V krizi smisla tiči misel






         

23.05.2009

Nekaj zanimivih linkov No.2 – Kaj še in kaj bi lahko poslušal(i) na ESC

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 23.05.2009

Drugi del serije ‘Nekaj zanimivih linkov’, začete pred dvema tednoma, nadaljujem v slogu nedavno minulega ESC - s seznamom glasbe, ki jo s te prireditve še vedno poslušam in priporočam v poslušanje, kljub temu, da morda ni bila najbolj uspešna na sami prireditvi:

1. Toto Cotugno: Insieme 1992, Italija 1990, 1. mesto
2. Hari Vesaranović (HMH): Lejla, Bosna in Hercegovina 2006, 3. mesto
3. Urban Trad: Sanomi, Belgija 2003, 2. mesto
4. Verka Serduchka: Dancing, Ukrajina 2007, 2. mesto
5. NOX: Forogj, Vilag, Madžarska 2005, 12. mesto
6. Lordi: Hard Rock Hallelujah, Finska 2006, 1. mesto
7. Deep Zone feat. Balthazar: DJ, Take me Away, Bolgarija 2008, izpadla v polfinalu
8. Kabat: Mala dama, Češka 2007, izpadla v polfinalu
9. Secret Garden: Nocturne, Norveška 1995, 1. mesto
10. Elitsa & Stoyan: Voda/Water, Bolgarija 2007, 5. mesto
11. Patricia Kaas: S’il fallait le faire, Francija 2009, 8. mesto
12. (najbrž presenečenje) Quartissimo: Love Symphony, Slovenija 2009, izpadla v polfinalu

V dokaz, da bi Slovenci lahko še vedno sodelovali na ESC in to z vrhunskimi entryji, prilagam nekaj zasedb in skladb, ki bi jih morda lahko poslali tja namesto tradicije Slovenske popevke iz sedemdesetih in številnih slovenskih pop bleferjev:

1. Astorpia Tango Quartet feat. Vesna Zornik: Maria de Buenos Aires
2. Laibach: Tanz mit Laibach (morda politični in glasbeni šok za ESC, vendar realno najbrž naša najmočnejša zasedba)
3. Siddharta: Rave
4. Rok Golob (kot skladatelj): Vedno prvi
5. Leeloojamais feat. Aleksandra Kovač: Mi

Upam, da bo to pobudilo tudi kakšno koristno razmišljanje za prihodnje leto. Vsekakor bolje, da se pogovarjamo, kako poslati (in katero) bolj kvalitetno glasbo na ESC, kot pa da užaljeno odstopimo od prireditve, kamor smo večino zadnjih let pošiljali navadne zmazke.

  • Share/Bookmark

17.05.2009

Pesem Evrovizije 09

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kulturna ekonomika — andee - 17.05.2009

Pa je še ena mimo.

Lanskoletni Evrosong je bil vsaj po mojem mnenju eden resnično najslabših, kar sem jih doslej videl. Po mojem mnenju je bila tudi zmagovalna pesem Dime Bilana v sivem povprečju, je pa izstopala po imenih, ki jih je privlekel na oder. Prav komično je vsakoletno poskušanje drugih držav kopirati recept za zmago iz preteklega leta: po zmagah Ruslane so vsi pričeli pošiljati etno obarvane skladbe, po zmagi Lordijev so vsi hoteli žgati rock, po zmagi Molitve je bila kopica balad, po Dimi Bilanu letos veliko zvezd (med izvajalci in ’spremljevalci’): Patricia Kaas, Andrew Lloyd Webber, Dita von Teese, Ronan Keating, itd. In pa cel kup violin in violinistov.

Slovensko skladbo ocenjujem kot zelo dobro - mislim, da smo glede na pretekla leta tokrat vsaj nastopili profesionalno, in s skladbo malo manj podobno Slovenski popevki iz sedemdesetih (saj vem – ah, kako so bili lepi ti časi, ko je zmagovala glasba…). Pravzaprav sem zelo razočaran nad izpadom, zlasti nad poraznim 16. mestom v polfinalu. Ampak tako pač je – kaže, da glasbeni presežek, ki ga je skladba in nastop Quartissima (pač upoštevajoč siceršnjo evrovizijsko glasbo) vsaj meni vendarle ponudil, ni bistvo Evrosonga. In da obstajajo nepisana pravila te prireditve, ki jim pesem ni ustrezala.

Glede samega sistema prireditve, o katerem sem toliko napisal lani, se težko izrečem. Dejstvo je, da je bila letošnja prireditev med najbolj zanimivimi v zadnjih letih, in da je bila prevlada vzhodnih držav precej manjša. Po eni strani so zahodne, zlasti t.i. velike države (z izjemo Španije) tokrat poslale prestižna imena, kakovostnejšo glasbo, nekaj od tega je zagotovo prispevalo k uspehu. Po drugi strani pa je deljen sistem z žirijo, ki sem ga svetoval in zagovarjal lani tudi sam, gotovo doprinesel k manjšanju anomalij, ki jih navadno povzroči glasovanje publike (o čemer še vedno svetujem branje mojih lanskih postov in v njih linkane literature), in ki so dominirale na preteklih prireditvah. Težko je torej takole na pamet povedati kaj je prispevalo k boljši in bolj uravnoteženi prireditvi, kar pa bi bilo zelo zanimivo vedeti.

Predvsem pa za naj za konec izrazim veliko strinjanje z zadnjima prispevkoma Simone Rebolj (res kaže, da sva kar se tiče Evrosonga nerazdružljiva:)). Evrosong je definitivno pokazal, da se vzpenja, in da je lahko čisto simpatična in zanimiva prireditev. Predvsem pa vedno znova pokaže pravi obraz slovenski glasbeni sceni – v zadnjih osmih letih je med vsemi našimi ‘domislicami’ zadela samo lučka v roki Alenke Gotar. Čeprav trik, pokaže na eno od stvari, ki jih Evrosong zahteva: domislico, presežek, kakršen koli že. Bojim se, da je to potreben, čeprav še ne zadosten pogoj za uspeh na prireditvi. In bojim se, da teh presežkov pri nas dejansko sploh ni, ker smo zadovoljni s prav vsem, da je le naše, majhno, zaprto in ozko. Da se ne ‘ponižamo’ (ROTFL) in sledimo (ali vsaj poznamo in znamo) temu, kar se na glasbeni sceni dogaja po Evropi.

Ampak to so že druge zgodbe. Srečno.

  • Share/Bookmark

5.05.2009

O Direktorjih

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija, Politične 'analize' — andee - 5.05.2009

Tale kratek zapis pišem ob pravkar videni oddaji Knjiga mene briga – pogovora o delu ‘O populističnem umu’ argentinskega politologa Ernesta Laclauja, so-avtorja (s Chantal Mouffe) znamenite in pogosto citirane knjige Hegemonija in socialistična strategija. Kot že ime knjige pove, skuša Laclau opredeliti pojem populizma, ki nam gre danes tako zlahka z jezika.

Samemu se mi ob oddaji poraja precej nerazjasnjenih vprašanj. Laclau govori o tem, da je populizem lahko desne ali leve usmeritve. Poglejmo definicijo iz knjige Twenty-First Century Populism (Albertazzi, McDonnell, 2008) ki jo najdete tudi v opredelitvi pojma populizem na Wikipedii:

‘an ideology which pits a virtuous and homogeneous people against a set of elites and dangerous ‘others’ who are together depicted as depriving (or attempting to deprive) the sovereign people of their rights, values, prosperity, identity and voice’.

Za populizem so torej značilni naslednji elementi:
1) identifikacija s homogeno skupnostjo pravičnih ljudi, ki se definirajo v nasprotovanju ‘elitam’ oz. nevarnim in nezaželenim Drugim
2) ti nevarni Drugi oz. elite so predstavljeni kot tisti, ki ogrožajo (ali, še huje, to nameravajo) naše pravice, vrednote, blagostanje, identiteto in možnost, da ’se nas sliši’

Pa si poglejmo (le eno izmed mnogih) trditev iz slovenskih medijev:
‘A po drugi strani, odpuščanje delavcev je zdaj lažje, to pa zato, ker se je lastnik, kot pravi dr. Jože Mencinger, v zadnjih tridesetih letih kapitalizma spremenil. Lastnik je zdaj »brez obraza«. Lastnik ni več fizična, realna oseba, ampak premoženje, kapital – lastnik so jebene delnice. In te »anonimne« delnice, ki živijo nekje na Kajmanskih otokih ali Nizozemskih Antilih, odpuščajo delavce. Ni čudno: z delavci nimajo nič. Nikoli jih niso videli. In obratno. Nič osebnega – niti človeškega – ni v njihovem odnosu. In trije Direktorji, ki so v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali, so bili popolna alegorija tega kapitala »brez obraza«: ljudje so jih prvič videli v živo. Američani – in kongresniki menda tudi – so prvič videli njihove obraze. Prvič so videli obraze Direktorjev, ki so dobičke višali tako, da so odpuščali delavce, obraze Direktorjev, ki so glorificirali in pakirali »globalno ekonomijo«, ki jih je zdaj pogoltnila, obraze Direktorjev, ki so doktorirali iz metod in praks, ki so kapitalizem pripeljale v krizo. Izgledali so tako zastarelo, tako dinozavrsko in antikvarno, kot da jih lahko kupite le še na eBayu’ (Marcel Štefančič, V imenu krize, Mladina, 2008).

Vsi vemo, da podobnih trditev kot je zgornja v medijih v zadnjih mesecih kar mrgoli, polni so jih zagovorniki socialne revolucije in radikalnejšega levičarstva. Skupne značilnosti njihovih besed nevarno spominjajo na zgornjo definicijo populizma:

1) podobno kot v zgornjem prispevku, je zelo jasno definirana skupina drugih (da, celo z veliko začetnico): Direktorjev. Mi, torej poštenjaki, delavci, upokojenci in drugi, ki smo v trudu in potu prigarali svoje preživetje (spet – za razliko od Direktorjev), smo seveda upravičeni do vsega tistega, kar so nam zlobni in nevarni Direktorji odvzeli.
2) Direktorji nas ogrožajo – naj ponovimo: ‘Nič osebnega – niti človeškega – ni v njihovem odnosu… Prvič so videli obraze Direktorjev, ki so dobičke višali tako, da so odpuščali delavce, obraze Direktorjev, ki so glorificirali in pakirali »globalno ekonomijo«, ki jih je zdaj pogoltnila, obraze Direktorjev, ki so doktorirali iz metod in praks, ki so kapitalizem pripeljale v krizo.’  Ob prvomajskih praznikih smo najmanj tisočkrat slišali, da Direktorji ogrožajo prav vse - ’naše pravice, vrednote, blagostanje, identiteto in možnost, da ’se nas sliši’ ‘

Kaj nam lahko to pove? Najprej potrditev dejstva, da je lahko populizem (še kako) tudi levičarsko usmerjen – nenazadnje nas o tem pouči tudi sam Laclau, Argentinec, ki je na lastni koži doživel in še doživlja značilnosti levih populizmov Latinske Amerike.

Predvsem pa nas lahko od blizu spomni na nevarnost instantno ponujenih rešitev in ‘krivcev za vse’. Za nastalo krizo se ponuja vrsta razlogov: pok balona izvedenih finančnih instrumentov, pok nepremičninskega balona, prenizke obrestne mere Fed-a, pretirano zadolževanje, pohlep Direktorjev, duhovna kriza, itd. Čeprav je to še tako težko, pa predlagam, da vzroke iščemo trezneje – ožigosanje neke družbene skupine kot krivca krize zgodovinsko izpričano ne bo pripomoglo k rešitvi, pa najsi bodo to Romi, Židje, Framasoni ali Direktorji. Kar je bilo resnično slabega, neodgovornega in škodljivega ravnanja je seveda potrebno sankcionirati, vendar ne gre pozabiti, da so povzročitelji tega ljudje, z imeni in priimki. Ti naj torej prejmejo zasluženo kazen, najbolje nekje v zaporu, za več let ali desetletij, skladno z obsegom povzročene škode in resnično izpričano odgovornostjo (če so njihova ravnanja povzročila krizo in pognala podjetja v propad).

Za krizo pa ne morejo biti odgovorni neki abstraktni Direktorji, torej družbena skupina vodilnih menedžerjev kar poprek!! Sam sem jih v svoji profesionalni praksi že spoznal kar nekaj, še več je najverjetneje mojih sošolcev na doktorskem študiju ekonomije. Lahko vam zagotovim, da so to povsem običajni (pogosto pa celo izjemni) ljudje, praviloma tudi z izdelanim občutkom za soljudi. Zato izdelajmo raje učinkovitejše mehanizme, ki bodo tem ljudem preprečevali ‘kreativno računovodstvo’ in druge vragolije, ohranimo pa zdravo večino – tisto in tiste, ki so sposobni voditi in zgraditi uspešna podjetja.

Vsako ožigosanje celotne družbene skupine z nevarnimi Drugimi, kot smo nakazali, vodi v populizme vseh vrst. Mislim, da so vsi trije (nedvomno populistični) odgovori, ki so jih spodbudila krizna trideseta – fašizem, nacionalni socializem, komunizem, dovolj zgovorno pokazali svoj obraz. Res bi bil že čas, da se česa naučimo in končno prenehamo nasedati populizmom, levim ali desnim.

  • Share/Bookmark

2.05.2009

Nekaj zanimivih linkov

Zapisano pod: Ekonomija, Glasba, jazz, itd..., Kulturna ekonomika, Kulturologija, miks — andee - 2.05.2009

Po vzoru bloga Marginal Revolution tudi sam uvajam rubriko zanimivih linkov, na katere sem naletel v zadnjih dneh:

1. Ob prvem maju nekaj kratkih, konkretnih podatkov o zaposlenosti v Sloveniji
2. Zares dobra uvodna predavanja iz teorije iger v ekonomiji
3. Ob prašičji gripi članek angleško-madžarskega sociologa Franka Furedija - Edina stvar, ki se je moramo bati, je ‘kultura strahu’
4. Libertarec alias Tomaž Štih – gibanje za humor proti zaslepljenosti oz. Gibanje za Piranjo
5. Primeri zgrešene kulturne politike – Michael Rushton
6. Za konec malo glasbe – Gal Gjurin: Kaj vse bi dal

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |