni s podatki zgoraj, potem ko se boste uspešno logirali v sistem Gigapedie.

4)      Newey, Whitney K., McFadden, Daniel L. (1994): »Large Sample Estimation and Hypothesis Testing«, v Engle, Robert F., McFadden, Daniel L. (ur.): Handbook of Econometrics, Volume IV, Amsterdam: Elsevier Science B.V., http://www.sfu.ca/~pascall/deeqa/newey-mcfadden.pdf

Že tretjič (prvič tule in drugič tule) pišem na to temo. Najprej, ker menim, da večina bolj slabo razume, o čem je govora. Še najbolj stari ministri in ministrice, ki primerjajo ukinitev ministrstva za kulturo in ministrstva (ministra?) za zamejce po svetu (http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/proti-ukinitvi-ministrstva-za-kulturo-ze-1-400-podpisov-nekdanji-ministri-se-oglasijo/275510#comments). Kar pomeni, da preprosto ne želijo razumeti argumentov, ki govorijo zgolj o učinkovitosti delovanja sistema, o čemer sem pisal v enem prej linkanih zapisov. Ker ukinitev velike institucije, kot je ministrstvo za kulturo preprosto ni primerljivo z nekaj ljudmi, ki skrbijo (brez listnice) za zamejce po svetu! Vendar razumem, ko argumentov ni več, interesi pa preveliki, je dobro karkoli, tudi sklicevanje na “simbolni pomen kulture” in nacionalno identiteto, kar je nasploh vedno pri roki, kadar je potrebno ljudstvu (in očitno tudi kulturnikom) metati pesek v oči.

Sam še vedno vztrajam, da je potrebno predvsem temeljito razmisliti o vseh razlogih pro et contra, na bistveno drugačen način, kot ga počnejo omenjeni velmožje pri brezglavem podpiranju peticij. Torej tehten in argumentiran razmislek, z ene in druge strani. In predvsem brez posebnega poudarka na “simbolnih vidikih”, vsaj v takem pomenu, kot ga ponavljajo frontmani te peticije.

Sam pa vidim še (vsaj) eno veliko prednost pri morebitni/verjetni ukinitvi ministrstva. Da bo kulturni sektor končno prisiljen na reforme, da bodo končno ustvarjeni drugačni pogoji za vrednotenje kulture in podeljevanje sredstev na tem področju. Da bodo številni lobiji, ki jih je na tem področju še več, kot kje drugod, končno pričeli izgubljati na svoji moči, in bili prisiljeni soočiti se z dnevno situacijo, ki jo živijo (ali živimo) vsi ostali, “nekulturni” ljudje. Resda me je strah ljudi, ki bodo počeli te reforme in njihovega početja, in bojim se, da koraki ne bodo čisto v takšni smeri, kot bi bilo potrebno. Tudi sam bom tule budno stal na preži. Vendar žal menim, da je nek korak preprosto nujen. Morda forma in način ni najlepši, to pa je tudi vse. Če pa g. Mitja Čander govori, da bi bile sicer reforme potrebne, naj pripravi predlog, na kakšnega bi bile te učinkovito narejene. Na kakšen način bo npr. mastodontski sistem javnih institucij v kulturi (podprt z aparatom ministrstva in raznih agencij in drugih uradov) končno pričel delovati učinkovito. Kolikor vem, skupina za modernizacijo javnega sektorja v kulturi (katere član je tudi sam) v vseh teh letih ni napravila čisto ničesar. Žal mi je, enkrat (upam) pride tudi čas, ko je potrebno položiti račune in predstaviti rezultate. In če teh ni, potem je včasih treba storiti tudi kaj radikalnega, da se nekaj končno premakne.

Takšno je vsaj moje mnenje, morda mi bo seveda kdo oporekal. Vendar mislim, da se kar veliko ljudi z menoj tudi strinja. In čas bi bil, da se v kulturi zamislimo tudi nad mnenjem različnih skupin ljudi o nas, in to še kako drugače kot zgolj filistrsko vzvišeno ali z resentimentom in svetoboljem.

Po daljšem času sem enkrat malo bolj miren, v zavetju bloomingtonskega “doma”, z nekaj časa za pisanje. Zabeležimo torej, kaj se tu dogaja. Zapis je seveda čisto meni samemu v zabavo in memoriranje dogodkov tule.

Priznam, da tokrat kar težko preklapljam na ameriške frekvence. Preveč čudnega se je zgodilo in dogajalo od odhoda iz ZDA, preveč čudnih občutkov, ki so me malce paradoksno spet bolj priklenili na Slovenijo. Čeprav se danes po daljšem času spet počutim malo bolj “ameriško”, “študijsko”, “ekonomsko”, “matematično” in kar je še tega. In sem prav vesel tega, seveda z zavedanjem (ki ga prej morda ni bilo toliko), da sem tu vendarle tujec, vsaj za zdaj.

En čisto strokovni pomislek se mi pojavlja. V Sloveniji vemo veliko povedati o večji povezavi univerze z gospodarstvom, tej temi se pôje veliko hvalospevov. Tudi sam sem dolgo (morda še vedno) verjel v pravilnost te usmeritve. Vendar opažam, da me vedno bolj privlači t.i. temeljna znanost, torej raziskovanje, ki je v končni instanci sebi namen. Večina literature, ki jo tu berem, je precej teoretska, pa najsi bo to ekonometrija, makro- in mikro-ekonomija ali prava matematika. Seveda z aplikacijami, ki so lahko zelo daljnosežne, in ki vsemu dajejo posebno privlačnost. Vendar se mi zdi, da je v Sloveniji (govorim o Ekonomski fakulteti) prevelik poudarek na uporabnosti spoznanj, zato se večinoma fokusira na probleme finančne teorije in podjetništva. Med novoletnim bivanjem v Sloveniji sta tako potekala dva seminarja na EF, enega sem se tudi udeležil. Oba sta bila s področja finančne teorije. Vsa ta štiri leta na EF se trudim slediti seminarjem gostujočih profesorjev, in lahko rečem, da so skoraj izključno usmerjeni v “uporabne” teme. Izjemno malo pa je prave ekonometrije, mikro in makroekonomije, vsaj v razmerju do drugih, bolj aplikativno usmerjenih področij. Zadeve gredo do te mere v paradoks, da smo doktorski študentje smeri ekonomija lahko poslušali makro in mikroekonomijo, torej resnično TEMELJNA predmeta, le v enem od treh let, koliko sem bil v Sloveniji. Letos imajo ponovno predavanja makroekonomije, po pregledu materialov na spletu sem se kar dodobra nasmejal, videti so resnično na ravni prvih letnikov dodiplomskega študija, ali še to ne. Skratka vsa temeljna področja se skoraj sistematično zanemarjajo.

Za primerjavo: takorekoč na katerem koli ameriškem (pa mislim, da tudi zahodnoevropskem) ekonomskem oddelku velja, da ekonomijo sestavlja ”sveta trojica”: ekonometrija, makro in mikroekonomija. Na indianski univerzi, torej tule, so tudi seminarji ekonomskega oddelka sestavljeni iz treh delov, v skladu z to delitvijo. Za vsakega skrbi določen profesor, ponavadi kateri od mlajših, da pridejo do izraza bolj aktualne, novejše, manj klasične teme. Vendar pa so predavanja vedno jasno usmerjena in izhajajo iz osnovnih teoretskih spoznanj posameznega od teh treh področij. Zanimivo (ne pravim, da je to dobro): doslej še nisem poslušal niti enega predavanja s področja financ, pa tudi ne podjetništva. Resda imajo tukaj ločeno poslovno šolo (Kelley School of Business, ki je ena najboljših v ZDA), kjer verjetno potekajo takšna predavanja in seminarji. Tukaj imamo seveda smolo (ali morda za koga tudi srečo), da zaradi majhnosti ljubljanska (in vse druge slovenske) Ekonomska fakulteta združuje ekonomske in poslovne vede v eni instituciji.

Vendar pa moram reči, da mi je jasnejša delitev med ekonomijo in poslovnimi vedami zelo všeč. Da torej lahko poslušam tudi predavanja/seminarje o teoriji ekonometrije časovnih vrst in teoriji (!) bootstrap simulacijskih modelov, o temah iz teorije iger, o prognoziranju, kreditnih krčih in modeliranju volatilnosti v makroekonomiji. Tega žal pri nas ni, sicer bi resnično cele dneve previsel na Ekonomski fakulteti. In iz osebne izkušnje tudi vem, da te imajo profesorji pri nas takorekoč za luno, če ne raziskuješ “družbeno-koristnih” tem, torej - kot že rečeno – predvsem financ in podjetništva, v kolikor si ekonomist. S tem se po mojem mnenju dela velika škoda samemu raziskovanju, in se ga dobesedno priklepa na uporabnost. Seveda mora biti univerza povezana z gospodarstvom, seveda je samo dobro, če se njena spoznanja čimhitreje prenašajo v prakso in če imamo vrsto spin-off podjetij, če se mlade raziskovalce in doktorske študente spodbuja k prenašanju znanja v družbo in gospodarstvo. Odlično je to. Vendar ne ostati samo na tem! Vsaj v primeru Ekonomske fakultete se po videnem tukaj v ZDA bojim, da se zanemarja temeljno raziskovanje, kar verjetno vodi tudi v premajhno odmevnost rezultatov slovenskih ekonomistov. Spet se delam hudo pametnega, vendar je po mojem resnično kakovostno in vrhunsko temeljno znanje ena najboljših prednosti pri uveljavljanju znanja v tujini. In tega manjka, vsaj v primeru EF, zagotovo.

Sicer pa sem tu ponovno vprežen v nekakšno “dvojno” življenje: na eni strani obiskujem tri doktorske predmete, makroekonomsko teorijo II, teorijo trgov in cen II (nadaljevanje predmeta, ki sem ga poslušal že jeseni, gre pravzaprav za “napredno mikroekonomijo”), ter ekonometrijo časovnih vrst. Žal predmeta, ki sem se ga najbolj veselil, torej mikroekonometrije odličnega profesorja Pravina Trivedija v tem semestru ni na sporedu, iz meni neznanih razlogov. Umaknili so jo zadnji dan pred pričetkom predavanj. Grrr…

Po drugi strani pa se trudim vso preostalo energijo nameniti doktorski nalogi. Ta vedno bolj dobiva pravo podobo in strukturo, sedaj bo sestavljena iz treh ekonomskih delov. V prvem bom z modeli principala in agenta (torej v primeru simetričnih in asimetričnih informacij) modeliral problem odsvojitve muzejskih del, ki ga doslej ni modeliral še nihče. Ta del se na srečo že počasi bliža vrhuncu in sklepu. V drugem bom s pomočjo teorij “mechanism designa” poiskal rešitev za ta muzejski problem, torej v primeru, da bo denimo točka 1 pokazala, da je prisoten problem moralnega hazarda, da torej možnost odsvojitve muzejskih del dejansko vodi k suboptimalnemu muzejskemu menedžmentu, našel, kako ta problem rešiti in kakšen “mehanizem” je možno predlagati, da bi se negativni učinki točke 1 čimbolj zmanjšali. Za raziskovanje mechanism design teorij so dobili Nobela Hurwicz, Maskin in Myerson leta 2007, ta sklop teorij in spoznanj pa velja za enega novejših in bolj dinamičnih v sodobni ekonomski teoriji. In končno v tretjem delu naloge pride na vrsto moja bloomingtonska ljubezen in hobi, ekonometrija, torej poskus preverbe ekonomskih modelov, zlasti iz točke 1, na konkretnih podatkih ameriških muzejev.

Kaj reči? Mentor je v formular za Fulbright poročilo napisal, da je “g. Srakar napravil velik napredek v svojem delu in predložil ambiciozen načrt za drugo polletje”. Kompliment ali cinična pripomba? Bomo videli, kdo se bo tu zadnji smejal, sam kar precej in vedno močneje verjamem v pristop, ki ga ubiram. Je pa res, da bo ponovno potrebno delo do obsedenosti, saj sem mentorju prvo verzijo naloge obljubil do junija. Problem je verjetno res predvsem v tem, da v kulturni ekonomiki teh pristopov, teorij in modelov (teorija pogodb, teorija iger, formalni modeli principala in agenta, mechanism design) takorekoč ni, torej takorekoč ni literature, na katero bi se lahko neposredno vezal, ni npr. modelov, ki bi že bili postavljeni, pa bi jih sam zgolj dopolnjeval in dograjeval. Vendar prav to zgodbi daje čar, kar se bo razpletlo, pa bomo videli (je rekel taslep…).

Zato sem vesel, da je vsaj en projekt padel v vodo. S slovenskima sodelavcema smo predvidevali prijavo raziskovalnega projekta o “kreativnosti in inovativnosti v družboslovju, humanistiki in umetnosti v EU” za evropska sredstva. Mislim, da bi tokrat, torej v drugem poskusu ta zgodba celo šla skozi. Vendar je profesor, ki zgodbo vodi na Gea College ugotovil, da bo premalo partnerjev in tako zgodbo preložil na naslednji, julijski rok. Sam sem sicer nasprotoval, ker vem, kakšne so ponavadi usode takšnih zgodb. Pripravljen sem bil stisniti še nekaj dni in to pripeljati h koncu. No, kaže da bo tudi tako moralo biti v redu. Morda še bolje…

Z Vesno (Čopič) sva zaključila še en projekt, pregled literature o upravljanju v kulturi (angl. cultural governance), za konferenco ob predsedovanju Cipra Evropski uniji. Ob pomoči številnih mladih raziskovalcev po Evropi smo pripravili petdeset recenzij najpomembnejšega gradiva na to temo, izdanega v letih 2007-2011. Sam sem zelo zadovoljen z rezultatom, manj pa s svojimi občutki pri tem. Vedno dlje sem od “mehkejših” tem, vedno težje mi je pisati in brati članke, ki nimajo striktno postavljene metodološke strukture, ki nimajo modelov, enačb in analize podatkov, iskreno povedano me tudi vedno bolj vleče iz kulturne ekonomike v “pravo” ekonomijo, torej (kot smo dejali) ekonometrijo, makro in mikroekonomijo. Ne vem, kaj se bo sicer izcimilo, videli bomo. Sam bom sledil predvsem lastnemu raziskovalnemu duhu, pa bo že kaj, tako vsaj pravijo

Toliko, lahko bi seveda pisal še o čem, o svoji plesni swing seansi tu v Bloomingtonu (prvi plesni po desetih letih), o seminarjih, ki sem jih vmes poslušal v Bloomingtonu, o drugih projektih in občutkih iz Slovenije in ZDA. Naj bo tole dovolj, verjetno marsikdo že do sem ni prišel od samega dolgčasa  Mi se pa vsekakor še beremo, pa najsi bo ekonomsko, “kulturniško”, politično ali tudi čisto “hobijsko”, osebno in zabavno.

Nekaj kratkega bom napisal o temi, ki bi zaslužila kaj več. Zaradi utrujenosti zaenkrat več žal ne zmorem.

Govorim o današnji oz. včerajšnji seji NSK, o čemer govori tale članek: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/lahko-zasebniki-sponzorirajo-umetnost-ne-da-bi-jo-s-tem-razvrednotili/274977. Najprej pohvale članom NSK, da so temo uvrstili na dnevni red, čeprav bi se vprašal, če so ljudje, ki so govorili o njej s stališča stroke resnično dobro izbrani. Vendar pustimo takšna “obiranja”, dovolj jih je bilo že v bolj političnih temah v teh dneh.

Na kar bi želel opozoriti, sta dva vidika te zgodbe, ki nista dovolj izpostavljena. Malce presenetljivo in nič kaj v duhu mojega pisanja tule v zadnjem času, obadva govorita o pomembnosti javnega v kulturi. Prvič, na pojem javno zasebnega partnerstva, ki se v zadnjem desetletju ponuja kot mantra za vsa področja javnih dobrin, je potrebno gledati tudi v drugačni, precej bolj skeptični luči. Nikakor ne velja, da je vključevanje zasebnega kapitala v kulturo na tak način koristno, nasprotno, kot sem tu že pisal (strokovna prispevka na to temo pa sta bila objavljena in predstavljena v sklopu konferenc združenja ACEI 2010 in FOV CIS 2011), so javno zasebna partnerstva v kulturi smiselna predvsem pri večjih, infrastrukturnih projektih. V vsakem drugem primeru pa velja biti močno skeptičen do njihove uporabe. Več v prej linkanem prispevku na blogu in predvsem v prispevkih, ki jih tam ponujam spodaj.

Drugič, pa je spodbujanje zasebnih investicij v kulturo vezano na vrednosti neuporabe, o čemer piševa z dr. Vesno Čopič v prihajajočem članku v letu 2012. V tem članku sva pokazala, da so takorekoč vsi mehanizmi zasebnega financiranja v kulturi (donatorstva, sponzorstva, podpora fundacij, itd.) vezani na vrednosti neuporabe, kar pomeni da povzročajo eksternalije, kar pomeni, da je prisoten market failure, kar končno pomeni, da gre za pojav javnih dobrin (več tule, tule in tule). Kar pomeni, da v kolikor bo država prepustila odvijanje tovrstnih mehanizmov trgu, torej rekla preprosto, da bo zmanjšala sredstva in da naj primanjkljaj nadomesti “trg”, bo naredila (še eno) neoptimalno, slabo odločitev. Podpora države je ključna za uspeh in optimalno delovanje mehanizmov zasebnih spodbud v kulturi! Na to bi bilo dobro opozoriti, preden se sprejemajo kakršne koli odločitve. Čeprav čisto iskreno rečeno, v kolikor ne bomo ponovno “težili in morili”, se tako ali tako ne bo zgodilo nič, kaj šele kakšna koristna odločitev ali sprememba. Sam nekoliko stavim na ekonometrično študijo o učinkovitosti davčnih olajšav v kulturi pri nas, ki naj bi jo sam pripravil za združenje Asociacija.

Vendar pa za konec velja dodati še nekaj. Umetniški trg (kot najbolje ve gospod Mohar) je v Sloveniji izrazito nerazvit. Zato bo vsak ukrep in že razmišljanja v tej smeri zelo dobrodošla, na tem področju je dejansko potrebno nekaj takoj storiti. Sam bi dejal, da najprej kakovostno študijo o dometu slovenskega trga, ki bo končno ovrednotila slavno “tezo” o (pre)majhnosti slovenskega trga. Na podlagi te študije pa potem tudi ukrepe, ki bi končno dinamizirali in razvili to področje pri nas. Utopija ali kdaj tudi realnost?

Tudi sam se odločil, da prvič po volitvah pokomentiram celotno dogajanje tudi na svojem blogu. Doslej nisem hotel pisati sem predvsem iz dveh razlogov. Najprej, volil nisem, na kar nisem posebej ponosen. Preprosto sem zamudil rok za oddajo vloge za volitve iz tujine (4. november). Kot rečeno, nisem ponosen na to, vendar se mi zdi prav to povedati, ker predvidevam, da tudi kake posebne pravice pritoževati se nad rezultati volitev zato morda nimam.

Drugi razlog, da se doslej nisem želel oglašati pa je strahotno deljenje, ki se ustvarja med Slovenci po dnevu volitev (in že prej), vsaj sodeč po številnih prebranih prispevkih in komentarjih. Komentarji bolestnih zagovornikov ene in druge strani resnično presegajo vsako mero okusa. Zato sem izbrisal že dva svoja prispevka, ki sem jih vmes v ihti hotel objaviti tule. Moram priznati, da sem vesel te odločitve.

Napisal pa bom zgolj nekaj misli, ki se mi danes, ko sem uspešno preživel prvi teden po vrnitvi v ZDA in ko sem že malce distanciran od dogajanja v Sloveniji, porajajo glede politične situacije.

Najprej, odločitev Kučana, Bučarja, Makarovičeve in drugih, ki so povabili Zorana Jankovića, da kandidira na volitvah, se je pokazala kot ena najbolj problematičnih doslej. Morda je imel kdo od naštetih dobre namene, vendar so nasilno posegli v dotedanje politično dogajanje in resnično ustvarili vtis skrajnega strahu in borbe proti sovražnikom z drugega dela političnega spektra, v obupnem strahu, kaj se lahko “dobri Sloveniji” dogodi pod njihovim vodstvom. Z odločitvijo so povzročili radikalizacijo deljenja med Slovenci (ki jo Jankoviću že uspelo ustvariti ob poimenovanju Titove ceste, prav zato ga, kot sicer verjetno zelo uspešnega in sposobnega menedžerja in nekoga, ki sem ga tudi sam (z veseljem) volil za župana Ljubljane, ne bi na državnozborskih volitvah podprl niti v sanjah). Bolj kot to, ali se zavzemamo za višji ali nižji DDV, za državna podjetja ali odprodajo zasebnikom, ali naj gospodarstvo spodbujamo z velikimi javnimi investicijami (kot nas je naučil že Keynes), nižjimi davki ali celo obojim, ali naj ima večjo vlogo v družbi Cerkev, civilna družba, ali kdo drug, skratka vsebinskimi vprašanji, je postalo pomembno kje Jankovićevi sinovi plačujejo (če sploh) davke, kakšne pogodbe je objavil Janša, kdo je v kakšnem (pred)kazenskem postopku, kdo je s kom kdaj spal, prešutvoval in šimfal skratka. In to vzdušje obsedenega deljenja na eno ali drugo stran traja žal še danes, bodimo iskreni.

Naj sam priznam, kaj se mi zdi pri tem najbolj problematično. Da je levica radikalizirala svoje že dosedaj izrazito slikanje Janše in vsega in vseh povezanih z njim kot pravih peklenščkov na zemlji. Zgolj zato, ker ji ne ustrezajo vrednote in občasne (dejansko neumestne) replike tega kroga. In tako mobilizirala vse svoje moči, da končno (še naprej) preprečimo, da se kaj spremeni in omogočimo isti eliti, ki sedaj obvladuje Slovenijo, da še naprej nemoteno gradi svoj otok v Evropi, kjer ekonomske, pravne in politične zakonitosti ne veljajo, saj jih naši “modreci” vedo preinačiti in povedati tako, da je tudi slovenskim “malim ljudem” jasno, kaj govorijo. Not.

In bom kar iskreno opisal svoje razpoloženje od volitev naprej. Najprej, pred volitvami sem bil prepričan, da je prav, da na vlado pride desnica, iz preprostega razloga, ker smo levico videli že v sto in eni izvedbi in nikoli v prav posebno dobri luči. Pa naj bi bila to že Janša ali Virant. Ali naprimer Žerjav. Na dan volitev sem bil precej šokiran, po pregledu tega, kaj se je vmes dogajalo v Sloveniji, pa sem dobil občutek, da je Janša dobil, kar je s svojimi delno revanšističnimi replikami v soočenjih, ki sem jih sam prek interneta videl, tudi iskal. Da mi sicer odločitev na volitvah nikakor ni všeč, da pa vsaj delno razumem volivce, da so se odločili, kot so se.

Vendar sem potem prišel v Slovenijo. Priznam, od spremljanja dogodkov tedaj se vedno bolj nagibam k naklonjenosti do osebnosti Janeza Janše, iskreno rečeno ne vem točno zakaj. Vsi dogodki, kot sta obe črni sredi, pa neskončna pogajanja glede volitev, reakcije ob dražgoških govorih in odločitvi Virantove stranke, ter nešteti komentarji na spletnih straneh niso ravno lepa popotnica za levo stran. Edina argumenta, ki jih je ta doslej uspela ponuditi (in lajnati do nezavesti), so sovraštvo do Janše in desnice ter Jankovićeve bajeslovne menedžerske sposobnosti. Ne eno ne drugo ne temelji na racionalnih mislih. O prvem sploh ne bi, drugo pa je zadnji mesec gotovo uspel temeljito ovreči in ponovno pokazati, da je Janković težko tista opcija, ki bo povezala Slovence v “svetilnik Evrope”. Tako zaradi njegove privrženosti mestoma že skrajno levičarskim vrednotam in izpostavljanju NOB, po drugi strani pa zaradi zgodovine njegove kandidature, ki je dejansko nastala na temelju poziva in stalnega podpiranja in vmešavanja stricev iz ozadja. Tako da kljub svoji privrženosti ekonomskim razmislekom in učinkovitosti pri delovanju, ob misli, da bi to Slovenija dosegla pod Jankovićem, nimam posebej dobrih misli.

Zadeve podkrepijo dogodki ob glasovanju za mandatarja. Vsaj meni so pokazali resnično skrajni obup levice, ki ji je vseeno ali pride na oblast s kupovanjem glasov, s prisilo poslancev in tako rekoč pozivi k linču (primerjajte prosim izjave Roberta Battelija, ki zagotovo ni vojak kake politične opcije), v kolikor se kdo ne strinja z “voljo ljudstva”, in celo s hvaljenjem, da bo na dan volitev na njihovo stran prestopilo več poslancev. Kar naj bi bil celo odraz demokracije in torej nekaj, česar bi se morala Slovenija radovati… Od tod, do skrajne postavke, da je v Sloveniji vse dobro, dokler razmišljaš v skladu z levo opcijo, v nasprotnem pa si nazadnjak, protidemokratičen in “ti ni mar za Slovenijo”, ni daleč. Na to sem tule že opozarjal, že kar dolgo. Morda pa bo zdaj končno kdo uvidel pravo barvo slovenskega “levičarskega” razmišljanja.

In to je eden temeljnih razlogov, da sam svoje razmisleke v prid levici (v vrednotnem smislu mi poudarjanje Cerkve, heteroseksualne družine kot edine zveličavne ter tudi skrajno zagovarjanje tržne logike nikakor ni blizu) vedno manj (pravzaprav že skoraj ničelno) vežem na osebe slovenske levice. Šele ko bo omogočen resnično svoboden dialog v družbi, ko se nikogar več ne bo demoniziralo na osnovi strahu, ko imeti drugačno razmišljanje (torej npr. drugačno od levice) ne bo več sovražno in nazadnjaško, šele takrat bo tudi slovenska levica končno našla svoj mir. Predvsem pa bo vsaj po mojem mnenju, malce paradoksno našla svoj mir takrat, ko bo dopustila, da v Sloveniji lahko vlada tudi tisti, ki je do skrajnosti v nasprotju z njihovimi interesi. Šele takrat bomo nekateri pripravljeni spremeniti svoje mnenje o njih in morda kdaj na volitvah ali kje drugje podpreti tudi njihovo opcijo.

Vse do tedaj pa vam želim uspešno razvijanje dogodkov in predvsem, da Slovenija dobi vlado, ki bo vladala brez ideoloških izpadov in izključevanja. Ter predvsem takšno, da bo Slovenijo ponovno postavila na zemljevid tistih držav, ki gredo navzgor in ne navzdol. Meni samemu se je mnenje od tedaj, ko sem prišel v Slovenijo malce spremenilo, še vedno bi bil sicer vesel možnosti akademskega dela v tujini, vendar priznam, da ponovno čutim nekaj privrženosti dogajanjem v domovini. Tudi v ZDA ni vse tako kot v pravljici (čeprav je verjetno Bloomington, torej mesto, kjer bivam, za ameriške razmere res eno bolj pravljičnih). Tako, da hvala nekaterim prijateljem, s katerimi sem vmes bil v stiku in tudi komentatorjem tule. Lepo se imejte torej.

Brez zamere, jutri sicer odhajam iz Slovenije, vendar se nisem mogel zadržati, da tudi tegale ne “zgobcam”. V prostem času med pisanjem člankov sem brskal po spletnih straneh slovenskih družboslovnih oddelkov in zašel na prenovljeno stran oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Prva stvar, ki jo lahko vsak obiskovalec strani takoj ugotovi je, da je stran namenjena bolj promociji objav profesorjev tega oddelka kot študiju na oddelku samem. Nenazadnje to dokazuje že vrstni red rubrik, kjer je sam oddelek omenjen tik pred koncem, po vseh videih, objavah, agregatih, klopotcih in podobnim. Je pa odlično poskrbljeno za objave profesorjev, kjer so zbrane vse številne (večidel časopisne) objave mnenj profesorjev iz zadnjih dveh in pol let. Prva stvar, ki je torej opazna je, da je očitno delo bodočih sociologov predstavljeno predvsem kot pisanje časopisnih mnenj, precej manj pa kot resno strokovno delo in objave v kakovostnih znanstvenih revijah. Razlog je seveda znan, teh objav tako ali tako preprosto ni, ali se morda motim? Verjamem pa, da je zelo pomembno delo tudi ustvarjanje javnega mnenja in politično paberkovanje v časopisih/medijih kot so Mladina, Dnevnik, Delo, Tribuna in Vest.

Drugo opažanje, ki se ponuja vsaj takole na hitro, pa je usklajenost mnenjskega kroga ljudi, ki delujejo na tem oddelku. Ponazarja ga naslov enega od prispevkov (k njemu se še vrnem): “Historični materializem in sociologija”. Branje sodobne družbe (samo) skozi marksizem in njegove različice torej. Nekateri (ali kar večina) od avtorjev tega tudi ne skrivajo, očitno so mnenja, da je to nekaj, s čimer se je potrebno hvaliti in izpostavljati. Meni samemu se to zdi problem, saj odraža enoumno strokovno (in morda/najbrž ideološko) pripadnost na tem oddelku, vprašam se, kako se mora počutiti študent tega oddelka, ki mu je všeč tudi katera druga od socioloških šol, denimo tistih iz anglosaksonskega sveta. Morda se motim, vendar imam občutek, da tak študent na oddelku le stežka zdrži, v koliko nima zelo “trde kože”. Morda me bo kdo demantiral. Najbrž na ta oddelek tak študent tudi ne zaide in pristane raje na malce bolj empirično usmerjeni (pa ne dosti boljši) sociologiji na FDV.

Dokaz zgoraj povedanega je vsebovan tudi v prispevku, s katerim se zbirka časopisnih zapisov profesorjev začne, in ki naj bi sodeč po izhodiščnem mestu, ki mu je namenjeno (edini prispevek pred letom 2009), pomenil za ta oddelek izhodišče vsega pisanja, traktatu pokojnega prof. Borisa Ziherla z že omenjenim naslovom: “Historični materializem in sociologija”. Verjetno vsi vemo, kako pomembno vlogo je Boris Ziherl imel kot ideolog jugoslovanskega komunističnega režima. V strokovnem smislu (torej ne v smislu ustanavljanja oddelkov) pa nisem prepričan, da je g. Ziherl sploh imel še kakšno drugačno, tej primerljivo vlogo v slovenskem življenju, morda se ponovno motim. Zato se mi žal zdi postavljanje njegovega prispevka in dela kot temeljnega za ta oddelek, jah, zelo zgovorno. Priznam, da vsaj po na hitro preletenem res tudi vsebinsko predstavlja osnovo vseh zapisov profesorjev tega oddelka, in to je, če vprašate mene, najmanj zelo žalostno.

Vendar bodimo iskreni: tudi marksizem in marksistična sociologija potrebujeta svoje mesto pod soncem. Žal sta ga kot kaže našla prav v Sloveniji. Mi pa smo pač tisti, ki moramo hočeš nočeš živeti s tem, in opazovati, kako to, vsaj po mojem mnenju, duši in ideološko zastruplja slovensko družbo že desetletja.

Pozdravljeni,

ob novem letu vam prilagam nekaj meni zanimivih, večidel ekonomskih linkov, morda bo tudi komu od vas kateri zanimiv:

1) Odličen komentar Danija Rodrika na spletni strani Project Syndicate, ki odraža tudi moje osebno mnenje - upoštevanje ekonomskih modelov bi lahko preprečilo krizo, vendar se zaradi vztrajanja na nekaterih “rules-of-thumb” in pozabljanja, da je tudi ekonomija vpeta v družbeni kontekst, to ni zgodilo. Potrebujemo “seminar-room-variety” ekonomijo in ne slepo vero v zakone bodisi logike trga bodisi državnih jasli.
2) Še dva zanimiva komenarja z iste spletne strani: Kenneth Rogoff in Martin Feldstein.
3) Sveže poročilo o dobrodelni dejavnosti v ZDA, s strani dveh profesorjev z ameriške univerze, kjer bivam. Mislim, da je vredno prebrati. Tukaj je tudi pogovor z obema profesorjema o tem poročilu.
4) Iščete inštruktorja ekonomije? Potem je Inka in njena ekipa zagotovo ena prvih izbir. Druga možnost, ki jo priporočam, pa je Mimetaro. Govorim iz izkušenj inštruktorja, lani sem z zadovoljstvom kar nekaj časa delal pri obeh podjetjih.
5) Kot sem že omenil, se mi v letu 2012 obeta obsežno nadaljevanje debate o vrednostih neuporabe. Ali je lahko tu odgovor v debati “javna ali zasebna sredstva v kulturi”? Ali je lahko tu argument za ohranjanje javnih sredstev za kulturne projekte? Ker mnogi veste, da nisem poseben zagovornik slednjega, bom rekel samo: naj argumenti povedo svoje. Prilagam pa vam dober primer razprave o vrednostih neuporabe in njihovi uporabi v policy analizah. Primer je iz okoljske ekonomike.
6) Univerze v ZDA in VB in njihovo premoženje (angl. endowment)… Zanimiv zapis Tylerja Cowena, predvsem pospremljen s številnimi dobrimi povezavami s tega področja.
7) Za konec: srečnega in zdravega seveda… Naj bo novo leto čim bolj blogersko in čim manj politikantsko. Upam, da se tudi čimveč beremo. In predvsem čim manj tega.

Pozdrav po krajšem času,

najprej kot že v navadi malo razlage, zakaj kar nekaj tednov nisem pisal semle. Razloga sta pravzaprav dva. Najprej, trenutno sem v Sloveniji, naredil sem majhen premor za praznike, ko so tudi v ZDA semestrske in novoletne počitnice. V Bloomington se vrnem 6. januarja in upam nadaljujem še v večjem zagonu kot doslej (predavanja, ki me čakajo, so po napovedih še veliko boljša kot doslej, med drugim “Mikroekonometrija” svetovno znanega profesorja Pravina Trivedija z indianske univerze).

Drugi, pomembnejši razlog, pa se tiče nekakšnega občutka dezorientacije, nastalega predvsem po rezultatih predčasnih volitev ter tudi vrnitvi v Slovenijo. Priznam, da le počasi razumem (in razumevam) stanje, nastalo v Sloveniji. Potem, ko so tako rekoč vsi, ki si jih vprašal, vsaj dve leti kričali proti levici in levičarski vladi, ki da je kriva za vse probleme Slovenije, je bila na volitvah izvoljena še veliko bolj “leva” (beri levičarska) vladna opcija. Opcija, ki dobesedno ponazarja vse lobije, o katerih pogosto spregovorim tule tudi sam. Zato, ja, ena prvih reakcij, ki sem jo sam dobil po pregledu rezultatov volitev je bila, da se v Slovenijo ne vrnem več. Bolje rečeno, da pričnem resno delati na tem, da si zagotovim zaposlitev na akademski instituciji v kakšni od drugih držav Evropske Unije ali kje drugje po svetu. Iskreno priznam, da je to še zdaj opcija, ki se mi zdi najbolj sprejemljiva zame in na kateri bom verjetno pričel resno delati takoj, ko se ponudi kakšna možnost. Ob branju traktatov o “sovražnem govoru”, “fašizmu”, ” neoliberalizmu” in podobnih stvareh, ki jih je bilo v slovenskih medijih po volitvah kar nekaj, ti počasi “dojadi”. Če sem svoje delo doslej v Sloveniji še videl v funkciji tega, da se morda kdaj kaj spremeni, da bodo ljudje vendarle sposobni videti svet tudi z drugimi očmi, priznam, da me vse od volitev spremlja občutek jalovosti takšnega početja.

Naj dam primer, da bo bolje jasno kaj mislim. Zelo verjetno naj bi v bližnji prihodnosti prevzel predmet Kulturna ekonomika na podiplomskem študiju Kulturne politike in menedžmenta, ki se uvaja v sodelovanju FDV in EF. Kar veliko sem že v preteklih dveh letih razmišljal na to temo – česa naučiti bodoče kulturne menedžerje in javne uslužbence? V programu, ki ga nisem pisal sam, je zapisano veliko o vrednosti kulture, kar je nenazadnje tudi eno mojih glavnih področij, o katerih sem doslej pisal. Prav zato vem, da to ni področje, o katerem bi želel, da se bodoči kulturni menedžerji učijo celotno leto. Sam bi jih želel naučiti veliko več: veliko o mikroekonomiki kulturnih organizacij, o postavljanju cen v kulturnih organizacijah, o razlikah javno/zasebno v kulturi in pomenu (in morda prevelikem poudarjanju) nevladnih organizacij na tem področju, o preučevanju kulture prek regresijskih in ekonometričnih modelov, o javnih financah na področju kulture, o tem, kako reševati konkretne probleme v kulturni organizaciji (kako v danem trenutku zagotoviti sredstva za organizacijo, kako ravnati v kriznih situacijah), in še. Vendar se je v meni naselil velik dvom v koristnost takšnega početja. Nekomu, ki ni pripravljen videti prek psovke o neoliberalizmu za vsa spoznanja sodobne ekonomije, nekomu, ki mu zasejati dvom v lastna prepričanja pomeni fašizem in sovražni govor (tu ne mislim neposredno na razvpiti spis Tomaža Majerja, pač pa na splošni domet levice, ki kaj dosti dlje od blebetanja o fašizmu in sovražnem govoru tako ali tako ne pride), nekomu, ki mu kot novinarjem, ki so poslušali simpozij z vodilnimi strokovnjaki s področja kulturne ekonomike, ki smo ga organizirali septembra 2010 na EF, pomeni vključevanje ekonometrije v kulturno ekonomiko precedens in blasfemijo brez primere, nekomu takšnemu tudi sam ne morem dati ničesar, žal. Priznam, da sem od vere po spreminjanju slovenskega mišljenja precej utrujen. Če je Slovencem pač že v gene zapisan Marx in kritična teorija, sam tukaj ne morem veliko, kot reči, da sem naključni proizvod mutacije narave, in da bom svoje vrstnike torej raje iskal kje drugje.

Zato sem kot rečeno precej razdvojen in se pri svojem nekajtedenskem bivanju tule ne počutim preveč dobro. Slovenija je razdvojena, skregana, štejejo le še ekstremi, normalno, trezno razmišljanje je z rezultati volitev večidel izgubilo domovinsko pravico (morda se to le malenkostno spreminja v zadnjih dneh). Samega pa me iskreno rečeno vedno bolj vleče nazaj v Bloomington, tam, kjer štejejo le ure dela, ki ga napraviš in nasploh angažma, ki ga vložiš. Tam, kjer se resnično “kuha”, kjer lahko svobodno izražaš zamisli (kolikor te niso skrajno politično usmerjene), kjer te ima akademski živelj za svojega, če razmišljaš po svoje, vendar na temelju argumentov in prebranega gradiva. In priznam, da me tale obisk Slovenije samo spomni na vsa leta, ki sem jih preživel že doslej tule v obupnem (in večidel brezuspešnem) prepričevanju kulturnikov, da nisem narodni izdajalec in suženj neoliberalističnega mamona, ter (slovenskih) ekonomistov, da v ekonomiji obstaja še kaj drugega kot podjetništvo in kapitalski trgi. Zato seveda verjetno ne bo posebno presenečenje moja izbira, če (ali ko) bom imel možnost izbirati med tema dvema svetovoma.

Vsem vam pa iskreno želim kljub vsemu veliko lepega v novem letu, ki prihaja, v upanju, da še kdaj zaidete na tale blog in rečemo še kakšno o čemerkoli že.