V krizi smisla tiči misel



Why is economics a frightened “science”?

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 9.12.2017

This contribution will present my thoughts of the recent two months, being faced with the organization of the (informal) seminar on new econometric and statistical approaches at the faculty where I lecture, and at the same time being a member of a “heterodox” group, organizing those seminars. Two subjects, therefore, which can hardly be joined, or were at least considered as such in the (“traditional”) economics so far.

But, the intellectual journey of my life has taken me through many and very diverse disciplines: mathematics, arts (mainly, music and visual arts), many different social sciences and humanities, like philosophy, sociology (as some know, I’ve been a lot involved and studying a very special “sociological” area called the theory of social systems, where I mainly met the pretty “wild” and hard to comprehend, but beautiful and crazily prospective theories of Niklas Luhmann, which probably influenced my view on the world the most), anthropology, cultural studies, the study of religions, even, to a certain extent, political sciences, and others. And, finally, management and economics. Indeed, it is/was a hard endeavour to integrate all those into a joint “picture” and research orientation, which I think now is done, and this should serve as a short report and plan of a future research program – a very very large one, I think, and opening up a lot of unexplored possibilities.

As it turns out, economics is a rather recent endeavour/discipline, starting formally with the work of Adam Smith end of 18th century. Recent, compared to e.g. philosophy, mathematics and, indeed, most of the humanities and many natural sciences, like physics. In one of his posts, influential economic blogger Noah Smith has claimed that despite the critiques, posed to it in the aftermath of the beginning of the Great Recession, economics is in a much better condition than other social sciences. When reading his blog, at the time I fully agreed. Now, indeed, I do not anymore! At least completely.

Mainly, the impression I have, and this could surely be easily proven and demonstrated with references and the existing debates, is that economics claims its privilege because of its (claimed) mathematical approach and, to put it directly and related to the present state of the art, econometric modelling, a lot of time policy oriented. But there are huge issues here which remain undiscussed, providing a justification for the “power”, dominance and hegemony of economics inside the social sciences and, even more pronounced, to the humanities. And, as will be claimed here, this dominance is almost completely wrong, to put directly.

Firstly, as those who have dealt with, I will say, more serious mathematics in their lives, as I indeed have and am doing it at present as well, know that “the mathematics of economics” is simple – simply, most of the times it does not meet the standards of the contemporary development of mathematics. I am not claiming that economics is not almost suffocated with some mathematics, but it is highly repetitive and, indeed, most of the times based on pure ideology – trying to defend some normative view of the researcher. Possibly, and as claimed a lot, this cannot be avoided, but, surely, it can be done significantly better and more correct.

Secondly, I think the contemporary dominance of economics is based not on “the power of the argument”, but on plain fear, physics envy, as Mirowski would call it (a reference from a colleague with whom I started to work on this recently). The argument of power, therefore. But, this has, unfortunately, serious and adverse consequences.

What I mainly claim and think, is that most of the approaches and streams of thought from the “disciplines” noted previously (sociology, psychology – we have not noted it before, anthropology, philosophy, and almost any discipline, related to “culture”, be it cultural studies or some other) have so far not been, on the one side, integrated in the economic thought properly, and secondly, and mainly, have so far remained almost completely unmodelled and not included in any way into something that I consider as a necessary part of economics, despite what has been said before: mathematical and econometric modelling (it for nothing else, for policy purposes).

I think large possibilities exist here. Presently, we are dealing with e.g. DSGE models (but they are used here merely as an example – I know many critiques have been posed to them and, surely, as with everything here, they (the critiques) can be proven “funny” as well), which are based almost completely on the assumptions of utility maximization, in one or another form. Utility maximization… Hmmm… Do we (people, as the micro background for the economic modelling) indeed act in any manner close to utility maximization?? I know utility is not a simple term in terms of economic theory, but – clearly this assumption is strange, to start with. Very strange. But, it can simplify the work, as it does at present. But is this all that can be done here??

To replace it, the economists should go the libraries and search for, indeed – this will be humiliating, but, sorry, true… – the books in sociology, philosophy, other psychological theories than plain behaviourism (e.g. psychoanalysis in its many strands, but there are surely also more such streams in psychology as well – again, to only start with), anthropology, cultural studies, even religions, and “the rest”. Search for and through those books to be able to finally understand the economy better. How does it function? Could any of those approaches be used for the benefit of economics, and – as I know there is quite some literature which takes also such approaches into economics, but as far as I know, largely or even exclusively in a theoretical/descriptive sense – taken into econometric and mathematical models to significantly improve their performance. In a similar way, as RBC models came to the fore, when Kydland and Prescott simply observed the (significantly) better performance of those models compared to the previous ones.

I will end here. To resume: the present condition of economics could hardly be called in any way superior to other social sciences. What we have is a dominance, based on fear against new approaches, new views on the economic features, indeed, anything significantly new in general. At this point I will not go into the literature about it (it is only a blog post), but when you meet and discuss with colleagues, professors on some excellent economic conferences, you become stunned – people do not know anything about e.g. network analysis (which is there for more than 30 years…), when you present a SEM analysis, they say: “great, but this is not economics”.

What economics needs, to my opinion, therefore, is 1) significantly better understanding of its subject, in terms of theory; and 2) significantly improved mathematical possibilities and models. Both should of course go hand-in-hand.

I do hope this provides at least a short overview of my position to this problem. And, indeed, a research path I will try to follow – something that I already desired several years ago, when still working on my first PhD in economics, but could not “integrate” the story. Now this is done, and is to be verified and put to literature and other verifications in the work to follow.

I do hope it will provide at least some ideas for the further work also to any of you.

“By sane conscience” – as some have been asking recently. But tired, even if the above “view” is not something so new, or indeed wrong in certain aspects, it took me quite a lot to put it together. And I hope it will stand firm from now on.

Andrej Srakar.

  • Share/Bookmark


The story of Chinese contemporary art system 1989-2015 (in many pictures)

Zapisano pod: miks — andee - 14.07.2017

This is a continuation of the post few weeks ago. But let the pictures simply speak for themselves, they quite accurately and in detail describe the development of Chinese contemporary art system, going over the months in this case.

Again, all the pictures are from an upcoming article with Marilena Vecco and Simeng Chang, still in a preliminary phase, to be presented in a more developed form at EUSN Mainz and Applied Statistics Bled, both in September.

Year 1989:

Year 1990:

Year 1996:

Year 1997:

Year 1998:

Year 2000:

Year 2001:

Year 2002:

Year 2003:

Year 2004:

Year 2005:

Year 2006:

Year 2007:

Year 2008:

Year 2009:

Year 2010:

Year 2011:

Year 2012:

Year 2013:

Year 2014:

Year 2015:

  • Share/Bookmark


How did the Chinese contemporary art system develop 1989-2015 – in 21 pictures

Dear all,

this post will be in English. It is related to some of the fascinating material/data I’m working with for an article with Marilena Vecco and Simeng Chang – the data are based on the Artlinkart data encompassing what should be all the exhibitions of contemporary art in Chinese museums and galleries in the period 1989-2015.

Although still very preliminary and prone to mistakes, here is at least some visual information on the development of this system over the years – the work was done in Pajek software, it is a so-called two-mode (temporal) network, where on the left of its picture are the museums and galleries and on the right the exhibiting artists/artist groups.

I hope it will provide you some pleasure in observing – again, please note the article is still in preliminary phase.

Year 1989:

Year 1990:

Year 1996:

Year 1997:

Year 1998:

Year 2000:

Year 2001:

Year 2002:

Year 2003:

Year 2004:

Year 2005:

Year 2006:

Year 2007:

Year 2008:

Year 2009:

Year 2010:

Year 2011:

Year 2012:

Year 2013:

Year 2014:

Year 2015:

  • Share/Bookmark


O ekonomskih argumentih za javno financiranje kulture – Članek za IG Kultur Österreich

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 23.04.2017

Spodnji prispevek bo v maju objavljen v časopisu dunajskega združenja IG Kultur Österreich, mislim, da ene največjih avstrijskih zagovorniških organizacij na področju kulture.

O ekonomskih argumentih za javno financiranje kulture

Uvod: ali je kultura javna dobrina?

V uvodu v ta kratki prispevek postavimo kratko in, kot se hitro izkaže, zelo provokativno vprašanje: ali je kultura javna dobrina? In, v kolikor ne, kaj to pomeni? Izven ekonomskih krogov se bo to marsikomu zdelo to vprašanje trivialne narave (saj je vendar »vsakemu jasno, da je kultura nekaj javnega značaja«) in na drugi strani tudi moteče in heretično. Kaj pa znotraj ekonomskih krogov?

Ekonomisti največkrat pravimo, da je neka dobrina javna, kadar hkrati zadošča dvema temeljnima zakonitostma: neizključljivosti (iz uživanja dobrine ne moremo izključiti nikogar) ter netekmovalnosti (če dobrino uživam jaz, jo lahko nemoteno uživa tudi kdorkoli drug). Hitro postane jasno, da kultura dejansko v nobenem primeru ne more biti tako opredeljena javna dobrina, vsaj v večini primerov: iz gledališke predstave lahko gledalce izključimo tako, da morajo plačati vstopnino; to, da berem knjigo pomeni, da je ne more ob istem času brati tudi kdo drug; iz gledanja filma nas ponovno lahko »izključijo« vstopnine v kinodvoranah. Le zelo redke kulturne dobrine, kot so denimo javni kipi, imajo povsem javni značaj.

Vendar ni potrebno skočiti v zrak (»kaj pa zdaj – kakšne neoliberalne neumnosti, seveda je kultura javna dobrina in jo moramo financirati s strani države…«). Res je le to, da mora za optimalno količino in kakovost kulturnih dobrin poleg trga delovati še kak drug mehanizem, saj trg na področju kulture ne deluje dobro. O tem obstaja vrsta dokazov, verjetno pa jih je najbolj pregledno in celovito povzel v svojem prispevku iz leta 2003 Bruno Frey. Frey govori o številnih pomanjkljivostih trga v kulturi, tako na ravni ponudbe kot povpraševanja.

Pred leti sem sam, ko sem pripravljal magistrsko nalogo, naletel na argument, ki je še danes verjetno najbolj trden v ekonomskem smislu, ko želimo upravičiti javno financiranje kulture. Jasno je, da je potrebno pokazati, da ima trg na področju kulture pomanjkljivosti, takšne, ki že v temelju pomenijo, da mora za (družbeno) optimalno količino in kakovost kulturnih dobrin posredovati nekdo izven tržnega sistema. Ena takšna pomanjkljivost je očitna: kultura ima tako imenovane »eksternalije« oziroma zunanje učinke. Preprosteje povedano, kultura ima učinke tudi za tiste, ki niso vključeni v »uporabo« kulturnih dobrin – tudi za tiste, ki kakšne predstave ali razstave ne vidijo, koncerta ne poslušajo, knjige ne preberejo in se kipa ne dotaknejo. Še več, te vrednosti so lahko celo precejšnje. Najbolj znana tovrstna študija je študija danske profesorice Trine Bille, ki je pokazala, da vrednost danskega kraljevega gledališča sestavlja več kot 90% takšnih vrednosti, ki jim ekonomisti pravimo vrednosti neuporabe. Celo več, v kolikor želimo upravičiti javne subvencije takšnim ustanovam, kot je dansko kraljevo gledališče, moramo velikokrat celo nujno upoštevati tovrstne vrednosti.

Povedano z jezikom ekonomistov: namesto individualne krivulje koristnosti moramo upoštevati socialno koristnost, (šele) s tem pa se presečišče krivulj koristi in stroškov (ekonomsko ravnovesje) premakne v točko, kjer je kulture »ravno dovolj«, vsekakor pa precej več, kot če bi upoštevali le potrebe trga. Kot bi dejali matematiki: quod erat demonstrandum. S tem se argument lahko sklene in to je zadosten razlog, da kultura potrebuje tudi financiranje s strani države, v kolikor želimo, da jo imamo »good and plenty« (naslov knjige razvpitega ameriškega kulturnega ekonomista Tylerja Cowena iz 2006).

Vendar: kako prepričati ministra za finance?

Zgodba pa na žalost ni tako enostavna. Če boste prišli do ministra za finance v katerikoli državi in mu povedali, da mora podpreti kulturo, ker, da trg tu ne deluje dobro in da ima kultura »vrednosti neuporabe«, bo verjetno v vas bolščal »kot tele v nova vrata«. Še en kulturnik, ki ne razume jezika, v katerem govorimo mi. Povejte mi, kakšne koristi bo naša država imela od kulture? Ali bo kultura prinesla nova delovna mesta? Ali bo zato zbranih več davkov? Bo podjetjem šlo kaj bolje? Ali bo s tem porasel vsaj turizem in petični gosti v domačih prenočiščih?

Najprej mu odgovorimo, kot želi: »Da, gospod minister – dejansko vam bo kultura prinesla nova delovna mesta in prihodke v gospodarstvo«. Čeprav je razprava o tej temi povsem zmedena in polna zlorab, tiste redke študije, ki bi jim lahko glede tega pripisali kredibilnost, dejansko pokažejo, da so multiplikatorji (pojem, ki v grobem označuje donosnost nekega sektorja v primerjavi z vsemi drugimi v državi) za dejavnosti, ki bi jih lahko označili za kulturne, res med visokimi, včasih celo med najvišjimi med vsemi sektorji. Kultura torej dejansko ima velike ekonomske učinke.

Vendar je na mestu kratek dodaten odstavek. Žal sem pred nedavnim zamudil obisk nekega visokega strokovnjaka EU za kulturne industrije v Sloveniji, sem pa slišal njegove izjave, ki jih je dajal za slovensko televizijo. Trdil je, da se premalo zavedamo »dokazljivih« ekonomskih učinkov kulture in da se da celo natančno določiti velikanske ekonomske učinke kulturnih festivalov in dogodkov. Nekaj takšnega je (žal – ne morem reči ničesar drugega) popolna izmišljotina. Res je sicer, da obstaja vrsta študij, ki trdijo natančno to – vendar bi si upal trditi, da so prav vse od teh študij polne netočnosti in šibkih metodoloških postopkov. Dejansko po štirih desetletjih od prve ekonomske impaktne študije na področju kulture, znamenite študije Cwija in Lyalla (1977), in dobesedno tonami opravljenih podobnih študij, nismo odgovorili niti na najbolj osnovna vprašanja na področju. Na eni strani so problem metodološko hudo sporne impaktne študije (najboljši prispevek na to temo je verjetno še vedno Seamanov iz 1987, čeprav ima že kar »dolgo brado«), na drugi pa konkurenčna metodologija kontingenčno vrednotnih študij, akademsko bolje sprejeta, vendar prepolna lastnih pomanjkljivosti in napak, nenazadnje pa celo izogibanju odgovorov na osnovna, »klasična« vprašanja o ekonomskih učinkih kulture, ki češ, da so »nepomembna«.

Govoriti o tako rekoč kakršni koli resni vednosti na tem področju, kaj šele o točnih številkah, je torej milo rečeno hudo sporno – je pa to (zelo) pogosto, zlasti s strani uradnikov, ki slepo zaupajo študijam, kot je bila The Economy of Culture in Europe iz 2006, ki so zgrajene zgolj na osnovnih deskriptivnih statistikah in so dejansko lahko le vir povsem osnovnih informacij in zagotovo ne kakršnih koli natančnejših vpogledov in premislekov, kaj šele kasnejših ukrepov. V zvezi s tem prej omenjeni Bruno Frey govori o »arts people« (ki slepo zaupajo tovrstnim študijam) in »arts economists« (ki da so na strani kontingenčnih študij). Sam se ne bi strinjal le s slednjim – dejansko stojijo »arts economists« na strani kontingenčnega vrednotenja, kar pa je huda napaka. Prav zaradi nje smo izgubili vsaj dve desetletji iskanja resnejših odgovorov o »dejanskih« ekonomskih učinkih kulture, vprašanje pa je, ali se bodo naposled tudi »arts economists« prebudili in ozavedli, da je prav njihova ignoranca do teh vprašanj najverjetneje povzročila, da tovrstne trditve »visokih strokovnjakov« še naprej prepričajo javnost.

Vendar: kaj torej reči ministru za finance? Kako ga prepričati? Kot smo dejali, vendarle obstaja nekaj trdnejše evidence, ki dejansko kaže, da precejšnji ekonomski učinki kulture dejansko obstajajo. Ali mu to povedati? In ali ostati zgolj na tem?

Po skoraj desetletju, ki sem ga tudi sam preživel v različnih prepričevanjih na ravni ministrstev, dejansko menim, da mu to velja povedati. Čeprav je to napačen argument za javno financiranje kulture v smislu ekonomske teorije (saj ne pove prav ničesar o »javni naravi« kulture, ki bi morala biti edini pokazatelj upravičenosti javnega financiranja), pa je najverjetneje edini, ki mu bo prisluhnil, vsaj v času prebujanja iz posledic ekonomske krize. Umetnost in kultura torej dejansko imata precejšnje multiplikatorje, kar lahko država izkoristi predvsem za večje javne investicije in vlaganja – slednja so tako lahko na eni strani pot iz gospodarske krize in na drugi strani koristni temelj in nadgradnja bodočega delovanja kulture.


V tem kratkem prispevku smo se lahko malce resneje dotaknili le treh ekonomskih argumentov za javno financiranje kulture. Nismo torej govorili o Baumolovi bolezni (še enem argumentu, ki se je pokazal kot napačen pri zagovoru javnega financiranja kulture), o nesimetričnih informacijah in problemu moralnega hazarda, o neenakosti porazdelitve kulturnih dobrin, o ekonomijah obsega, in o meritornem značaju kulturnih dobrin. Opozorili pa smo na tri ugotovitve: prvič, da kultura zagotovo ni klasična javna dobrina v ekonomskem smislu; drugič, da je ekonomsko najtrdnejši argument za javno podporo kulture utemeljen na eksternalijah in vrednostih neuporabe; in tretjič, da je argument ekonomskih učinkov kulture sicer v ekonomski teoriji napačen (predvsem pa velikokrat zlorabljen in predmet številnih problematičnih študij in analiz), da pa bi ga bilo vseeno mogoče obrniti v dobrobit kulture in države in družbe nasploh.

V bodoče si sam želim veliko več študij na področju ekonomike kulturne politike, ki je v veliki meri neraziskano področje – tema ekonomskih učinkov kulture je le ena, kjer velja, da je razprava nedorečena in bi potrebovala veliko več resnejših evidenc in argumentov. Področja, kot so ekonomika javnih proračunov v kulturi, povezava med javnim financiranjem in zaposlenostjo v kulturi, razmerje med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo, sestavljeni indikatorji v kulturi (in kulturna statistika nasploh), mednarodna menjava s kulturnimi dobrinami, metode evalvacije učinkov kulturnopolitičnih ukrepov, so le nekatere od tem, ki so v veliki meri ali skorajda povsem odprte in neraziskane. Upam, da bo počasno odpiranje razprave na področju, kot jo načenja tale kratek članek, prispevalo k ozavedenju tega raziskovalnega manka in aktivnejšemu delu v bodoče.

O avtorju: Dr. Andrej Srakar je znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani, docent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in glavni urednik znanstvene revije Review of Economics and Economic Methodology (REEM). Njegovi prispevki so bili med drugim objavljeni ali sprejeti v objavo v revijah, kot so Journal of Cultural Economics, Journal of Cultural Heritage, Cultural Trends, European Planning Studies, International Journal of Arts Management, Creativity and Innovation Management in Poetics. Več kot deset let aktivno raziskuje na področju kulturne ekonomike in je član znanstvenega odbora prihajajoče jubilejne 20. mednarodne konference združenja Association for Cultural Economics International (ACEI) v Melbournu.

  • Share/Bookmark

Mnenje o raziskavi “Cultural Participation and Inclusive Societies. A thematic report based on the Indicator Framework on Culture and Democracy. December 2016″

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 23.04.2017

Tale zapis je bil predstavljen na srečanju avtorjev Kompendija kulturnih politik in trendov v Evropi na Cipru 30. in 31. marca 2017. Po besedah sodelavke, ki je to predstavila, je naletel na veliko odziva. Ker menim, da so tovrstni projekti, kot je IFCD (Indicator Framework on Culture and Democracy) lahko precej nevarni, t.j. vodijo v sporne in netočne zaključke, ki se nato uporabljajo pri sprejemanju odločitev, ga objavljam tudi javno. Raziskavo v celoti sicer najdete tukaj.


In general, the work on gathering cultural indicators is a worthwhile and extremely difficult endeavour. Cultural statistics are not provided systematically and in sufficiently long and equidistant (e.g. yearly-based) time series by e.g. Eurostat. To this end, I strongly support such reports as provided here and the work on the IFCD in general.

On the other hand, in a renowned article, Diamond and Hausman (1994) question the »numbers« provided by contingent valuation methodology (which is of course unrelated to the report, but used as illustration) in an often quoted question: »Is some number better than no number?«. Indeed, Hausman recalls this in a 2012 article (Hausman, 2012) and considers even his certain hopes of CVM providing some meaningful numbers after a time, as »hopeless«.

I do not think the situation in the case of IFCD and its usage is hopeless, it is promising, but I find several problems with the indicators and in the provided report, shortly listed below:

1) Inadequate description of the methodological procedure: in the report, I miss a more adequate description what exactly is measured by »cultural participation«. Apparently, this is a composite indicator taken from IFCD, including some n number of indicators collected in 7 dimensions listed in the final part of the results’ part of the report. The construction of the measure is not clear from the report, although from a general IFC report it can be concluded that this is a mere summation-based measure of 7 individual components, based on summation of n indicators (by components of course). But this should be clearly provided in the report, as otherwise we do not know what is measured at all. Furthermore, methodology used should be described – of course it includes (apparently) only Pearson correlations with some basic confidence intervals provided in graphs, but justification of this procedure should be provided (related to required sample size, reliability and validity of the results and, if possible, some additional sensitivity analysis).

2) Problems in the methodology Nr. 1: the study often uses Pearson’s correlation on the sample size of ~20. Although in theory nothing is wrong with such procedure, the reliability (and validity) of such results and, mainly, their interpretations, is clearly (highly) questionable. The sample size problem here is extremely dire, and, likely, there is some strong heterogeneity in the dataset (e.g. by welfare regime, cultural policy models, etc.) which is left completely unaddressed, at least as far as I could see.

3) Problems in the methodology Nr. 2: If the measures are composite indicators, based on mere summation (after standarization of course which has been done), and the indicators are likely prone to significant errors (they are even collected for different years – see the IFCD main report), the »practical« errors (not the ones in theoretical confidence intervals) are likely extremely huge. It is e.g. possible/probable there are outliers in the data due to numerous reasons, including mistakes in measurement, and in this case this likely has a huge influence on the results.

4) Causality: The study even discusses causality, which is absurd: of course there exist significant questions of reverse causality in this dataset and relationships analyzed, but I very much fear the data available by this study (mainly related to sample size and quality of the data) do not allow meaningful conclusions regarding this. Furthermore, as pointed in a recent article by Ruiz Pozuelo, Slipowitz and Vuletin (2016, https://publications.iadb.org/handle/11319/7758?locale-attribute=en) problems in estimating causality in relationships to the institutional indicators can be huge.

5) Presentation of the results: at least a complete table of all correlations (of all the relevant/included variables) with sample sizes and other statistics should be provided.

In general, I do not want to be too pessimistic and critical about the report. Again, I think that such endeavours could be useful if in future more attention will be provided to a) construction of the indicator (additional considerations to weighting procedures and sensitivity analysis to the consequences of using different weights for different indicators/components); b) quality of the data – there will always be a problem of sample size as the number of countries will be limited, so in this case at least some time series considerations should be provided, also: at least the year/s of the data should match, as one would assume there have been some significant changes in past decade, if for nothing else, for the consequences of the economic crisis (the data for 2003 or 2007 will/could, therefore, be significantly different than for 2013… – some data collected are from 2007/2011/2014 and other years and some for the apparent reference year 2013 (or 2014?)); c) methodology: simple Pearson’s correlation analysis is simply not enough for a discussion on this topic – if you want to address causality, as the report does (and should), significantly more methodological effort should be provided.

I must say I see a danger that due to relatively low usage of more complex statistics in cultural policy research the researchers in the field could indeed take the graphs for granted and perhaps (likely) even confuse the results in the analysis for causal effects (despite warnings in the study) and, in this manner, such efforts could cause more »noise« than information. As said previously, I have serious concerns about the reliability and validity of the results, which are not adequately addressed in the report, as much as I managed to read in a short time (if I skipped something, I apologize).

Nevertheless, I suggest to spend more effort on the above suggestions in future and hope that my opinion will be useful despite its critical tone.

P.S.: I did not spend much effort on the discussion on the interpretation of the results – although being a cultural economist I am not an expert on cultural participation and it could be that also some contentwise results could be questionable/debatable as well. I hope some other experts could be contacted to discuss those issues as well.

Andrej Srakar, PhD; Research Associate, Institute for Economic Research, Ljubljana; Assistant Professor, Faculty of Economics, University of Ljubljana.

  • Share/Bookmark


(Še ena) letališčna refleksija

Letališče, Frankfurt, razmišljanje na poti domov s konference o staranju prebivalstva (Population Aging) v Pragi. Sprašujem se, kaj pomeni raziskovanje s pomočjo močnejših statističnih in ekonometričnih metod – je sploh čemu namen in čemu. Čeprav bi se komu zdelo, da je nepoznavanje in nerazumevanje statistike značilnost težje merljivih polj, kot je kultura, pa ni tako: vsa polja, ki so prežeta z moralističnimi in lepozvočnimi trditvami o »kakovosti življenja pacientov«, »zgodbah ljudi«, »angažiranih raziskovalcih«, »from words to deeds«, itd. imajo enake probleme. Spomnim se lanskoletne konference o zdravstveni ekonomiki na King’s College London: zveneča lokacija, zaradi druge konference sem ostal le na eni prvih, lastni sekciji. Dobesedno katastrofa, mislim, da štiri prezentacije, poleg moje še tri z tarnanji o pomenu dobrih dejanj za paciente, itd. Potrditev obupne konference je prišla letos, ko so na obvestilo o drugem izdanju kar deževali email odzivi »unsubscribe«. Naprej, konferenca v Atenah o zdravstveni ekonomiki, politiki in managementu pred dvemi leti, zelo podobno, bolje rečeno, zelo heterogeno – nekaj zanimivih, nekaj pa tudi dobesedno absurdnih prispevkov, kjer je nekdo predstavil uvod in metodologijo, potem pa še (pričakovane) zaključke – hm, sekcijo z rezultati je izpustil (?).

V vsakem primeru. S prihodom big data postaja razkorak med članki z uporabo resnejših statističnih metod in tistih, ki tega sploh nimajo ali imajo le deskriptivne statistike, vedno večji. Sam imam zelo rad tudi teoretske članke ali članke z uporabo kvalitativne metodologije, vendar so oboji pred velikim preizkusom: morajo biti seveda resnično vrhunski, pregledati in resno premisliti vso literaturo, ki obstaja na področju, napraviti resen korak naprej, predstaviti kako novo spoznanje, model, povezavo s kakšnim področjem, kjer tega doslej ni bilo. Če gre za kvalitativno metodologijo resno premisliti vzorec, ki so ga uporabili, zaželeno “velik” (v tem primeru verjetno med 20/30 in 100, sicer precej bluzim, ker ne poznam dejanskih specifikacij v literaturi glede tega), uporabiti in nadgraditi metodologijo, ki se je glede tega razvila na področju. Članki, ki jih sam srečujem v praksi, na konferencah, pa največkrat igrajo le na karto nekaj knjig, všečnih politično korektnih teoretskih zgodb, v primeru kvalitativne metodologije pa z vzorci pod 10, že to je lahko uspeh. In morjem nekih precej čudnih zaključkov, dolgimi litanijami, ki jih rezultati članka v nobenem primeru ne podpirajo in odražajo bolj osebna mnenja avtorjev.

Naj bo jasno, podobnim problemom je podvržena tudi »kvantitativna« metodologija. Tudi tu so pravzaprav tri vrste člankov: »teoretsko-kvantitativni«, ki vsebujejo le matematične modele, brez podatkov, gre predvsem za ekonomske prispevke, ki so bili najbolj priljubljeni v 50′ tih in 60′ tih, delno 70′tih letih preteklega stoletja, in ki jih sam iskreno povedano obožujem in mislim, da jih je danes premalo, čeprav se še vedno pišejo – primer je revija Theoretical Economics, ki jo izdaja Econometric Society.

Drugi so »deskriptivno-kvantitativni«. Vsebujejo le osnovne statistike, z besedami kolega s predstavitve z neke »davne« (2014) kulturno-ekonomske konference: »nekako se vidi«, da takšna in takšna zakonitost velja v podatkih. Tu je tisti temeljni pomen, ki ga sam vidim v kompleksnejši statistični metodologiji – omogoča, da »vidimo« (vendar ne »nekako«, ampak statistično korektno) zakonitosti, ki jih s prostim očesom ne bi mogli. Človeške zmožnosti daleč presega to, da bi v big data, denimo nekaj milijonov enotah in/ali nekaj deset tisoč spremenljivkah videli karkoli, še tako majhnega. Tudi ognja ne vžgemo zgolj s pogledom, potrebujemo kurilo, pa četudi ga je izdelala kaka »umazana« neoliberalna firma z zahoda.

Vendar seveda ne moremo ostati na tem, da se »nekako vidi« »nekaj« v podatkih. Vem, da bi lahko vodili dolge razprave o »socialni konstrukciji znanstvenih spoznanj«, da raje ne začnem o pri nas precej precenjenem in zlorabljenem konceptu ideologije, vendar je seveda tisti pravi izziv prodreti globlje v podatke in v njih poiskati zakonitosti in pokazati tudi, da slednje veljajo ne glede na uporabljeno (korektno) metodo, ne glede na nabor podatkov, ne glede na raziskovalca. Gre torej za temu bi rekel »prave« kvantitativne članke. Dejansko je, iskreno rečeno, danes najlažje pisati prav te, saj terjajo le predhodno obvladanje statistične in ekonometrične metodologije, potem seveda še kar ogromno dela na podatkih, vendar je na tak način najlaže priti do močnih spoznanj. Tudi ta pot se množično zlorablja, in poznam dobesedno golide/gore člankov s tem pristopom, ki so popoln »rubbish« in ne prinesejo popolnoma nič, razen tega, da je raziskovalec v model vključil namesto a in b tudi interakcijo a in b (hehe…).

Seveda je tudi za pisanje teh člankov potrebnega ogromno dela. Moje mnenje pa je, da je za resnično vrhunski prispevek potrebno vse hkrati: močna teorija z ekstenzivnim in natančnim pregledom literature in konceptov na področju; močan matematično-teoretski del, ki je zmožen smiselno formalizirati problem, ki se raziskuje; močan podatkovni set, ki je zmožen ponuditi trdno bazo podatkov za dejansko preverbo problema; močna statistična oz. ekonometrična metodologija, ki izhaja in se navezuje na vse predhodne dele in ni zgolj sama sebi namen oz. ni le kak preprost log-log model, kot to lepo opisuje David E. Giles tukaj. In naposled: velik premik v rezultatih, nova spoznanja, opažanja, ki resnično premaknejo vednost na področju. Ter seveda tudi močne implikacije za bodoče znanstveno delo in morda tudi policy implikacije. Takšne članke skušam pisati sam, od tod verjetno kar nekaj uspeha, ki ga žanjem v mednarodnih krogih, tako v kulturni ekonomiki kot SHARE, in kar nekaj čudnih odzivov na konferencah z moralističnimi predavatelji.

Skratka, da se vrnemo na začetek. Nekateri me, posebej v slovenskem prostoru, mislim, da štejejo med nekakšne »mladoekonomiste«, ki so večinoma res izhajali iz tega, da so ekonometrični modeli alfa in omega, sine qua non, raison d’etre (in kar je še podobnih fraz) ekonomije in znanstvenega raziskovanja nasploh. Ni res. Ključno je vedno razumevanje problema, ki ga analiza prinese, pa naj ima ali nima močne metodološke osnove za sabo. Vendar menim, da mora raziskovanje, kot ga želim delati sam, vsebovati vse od navedenega v predhodnem odstavku. Z očmi metodologa lahko vidimo stvari, ki jih sicer ne bi mogli in znali, z očmi teoretika pa jih lahko razložimo. Sam sem teoretsko ozadje pridobil v kar dolgih letih precej intenzivnega (kolikor ga nekaj – 8-9 – let omogoča) študija filozofije, sociologije, politologije, antropologije, religij, kulturnih študij, itd. zato priznam, da me sem ne vleče več, je pa to osnova, od koder črpam izhodišča za delo – iskreno rečeno nujna osnova, ki žal ogromni večini ekonomistov močno manjka in jih močno zavira pri delu. Metodološko ozadje dokončno dograjujem oz. bom močno nadgradil še na sedanjem drugem doktoratu in dejansko je to smer, ki me najbolj vleče, vendar je to seveda stvar osebne odločitve. Pravo raziskovanje pa potrebuje oboje. In, dragi moji: če bi se več ljudi zavedalo tega, bi bilo veliko manj nesporazumov, slabih prispevkov, političnih iger v znanosti, obtoževanja in slabe volje. In bi tudi Slovenci, če bi stopili na to pot, denimo v družboslovju, kjer je tega danes izjemno malo, lahko naposled napravili kak resen korak naprej, stran od večine precej »blesavih« in bolj politično/ideološko pogojenih zgodb, ki pri nas vladajo trenutno.

Končal bom s kratko retrospektivo. Te dni sta izšla dva članka s večidel prvimi uporabami nove metode, ki smo jo razvili oz. jo razvijamo za vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov, v naslednjih tednih izide še en. V naslednjih mesecih pride »ven« naposled prispevek o deaccessioningu, ki bo upam resnično pretresel znanstveni svet glede tega – prvo oz. (z ozirom na Di Gaetano & Mazza 2012/2016) najmočnejše matematično modeliranje problema in predvsem prvo empirično merjenje/vrednotenje tega »napol legalnega« in zato očem skritega fenomena. Prvi resnejši svetovni članek o ekonometriki kulturnih proračunov je v tisku, kar nekaj izpeljav (razmerje med lokalnimi in centralnimi proračuni; razmerje med javnim financiranjem kulture in zaposlenostjo v kulturi, oboje kolikor vem nikoli modelirano) je pred oddajo v objavo. Prva resnejša empirična preučevanja kulturnega podjetništva, teme, ki postaja zelo vroča v svetovnem merilu, so tik pred izdajo. Prvi resneje statistično zgrajeni kulturni indeks tudi tik pred objavo, vsaj upamo; enako velja za prvo statistično vrednotenje kulture kot četrtega stebra trajnostnega razvoja. In ogromno drugega, novosti in inovacij glede kulturne ekonomike. Veliko resnih znanstvenih inovacij, ki smo jih naredili na SHARE podatkih, mora iti v objavo, žal sem sam več časa vsaj glede objav lani namenil kulturni ekonomiki.

Iz vsega tega si vsaj sam jemljem legitimnost, da govorim o problemih, kot sem jih opisal zgoraj. Seveda pa je na vsakem od nas/vas, da si o tem ustvari svoje mnenje, predvsem pa, z besedami, ki so mi nekako še najbolj ljube: »sapere aude« – razmišljajte s svojo glavo, izven ideologij (tudi tistih, ki same sebe slikajo kot »kritike ideologij«), izven političnih interesov in izven klanovskih znanstvenih zgodb, ki jih mrgoli. Zaradi mene tudi izven tegale prispevka. Velikokrat bo že razmišljanje v to smer več kot dovolj.

  • Share/Bookmark


Pregled literature – MIMIC modeli

Nekaj začetnih del s področja MIMIC (Multiple Indicators Multiple Causes, t.j. “multipli kazalniki, multipli prediktorji/vzroki”) modelov, literatura se bo verjetno dodajala tudi sprotno. Modele uporabljam pri enem člankov, kjer sem soavtor, mislim pa, da na področju manjka ustrezen pregled dosedaj opravljenih del – v vsakem primeru pa bo tole služilo vsaj za lastno evidenco.

Aigner, D., Schneider, F., & Damayanti G. (1988). Me and my shadow: estimating the size of the US hidden economy from time series data. V: W. A. Barnett, E. R. Berndt in H. White (eds.), Dynamic econometric modeling, Cambridge (Mass.): Cambridge University Press, pp. 224-243.
Dell’Anno, R., & Schneider, F. (2003). The shadow economy of Italy and other OECD countries: What do we know? Journal of Public Finance and Public Choice, 21(2-3), 97-120.
Frey, B.S., & Weck, H. (1983). Estimating the Shadow Economy: A ‘Naive’ Approach. Oxford Economic Papers, 35, 23-44.
Frey, B.S., & Weck-Hannemann, H. (1984). The hidden economy as an “unobserved” variable. European Economic Review, 26(1), 33-53.
Giles, D.E.A. (1999). Measuring the hidden economy: Implications for econometric modelling. The Economic Journal, 109(456), 370-380.
Giles, D.E.A., & Tedds, L.M. (2002). Taxes and the Canadian Underground Economy. Canadian Tax Paper No. 106, Toronto: Canadian Tax Foundation.
Giles, D.E.A., Tedds, L.M., & Werkneh, G. (2002). The Canadian underground and measured economies: Granger causality results. Applied Economics, 34(4), 2347-2352.
Goldberger, A. S. (1972). Maximum Likelihood Estimation of Regressions Containing Unobservable Independent Variables. International Economic Review, XIII, 1-15.
Johnson, S., Kaufmann, D., & Zoido-Lobatón, P. (1998a). Regulatory discretion and the unofficial economy. The American Economic Review, 88(2), 387-392.
Johnson, S., Kaufmann, D., & Zoido-Lobatón, P. (1998b). Corruption, public finances and the unofficial economy. Discussion paper, The World Bank, Washington, D.C.
Joreskog, K., & Goldberger, A.S. (1975). Estimation of a Model with a Multiple Indicators and Multiple Causes of a Single Latent Variable. Journal of American Statistical Association, Vol. 70, 631-639.
Lippert, O., & Walker, M. (eds.) (1997). The Underground Economy: Global Evidences of its Size and Impact. Vancouver: The Frazer Institute.
Mummert, A., & Schneider, F. (2002). The German shadow economy: Parted in a united Germany? Finanzarchiv, 58(3), 286-316.
Posey, C., Roberts, T.L., Lowry, P.B., & Bennett, R.J. (2015). Multiple Indicators and Multiple Causes (MIMIC) Models as a Mixed-Modeling Technique: A Tutorial and an Annotated Example. Communications of the Association for Information Systems, 36, Article 11.
Schneider, F. (1994). Can the shadow economy be reduced through major tax reforms? An empirical investigation for Austria. Supplement to Public Finance/ Finances Publiques, 49, 137-152.
Schneider, F. (1997). The shadow economies of Western Europe. Economic Affairs, 17(3), 42-48.
Schneider, F. (2003). The shadow economy. V: C.K. Rowley in F. Schneider (eds.), Encyclopedia of Public Choice, Dordrecht: Kluwer Academic Publishers.
Schneider, F. (2005). Shadow economies around the world: what do we really know? European Journal of Political Economy, 21(3), September, 598-642.
Tanzi, V. (1999). Uses and abuses of estimates of the underground economy. The Economic Journal, 109(456), 338-340.
Thomas, J.J. (1992). Informal Economic Activity. LSE Handbooks in Economics, London: Harvester Wheatsheaf.
Weck, H. (1983). Schattenwirtschaft: Eine Möglichkeit zur Einschränkung der öffentlichen Verwaltung? Eine ökonomische Analyse. Frankfurt/Main: Lang.
Zellner, A. (1970). Estimation of Regression Relationship Containing Unobservable Independent Variables. International Economic Review, 11, 441-54.

  • Share/Bookmark


Vrednotenje ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov – nova metoda

Ob novem letu je prav pogledati tudi, kaj ga je najbolj zaznamovalo. Vsaj zame zagotovo kar malce nepričakovan dvig metode ex-post ekonometrične verifikacije kot nove metode vrednotenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov. Metoda, ki smo jo sami pričeli uporabljati pri ocenjevanju ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, in je potem kar nekaj časa “samevala”, je pričela “migati” v lanskem letu, dokončno pa se je pričela prebijati v zanimanje strokovne javnosti v tem letu.

Vse skupaj terja malce kronologije. Tema mojega magisterija na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je bila ekonomsko vrednotenje kulturnih dogodkov (kasneje je magisterij v knjižni obliki izdala Založba FDV). V magisteriju sem tedaj predstavil vse različne metodologije, ki so obstajale na področju, s posebnim ozirom na razkol med uporabo input-output metodologije (t.i. ekonomskimi impaktnimi študijami) in kontingenčno vrednotno metodologije. Podobno kot večina kulturne ekonomike sem se tedaj zavzel za večjo uporabo slednje pri vrednotenju kulturnih dogodkov. Iskreno rečeno pa mi tema “ni dala spati” in sem slutil, da v tedanji argumentaciji zevajo večje luknje.

Ko sem se vrnil z enoletnega študijskega bivanja v ZDA, me je Bogomir Kovač povabil k pripravi študije ekonomskih učinkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Sredi 2012, takoj, ko sem se vrnil, smo v okviru EPK pripravili tudi mednarodno konferenco o razvojnih potencialih kulture, kjer so bili prisotni tako rekoč vsi, ki s tega področja kaj pomenijo v svetovnem merilu: v prvi meri legenda tega področja, Bruce Alan Seaman, s katerim sem še danes v stiku. Bistveni del: v svoji predstavitvi je Seaman že takrat nakazal potencial nove metode ex-post ekonometrične verifikacije, ki je nihče v kulturni ekonomiki doslej ni uporabljal.

Ko smo torej po tem, v jesenskih mesecih 2012 razmišljali, kako se lotiti študije v Mariboru, je prišel preblisk. Med vožnjo z vlakom do Maribora, kjer smo imeli takrat sestanek, sem se malce nerad lotil teme sestanka – bomo pač naredili neko kombinacijo impaktne in kontingenčne študije, sem si dejal. Bo že kako… In potem sunek: kaj pa če bi uporabili podatke SURS in treatment effects metode? Primerjali dejanske statistične učinke po občinah? Odlično! In potem misel: pa zakaj za vraga tega ne delajo tudi v drugih študijah, v drugih primerih? Saj to je vendar najbolj pisano na kožo temu problemu – merjenju ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov…

Dobro, ostalo je zdaj že preteklost, v Mariboru smo to uporabili, s tedaj še precej elementarno ekonometrično osnovo, zato tega kar dolgo nisem hotel spraviti v objavo. Uporabili smo vse tri metode, ekonomsko impaktno študijo, ex-post verifikacijo in kontingenčno metodo. Še danes vsi tisti, ki hočejo kazati na velike ekonomske učinke dogodka, navajajo le impaktno študijo, tisti, ki ga hočejo kritizirati, pa ex-post verifikacijo. Vsakemu svoje, alias sto ljudi, sto čudi.

Da malo skrajšam: metodo sva obudila v letu 2014 s kolegico dr. Renato Slabe-Erker in jo kasneje uporabila na primeru ekonomskih učinkov EuroBasketa2013 v Sloveniji. Z njeno uporabo sva prijavila tudi članek o ekonomskih učinkih beneških karnevalov na takratni odprti poziv za mednarodno monografijo Carnival, Culture and Tourism (po vseh peripetijah bo naposled zunaj v začetku 2017 pri eni vodilnih založb s področja turizma, CABI). Bila sva sprejeta, rok za članek pa smo imeli jeseni 2015. K sodelovanju sva povabila še mojo tesno sodelavko prof. dr. Marileno Vecco, ki je skoraj 10 let živela in predavala v Benetkah.

Izšlo se je odlično, rezultate članka kratko predstavljam v nadaljevanju. Ko je na Facebook profilu ACEI v začetku 2016 stekla debata o novih metodah merjenja ekonomskih učinkov kulture, sem jim sam posredoval te članke (mariborskega, beneškega, EuroBasket). Članke je dobila Jen Snowball, ki je prav tako predavala na mariborski konferenci, in tako se je vednost malce razširila. Beneški članek smo predstavili na osrednji ACEI konferenci v Valladolidu, o njem sta veliko “glasin” razširila Jen in Seaman in prišlo je nekaj največjih na področju, denimo Victor Ginsburgh. Vzdušje je bilo malce mučno, predstavitev ni najbolje uspela, vseeno pa je bilo dovolj, da se je delo nadaljevalo. V mesecu po konferenci sva z Marileno naposled zaključila in oddala še članek o učinkih EPK Maribor 2012, sedaj že sprejet v Journal of Cultural Economics; vmes je bil sprejet še en članek z uporabo te metode na primerih dveh slovenskih jazz festivalov Jazz Cerkno in Jazzinty, ki bo objavljen v januarju 2017 v European Planning Studies. V postopku dogovora je ex-post ekonometrična študija EPK Aarhus 2017, v dogovorih je seminar na IMT Lucca, v postopkih dogovorov je tudi študija učinkov festivalov na Dunaju. Kjerkoli smo kasneje (po Valladolidu) predstavljali članek s to metodo, smo dobili dokaj enoten, večkrat ponovljen odziv: ta metoda je to, kar področje kulturne ekonomike trenutno najbolj potrebuje. In to je seveda odlično izhodišče za oba z Marileno, ki sva sedaj nekako proponenta te metode.

Opišimo najprej v kratkem, o čem je v metodi sploh govora in kje so njene prednosti in slabosti. Najprej, kje je problem obstoječih metod? Impaktne študije prinašajo napačne številke. Čeprav se jih velikokrat označuje kot “najpogostejšo obliko raziskav na področju umetnosti in kulture” (glej denimo Sterngold, 2004), pa so velikokrat bolj poskusi “arts people” (kot jih imenuje Frey, 2005), da bi širšo javnost, predvsem pa financerje “ozavestili” (bom rekel kar direktno: nategnili…) o ekonomskem pomenu lastnega dogodka. Višja kot je številka, bolje je (lažje je prepričevati)…

Na drugi strani je metoda kontingenčnega vrednotenja kot bolj “blagozvočna” in politično korektna: vrednoti namreč “intangible” vrednosti kulture. Kaj lepšega, mar ne? Bom še enkrat več neposreden: kaj lepšega za še en nateg “strokovne”, predvsem pa kulturniške javnosti… Ponovno gre namreč za metodo, ki ima velike, neizogibne probleme. Gre za anketno metodo, kjer se respondente sprašuje po največjem plačilu, ki bi ga bili pripravljeni odšteti za spremembo v ravni neke javne dobrine, povedano zelo v grobem in kratkem. Razumljivo: ti respondenti lahko odgovorijo načeloma karkoli, in večinoma tudi kontingenčne študije prinašajo visoke, lahko bi dejali napihnjene številke. Vendar še bolj nerodno: povsem se izognejo osnovnemu vprašanju – kakšni so (bili) učinki dogodka na ustvarjene prihodke, nova delovna mesta, dodatno število turistov, obisk kulturnih prireditev, zbrane davščine, če že hočete? Iskreno bom dejal: mislim, da bodo razprave v naslednjih letih jasneje pokazale, da je pri obsežni razpravi o tej metodi v kulturni ekonomiki preteklih desetletij šlo za odmik od pravih problemov, vseeno odmik, ki je prinesel kar nekaj dodatne vednosti, ki pa žal ni odgovorila na bistvena vprašanja.

Zato je rešitev, ki jo prinaša naša metoda, naslednja. Da bi odgovorili na osnovna vprašanja, na katera pa impaktna metodologija odgovarja pristrano in z napačnimi vrednostmi, uporabimo raje obstoječe statistične podatke, dostopne v registrskih virih, in iz njih skušajmo izluščiti “blip” (kot sta to poimenovala Gergaud in Ginsburgh v članku iz 2013), torej nekakšno sled, ki so jo ti dogodki zapustili v okolju, kjer so potekali. Metoda, ki poskuša storiti kaj takšnega, je bila prvič uporabljena v ekonomiki učinkov športnih dogodkov (Baade in Dye, 1988; 1990), iz določenih razlogov (povezanih z zgornjo kratko razlago) pa je doslej doživela le zelo malo aplikacij na področju kulture, do naših študij dejansko po moji vednosti najdemo le en članek z uporabo takšne metodologije – Sarah Skinner je v članku v Journal of Cultural Economics iz leta 2006 ocenjevala ekonomske učinke nekaterih večjih likovnih razstav v mestecu Jackson, Mississippi.

V trenutnem stanju metode jo lahko razdelimo v dve večji vrsti: a) uporabo modelov panelne ekonometrije, kjer uporabimo kakšno od izpeljank metode difference-in-differences ali drugih metod t.i. program evaluation, da bi ugotovili učinek “tretmaja” (angl. treatment effect) na ekonomske kazalnike v mestu (regiji, državi, itd.) dogodka; takšno metodo smo uporabili na primeru ekonomskih učinkov EPK Maribor 2012, pa tudi učinkov EuroBasket2013 v Sloveniji; b) uporabo modelov časovnih vrst, ki jih lahko uporabljamo predvsem takrat, kadar nam veliko spremenljivk na primerjalni ravni manjka; takšno metodo je uporabila Skinnerjeva, sami pa smo jo uporabili pri oceni ekonomskih učinkov beneškega karnevala in dveh slovenskih jazzovskih festivalov.

Najprej poglejmo, kakšne rezultate je prinesla v primeru EPK Maribor 2012. Osnovni parametri dogodka so verjetno vsem dobro znani – 6 partnerskih mest, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje. Dogodek je potekal v letu 2012 in je bil doslej največji kulturni dogodek pri nas, vsaj po obsegu in trajanju. V študiji iz 2013 sva s Kovačem ocenjevala njegove učinke na prihodke podjetij, zaposlenost, mesečne plače, turizem in obisk kulturnih dogodkov. V končnem članku smo ocenjevali predvsem tisto, kar se je pokazalo kot najbolj zanimivo: učinke na turizem in zaposlenost. Prva zanimiva stvar so učinki na turizem – modeli so jasno pokazali, da lahko o zaznavnih učinkih, ki so bili posledica le tega dogodka in ne kakšnih splošnih trendov, gospodarske krize ali drugih dogodkov, govorimo le v Mariboru. Tu smo ocenili, da je zaradi dogodka v mesto prišlo okrog 20,000 dodatnih turistov, od tega nekaj več kot 18,000 tujih. Dodatnih nočitev je bilo (spet ponovno v Mariboru, učinki v nobenem od drugih mest niso bili statistično značilni, v nobeni specifikaciji modelov) nekaj več kot 48,000, od tega prek 46,500 s strani tujih turistov. Učinek, ki smo ga modelirali, je na spodnji sliki viden kot skok v letu 2012.

Ocenjevali smo tudi učinke na zaposlenost. Ti so bili… negativni. Če je projekt pred pričetkom napovedoval ogromno dodatnih delovnih mest in so kreatorji projekta še dolgo po dogodku govorili o pozitivnih učinkih, teh žal v podatkih ni videti. Šele, ko smo bili posebej pozorni na učinke gospodarske krize, smo prišli (le) do okrog 800 delovnih mest, ki jih je leto 2012 odneslo Mariboru (preostalih pet mest je imelo ponovno statistično neznačilne učinke, ko smo upoštevali gospodarsko krizo, vendar bi bili brez upoštevanja tega tudi tu vidni določeni negativni učinki na zaposlenost v letu 2012). Seveda bi bilo absurdno trditi, da je bilo to posledica EPK, vendar ti rezultati pokažejo, da je prav tako absurdno govoriti o tem, da je projekt “premagal” siceršnje probleme mesta – očitno so ostali nekateri močni negativni dejavniki, ki jih nismo uspeli vključiti v model in ki določajo usodo mesta, za katero sami vemo, da ni rožnata. Koristno bi bilo tu iti še naprej v modeliranju in določiti, za katere dejavnike natančno gre.

V primeru Benetk je bilo stanje drugačno. Tu nismo imeli podobno širokih podatkov kot za Maribor (kjer smo lahko uporabili podatke SURS za vse občine v Sloveniji in torej panelno analizo). Dostopni so bili le podatki za regijo Veneto; Italijo v splošnem; ter podatki beneških statistik. Zato smo uporabili zelo podobno metodologijo kot Skinnerjeva, ki se je pokazala kot primerna, vsaj sodeč po statističnih testih v članku. Modelirali smo le univariatne časovne vrste, torej le po eno spremenljivko, kjer smo najprej s preprostimi OLS regresijami izločili sezonske in ciklične učinke ter nato ocenjevali parametre z ARIMA modeli ter kasneje še z intervencijsko analizo, ki smo jo kasneje uporabili tudi za slovenske jazz festivale. Ocenjevali smo učinke na število turistov – njihove prihode, nočitve, vožnje z vaporetti in letalske prevoze; ter zaposlenost v regiji.

V spodnji sliki sta vidni osnovni časovni vrsti, ki smo jih ocenjevali – število prihodov turistov in njihovih nočitev. Kar smo ocenjevali, je majhen “spike”, torej dvig v februarju vsakega leta, torej v mesecu, v katerem v največji meri poteka karneval. Izkazalo se je, da je modeliranje dalo kar robustne in statistično močne rezultate. Ocenili smo, da karneval v Benetkah prinaša vsako leto približno 50,000 dodatnih prihodov turistov in približno 170,000 dodatnih nočitev. Prav tako tudi okrog 20,000 dodatnih potnikov na vaporettih. Največji učinki glede vsega tega so bili v februarju leta 2011, ko smo zabeležili tudi edini statistično značilen padec v stopnji brezposelnosti v regiji Veneto za 1.21 odstotne točke, ki ga je očitno pripisati v veliki meri učinkom karneval. Iz tega je bilo precej enostavno oceniti tudi učinke na skupne dodatne prihodke v mestu, nastale v največji meri kot posledica karnevala, v letu 2012 so ti znašali okrog 58 milijonov evrov.

Zadnji primer, ki ga imamo trenutno “na voljo”, so učinki dveh slovenskih jazz festivalov, Jazz Cerkno in Jazzinty Novo mesto v letih 2008-2015. Šlo je za članek, ki je bil v osnovi prijavljen v tematsko številko revije European Planning Studies o odpornosti (angl. resilience) mest in prispevku umetniških dogodkov k temu. Tu smo imeli to srečo, da smo imeli pravzaprav na voljo obe metodološki možnosti: lahko bi uporabili analizo panelnih podatkov, saj smo ponovno imeli (mesečne) podatke o turizmu za dobršen del slovenskih občin (preko SURS), lahko pa smo uporabili tudi metode časovnih vrst, enake kot v primeru Benetk. V primeru Cerkna tu ni bilo problemov, saj sta tam po naši vednosti le dva večja vsakoletna “dogodka”: smučarski del sezone, kjer je v spodnji sliki viden tudi največji skok v turizmu, ter festival, ki poteka v mesecu maju – lepo je viden tudi manjši skok glede tega, ki smo ga ocenjevali. V primeru Novega mesta smo tu imeli nekaj več težav, da smo v mesecu avgustu, ko poteka Jazzinty, izločili učinke festivala.

V Cerknem smo tako ocenili učinke festivala v “najboljših” letih, 2008-2010, na 300-1000 novih obiskovalcev, med katerimi je bilo okrog 200-600 tujcev. Dodatnih nočitev je bilo med 1,000-5,000, od tega 600-3,000 s strani tujih obiskovalcev. Manjši učinki so bili vidni v Novem mestu, kjer smo ocenili le okrog 200 dodatnih obiskovalcev zaradi festivala, vsaj v letih 2008-2010, ogromna večina teh je bila tujih, dodatnih nočitev pa okrog 1,000. Določeni pozitivni učinki so bili tudi na zaposlenost, v rangu 20-100 dodatnih delovnih mest, v obeh mestih je bilo to vidno v letih 2008-2010, v Cerknem še kasneje v letu 2014, v Novem mestu pa v letu 2012.

Zadnja stvar, ki jo prikazujem, je še vzdržnost takšnih učinkov v primeru dveh jazz festivalov. V zgornji vrsti so ti učinki za Jazz Cerkno, v spodnji za Jazzinty Novo mesto, po vrsti so grafi naslednji: levo – na skupne prihode turistov; na sredi – na njihove nočitve; na desni – na zaposlenost. Vidimo, da so bili (za razliko od Benetk, kjer rezultatov sicer ne prikazujemo) ti učinki kar vzdržni, zlasti to velja za zaposlenost. Velja pa podobno, kot pri predhodnih ugotovitvah: učinki, ki smo jih opisali, torej v letih 2008-2010, in kasneje pri Cerknem v 2014, pri Novem mestu pa v 2012 in 2015, so bili dokaj vzdržni, tudi zato smo v članku ocenili prispevek obeh festivalov k vzdržnosti in odpornosti obeh mest kot pozitiven.

Kaj reči za konec? Upam, da vam bo to v kratek, vendar dovolj podroben opis tega, kar se je v zadnjih letih dogajalo. Metoda se pričenja razvijati, čeprav je kolikor vem zaenkrat omejena na aplikacije znotraj “mojega” raziskovalnega kroga. Verjetno bodo šele prve resnejše objave, ki bodo prišle v 2017 (za vse tri članke) razširile razpravo in uporabo te metode. Običajno navedemo, da ima metoda naslednje glavne prednosti: a) operira z dejanskimi statističnimi podatki, ključni izziv pa je, ali si zmožen izpeljati ekonometrijo in statistiko dovolj dobro, da prideš do robustnih in korektnih ocen; b) nima posebnih velikih stroškov – potrebuješ sicer nekoga, ki jo zna izvesti, sami podatki, s katerimi operiraš, pa so praviloma predmet zbiranja državnih statističnih uradov in so javno dostopni; c) omogoča primerjavo posameznih dogodkov; d) z njo je možno ugotavljati, kateri dejavniki vplivajo na določen učinek. Največja prednost pa je seveda v tem, da z njo po dolgih desetletjih brezplodnih polemik, ali so boljše impaktne študije s strani “arts people” ali kontingenčno vrednotenje s strani “arts economists”, dobivamo metodo, ki je zmožna odgovoriti na večino vprašanj o ekonomskih učinkih kulturnih dogodkov. Nadaljnja leta pa bodo pokazala, ali smo pri tem šli v pravi smeri in ali bo metoda izpolnila to, kar sedaj obljublja.

Uporabljene reference:
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1988). Sports stadiums and area development: a critical view. Economic Development Quarterly 2(3), 265-275.
Baade, R.A., in Dye, R.F. (1990). The Impact of Stadium and Professional Sports on Metropolitan Area Development. Growth and Change 21(2), 1-14.
Frey, B.S. (2005). What Values Should Count in the Arts? The Tension between Economic Effects and Cultural Value. CREMA Working Paper Series, Center for Research in Economics, Management and the Arts (CREMA).
Gergaud, O., in Ginsburgh, V. (2013). Measuring the economic effects of cultural events with special emphasis on music festivals. ULB Institutional Repository, ULB – Universite Libre de Bruxelles.
Skinner, S.J. (2006). Estimating the real growth effects of blockbuster art exhibits: a time series approach. Journal of Cultural Economics, 30, 109-125.
Sterngold, A. (2004). Do Economic Impact Studies Misrepresent the Benefits of Arts and Cultural Organizations? The Journal of Arts Management, Law, and Society, 34(3), 166-187.

  • Share/Bookmark


O klestenju proračunov za kulturo v državah EU – resnica ali mit?

Spodnje je kratek povzetek našega prispevka, povabljenega in sprejetega v objavo v tematski številki o kulturni ekonomiki španske SSCI revije Hacienda Pública Española / Review of Public Economics. Naslov prispevka: The Tale of the Cuts and Raises: Public Budgets for Culture in European Countries During the Financial Crisis, soavtorja: dr. Marilena Vecco, dr. Ákos Tóth.

Prispevek prikazuje gibanja javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize v 28 državah EU in Norveški, državah, za katere so analizo omogočili podatki COFOG, dostopni v letih 1990-2015.

Prispevek je na nek način nadaljevanje študije za Evropsko komisijo iz leta 2013, ki smo jo takrat pripravili v soavtorstvu z dr. Vesno Čopič, Pétrom Inkeijem in dr. Anito Kangas. Takratna študija je verjetno prva ekonometrična analiza določiteljev javnih proračunov za kulturo in morda celo eno prvih del na velikem in neraziskanem področju ekonometrike kulturne politike. Kot je še leta 2006 zapisal nizozemski ekonomist Rick van der Ploeg, “bodo šele kasnejša leta, ko bodo postali dostopni boljši podatki, omogočila prve ekonometrične analize javnih proračunov za kulturo na ravni EU, kot je sicer že v uporabi na področju politične ekonomije v splošnem”. Zamisel takratne študije za EK je bila prav narediti prvo takšno analizo.

Med takratnimi soavtorji sta bila v nasprotju dva glavna koncepta: Inkeijev – Péter je zagovornik deskriptivnih analiz, za takratno študijo pa je pripravil lep graf, ob katerem še danes zavzdihnejo soavtorji/ce; in moj, ki je zagovarjal ekonometrični pristop, ki bi šel v “drobovje” podatkov. V takratni analizi smo združili oba, sam sem predstavil nekaj res bazične linearne panelne ekonometrije in skupinjenja, ostali pa pregled po državah EU.

Vendar si več lahko prebere vsak sam. Glavni namen tega kratkega prispevka je nekje drugje. Prek Budapest Observatory Péter še vedno vsako leto lansira isti “lepi graf”, za leto 2014 ga najdete tukaj, za leto 2015 tukaj, za leto 2016 pa tukaj. Podoben graf smo v članku reproducirali tudi mi, prikazan je v slikici pod tem odstavkom. Kot piše v prispevku glede leta 2014: “Last summer we showed how abruptly central governments cut cultural expenditure after 2008, and that local governments, on the other hand, did not follow suit.” Osrednji moto: v času gospodarske krize so bili rezi v javne proračune za kulturo prisotni tout court, vsepovsod, vsaj ko gledamo državno raven. Péter tudi trdi, da na lokalni ravni tega ni bilo videti.

Ena glavnih ugotovitev našega članka za Hacienda Pública Española je ravno ovrženje takšnih lepih grafov. Slednji imajo (najmanj) dva velika problema, vezana na to, da se preprosto seštejejo vse države vključene v analizo: a) to predpostavlja, da so se države odzivale enako ali vsaj zelo podobno in da jih zato lahko seštevamo kot jabolko in jabolko, in ne denimo kot jabolko in oreh (kar bolj ustreza resnici…); b) to pozablja tudi, da so države med seboj močno različne tudi po velikosti – če denimo Malta in Luksemburg nista poznala rezov v javne proračune za kulturo, who cares… glavno, da sta jih veliki Velika Britanija in Nizozemska.

Dejansko pa podatki pokažejo povsem drugo zgodbo, čeprav, zanimivo, v povprečju nek gro teh trditev vseeno zdrži: v povprečju rezultati dinamičnih panelnih modelov dejansko pokažejo, da so v času gospodarske krize proračuni za kulturo padali, in to tako na državni kot lokalni ravni. O tem malce več kasneje.

Kakšna je torej ta druga zgodba? Jah, države so se na gospodarsko krizo odzivale povsem različno in pri tem niso igrale odločilne vloge zgolj kulturnopolitične značilnosti, prej nekateri makroekonomski dejavniki. Države pa lahko v grobem ločimo na pet skupin.

Najprej, “cutterji”. Ciper, Češka, Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Slovenija in Španija, države, ki so se v času gospodarske krize ubadale z resnimi javnofinančnimi problem in bile večina od njih pod nadzorom t.i. trojke (skupine treh mednarodnih institucij: Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada). K tem državam dodamo še Ciper in Slovenijo, ki sta obe prav tako doživeli velike javnofinančne »pretrese« v času gospodarske krize, pa tudi Češko republiko zaradi podobnih gibanj v javnih proračunih za kulturo v času gospodarske krize. Za vse te države so značilni močni padci v ravni javnih proračunov za kulturo (dejanskih in strukturnih) v času gospodarske krize, posebej v njenih kasnejših letih.

Drugič, “prav tako cutterji, vendar iz drugih razlogov”: Nizozemska in Velika Britanija, ki sta prav tako doživeli velike reze v raven javnih proračunov za kulturo, vendar bi jih težko pripisali zgolj posledicam gospodarske krize, kar potrdijo tudi relativno majhna odstopanja dejanskega in strukturnega proračuna za kulturo v tem času. Prej bi lahko v zvezi s tem govorili o problemih v »zgodbi« ekonomskih učinkov kulture (glej denimo Mermiri, 2010a; b; 2011; Brabazon, 2015; Srakar, 2010), ki je bila zelo močno prisotna prav v omenjenih dveh državah.

Tretjič, “vzhodnoevropski “vztrajniki” “: Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška, kjer ni videti tako rekoč nikakršnih omembe vrednih padanj dejanskih in/ali strukturnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize. Takšna gibanja smo pripisali dvem možnim vzrokom: a) majhen finančni pomen, ki ga ima kultura v teh državah; b) strateški pomen kulture v teh državah za nacionalno identiteto. To skupino smo ločili od zahodnoevropskih držav s podobnimi gibanji na osnovi ugotovitev raziskave o kulturnem indeksu (Srakar, Verbič in Čopič, 2015), ki je pokazala na jasne razlike med zahodno- in vzhodno-evropskim modelom glede ekonomskega in socialnega stanja kulture.

Četrtič, “zahodnoevropski “vztrajniki” “: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška in Švedska, kjer prav tako kot v tretji skupini ne najdemo nobenih vidnih rezov v javne proračune za kulturo v času gospodarske krize. Opaziti je le zaznavnejši rez v javne proračune za kulturo v letu 2014 v vseh skandinavskih državah, ki pa zaenkrat verjetno še ne morejo biti dovolj, da bi na temelju tega sklepali o dolgoročnejšem nižanju v ravni kulturnih proračunov oz. manjšanju javne vloge kulture.

In, naposled, petič, “baltske države”: Estonija, Latvija in Litva, ki jo posebej razlikujemo zaradi zelo specifičnih in med seboj podobnih gibanj javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize: v letih 2009‒2011 so vse tri države doživljale večje reze v proračune, kasneje pa zelo hitro z višanjem le-teh dosegle ravni izpred leta 2009.

Kaj je nauk te ločitve na skupine? Da v času gospodarske krize velika večina evropskih držav dejansko sploh ni resneje rezala v proračune za kulturo, niti na splošni ravni (država+občine) niti, ko posebej gledamo centralne, državne proračune za kulturo. Takšne države so v obdobju 2009-2014 zagotovo bile vsaj Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška, Švedska, Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška. 16 izmed 29 vključenih držav… Več kot polovica. Od kod torej zgodba, ki se prodaja v svetovni javnosti, da so proračuni za kulturo padali vsevprek in v splošnem? Žal vsaj podatki Eurostata oz. COFOG do leta 2014 ne potrdijo tega. Priznam, da še nisem naredil analize tudi s podatki do 2015. Morda pa ti spremenijo kaj, čeprav osnovna ugotovitev skoraj zagotovo zdrži.

Kaj pa o razmerju med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo? Kaj se dogaja z enimi, ko višamo ali nižamo druge? Več kot očitno pride do učinka endogenosti, saj se oboji določajo hkratno in vplivajo eni na druge. V ta namen smo uporabili nekaj panelnih VAR modelov in analizo Grangerjeve vzročnosti, tega dela analize sicer v članku za to revijo še ni.

Kaj torej pokažejo rezultati? Najprej, ugotovitev, ki se slika skozi celotno delo na analizi tega problema je, da centralni proračuni precej močneje (pozitivno) vplivajo na raven lokalnih proračunov, medtem ko slednji malo, če ne celo negativno na raven prvih. Povedano po domače, bo višanje centralnega proračuna za kulturo za sabo potegnilo tudi višanje lokalnega, višanje ravni lokalnega pa ne bo imelo nikakršnih posledic ali bo prispevalo celo k zniževanju centralnih proračunov za kulturo.

Lepa slikica spodaj to ponazori, gre za t.i. funkcije odziva na impulze (angl. impulse response functions) ter dekompozicijo variance. Na levi strani je odziv v višini lokalnega proračuna na spremembe v centralnem (upoštevali smo tudi kontrolne spremenljivke s preprosto metodo, ki jo je v email komunikaciji svetovala Inessa Love s Svetovne banke, avtorica enega od programov za panelne VAR modele: najprej smo naredili preprosto regresijo odvisnih na kontrolne spremenljivke, izločili reziduale regresije in v nadaljnjem delu delali le še z reziduali), na desni pa odziv v višini centralnega proračuna na spremembe v lokalnem. Jasno je vidno, da je na levi strani viden šibek (in precej kratkotrajen) pozitiven odziv lokalnega na centralni proračun (ki je bil v nekaterih dodatnih modeliranjih močnejši), na desni pa ni videti prav nobenih vidnih učinkov.

Analiza Grangerjeve vzročnosti, narejena za vsako od vključenih držav je potrdila, da obstaja tudi tu določena heterogenost med državami. Zlasti tiste iz zahodnega sveta imajo precej močnejši vpliv centralnih na lokalne proračune, tiste iz vzhodnega pa lokalnih na centralne. Nekoliko več je v spodnji tabeli.

Kaj nam vse to torej pove? Najprej, zgodba o splošnem rezanju v javne proračune za kulturo v zadnjih letih (o, kako smo mi ubogi…) je žal izmišljotina in je dejanski podatki ne podprejo povsem oz. je potrebno biti pri njeni razlagi zelo previden. Evropske države so se na gospodarsko krizo odzivale zelo različno v gibanjih javnih proračunov za kulturo, številne pa so te proračune celo višale. Poleg tega smo pokazali tudi, da ima raven centralnih proračunov za kulturo kavzalni (in pozitivni) učinek na raven lokalnih proračunov, v obratni smeri pa bi o tej povezavi le stežka govorili oz. je precej šibkejša. Če jo že kje najdemo, bo to prej v vzhodnoevropskih kot zahodnoevropskih državah.

Opozarjam, da je analiza sicer, posebej v zadnjem panelnem VAR in Granger-kavzalnem delu še malce neizdelana in jo bo potrebno še okrepiti, vendar je večina ugotovitev kar precej robustna in smo do podobnih ugotovitev prihajali na istem podatkovnem setu že od začetka dela na tem članku, torej vse od leta 2013, ko je bil prvič predstavljen na delavnici EWACE v Ljubljani.

Upam pa, da bo zanimiva in tudi vam osvetlila marsikaj, kar zadeva zgodbe o javnih proračunih za kulturo, posebej v času gospodarske krize.

Za konec še to – analizo bi bilo pomembno ponoviti tudi za proračune na drugih področjih. Podatki COFOG to več kot omogočajo, analize pa bi osvetlile številne stvari, ki so zdaj zamegljene, nejasne in z veliko premalo empiričnega modeliranja. Upam, da se v kratkem lotimo tudi tega…

  • Share/Bookmark


O prioritetah vlade in ekonomskih argumentih

Komentar k temle zapisu, navajam: »S predlogom proračuna so se prejšnji teden že seznanili koalicijski partnerji, ko je predsednik vlade Miro Cerar med prioritetami izpostavil zdravstvo, infrastrukturo in znanost. Gre za področja, ki peljejo našo družbo naprej in omogočajo gospodarsko rast ter več delovnih mest, je dejal.«

Proti zgornjim neumnostim se ne da boriti drugače kot s facti brutti (žal, preverjeno – pa še to ne zaleže kaj dosti, največkrat je veliko boljša redna kava s kakšno veliko živino).

Produkcijski multiplikatorji za leto 2010
Zdravstvo (»zdravstvene storitve«): 1.2884, 54. mesto (od 63)
Infrastruktura (»Stavbe in gradnja stavb; inženirski objekti in gradnja inženirskih objektov; specializirana gradbena dela«): 2.1468, 2. mesto (od 63)
Znanost (»Znanstvene raziskovalne in razvojne storitve«): 1.2840, 55. mesto (od 63)

Kultura (8 sektorjev – vključuje kulturne in kreativne industrije):
Oglaševanje in raziskovanje trga: 2.2048, 1. mesto (od 63)
Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa: 1.8915, 3. mesto (od 63)
Založniške storitve: 1.8529, 6. mesto (od 63)
Arhitekturne storitve in projektiranje; tehnično preizkušanje in analiziranje: 1.8284, 8. mesto (od 63)
Športne in druge storitve za prosti čas: 1.7901, 10. mesto (od 63)
Produkcija filmov, videofilmov in televizijskih oddaj, snemanje in izdajanje zvočnih zapisov; predvajanje radijskih in televizijskih programov: 1.7589, 15. mesto (od 63)
Računalniško programiranje, svetovanje in povezane storitve; informacijske storitve: 1.528, 34. mesto (od 63)
Kulturne in razvedrilne storitve; storitve knjižnic, arhivov, muzejev in druge kulturne storitve; prirejanje iger na srečo in stav: 1.4162, 45. mesto (od 63)

Torej ima še t.i. »jedrna« kultura višjo uvrstitev od zdravstva in znanosti (45 vs. 54 in 55), ki da baje »omogočata gospodarsko rast ter več delovnih mest«. Da o drugih kulturnih sektorjih ne govorimo.

Resno: vem, da sem sam še »mlad junec« ali pa bi me kot takšnega rad kdo v ekonomskih in/ali kulturniških krogih naslikal. Vendar čakam, da a) kdo končno ovrže zgornje izračune in se sam naučim kaj na napakah (dobrodošli – izvolite!); b) ali pa napake delajo/delate vsi drugi in je dejansko kultura tista, ki »pelje našo družbo naprej in omogoča gospodarsko rast ter več delovnih mest«.

Prekleto: a bo že enkrat kdo v tej državi kaj znal dejansko preveriti in izračunati, ali bomo vedno opletali z namišljenimi predstavami o področjih? Ker vem, da me bo kdo linkal, posredoval, lajkal: prosim, ne jemite tega »zdravo-za-gotovo«. Tudi sam lahko, da sem se zmotil. Ampak nisem jaz tisti, ki bi moral biti tu točen – to morajo Cerarjevi pandani (vključno s spoštovanimi kolegi med njimi, s katerimi sam sodelujem). Kje so torej argumenti, dokazi, itd. za zgornje trditve? Res, ne mi zameriti: prekleto!!

P.S.: Ker vem, da se ne bo spremenilo nič, oz. so zgornja tri področja že dolgo izbrana kot prioritetna za to vlado, le besedišče se lahko spremeni: dajem vam orožja, kulturniki, veliko močnejša kot neumnosti o 2% v BDP in 2.5% v proračunu. Uporabite jih že enkrat na pameten in smiseln način, da prepričate vlado in ljudi, da so naložbe v kulturo ekonomsko donosne. Žal pa se bojim, da bo zgornje spet preslišano, potem pa se vidimo v naslednji (zgrešeni) vojni, ko vam bodo spet rezali sredstva in posegli v osebne interese in boste spet kričali neumnosti o milijardah, nujnih za kulturo ;)

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |