V krizi smisla tiči misel






         

31.10.2009

Prva obljuba: fotografije s Slovenske kiparske razstave

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 31.10.2009

Tako, naposled:
fotografije skulpture Gregorja Kregarja, ki jo je poimenoval ‘Gnezdo za Noordunga / Dwelling for Noordung’. Gregor je po diplomi iz kiparstva na ljubljanski ALUO (takrat še ALU) odšel na podiplomski študij v Novo Zelandijo, in po prejeti nagradi James Wallace Award (najprestižnejša novozelandska nagrada za sodobno umetnost) tam tudi ostal. Od leta 2000 naprej je razstavljal v številnih vodilnih galerijah po Avstraliji, Novi Zelandiji, ZDA in Evropi. Sedaj živi in ustvarja na relaciji Auckland – Berlin. V letošnjem letu se je po daljši odsotnosti ponovno predstavil pri nas, njegova instalacija (ki je vključevala zvočno komponento nemškega skladatelja Christiana Biegaia) pa je bila postavljena med 2. in 23. septembrom na Mestnem trgu v Ljubljani.

Fotografije:

         

 
 

  

 

Še nekaj fotografij iz Magistrata, torej s samega osrednjega dela razstave, kjer se je letos predstavilo 25 avtorjev z 31 deli:


Primus inter pares: prvonagrajeno delo John Donne avtorja Primoža Puglja


Tomislav Blažević: Izgubljen in najden v času in prostoru


Metoda Crnkovič: Upanje


Boštjan Kavčič: Perspektiva revščine


Tomaž Kolarič: Brez naslova


Štefanija Košir Petrić: Upanje


Marko A. Kovačič: Delovno mesto

  • Share/Bookmark

8.10.2009

Kozmus in/ni kozmos

Zapisano pod: miks — andee - 8.10.2009

Lep pozdrav po krajšem času,

najprej opomba, da obljuba dela dolg, in kljub temu, da najbrž tega nihče ne spremlja, nameravam izpolniti obe dani obljubi – o več in lepših fotografijah ene (kot nekdo, ki se profesionalno in vsakodnevno srečuje s kipi, si upam trditi) najboljših in najlepših javnih skulptur pri nas v zadnjih letih, kipa Gnezdo za Noordunga avtorja Gregorja Kregarja, ki je tri tedne stal pred ljubljanskim Magistratom in bo morda tudi trajno stal na eni mestnih lokacij v Ljubljani; ter o komentarju k študiji o ustvarjalnosti v Evropi izpod peresa zame kontroverzne belgijske agencije KEA European Affairs.

V tem zapisu pa le komentar k odločitvi Primoža Kozmusa, za katero sem zaradi napetega urnika zadnjih dni zvedel šele pred nekaj urami. Priznam, da sem kar globoko razočaran – in verjetno/zagotovo nisem edini. Verjamem, da komentatorji, ki Primoža ’spremljajo zadnjih 15 let’ in vedo, da se bodo z njim gotovo še srečevali, lahko govoričijo o tem, kako je ‘nehati na vrhuncu kariere fantastično’ in podobne bedarije. Da se razumemo – popolnoma spoštujem Primoževo odločitev, do katere ima kot vsak posameznik legitimno pravico. Vendar si je v razpravah o rentah športnikom (s katerimi sicer njegova odločitev nima neposredne povezave, kar se mi zdi potrebno poudariti) vzel pravico in govoril kot javna osebnost. Torej si verjetno tudi sam lahko vzamem pravico in o njegovi odločitvi (javno) povem svoje mnenje.

Menim (oziroma je to očitno), da ima Primož sposobnosti za doseganje vrhunskih rezultatov na svetovni ravni. Če ni bil dopingiran (v kar verjamem), lahko svoje sposobnosti tudi razvija naprej, kot vsak vrhunski športnik. Ali lahko doseže svetovni rekord ali ne, je pravzaprav v tem hipu in za to razpravo precej nepomembno. Kar pa je pomembno in tudi najbolj boli, je spoznanje, da ne (z)more na svoji poti vztrajati. Zagotovo je hudičevo težko priti na vrh, na katerem koli področju – kot nekdanji udeleženec olimpiade v matematiki in sedanji doktorski študent na področju kulturne ekonomike morda lahko delno sodim o tem. Vendar je pravi izziv za športnika (umetnika, znanstvenika, podjetnika, …) na vrhu tudi vztrajati. Šele tedaj menim, da lahko nekoga imenujemo velika osebnost. V športu sta denimo takšni osebnosti gotovo Roger Federer in Michael Schumacher. Federer je gotovo kdaj pomislil o odhodu, ko ga je prehitel Nadal in so ga pričeli premagovati do tedaj nemisljivi tekmeci. Kljub temu je vztrajal in vztraja – čeprav bi po Kozmusovi argumentaciji že prej vsako leto zapored lahko razmišljal o odhodu.

Kozmusa vsekakor podpiram in verjamem, da je eden najboljših slovenskih športnikov zadnjih let. Vendar z grenkobo sprejemam, da iz osebnih razlogov, kakršni koli že so (razen, če so seveda plod višje sile), kariero končuje tam, kjer se je šele začela. Seveda bo sedaj kopica komentarjev s slogu ‘Primož, hvala’, ‘Primož, ti si bil naša luč’ ipd. Veliko medijske pozornosti bo posvečeno temu odhodu, in gotovo tudi morebitnemu ponovnemu prihodu. Vendar je to pozornost v slogu Damjana Murka – tista, ki se hrani sama s seboj. Pustimo torej možaku oditi, in spoštujmo njegove dosežke, vendar je potrebno biti tudi jasen: prava pot dokazovanja velikega športnika je (bila) še pred Primožem. Zato hvala za vse, vendar se mora tudi Primož zavedati razočaranja, ki ga je povzročil, in se nanj in na to odločitev spomniti vsakič, ko bo govoril o svojih dosežkih.

Vsekakor pa zares upam in verjamem, da bo našel moč in voljo, da bo kljub težavam vztrajal na svoji uspešni poti, oziroma se, če so razlogi, ki jih še ni razkril, resnično višje narave, tudi opravičujem.

P.S.: K temu bi po premisleku samo dodal: tudi samemu mi mnogokrat ni uspelo na svoji poti vztrajati, tisti, ki me bolje poznajo, vedo o čem govorim. Morda prav v tem vidim in prepoznam Primoževo odločitev in se mi zato zdi še toliko bolj obžalovanja vredna. A seveda je vsak svoje sreče kovač.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |