V krizi smisla tiči misel






         

28.05.2008

Evro-song? Ne, ne.

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 28.05.2008

OBLJUBA DELA DOLG: EVROSONG JE PREVARA

Nič hudega sluteč in še vedno utrujen po dveh bolj ali manj neprespanih nočeh sem z zanimanjem prebral nov blog Simone Rebolj. Priznam, da se je Simona tokrat potrudila, čeprav v njenih izpeljavah sam še vedno vidim veliko uničujoče kritike, ki me zmoti. Zato sem že tam, kjer smo končali z debato(http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/05/22/evrosong-raj-za-ljubitelje-kica-prvi-del/), želel predstaviti bolj pozitiven, konstruktiven pogled. Zakaj? Ker sam verjamem, da zgolj kritičen, precejkrat omejen pogled na popularno, množično kulturo, ne zadane bistva le-te. Če bi mu namreč uspelo, od kod vedno večja razširjenost popkulturnih fenomenov? Ker smo ljudje tako zabiti? Res?

Vendar sem bil kmalu presenečen. Z Evrosongom se ukvarja vrsta avtorjev tudi v strokovni literaturi, zlasti na področju, ki je meni ljubo, kulturni ekonomiki. Ti avtorji pa dokazujejo dejstvo, ki je vsaj na intuitivni ravni verjetno postalo jasno že večini opazovalcev: Evrosong ni ne evro-song, ne evro-vizija, pač pa evro-strategija, evro-spopad, evro-hegemonija, evro-laganje-da-gre-za-glasbeno-prireditev. Ker v izhodišču ne gre za glasbeno prireditev. Zakaj je tako, bomo pokazali v nadaljevanju.

CLERIDES IN STENGOS: KAJ VPLIVA NA GLASOVANJE?

Ciprska avtorja Sofronis Clerides in Thanasis Stengos že v naslovu svojega prispevka nakazujeta smernico svojih ugotovitev: ‘Love thy Neighbor. Love thy Kin.’ (‘Ljubi svojega soseda, ljubi tistega, ki je tvojega rodu’). Avtorja skušata analizirati glasovanje na prireditvi, ki naj bi izbrala najkvalitetnejšo pesem izmed predstavnic večine evropskih držav. Kot pišeta, je evrovizijskim fanom že dolgo jasno, da se glasovi ne podeljujejo vedno na osnovi kakovosti same pesmi. Prijateljske države si praviloma izmenjujejo glasove, države, ki so v sporu, pa pogosto prezrejo druga drugo ne glede na zanimivost in kvaliteto pesmi. V tem bi jima sicer lahko oporekali: kljub temu, da bi težko dejali, da sta Slovenija in Hrvaška v zadnjem času v ravno prijateljskih odnosih, prav tako Hrvaška in Srbija, pa si prav te države praviloma namenijo ‘douze pointe’. Je pa res, da si denimo Grčija in Turčija dolgo nista izmenjevali glasov, najverjetneje zaradi zgodovinskih sporov.

Avtorja navajata zanimivo tabelo, kjer so izračunani ‘overgiving’, presežki glasov, ki si jih nek par držav izmenja nad siceršnjim povprečjem glasov, ki ga državi prejmeta na prireditvi. Preprosto povedano so to tisti glasovi, ob katerih vedno že vnaprej uganemo, da bodo podeljeni. Med pari držav izstopajo: Ciper/Grčija (ki si vsakič podelita 8 točk več od povprečja), Ukrajina/Rusija (v eno stran 4, v nasprotno pa 6 točk več), Estonija/Latvija, Hrvaška/Makedonija, in Slovenija/Hrvaška (zanimivo, da nam Hrvati naklonijo v povprečju celo več točk viška kot mi njim). Tabelo, ki vsebuje tudi ‘hate’ pare, torej tiste, ki si praviloma podelijo bistveno manj točk od povprečja, si lahko pogledate na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=882383 (Download, stran 8).

Avtorja nadaljujeta s postavitvijo statističnega modela, ki naj bi pojasnil vzroke za število glasov na prireditvi. Vanj vključujeta dve vrsti spremenljivk: preferenco do države (affinity), ter kvaliteto pesmi, ki jo naprej delita na objektivne (zmožne opazovanja) in subjektivne dejavnike. Na tem mestu se ne bi podajal v razprave, ali se kvaliteto neke pesmi da opazovati s statističnimi modeli. Kar se mi zdi bolj bistveno, je merjenje vpliva tistih spremenljivk, ki na glasovanje po naši dobri veri, s katero sedemo pred sprejemnike, nikakor ne bi smele vplivati.Žal se naša dobra vera naglo sesuje v prah.  Clerides  in Stengos ugotavljata, da na rezultat glasovanja statistično značilno vplivajo naslednje spremenljivke:
-          število glasov, ki sta si jih državi izmenjali na prejšnjih prireditvah
-          skupen jezik in skupna osrednja religiozna pripadnost v državah
-          nekdanji odnos kolonizator-kolonija (primer: Velika Britanija/Malta) ali skupen kolonizator (primer: Ciper/Malta)
-          ali je država gostitelj prireditve
-          ali je pesem zapeta v angleškem ali morda francoskem jeziku
-          ali pesem zapoje moški ali ženska
-          vrstni red nastopanja

Poleg tega se med državami oblikujejo klike oz. klani, predvsem gre za tri skupine držav: nordijske države (Švedska, Finska, Norveška, Danska, Islandija, Estonija); bivše sovjetske republike (Estonija (nastopa dvakrat), Latvija, Litva, Moldova, Rusija, Ukrajina); ter naše bivše pobratene republike (Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Slovenija, Makedonija, Srbija, Črna gora). Vse tri ustrezne spremenljivke so močno značilne v modelu: pripadnost nordijski skupini prinese 1,5 dodatne točke od vsake(!) države v skupini, pripadnost sovjetski skupini dodatne 1,7 točke, pripadnost jugo-bazenu pa celo 2,6 dodatne točke na državo.

Avtorja sta tako bolj za šalo kot zares izračunala tudi prirejene rezultate glasovanja za dve prireditvi (v letih 1998 in 2004), iz katerih sta izločila vplive navedenih spremenljivk.

1998
dejanski vrstni red:               Izrael, VB, Malta, Nizozemska, Hrvaška
prirejeni vrstni red:               Izrael, Nizozemska, Malta, Hrvaška, Belgija

2004
dejanski vrstni red:               Ukrajina, Srbija&Črna gora, Grčija, Turčija, Ciper
prirejeni vrstni red:               Srbija&Črna gora, Ukrajina, Grčija, Španija, Ciper

V oči bodeta dve uvrstitvi: v letu 1998 Britanci z drugega mesta padejo na rep deseterice, v letu 2004 pa po prirejenih rezultatih zmaga Srbija&Črna gora (Lane moje) in ne Ukrajina. Tudi sicer pride do več sprememb v vrstnem redu držav.

Sklep avtorjev je jasen: podeljevanje točk na Evrosongu je zelo daleč od nepristranskosti. Nanj vpliva vrsta faktorjev, ki so predvsem posledica političnih in družbenih odnosov, ter nekaterih značilnosti prireditve. Ti faktorji lahko bistveno spremenijo končni vrstni red glasovanja. Evrosong torej ni primarno glasbena, pač pa politična prireditev.

KRATEK SKLEP IN IZTOČNICA MOREBITNE RAZPRAVE

Ob zaključku tega kratkega prispevka bi rad razčistil nekaj postavk. Zgoraj povedano je le povzetek ene od strokovnih razprav, ki pa me je osebno presenetila, in želim, da se javnost zaveda njenih posledic. Za dokončne ugotovitve je potreben seveda resnejši in bolj poglobljen študij. Čeprav lahko dodam, da večina člankov, ki sem jih v zadnjih dneh pridobil in prebral na to temo, govori o podobnem fenomenu (denimo Ginsburgh, Noury 2004; Yair 1995; Haan, Dijkstra, Dijkstra 2005 – vsi članki so dostopni na internetu).

S prispevkom vam ne bi rad grenil dneva ali večera ob strokovno statističnih suhoparnostih, ki sem jih skušal zminimizirati. Kdor želi dobiti vpogled v podrobnosti, lahko prebere članek v izvirniku na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=882383. Prav tako ne želim sejati razdora ali trositi ugotovitev v slogu senzacionalističnega tiska. Toda dejstva govorijo svoje. Priznam, da bolj kot splošnim napotilom Anžeja Dežana, Alenke Gotar, in njima podobnim, ki blebečejo o tem ‘da ima Evrosong perspektivo, in da na njem zmaguje glasba’, verjamem strokovno podprtim argumentom. Ti pa žal govorijo v smer zgornjih ugotovitev, in pričajo o tem, da na rezultate Evrosonga vplivajo številni drugi dejavniki, pogosto bolj od glasbe same.

Velja spregovoriti tudi o rešitvah. Eden zgoraj navedenih člankov dokazuje tudi to, da so strokovnjaki praviloma bolj dosledni sodniki kvalitete od publike. Pri odločanju z glasovi publike pridejo obravnavane anomalije bistveno bolj do izraza. Zato predlagam, da se ukine sistem televotinga, in da ponovno uvedemo deljen sistem, ko poleg javnosti odločajo tudi eksperti. Vem, da je tudi ta sistem daleč od popolnega, vendar se mi zdi, da je to žal trenutno edini izhod, ki lahko prepreči (ali omili), da v nekaj letih prireditev postane le še strateška igrica, kjer bodo odločala zgolj trenutna politična razmerja moči in število držav v posameznih blokih. Predvidevam, da bodo v nasprotnem primeru tudi v naslednjih nekaj letih Rusija, Ukrajina, Grčija, Turčija, Srbija in njim sorodne države vedno med prvih deset, Velika Britanija, Irska, Francija in Nemčija pa vedno na samem repu. Zanimivo je, da so se v zadnjih letih povsem zaobrnila razmerja moči, saj še v letu 1995 lahko ugotovimo sicer vsebinsko isto zgodbo, le da so vloge zamenjane: v tem času sta na vsakem Evrosongu prevladovali Irska in VB, oziroma blok t.i. zahodnih držav, Turčija pa je vedno zasedla mesto pri repu. Zaradi kvalitete pesmi? Ne verjamem!

Še to – kje je mesto Slovenije v tej zgodbi? Dokaj dobro, saj smo del jugo-bloka, in če ne drugega vsaj na ta račun pobiramo točke, ki si jih roko na srce večinoma ne zaslužimo. Edinstveni in najhitrejši rešitvi za našo zmago na Evrosongu pa v luči povedanega vidim dve: ali pričnemo pošiljati pesmi v ruščini (sic!), ali pa se namesto na štirinajst pokrajin razdelimo na štirinajst držav (Svobodna Štajerska, Neodvisna Ljubljana, Primorska je naša, …), in s tem večkrat pomnožimo število točk, ki jih bomo prejeli. Seveda žal ne več kot Slovenija, ampak komu mar? The show must go on!!

  • Share/Bookmark


1 komentar »

  1.   Marko — 13.12.2011 @ 17:45

    Evro song, bi mogli prekinit,meni je kr neki :>

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |