V krizi smisla tiči misel






         

24.09.2016

O prioritetah vlade in ekonomskih argumentih

Komentar k temle zapisu, navajam: »S predlogom proračuna so se prejšnji teden že seznanili koalicijski partnerji, ko je predsednik vlade Miro Cerar med prioritetami izpostavil zdravstvo, infrastrukturo in znanost. Gre za področja, ki peljejo našo družbo naprej in omogočajo gospodarsko rast ter več delovnih mest, je dejal.«

Proti zgornjim neumnostim se ne da boriti drugače kot s facti brutti (žal, preverjeno – pa še to ne zaleže kaj dosti, največkrat je veliko boljša redna kava s kakšno veliko živino).

Torej:
Produkcijski multiplikatorji za leto 2010
Zdravstvo (»zdravstvene storitve«): 1.2884, 54. mesto (od 63)
Infrastruktura (»Stavbe in gradnja stavb; inženirski objekti in gradnja inženirskih objektov; specializirana gradbena dela«): 2.1468, 2. mesto (od 63)
Znanost (»Znanstvene raziskovalne in razvojne storitve«): 1.2840, 55. mesto (od 63)

Kultura (8 sektorjev – vključuje kulturne in kreativne industrije):
Oglaševanje in raziskovanje trga: 2.2048, 1. mesto (od 63)
Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa: 1.8915, 3. mesto (od 63)
Založniške storitve: 1.8529, 6. mesto (od 63)
Arhitekturne storitve in projektiranje; tehnično preizkušanje in analiziranje: 1.8284, 8. mesto (od 63)
Športne in druge storitve za prosti čas: 1.7901, 10. mesto (od 63)
Produkcija filmov, videofilmov in televizijskih oddaj, snemanje in izdajanje zvočnih zapisov; predvajanje radijskih in televizijskih programov: 1.7589, 15. mesto (od 63)
Računalniško programiranje, svetovanje in povezane storitve; informacijske storitve: 1.528, 34. mesto (od 63)
Kulturne in razvedrilne storitve; storitve knjižnic, arhivov, muzejev in druge kulturne storitve; prirejanje iger na srečo in stav: 1.4162, 45. mesto (od 63)

Torej ima še t.i. »jedrna« kultura višjo uvrstitev od zdravstva in znanosti (45 vs. 54 in 55), ki da baje »omogočata gospodarsko rast ter več delovnih mest«. Da o drugih kulturnih sektorjih ne govorimo.

Resno: vem, da sem sam še »mlad junec« ali pa bi me kot takšnega rad kdo v ekonomskih in/ali kulturniških krogih naslikal. Vendar čakam, da a) kdo končno ovrže zgornje izračune in se sam naučim kaj na napakah (dobrodošli – izvolite!); b) ali pa napake delajo/delate vsi drugi in je dejansko kultura tista, ki »pelje našo družbo naprej in omogoča gospodarsko rast ter več delovnih mest«.

Prekleto: a bo že enkrat kdo v tej državi kaj znal dejansko preveriti in izračunati, ali bomo vedno opletali z namišljenimi predstavami o področjih? Ker vem, da me bo kdo linkal, posredoval, lajkal: prosim, ne jemite tega »zdravo-za-gotovo«. Tudi sam lahko, da sem se zmotil. Ampak nisem jaz tisti, ki bi moral biti tu točen – to morajo Cerarjevi pandani (vključno s spoštovanimi kolegi med njimi, s katerimi sam sodelujem). Kje so torej argumenti, dokazi, itd. za zgornje trditve? Res, ne mi zameriti: prekleto!!

P.S.: Ker vem, da se ne bo spremenilo nič, oz. so zgornja tri področja že dolgo izbrana kot prioritetna za to vlado, le besedišče se lahko spremeni: dajem vam orožja, kulturniki, veliko močnejša kot neumnosti o 2% v BDP in 2.5% v proračunu. Uporabite jih že enkrat na pameten in smiseln način, da prepričate vlado in ljudi, da so naložbe v kulturo ekonomsko donosne. Žal pa se bojim, da bo zgornje spet preslišano, potem pa se vidimo v naslednji (zgrešeni) vojni, ko vam bodo spet rezali sredstva in posegli v osebne interese in boste spet kričali neumnosti o milijardah, nujnih za kulturo ;)

  • Share/Bookmark

19.03.2016

Robert Jukič in Nina Strnad: Pada dež

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 19.03.2016
Tagi: , , ,

Lepa Robertova pesem. Poslušal tudi nekatere druge iz albuma Ženske, nad katerimi pa nisem posebej navdušen. Ta pa je izjemna. Ninin glas deluje zelo čisto, naravno, kot nalašč za to skladbo. Tudi Jani Moder odlično odigra svoj del.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

8.03.2016

O ekonomskih učinkih kulture – z okrogle mize v Kinu Šiška

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 8.03.2016

S strani znanke sem bil naprošen, da zapišem argumente, ki sem jih predstavil na potekli okrogli mizi o ekonomskih učinkih kulture v Kinu Šiška. Morda/verjetno so zanimivi tudi sicer, zato so zapisani tudi spodaj.

Osnovni argumenti, ki sem jih torej predstavil, so bili:

1) Ko govorimo o ekonomskih učinkih kulture in/ali kulturnih in kreativnih industrijah ne govorimo o kulturni ekonomiki: slednja je veliko večje področje, in vključuje denimo ekonomiko gledališča, plesa, glasbe, trge likovnih del, študije povpraševanja in ponudbe v umetnosti, organizacijo in strukturo trga v umetnosti, ekonomiko kulturne politike, itd.

2) So pa ekonomski učinki velika tema tudi v kulturni ekonomiki, kjer je v letu 1987 nastopil prvi večji kritični članek ameriškega profesorja Brucea A. Seamana, ki še danes velja za največjo avtoriteto na področju ekonomskih učinkov kulture (leta 2012 je gostoval tudi v Mariboru v okviru EPK). V Evropi se je večje govorjenje o ekonomskih učinkih kulture pričelo s študijo Johna Myerscougha The economic importance of the arts in Britain, izdano leta 1988, ki je izračunala velikanske (makro)ekonomske učinke britanske kulture. Študija je doživela ogromno kritik, še danes pa velja vsaj v raziskovanju kulturne politike (pa tudi na akademskem polju kulturne ekonomike) splošno sprejeto mnenje, da makroekonomski kazalniki, ki so velikokrat močno prenapihnjeni, ne morejo biti pokazatelj vrednosti kulture. Zgovorna sta tudi primera študij Arts & Economic Prosperity v ZDA v začetku 2000ih, ki so ocenila ekonomsko donosnost ameriških nevladnih organizacij na področju umetnosti v razmerju več kot 1:8 (vsak dolar vložen v takšno obliko kulture se povrne 8-krat, kar je bolje kot skoraj katerakoli donosnost na delniških trgih). Na podlagi tega so v ZDA močno povečali sredstva za NEA (National Endowment for the Arts, kar je – v odsotnosti organov na ravni ameriške javne uprave, saj Američani ne poznajo kulturne politike v evropskem smislu – osrednja ameriška institucija, ki skrbi za financiranje umetnosti in kulture). Ko se je pokazalo, da donosnosti, ki so jo pričakovali, ni bilo od nikoder, so kasneje sredstva ponovno močno znižali, tema ekonomskih učinkov ameriške kulture pa je postala bolj posmeh kot kaj drugega, čeprav se omenjena študija (Arts & Economic Prosperity) izvaja še naprej, vsakih nekaj let, s podobnimi rezultati. Na ravni EU je podoben primer študija The Economy of Culture in Europe (leta 2006 jo je naredilo belgijsko svetovalno podjetje KEA), ki je bila že od začetka bolj lobistični kot znanstveni projekt, prinesla pa je rezultate, ki govorijo, da je sektor kulture eden najhitreje rastočih sektorjev na ravni EU, po ekonomskih učinkih pa na boljšem kot avtomobilska, kemijska in živilska industrija ter poslovanje z nepremičninami. Na osnovi »prerokb« te študije je EU prvič v zgodovini sprejela posebno strategijo na področju kulture, povišala pa tudi sredstva zanjo. Po mojih, večkrat preverjenih informacijah je v zadnjih letih prišlo do enakega obrata kot v ZDA: ko se je pokazalo, da kultura ni niti približno toliko donosna kot je bilo to napovedano, se je zgodba obrnila in le še redkokdo na ravni EU, še manj pa v akademskih krogih želi razpravljati o ekonomskih učinkih kulture.

3) Povedano je, vsaj po mojem mnenju, izključno posledica slabih študij in ne toliko ekonomskih učinkov kulture kot teme. Žal se je slednje izrazito pogosto izrabljalo/zlorabljalo za lobistične namene in boj kulturnikov za (velikokrat javna, pa tudi sponzorska, torej zasebna) sredstva, še danes pa manjkajo odgovori na najbolj osnovna vprašanja glede ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov: a) ali ti učinki dejansko obstajajo; b) kolikšni so; c) od česa so odvisni. Študija, ki sem jo na makroekonomski ravni sam izvedel v preteklih dveh letih je pokazala, da imajo kulturne dejavnosti (gre za osem sektorjev: Kulturne in razvedrilne storitve, storitve knjižnic, arhivov, muzejev in druge kulturne storitve, prirejanje iger na srečo in stav; Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa; Arhitekturne storitve in projektiranje, tehnično preizkušanje in analiziranje; Športne in druge storitve za prosti čas; Založniške storitve; Produkcija filmov, videofilmov in televizijskih oddaj, snemanje in izdajanje zvočnih zapisov, predvajanje radijskih in televizijskih programov; Računalniško programiranje, svetovanje in povezane storitve, informacijske storitve; Oglaševanje in raziskovanje trga) še posebej v Sloveniji (v primerjavi z državami EU) precej velike ekonomske učinke, med 63 sektorji slovenskega gospodarstva jih med najboljšimi 15timi najdemo kar 6. Poleg tega je jasno videti, da je donosnost kulturnih sektorjev v katerikoli državi EU večja od vseh drugih področij »javnega sektorja«: šolstva, zdravstva, javne uprave, obrambe, sociale itd. Iz tega je jasno vidno, da ekonomski učinki kulture obstajajo in so lahko močni, vendar je potrebno biti pri njihovi uporabi zelo previden, saj so lahko hitro zlorabljeni v interesne namene.

4) Obstaja tudi velik problem, ko uporabljamo grobe makroekonomske kazalnike, kot so prispevek k BDP, dodani vrednosti in zaposlenosti za oceno ekonomskih učinkov (kateregakoli –ne le kulturnega) sektorja. S tem namreč merimo bolj velikost sektorja, manj pa njegovo ekonomsko propulzivnost. Normalno je, da javna uprava kot eden največjih sektorjev po obsegu tudi prispeva enega največjih deležev k BDP, absurdno pa bi bilo trditi, da je ekonomsko kaj prida donosna. Zato je veliko bolj primerno ekonomske učinke meriti z uteženimi količinami, kot je npr. bruto dodana vrednost na zaposlenega; ali z izračunom multiplikatorjev, kar je verjetno ekonomsko najbolje. Tudi ti izračuni pa pokažejo enako sliko kot zgoraj – kultura je vsaj v Sloveniji uvrščena zelo visoko in daleč pred vsemi drugimi javnimi sektorji – sociala, šolstvo, zdravstvo, itd. Zato ni res, da »ne moremo meriti prispevka kulture k BDP«: lahko ga merimo, vendar moramo biti zelo previdni pri uporabi kazalnikov. Vendar pri tem ni nič posebnega na kulturi: enako velja za prav vse sektorje slovenskega gospodarstva, da je torej potrebno biti previden pri uporabi omenjenih kazalnikov, saj enake napake lahko nastopijo tudi tam.

5) Obstajajo tudi alternativne metode, s katerimi lahko merimo »vrednost kulture«. Na prvem mestu so to metode kontingenčnega vrednotenja, ki so danes tudi najpogosteje uporabljene metode v akademski sferi pri govorjenju o merjenju vrednosti kulture – z njimi v anketah sprašujemo prebivalce nekega okolja ali določeno ciljno skupino ljudi, koliko bi bili pripravljeni plačati za spremembo v ravni neke javne dobrine (npr. za očiščenje oz. prenovo kakšne katedrale, kulturnega objekta, itd.). Veliko se govori tudi o merjenju sreče oz. life satisfaction, kot alternativi za metode kontingenčnega vrednotenja. Uporabljajo se tudi metode, ki jih je omogočil razvoj interneta, kot so Google News in Google Trends – z njimi se predvsem ugotavlja priljubljenost/klikanost nekega dogodka oz. objekta. Zadnja metoda, ki jo bom omenil, ki je verjetno najbolj primerna kot alternativa makroekonomskih analizam, je metoda ex-post ekonometrične verifikacije, ki po dogodku samem s statističnimi in ekonometričnimi metodami preverja, ali so bili prisotni kakšni zaznavni dvigi prihodkov, zaposlenosti, turistov, itd. Slednjo metodo verjetno kot edini na svetu razvijamo v nekaterih študijah zadnjih let prav Slovenci (npr. Kovač in Srakar 2013 – ekonomski učinki EPK Maribor 2012; Slabe Erker in Srakar 2015 – ekonomski učinki EuroBasketa 2013; Srakar, Vecco in Slabe Erker 2015 – ekonomski učinki beneških karnevalov).

6) Zadnja stvar, ki jo bom omenil, so javna sredstva za kulturo. Kot že rečeno, se je velikokrat zlorabljalo govorjenje o ekonomskih učinkih kulture za argumentiranje za povišanje javnih sredstev za kulturo –bodisi za kak dogodek ali sredstev za kulturo nasploh. Če bi bili ekonomski učinki res veljaven argument za kaj takšnega, bi bilo najbolj smiselno podpreti gradbeništvo, industrijske panoge in oglaševanje, kar je absurd, saj vemo, da te panoge prav dobro (celo veliko bolje) uspevajo brez javnih sredstev. Zato je pri govorjenju o javnem financiranju na prvem mestu razmislek, na katerih področjih trg ne deluje dobro oz. so to javne dobrine. Jasno je, denimo, da zdravstvo, šolstvo, sociala niso ekonomsko propulzivne panoge (to tudi ni v njihovem poslanstvu), kljub temu pa tu mora biti prisotna v veliki meri država, saj bi sicer močno trpela kakovost in količina teh dobrin. Zato ekonomski učinki zagotovo niso dober argument za javno financiranje, kljub temu pa so lahko pomemben pokazatelj uspešnosti kulturnega dogodka in s tem, če ne drugega, informacija zasebnim financerjem in podpornikom dogodka.

  • Share/Bookmark

16.01.2016

Ekonometrične novosti – JEcon, 192: 1

Nekaj novosti – zadnja številka Journal of Econometrics, šest prispevkov, ki so predstavljeni tukaj, z nekaj dodanimi razmisleki o uporabi na področju kulturne ekonomike.

1) Tim Bollerslev, Andrew J. Patton, Rogier Quaedvlieg: “Exploiting the errors: A simple approach for improved volatility forecasting” (članek v celoti najdete tukaj, podobno kot članka pod 2 in 4 bi ga bilo koristno uporabiti pri ekonometrični analizi umetnostnih trgov).

2) Xin Jin, John M. Maheu: “Bayesian semiparametric modeling of realized covariance matrices” (članek v celoti najdete tukaj).

3) Li Gan, Qi Li: “Efficiency of thin and thick markets” (članek v celoti najdete tukaj, fantastično bi bilo search and matching modele uporabiti tudi pri analizi trgov dela v umetnosti, verjetno v kratkem spišem kaj na to temo).

4) Aurore Delaigle, Alexander Meister, Jeroen Rombouts: “Root-T consistent density estimation in GARCH models” (članka v celoti ne najdete na spletu, je pa tam dostopna večina prispevkov prvopodpisane avtorice).

5) H. Peter Boswijk, Giuseppe Cavaliere, Anders Rahbek, A.M. Robert Taylor: “Inference on co-integration parameters in heteroskedastic vector autoregressions” (članek v celoti najdete tukaj, v kulturni ekonomiki bi ga bilo zanimivo uporabiti pri inferenci v razmerju zaposlenosti in javnega financiranja kulture).

6) Seojeong Lee: “Asymptotic refinements of a misspecification-robust bootstrap for GEL estimators” (članek v celoti najdete tukaj, na probleme napačne specifikacije GMM modelov naletite kar pogosto pri uporabi denimo sistemskih GMM cenilk, s katerimi se v kulturni ekonomiki srečate pri analizi dejavnikov, ki vplivajo na javne proračune za kulturo – glej denimo Srakar in Tóth 2013;2014;2015; ali denimo pri ex-post preverjanju ekonomskih učinkov, glej denimo Slabe-Erker in Srakar 2015).

  • Share/Bookmark

1.01.2016

Srečno 2016

Zapisano pod: miks — andee - 1.01.2016

Srečno novo leto in hvala za vse lepe trenutke.
Andrej.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

30.12.2015

Leto 2015

Zapisano pod: miks — andee - 30.12.2015

…je bilo eno najbolj razburljivih, polnih in plodnih v mojem življenju. Tudi zato čutim potrebo, da ga malo podrobneje zapišem in se spomnim mnogih trenutkov v njem.

Januar se je začel negotovo, z nejasno usodo mojega doktorata. Za zagovor sem potreboval objavljen članek, ki pa je bil zaradi zahtevnosti tematike deležen precej kritične recenzije, ki je terjala, da ga napišem skorajda na ravni Econometrice. Nič, sem si dejal, v zadnjih dneh leta 2014 kar v službi popisal kakih 30 listov z matematičnimi izračuni in sestavil članek do konca. Vendar nisem vedel, ali bo dokaz novega izreka v članku zdržal presojo recenzenta.

V začetku januarja tudi prva konferenca v tem letu, Kulturvermittlung v avstrijskem St. Pöltnu. Opravljena sicer bolj povprečno, da ne rečem slabo.

V sredini januarja pa najlepše darilo tega leta: recenzent je znižal pričakovanja in v članku našel le še majhne pripombe. Hitro dokončam korekcije in ga pošljem nazaj.

Nato nekaj nemirnih, nestrpnih dni. Razen najbližjih nihče ni vedel, kaj se dogaja. Nato pa: članek je sprejet, v mesecu dni bom končno doktoriral. Aaaaarghhh… Morda najlepši občutek celotnega leta. Tudi zato, ker bo zgodba deaccessioninga, pričeta, raziskana in dokazana še v času mojega bivanja v ZDA, končno obelodanjena.

Nato razpisan zagovor, pospremljen z veliko nelagodja na inštitutu. Kaj sploh raziskujem? Saj ne bo dobro zagovoril, nekako čutim “na vodi”. To se stopnjuje do zagovora samega, na katerega pridem precej zmeden in nervozen, vendar v trdni veri, da je gradivo v nalogi tako močno, da bo bolje, ko se bom vživel.

Res je bilo tako, čeprav so se od vseh pompozno napovedanih poslušalcev naposled pojavili le kolegi z inštituta, vključno z direktorjem in s sivo eminenco inštituta. Če se mi je glas na začetku še tresel, je postajalo le vedno bolje. Povsem neraziskana tema, inovativen in kompleksen matematičen model, podrobna matematična analiza, izdelana ekonometrija. Po koncu predstavitve prejmem vprašanja komisije in nanje, zdaj že v elementu, v premoru spišem močne odgovore. Nato sem takorekoč letel po predavalnici. Sklep komisije enoten: morda najboljša naloga zadnjih let na EF, inštitutski kolegi prepričani nasmejani čestitajo članom komisije. Mentor, na Skypu iz Bloomingtona, je nalogo označil za nekaj, kar bo pogosto citirano v ekonomiji in kulturni ekonomiki v prihodnosti.

Po koncu komaj verjamem. Grem še na večerjo s Kešom, Liljano in Lidijo Zadnik Štirn, člani komisije. Polni so hvale na moj račun. Ko pridem na obisk do matere, me pričaka velik transparent, kako je ponosna name. Čestitke, predvsem po Facebooku pa tudi na GSM, so deževale. Ko je v naslednjih tednih objavljen še članek, je izpostavljen na vrhu treh najboljših v reviji v tem letu, tam stoji še zdaj. Poleti mi kolega z inštituta prizna, da članek kar precej uporabljajo na področju financ, kamor po ekonomski in matematični tematiki tudi sodi.

V istem tednu februarja, kot je bil doktorat, imam še nastop na seji NSK o samozaposlenih, kjer se malo pozabavam s statistiko glede tega in prvič izračunam deleže samozaposlenih pod pragom revščine, kar pride v špico TV prispevka s seje. Povabljen tudi v delovno skupino NSK za pripravo analize o samozaposlenih, v okviru katere pripravimo in izvedemo daljši spletni vprašalnik, na to temo bo gotovo več razprave še v 2016.

Sledi povabilo, da bi predaval na večji konferenci v Rotterdamu, gre za moje prvo vabljeno predavanje v mednarodnem nivoju. Čeprav gre za temo, kjer vnaprej vem, da ne bo podatkov in slutim težave, predavanje sprejmem.

V tem času poteka borba za objavo v mednarodni knjigi prvih rezultatov SHARE. Članek, načeloma sprejet v objavo, je potrebno spraviti tudi v dejansko obliko, da bo zadovoljil urednika, večjo sociološko figuro iz mednarodnih krogov, Howarda Litwina. Čeprav je spočetka veliko neskladij med štirimi soavtorji, s prof.dr. Valentino Hlebec vendarle uspeva doreči, kaj bi moralo stati notri. Nato končno prične delovati tudi vsa ekonometrija. Članek zaključimo in neko marčevsko soboto pride odgovor Litwina, s potrdilom in čestitko: članek je potrjen za objavo, čestitam vam za ta “fine achievement”. Nekaj, kar bo sploh prva objava za slovenski tim SHARE, ki je v tem času precej razdvojen, kar bo v veliki meri grenilo to leto.

Konferenca v Rotterdamu poteka po pričakovanjih, s precej slabo predstavitvijo, kljub temu mi uspe vsaj priti tja ob vseh avionskih zapletih zaradi ekstremnega vetra (italijanskim kolegom se to denimo ni posrečilo). In prav ta majhen detajl je naslednja stvar, ki ključno zaznamuje to moje leto: na konferenci se imam prvič priložnost resneje pogovarjati z vodjo dogodka, docentko Marileno Vecco z Erasmusove univerze, ki me spremlja že dlje časa. Najdeva nekaj večjih skupnih točk, najino kasnejše sodelovanje pa postane tako intenzivno, da me novembra na nekem drugem dogodku celo vpraša, koliko let pravzaprav že sodelujeva… V tem času me povabi samo k svojemu evropskemu projektu kot zunanjega sodelavca in k članku, ki ga piše o deaccessioningu.

Nato, aprila, sledi prva večja SHARE konferenca v Dublinu, kjer predstavljamo naš, sedaj že sprejeti članek. Ponovno nekoliko bolj ohlapna, zame nezadovoljujoča predstavitev s precej hladnimi odzivi – dejansko ne vem, kaj bi si ob tem mislil, vendar na naslednjem SHARE dogodku Litwin, vodja tudi dublinske konferenčne sekcije, pristopi k našemu direktorju in me izrecno pohvali.

V vmesnem času predavam na EF, makroekonomijo za prve letnike, kot je zdaj že postalo v navadi. Precej dobra predavanja in vsako leto boljši odziv študentov, kar zelo veseli. Makro počasi postaja eno mojih področij zanimanja, čeprav večji članki glede tega še čakajo. Je pa v vmesnem času sprejet v objavo članek o dohodkovni neenakosti v Sloveniji v sodelovanju z enim najboljših slovenskih ekonometrikov, prof.dr. Miroslavom Verbičem.

V začetku maja gremo v Graz, s SHARE ekipo. Nasploh ena lepših konferenc oz. mitingov tega leta, čeprav sem se zanjo primoran odpovedati konferenci o kulturi in trajnostnem razvoju v Helsinkih, kamor sem bil sprejet z dvema prispevkoma.

V Ljubljani, bolje rečeno na Bledu, posnamemo lušten filmček za vodjo projekta SHARE. Glede inštituta sledi še vsakoletni sindikalni izlet v Belo Krajino, kjer se sam nekako razletim, nepomembno ni tudi to, da naše nadstropje inštituta osvoji pokal za zmago na igri točkovanja na izletu ;) .

Čakajo me še naporni tedni predavanj na FOV v Kranju, kjer sem prvič sam svoj šef – v tem času je tudi že vse dogovorjeno za oddajo vloge za docenta na EF. Ta predavanja so morda najbolj izčrpujoč trenutek leta – vse sem opravil bolj ali manj v mesecu dni, predavanja, vaje in kopica pripravljenih moodle e-kvizov za dve skupini, skupno za več kot 100 ur predavanj, če se prav spomnim. Na koncu skoraj izdahnem, vendar kljub težavnemu začetku stvari speljemo več kot dobro, z nekaj zelo luštnimi izkušnjami s skupinami študentov.

Hm… Po koncu bi se moral spočiti, zdaj pa šele pride zares: štiri zaporedne konference, Dublin drugič, Atene, Marseille oz. Aix-en-Provence ter Milano. V času Milana še Skype vklop s predavanjem na Poletno šolo kulturnega menedžmenta v Ljubljani. Vmes med konferencami pa še en nastop na seji NSK o novem kulturnem modelu.

Članki pa tako rekoč nepripravljeni, kot posledica burnih preteklih mesecev… Kaj zdaj? Poskusimo srečo, pa bomo videli, si rečem. Če hočem delati mednarodno kariero, in jaz jo hočem, je bila odsotnost v Helsinkih več kot dovolj oz. preveč.

Najprej Dublin. Komajda najdem primeren hotel in sploh zorganiziram pot na Irsko, last minute. Članek oz. predstavitev spišem v dveh nočeh pred predstavitvijo.

In, ne boste verjeli. Stvar je velik uspeh, morda celo najboljša predstavitev konference. Dejansko se dotaknem prave, neraziskane teme, jo obdelam z dovolj kompleksno ekonometrično mašinerijo. Po konferenci mi piše šef dogodka John O’Hagan, legenda kulturne ekonomike, da mu predstavitev čimprej pošljem, ker jim odpira mnoge nove poti raziskovanja. Govora je o analizi omrežij in razmerja med mreženjem in produktivnostjo umetnikov. Ko pridem v Ljubljano, hočem to razviti naprej in k sodelovanju povabim umetnostno zgodovinarko in kustosinjo dr. Petjo Grafenauer, prvi resnejši članek bo nared konec januarja, že sprejet v objavo.

Nato Atene. Ko se vrnem iz Dublina, v Zagrebu vzamem taksi do Ljubljane, da še ujamem srečanje sošolcev iz osnovne šole v pivnici Union. Lušten dogodek, pijemo, jemo, se veliko pogovarjamo, smejemo in zabavljamo čez tiste, ki jih ni bilo. Naslednji dan skoraj zaspim za avion, na srečo gre iz Brnika in nista potrebni tisti klasični 2 uri, ki jih ponavadi vzamem pred odhodom.

V Atenah, v tem času enem najproblematičnejših mest zaradi spora Siriza/EU, pa eden najbolj vznemirljivih dogodkov leta. Konferenca je na temo zdravstvenega menedžmenta, ekonomike in politike. V vednosti, da sem bil sprejet v glavni program osrednje svetovne konference s tega področja v Milanu, se oglašam vsevprek, po pameti seveda. Kdo za hudiča je to, čutim v zraku. Ko dokončamo stvari glede oglašanja in resnično pustimo dober vtis, obupajo. Na mojo predstavitev, ki je predzadnja pridejo le tisti, ki bi si jih želel: najmočnejši in najboljši profesorji, predstavitev še ni najboljša, vendar se vidi, da močno napredujem.

Sledi Aix. Osrednja svetovna konferenca o kulturnem menedžmentu, kjer se dobiva z Marileno. Ponovno predstavitev ni čisto optimalna, spoznam Francesca Chiaravallotija, enega boljših na tem področju, pa Annick Schramme, srečam mnoge znance iz kulturne ekonomike. Dolge ure razprav z Marileno.

V Ljubljani mi podelijo doktorat. Malo hecno izpadem, ker imam objav in predavanj na konferencah skoraj kot vsi drugi tam skupaj. Dekanja zelo prijazna, čeprav ji v zmedenosti skoraj pozabim seči v roko.

Potem sledi najbolj neprijeten dogodek leta. Seja NSK. Pridem precej negotov, ker sem precej izpustil nit kulturne politike v vmesnem času, razen udeležbe v neformalni skupini za pripravo novega kulturnega modela. Na seji mi skočijo v hrbet nekateri samozaposleni, pod okriljem delovne skupine za samozaposlene na ministrstvu. Govora je o spremembi ZUJIK, kot jo je predlagala ministrica v sodelovanju z omenjenimi samozaposlenimi. Gre za aboten dokument. Po seji zelo jezen in zmeden, občutek imam, da me bo to spremljalo še nekaj časa in mi zagrenilo zaslužene in dolgo pričakovane počitnice. Stvari se dejansko uredijo šele več kot mesec kasneje, z mojim nastopom v Odmevih.

Sledi zadnja konferenca pred počitnicami. Milano, iHEA, osrednje svetovno združenje zdravstvenih ekonomistov, verjetno zaenkrat največja in najboljša konferenca, kjer sem sodeloval v glavnem programu. Ogromno močnih ekonometričnih člankov, tudi sam pustim pečat, ne toliko s sicer solidno predstavitvijo kot z oglašanjem na nekaj najmočnejših metodoloških sekcijah. Dejansko napredoval do te mere, da lahko resno pariram in spremljam avtoritete, kot so Partha Deb in drugi.

V času bivanja v Milanu še omenjeno Skype javljanje v Ljubljano. Skušam nekoliko pomiriti svoje strasti in nezadovoljstvo po seji NSK, dejansko pa imam precej čudno predavanje, na koncu zmanjka še internetne povezave. Nekaj, česar se ne bom spominjal v prav lepem spominu.

Nato počitnice, preprosto jih potrebujem, čeprav kot rečeno pričakane z ne prav lepimi občutji. Lepa stvar pa pride med počitnicami: sprejet z dvema člankoma na osrednjo konferenco SHARE. Po koncu počitnic takoj gostovanje pri Rosviti Pesek v Odmevih na temo nižanja proračuna za kulturo, precej odmevno in uspešno. Ta (politična) razprava se je sicer nadaljevala še pozno v jesen, bojim pa se, da brez kaj prida realnega uspeha.

Po počitnicah zaključimo slovensko knjigo SHARE, v precej napetem vzdušju, vendar sem, ko je enkrat konec, vesel, da je zgodba zaključena. Nenazadnje popišem skoraj pol knjige, v njej je 11 prispevkov, kjer sem avtor ali soavtor.

V vmesnem času veliko sodelujeva z Valentino Hlebec, oddan je članek v revijo Zdravstveno varstvo, slovensko revijo SSCI kotacije. Članek je bil oktobra tudi potrjen za objavo.

Konec avgusta sicer sledi osrednji kongres evropskega združenja sociologov, z dvemi lastnimi predstavitvami, eno sicer naredi Valentina. Kongres, kolikor sem ga poslušal, sicer zelo povprečen.

Sledi delavnica ekonometrične kulturne ekonomike na Dunaju, nekaj, kar smo leta 2013 gostili tudi v Ljubljani na EF. Dva članka, oba odlično predstavljena in z ogromno odmeva. Eden od njiju, statistično precej zapleteno izdelan evropski kulturni indeks, že maja potrjen tudi za objavo v mednarodni zbirki delovnih zvezkov ACEI, izšel je julija.

Na Dunaju skupaj z Marileno povabljen v štiričlansko ekipo za pripravo novega kulturnoekonomskega bloga pod okriljem ACEI. Zelo vesel, znak, da se počasi le prebijam v ospredje pri tej organizaciji, kar sem si dolgo želel. Blog že stoji, sam sem kot edini z blogerskimi izkušnjami v ekipi k njemu prispeval ves oblikovno dizajnerski del. Fantastičen projekt, v katerega polagam veliko pričakovanj v prihodnje.

Na inštitutu nekaj dodatnih nesporazumov pri izdaji knjige, zaradi katerih izpustim tudi predstavitev člankov o proračunih za kulturo in nasploh v času gospodarske krize v italijanski Ferrari. Predstavitev knjige pa na srečo odlična.

Oktobra nastajata dva nova članka: o ekonomskih učinkih EuroBasketa 2013 in beneških karnevalov. Zlasti drugi, sprejet v mednarodno monografijo pri založbi CABI, uspe odlično. S SHARE ekipo odidemo v Bruselj na tiskovko ob izidu mednarodne knjige SHARE, zelo pohvaljeni za naš prvi prispevek v njej.

Nastaneta še oba članka za luksemburško osrednjo konferenco SHARE. Uspeta fantastično – če me je mednarodna srenja SHARE česa naučila, je to to, da moraš raziskati in rešiti problem, pomemben v znanosti na splošno in ne kako oceno stanja v Sloveniji “i šire”. Žal je takšnega pristopa v družboslovju pri nas premalo, a o tem več v prispevkih tule pred nekaj dnevi, zato se ne bom ponavljal.

Luksemburška konferenca tudi sicer uspe fantastično. En od obeh člankov je plenarno predavanje in nejeverni mednarodni srenji dokončno dokažemo, da delamo izvrstno in izjemno močne članke. Drugo predstavitev v naši plenarni sekciji dobesedno odpihnemo, če me malo zanese…

Sledita konferenci v Ljubljani revije EBR (osrednje slovenske ekonomske revije, kjer sem tudi objavil članek za doktorat), kjer sicer pametnjačijo nekateri old boys slovenski ekonomski profesorji, vseeno pa je vsaj predstavitev o kulturnem indeksu odlična. Po predstavitvi tečem v Benetke in naslednji dan “odpihneva” (rečeno malo prepotentno) z Marileno še tamkajšnjo sceno na konferenci o kulturni dediščini.

Vmes predavam za doktorske študente heritologije na prijazno povabilo ddr. Verene Perko. Predavanje oz. sklop dveh predavanj poteka zelo dobro, z zanimivimi diskusijami. Verjetno v prihodnje nastane še kar nekaj sodelovanja na tej liniji.

Mimogrede in zame še en od ključnih trenutkov leta. Konec pomladi me Miroslav Verbič povabi k sodelovanju pri predmetu Ekonometrije na enem podiplomskih študijev EF. Fantastično, dejansko si kljub moji največji aktivnosti v kulturni in SHARE-ovski ekonomiki najmočneje želim delati v matematični ekonomiki in ekonometriji, tega se zelo veselim v bodoče.

Sledi še zadnja konferenca leta: bolonjska delavnica na temo raziskovanja kulturnega menedžmenta. Odlično zasedena, Bologna je tudi prelepo mesto z najstarejšo univerzo na svetu, kjer smo imeli tudi predavanja. Moje predavanje je potekalo klasično zelo dobro, veliko razprav je pobudilo predvsem na temo kvantitativnih in kvalitativnih metod v kulturnem menedžmentu. Ponovno srečam Francesca Chiaravallotija (z odličnim predavanjem), s katerim postajava že kar dobra znanca, Prof. Michele Tamma s Ca’ Foscari univerze v Benetkah me povabi k sodelovanju, več upam sledi.

Ko se vrnem, še novoletna zabava inštituta, dan pred tem bil baje izjemno pohvaljen na upravnem odboru in ponujena nova večletna zaposlitev, kolikor je možno glede na določila ZUJF. Sedaj že podpisana in ostajam del IER še kar nekaj časa.

Za čisti konec leta še predavanje na dogodku umetniške skupine Made in China o zakonu o deležu za umetnost, kar bomo intenzivno porivali naprej v prihodnjih mesecih, ter končno še izdaja samostojne publikacije/knjige pri reviji Likovne besede s tremi daljšimi članki o ekonomski analizi slovenske kulturne politike, nekaj, v kar polagam veliko upov, da pobudi precej prepotrebne razprave o kvantitativnih in kvalitativnih metodah v kulturi tudi v slovenskem prostoru v naslednjih mesecih.

Uhhh… Pri koncu sem, res je bilo letos veliko vsega, verjetno se boste strinjali. Eno karseda razburljivo, polno in zadovoljno leto 2016 želim tudi vam, sebi pa le nadaljevanje v takšni smeri naprej – veliko prijav na dogodke in objav je že krenilo naprej v teh dneh in upam, da se marsikaj tudi uresniči.

Srečno!

  • Share/Bookmark

29.12.2015

Je kar je ma ni da ni

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., miks — andee - 29.12.2015

Na Valu 202, intervju s Tuli(j)om Furlaničem. “Kdaj se bodo že ti starci umaknili, da bo prostor za nas mlade”, eden stavkov iz oddaje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

27.12.2015

O kvantitativnem v družboslovju

Zapisano pod: miks — andee - 27.12.2015

Tale prispevek mi je dal misliti. Noah Smith je postal v svetovni ekonomski blogosferi eno najprepoznavnejših imen s številnimi pronicljivimi zapisi. Njegov zapis sicer v marsičem deluje napisan na prvo žogo, vendar odpira za slovenski družboslovni prostor (in, nenazadnje, kulturno politiko) pomembna, celo ključna vprašanja.

Skorajda bi si upal postaviti trditev, da je slovenski družboslovni prostor, vključno z ekonomijo postal precej znanstveno inferioren. Desetletja tumbanj o tem, da je vse politično, da je za družboslovce in celo znanstvenike ključno to, da svet spreminjajo in ne toliko razumejo, in podobnih, kot bi jim dejal Noah Smith quasi leftist nebuloz, je terjalo svoj davek. Tako mnogi vidijo v objavljanju v mednarodnih krogih poklek pred neoliberalizmom, v konstantnem pisanju in objavljanju v slovenskih medijih, pojavljanju na TV in ministrskih položajih pa vrhunec svoje kariere. Ne pri vseh, vendar pri preveč slovenskih družboslovcih boste na SICRIS našli le: povsem prazno znanstveno bibliografijo.

Smith odpira tudi vprašanje kvantitativnih metod. Kot nekdo, ki sem v življenju kar nekaj besedil spisal tudi v maniri “kritične teorije družbe”, se z njim ne morem povsem strinjati. Tudi ta besedila je težko spisati res dobro. Vendar se strinjam, da je neprimerljivo težje, morda bolje: drugače, napisati dobro besedilo z uporabo matematičnih modelov in kvantitativnih metod. Velikokrat traja mesece, če ne celo kakšno celo leto, da se kak nov matematični model izide in da regresije “delujejo”. Pri tem je verjetno zanimivo kvantitativne metode misliti v razmerju tako do a) kvalitativnih metod; b) matematičnih “teoretskih” modelov; in c) čistih teoretskih tekstov.

Predvsem pa vidim ključno lastnost teoretskega teksta v lucidnosti, empiričnega in matematičnega pa v nenehni izpostavljenosti preverjanju, verifikaciji, temu, da model preprosto ne pokaže tega, kar bi želeli od njega. Teoretske trditve pa so načeloma lahko kakršne koli, le da so čimbolj “lucidne”, kot je nekoč dejal francoski antropolog Claude Levi-Strauss: če se dejstva ne ujemajo s teorijo, toliko slabše za dejstva.

Zato: nisem zastonj tudi za svojo novo publikacijo pri Likovnih besedah sprejel imena “Kultura! Dejstva”. Ker mislim, da bi bilo za slovensko kulturo in družboslovje dobro, da naposled od (blodne) teorije preide k dejstvom, in potem končno nazaj k na-dejstvih-utemeljeni teoriji. Šele takrat bomo lahko nadaljevali razvoj slovenskega družboslovja tudi po poti znanosti in vednosti in ne več zgolj političnega, kjer je obrat drugačen: tam ne vodijo dejstva teorije, pač pa teorije (naše želje in “vrednote”) brez opore v dejstvih vodijo le še politično delovanje. Ki da naj bi posvečevalo vse predhodno.

Mislim, da bi bil čas, da se naposled premaknemo iz tega začaranega klobčiča. In kvantitativne metode, kakorkoli se že njihova uporaba na mnogih področjih zdi skorajda bogokletna, lahko tu odigrajo pomembno, morda ključno vlogo.

  • Share/Bookmark

GRETL

Zapisano pod: Ekonometrija, Statistika — andee - 27.12.2015
Tagi: , ,

… je odlično in preprosto statistično programsko orodje, ki si ga vsak lahko prosto naloži tule.

Nekaj več o orodju v zadnjem prispevku Davea Gilesa.

  • Share/Bookmark

26.12.2015

Iz knjige: kointegracija med sredstvi za JZ in NVO?

… ki jo lepo potrdi tale graf spodaj, pa tudi rezultati vseh Johansenovih testov kointegracije. Ko gredo sredstva za javne zavode v kulturi gor, gredo torej za nevladne organizacije dol in obratno. Heh… Dokaj logično sicer, zanimivo pa, da to zdrži nekaj osnovnih testov. In da to pomeni, da se naj NVO-ji bojijo, ko gredo sredstva za JZ gor… Seveda pa vzeti cum grano salis, za statistično korektno ugotovitev je to potrebno najprej še temeljito obdelati in preveriti.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |