V krizi smisla tiči misel






         

28.04.2009

Moralne pravice umetniških del: nekaj preživetega?

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 28.04.2009

Še en zanimiv link s povezavo do celotnega članka iz Californian Law Review: http://mirushto.blogspot.com/2009/04/against-moral-rights.html.

Zelo kratka vsebina:

- Moralne pravice umetnikov pri umetniških delih se vežejo na preživet, romantičen koncept umetnosti, na pojem umetnika kot genija, ki ima edini pravico nad umetnino, ki jo ustvari. Tak koncept umetnosti je v nasprotju s sodobnimi umetniškimi praksami. Slednje so izpostavile uničevanje in spreminjanje umetnine kot del ustvarjanja (nekaj razvpitih primerov: Duchamp, Rauschenberg, Warhol, Johns, Hirst)

- Članek se dotakne vprašanja, močno prisotnega (v razpravah ob izidih del Relacijska estetika/Postprodukcija ter Kurator & sodobna umetnost) na slovenski umetniški sceni: ali je kurator umetnik? Ali je razstava umetniško delo ali poseg v pravice umetnika?

- Zelo vprašljivo je trditi, da umetnik najbolje ve, kaj storiti z umetnino: kot pokaže avtorica članka Adlerjeva pogosto delovanje v javno dobro in individualni interesi umetnika ne sovpadajo. Obstajajo celo primeri, ko se javnost zavestno odloči za uničenje umetnine: znamenit je primer javne skulpture Richarda Serre Tilted Arc, ki so jo morali odstraniti na željo številnih Newyorčanov, ker je bila enostavno prevelika ovira pri njihovi vsakodnevni poti skozi mesto. Ali je bila s tem kršena avtorjeva moralna pravica do dela (ki je bilo site-specific)?

- Zanimiv primer, ki se veže na trenutne dnevnopolitične slovenske probleme: v New Orleansu ne vedo, kaj storiti s spomenikom rasizmu iz 19. stoletja – ga umakniti, odstraniti, ali ga ohraniti kot del kulturne dediščine in zgodovine mesta?

- Ter še in še – zanimiv in zelo poljudno spisan prispevek v eni pomembnejših ameriških pravnih revij. Čeprav o področju moralnih pravic ne vem veliko, priporočam v branje.

  • Share/Bookmark

Strokovni forum brez strokovnjakov

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 28.04.2009

Med 2. in 3. aprilom 2009 je v Bruslju potekala konferenca Culture and Creativity – vectors for development. Vem, da počasi postajam fah-idiot, ampak ob pregledu predavateljev (okrog 60 imen) sem ugotovil, da ni med njimi niti enega samega udeleženca s področja kulturne ekonomike, še več, sploh niti enega profesorja s katerega koli področja!! Je pa seveda množica raznih ministrov, svetovalcev, načelnikov organizacij ipd. Zakaj o tej temi, ki tako očitno posega na področje kulturne ekonomike (ki ve veliko povedati o povezavi kulture in razvoja), vedo kaj povedati le razni ‘politični strokovnjaki’? Raje ne ugibam.

Še link: http://www.culture-dev.eu/website.php?rub=accueil&lang=en

  • Share/Bookmark

27.04.2009

Žrtvovanje Neptunu

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 27.04.2009

Pozdravljeni,

po malo manj kot letu dni premora sem se odločil ponovno pisati tale blog. Priznam, da sem se na začetku pred letom dni malo zaletel – enostavno mi čas ne dopušča, da bi tale blog vzel tako resno kot večino drugih obveznosti v življenju. Zato bodo zapisi še naprej zelo sporadični, dokler najbrž ne bom ugotovil, da takšno pisanje nima smisla – ali pa morda vendarle ne?

Tale blog, ki bo kratek, namenjam prebrani novici o objavi knjige Iana Parkerja o Slavoju Žižku. Da ne bo pomote – do knjige še nisem prišel. Sem pa v zadnjem času sledil, kaj naša ’svetovna eminenca’ počenja in zganja, zlasti v povezavi s socialno revolucijo, rehabilitacijo komunizma in stalinizma, in bojem proti ‘našemu pravemu sovražniku’, zlobnemu kapitalizmu.

Najprej naj malo heretično podvomim v resnično zlobo kapitalizma – hecno je, ko ljudje sistemu, v katerem živijo, nadevajo človeške lastnosti, denimo ‘… v tem prepoznavamo delovanje imperialistične pošasti, ki se ji reče neoliberalni globalni kapitalizem’ (iz časopisa Reartikulacija). Priznam, da me to spominja na lastnosti sistemov magije in primitivne religije, na davno človeško preteklost, ko so vse sile, ki jih niso poznali, imele človeški obraz. V starem Rimu je bil bog (in s tem antropomorfni zastopnik) ognja Vulkan, bog vode Neptun, bog trgovine Merkur. Ko je šlo kaj narobe (denimo povodenj), je bil razlog na dlani: Neptun. Rešitev: žrtvovanje in daritve na oltarju. Da bi seveda iskali resnična sredstva za boj proti poplavam, je bilo praktično nesmiselno – bistveno je bilo prepričati Neptuna.

In tako se nam žal vsaj pri nas dogaja tudi danes: namesto, da bi poskušali najti resničen, racionalen, širok uvid v vzroke krize, se naši vodilni intelektualci in ’svetovne eminence’ osredotočajo na ‘komunikacijo z Neptunom’ – ker je svetovni sistem, oziroma z Marxovim poimenovanjem kapitalizem, propadel (če -z mano vred- ne verjamete temu, svetujem branje kogarkoli od omenjenih vodilnih intelektualcev), je potrebno najti nove bogove, nove ’sisteme’, nove malike. Predvsem pa je seveda zelo prijeten stranski učinek – biti v središču pozornosti, biti sam svečenik teh novih podvigov, novih religij.

Pri nas spregledovani, v Nemčiji pa zelo vplivni pokojni sociolog Niklas Luhmann je zelo nazorno opisal družbena gibanja, kritike družbe in sistema – imajo povsem prav, pravi, a žal jih ni možno poslušati. Njihov problem je, da se postavljajo na pozicijo ‘izključenega Tretjega’, torej na pozicijo nad sistemom, in iz nje opisujejo družbo, kot da sami sploh ne bi bili del te družbe, del sistema. Problem takšne pozicije je preprost – je nemogoča, v katerem koli razvitem sistemu takšne pozicije preprosto ni mogoče zavzeti! Ne v praksi, ne v teoriji. Zato so takšna mnenja in kritike per se sicer zelo zabavne in se marsikomu zdijo pravilne, pravične in modre, vendar so seveda že v svojem bistvu zgrešene – zanje družba ni sistem, zanje kapitalisti in menedžerji niso ljudje (kot oni), zanje so podjetja, ekonomisti, investicije, znanost in razvoj razredni sovražniki. Sistem, ki dejansko (Luhmann) vedno počiva na diferenci, na možnosti reči in misliti da ali ne, zanje v resnici deluje samo na eni alternativi – naši.

Ko potem ti isti družbeni kritiki pridejo do besede in navsezadnje največkrat (milom ili silom) tudi do oblasti, so seveda soočeni z istimi problemi, s katerimi so se ubadali njihovi razredni sovražniki: investicije, razvoj, blaginja, zadovoljstvo in zaupanje vseh ljudi v družbi. Ker so seveda te probleme že prej opredelili kot del razrednega boja, jih je najbolje še naprej pometati pod preprogo in trobiti isto zgodbo, torej le eno plat, še naprej. Dokler gre. In dokler se ljudstvo vendarle ne zbudi. Če ni že prepozno.

Žal je kriza priložnost za številne populizme in zabavne (žal največkrat trivialne) logičen obrate, ki jih je Žižek poln. Žižek je podobno kot Jaka Racman ali Miki Miška sam brezhiben proizvod, izdelek kapitalizma – istega sistema, ki bi mu sam rad nasprotoval, istega sistema, brez katerega pa dejansko ne more in ki je Žižka kot svetovno ikono tudi ustvaril. Sistema, ki predstavlja prav diferenco njegove misli, in sta zato skupaj neločljiv del reprodukcije sistema. Prepričan sem, da se z Žižki vseh vrst kapitalizem hrani – žal pa sem tudi trdnega mnenja, da se s kapitalizmom in kapitalisti vseh vrst edino lahko prehranjuje tudi Žižek.

Ker sem obljubil, da bom kratek, bom tu nehal. Le še kratek sklep: žal moramo očitno vedno znova preverjati, zakaj je družba, v kateri živimo, sistem, in po katerih mehanizmih deluje. S tem ni nič narobe, celo nasprotno, to bi lahko bilo zelo koristno, če bi se bili sposobni iz dosedanjih izkušenj in znanja karkoli naučiti. Tako pa nas vedno znova s svojimi čustvenimi izlivi uspejo prepričati razni dvoličneži in demagogi vseh vrst – dokler se ne bomo naučili misliti odprto, trezno in predvsem z lastno glavo bo pač tako.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |