Naj na kratko povzamem zgodbo, kolikor mi jo je uspelo rekonstruirati iz pogovora z znancem kiparjem Golijo in zgodb v časopisu Večer. V Mariboru je župan Kangler sprejel odločitev, da krožišča poslej krasijo kipi – krasno (brez šaljivega podtona)! In tako je sredi belega dne (predpostavljam) zrasla skulptura mestnega čuvaja, izpod rok doslej neznanega rezbarja. In kje je problem? Prilagam številne odzive iz časopisa Večer:
‘Poljansko krožišče že varuje mestni čuvaj’
http://www.vecer.com/clanekmar2009080505457358
‘Med primitivizmom in banalizacijo’
http://www.vecer.com/clanekmar2009080605457701
‘Skrivnostni avtor naj bi bil Pliberšek’
http://www.vecer.com/clanekmar2009080605457704
‘Javni apel županu: Prisluhnite stroki’
http://www.vecer.com/clanekmar2009080605457702
‘Kdo je mestni čuvaj?’
http://www.vecer.com/clanekmar2009080605457705
‘FLORIJAN’
http://www.vecer.com/clanekmar2009080605457703
Skratka, mariborska oblast se je očitno lotila umetniških projektov pred EPK 2012 z zvrhano mero predrznosti, da ne rečemo nesramnosti do celotne javnosti: brez strokovnih diskusij, brez kakršnega koli resnega posveta s stroko ali širšo javnostjo. Rezultate lahko preberete v zgornjih odzivih ogorčenih predstavnikov obeh.
Vendar se mi zdi pomembnejše neko drugo sporočilo. Tudi umetniška dela (karkoli že menite o sami skulpturi čuvaja) lahko pridejo na prve strani diskusij in časopisov; tudi umetniška dela torej zadevajo in naslavljajo javnost, in slednja se nanje ni zmožna odzivati zgolj anemično, kot se je slovenska skoraj vseskozi doslej. Čeprav je sprožilec tudi v tem primeru neke sorte škandal, pa je to vendarle razlog za nekaj optimizma (Tyler Cowen bi dejal: ‘kulturnega optimizma’).
V newsletterju Budapest Observatory najdete link do nove študije KEA, tokrat o kulturi in ustvarjalnosti v Evropi. Ker sem bil kritičen do prejšnje, o ekonomiji kulture v Evropi (The Economy of Culture in Europe, http://www.keanet.eu/ecoculturepage.html), me zelo zanima, če je ta boljša. Se ji posvetim v enem naslednjih prispevkov.
Še link: http://www.keanet.eu/impactcreativityculture.html
Pozdravljeni še tretjič v kratkem času,
sporočam, da je pred desetimi dnemi končno pričela delovati mailing lista s področja kulturne ekonomike Cultur.econ na strežniku Ljudmile (https://mail.ljudmila.org/cgi-bin/mailman/listinfo/cultur.econ). Vsi tisti, ki vas področje zanima in/ali ste pripravljeni sodelovati z vsebinskimi prispevki, vabljeni k prijavi. Debata bo potekala v angleškem jeziku, doslej je že blizu 15 prijav, zaenkrat predvsem iz tujine. Lista je namenjena razpravam s področja kulturne ekonomike (in managementa) ter obveščanju o dogodkih in prispevkih s tega področja.
V pripravi je tudi spletna stran.
Verjeli ali ne, kulturna ekonomika je izjemno (morda celo najbolj) razvita na Japonskem in v Južni Koreji. O tem priča članstvo v njihovem združenju (KACE, http://www.kace.kr/news_01_read.asp?idx=128), ki šteje po ustni informaciji skoraj dvakrat toliko članov (prek 400) kot svetovno združenje ACEI!
Japonska bo, mimogrede, gostila tudi bienalno svetovno konferenco ACEI leta 2012.
P.S.: Če kdo razume korejsko, se toplo priporočam za prevode z zgornje strani.
Pravkar sem googlal svojega profesorja za filozofijo znanosti na EF.
Na tejle sicer zanimivi predstavitvi je zelo zgovorno napisano kaj Američani štejejo za eksotične lokacije – naj ponovim: Lake Bled, Slovenia; Turku, Finland; Dundee, Scotland; Stockholm, Sweden; Kilkenny, Ireland; and Zakopane, Poland.
Verjamem, da je Bled res vsaj toliko ‘eksotičen’ kot Stockholm ali Dundee. Sam pa bi na potovanje v eksotične kraje vseeno raje šel na Filipine ali Tajsko. Ali morda v Lewisburg, Pennsilvania, od koder izhaja zapis – kot kaže, je tudi tam kar nekaj pravih eksotov…
Še link:
http://www.bucknell.edu/x34021.xml
