V krizi smisla tiči misel






         

10.06.2009

Kaj imajo skupnega Golobič, Boško Šrot in meja s Hrvaško?

Zapisano pod: Politične 'analize' — andee - 10.06.2009

Zelo pomembno stvar: popolnoma nič me ne brigajo!!

Oziroma me vsaj ne bi smeli: politične in menedžersko/politične spletke in premikanje vogelnih kamnov za nekaj metrov niso stvari, ki bi imele kakršno koli relevanco za moj vsakdan. So pa seveda zelo dobra sredstva, da se o pravih problemih, s katerimi bi se politika morala ukvarjati, bodisi kot servis državljanov ali kot prostor javnega diskurza (v smislu antičnega polis), ne spregovori. Teme, kot so Golobičeve laži, zlasti v času krize spadajo bolj v časopise kot so Lady, Stop in njim podobni, in morda v televizijsko oddajo Pop In. Vsekakor pa ne na prvo mesto javnega razpravljanja – to lahko kaže samo na našo popolno nesposobnost razmišljati o resnih temah, in na veliko lahkoto, s katero nam politiki vladajo in nas slepijo (ni odveč poudariti: ker živimo v demokraciji, smo za to dejstvo krivi predvsem sami!)

Še pred nekaj meseci sem bil eden večjih nasprotnikov revolucije, vsaj v marksističnem pomenu vstaje proletariata. Še vedno verjamem, da sedanja finančna kriza nima veliko (ali nič) skupnega s prek sto let starimi ugotovitvami o izkoriščanju delavskega razreda – po mojem mnenju točno in ključno trditev je postavil profesor Tajnikar, namreč da sedanja kriza nima veliko opraviti z izkoriščanjem, pač pa s finančnim goljufanjem, in to ne delavskega razreda, pač pa celotne družbe.

Pač pa verjetno res potrebujemo revolucijo, mehkejšega tipa – revolucijo v politiki in njenem dojemanju. Večina še vedno dojema politiko kot osrednji in vrhovni družbeni podsistem, na kar pri nas opozarjajo tudi nekateri sistemsko usmerjeni teoretiki (zlasti profesor Bučar). Zato postaja politika vedno bolj prostor boja osebnosti, strank, koalicij, prostor boja za oblast, moč in medijsko slavo. Zato na zasedanjih parlamenta poslušamo cele ure litanij o tem, kdaj je katera stranka glasovala za ali proti nekemu obskurnemu predlogu neke druge stranke. Naj ponovim: WHO CARES?! Zakaj bi kogarkoli razen poslancev samih brigalo, kdaj je Zvone Černač glasoval za in kdaj Bojan Kontič proti? In zakaj je potrebno te neumnosti ne samo prenašati, ampak uvesti celo parlamentarni kanal, da lahko v živo spremljamo ta strankarski nateg (in, dovolite: brezmejen dolgčas oz. nekaj najbolj podobnega slabi gledališki predstavi)? Dejansko bi bilo verjetno najbolje, da politikov sploh ne bi poznali in bi bili anonimni, oz. vsaj voljeni za zelo kratko obdobje - nekaj podobnega mislim, da poznajo v Švici (naj me tisti, ki o političnih sistemih vedo več, prosim popravijo).

Potrebujemo torej novo politiko – tisto, kjer Gregorju Golobiču ne bo potrebno odstopiti, ker je v neki anketi zatajil svoje premoženje, pač pa bo isti Golobič že zdavnaj prej moral odstopiti (ali sploh ne bo mogel biti izvoljen), ker je v svoji karieri neštetokrat ravnal netransparentno, pristransko, in pomagal ustvariti stotine tajkunov. In predvsem tisto politiko, ki se bo namesto s škandali hranila z odločitvami, utemeljenimi na resni strokovni analizi. Mislim, da ni odveč poudariti, da takšna, nova politika nima nič skupnega s predvsem pozersko Zaresovo ‘Novo’ politiko.

Žal pa h takšni politiki z jasnimi signali nezanimanja lahko prispevamo predvsem sami. In v nedeljo se je upam zgodil eden takšnih.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |