V krizi smisla tiči misel






         

18.07.2009

Samo lepi vtisi – EWTS 2009

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 18.07.2009

Pozdravljeni,

včeraj sem se vrnil s poletne šole kulturne ekonomike (oz. bolj točno ‘Economics of Art and Culture’) v avstrijskem Steyru. Poletna šola, namenjena doktorskim študentom, je organizirana v sklopu vsakoletnih Evropskih znanstvenih dni (od tod kratica – Europäische Wissenschafts Tage Steyr).

Svoje občutke lahko strnem samo v izjemno lepe vtise. Skupnost kulturnih ekonomistov je sicer majhna, vendar zelo dinamična. Na šoli so tako sodelovala vrhunska imena kot so David Throsby, William Landes in Victor Ginsburgh; mlajši raziskovalci, kot so Kathryn Graddy, Jordie McKenzie, Peter Tschmuck; ter še nekateri odlični profesorji. Zelo lepo je predvsem opazovati resnično interdisciplinarno tematiko, ki ni pretenciozna in prenapihnjena, kot so pogosto podobna križanja v znanosti. Predavanja so zajemala tako bolj klasične, ekonomske teme (umetniški trg, avtorske pravice, vrednotenje umetniških del in dogodkov, ekonomika filmske in glasbene industrije) kot bolj oddaljene, a vseeno za to področje pomembne tematike: estetika (resda precej esencialistična) in psihologija umetnosti.

Kaj naj izpostavim? Gotovo profesorja Davida Throsbyja, ki je prava legenda na področju kulturne ekonomike, in obenem tudi izjemen in zelo prijeten človek. Throsby je predaval o vrednosti kulturnih stvaritev, temi, ki sem si jo morda še bolj zapomnil, ker se dotika mojih raziskovalnih interesov. V kratkem, v kulturni ekonomiki je vrednost kulturnih stvaritev sestavljena iz treh delov: uporabne oz. tržne vrednosti (use value); vrednosti neuporabe (non-use values); ter kulturne vrednosti (cultural value). Prva nam pove dejansko tržno vrednost, denimo ceno vstopnice za neko gledališko predstavo. Druge, s katerimi sem se sam precej ukvarjal v preteklih dveh letih, nam povedo vrednost neke kulturne stvaritve, ki jo le-ta nosi, ne glede na to, ali jo dejansko ‘uporabljamo’ ali ne; tako imata indijski Taj Mahal ali Notredamska katedrala vrednost zame ne glede na to, da nobene od obeh še nisem videl. Kljub temu bi bil pripravljen denimo prispevati v nek sklad za njuno ohranitev. To pomeni, da zame nima vrednost le njun obisk, pač pa že zgolj njun obstoj, ali morda možnost, da ju kdaj kasneje obiščem, ali denimo možnost, da ju bodo lahko obiskali moji potomci. Vsemu temu kulturna (pa tudi splošna) ekonomika pravi non-use values oz. vrednosti neuporabe. Z vrednotenjem le-teh (in zgolj na ta način) lahko ovrednotimo vrednost neke dobrine kot javne dobrine, public good. Metoda, ki to meri, se imenuje kontingenčno vrednotenje (contingent valuation), in je razširjena predvsem v okoljski ekonomiki, z njo denimo merijo škodo, ki nastane kot posledica okoljskih nesreč. Z njo (in menim, da samo z njo) lahko tudi odgovorimo na razvpito Mrkaićevo vprašanje: ‘Ali ima kultura eksternalije oz. ali je kultura res javna dobrina?’

Tretja skupina vrednosti so kulturne vrednosti, s katerimi se v zadnjih letih ukvarja Throsby (denimo in predvsem v delu Economics and Culture iz leta 2001). Kulturne vrednosti so neke vrste latentni konstrukti, ki jih ne moremo meriti neposredno, vendar se prav tako odražajo v vrednosti neke stvaritve. Throsby tako govori o estetskih, duhovnih, socialnih, historičnih, simbolnih vrednostih ter vrednostih avtentičnosti. Žal zaenkrat še ni vsaj minimalnega konsenza o načinu njihovega vrednotenja, je pa to odprta in zelo vroča tema na področju kulturne ekonomike.

Poleg tega bi težko izpostavil še katero posamezno predavanje, ker so bila resnično vsa zelo kvalitetna. Naj zato le na kratko obnovim njihove teme, in če bo kdo imel repliko oziroma interes za katero koli, bom z veseljem razpravljal naprej. F. Benhamou je predavala o razliki med kulturno izjemo in kulturno raznolikostjo (o tem je denimo tudi pri nas pisala sociologinja dr. Maja Breznik) ter o merjenju kulturne raznolikosti. C. McManus (vsak predavatelj je imel dve predavanji) je opredelil pojme psihologije umetnosti, s primeri iz likovne umetnosti (predvsem fotografije). Jerry Levinson je predaval o kontekstualistični estetiki, ter o vrednosti umetnosti s filozofskega vidika. Drugi dan je sklenil D.K. Simonton, ki je skušal ovreči mit o tem, da se seks v kinu dobro prodaja (verjeli ali ne, podatki govorijo nasprotno…). Meni zelo ljubi predavanji je imela Kathryn Graddy, in sicer o umetniškem trgu in dražbah umetnin, ter o učinku ukrepa ‘droit-de-suite’ (vrsta avtorskih pravic) v Veliki Britaniji. Avstrijec Peter Tschmuck je napravil primerjavo treh kreativnih revolucij v glasbeni industriji 20. stoletja: jazz v 20. letih; rock’n'roll v 50.; ter digitalna revolucija v 90. letih. Schlomo Weber, Izraelec, je govoril o kulturni raznolikosti z lingvističnega vidika, ter skušal z empiričnim modelom, postavljenim na predavanju, razložiti (bolje: prikazati) razpad bivše Jugoslavije. Zadnji dan sta predavala še Avstralec Jordie McKenzie o ekonomiki filmske industrije, ter narcisoidni, a vendarle v kulturni in splošni ekonomiji legendarni William M. Landes. Slednji, ki velja za protagonista gibanja ‘law and economics’ v ekonomiji (poleg njega še denimo Gary Becker in Richard Posner), je predaval o pravnih vidikih in copyrightu v kulturni ekonomiki.

Skratka, upam, da sem vam natrosil polno zanimivih tem, če ne drugega za boljši vpogled, kaj se dogaja na področju kulturne ekonomike, ki ga pri nas žal še nimamo vzpostavljenega na univerzitetni ravni. Lep pozdrav.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |