V krizi smisla tiči misel






         

30.01.2010

Deaccessioning prvič

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 30.01.2010

Še tale obljuba:
deaccessioning ali odsvojitev muzejskih del je pojav, ki je značilen skorajda samo za ameriške muzeje, in kjer muzeji lahko odprodajajo dela v svojih zbirkah, vendar le, v kolikor sredstva namenijo odkupu novih del. V času gospodarske krize (o katerem očitno tudi sam vseskozi govorim) pa je veliko ameriških muzejev pričelo razmišljati, da bi sredstva od takšne odprodaje namenilo svojim osnovnim dejavnostim in investicijam. Zgovoren primer tega sta bila Brandeis Rose Art Museum in National Academy. Oba primera sta bila hudo sankcionirana s strani združenja ameriških direktorjev muzejev (AAMD).

V ameriški umetniški srenji se je razvila žolčna debata o tem, ali je deaccessioning v primeru namenjanja sredstev za preživetje muzejev upravičen? Tako obstajajo celo blogi, v celoti ali skoraj v celoti posvečeni deaccessioningu, navedimo le nekatere:

http://clancco-theartdeaccessioningblog.blogspot.com/
http://www.artsjournal.com/culturegrrl/
http://theartlawblog.blogspot.com/

Skratka, vprašanje, ki ga bom sam skušal raziskati v naslednjih dveh letih (ali še kaj več), je ali so takšne odločitve upravičene in predvsem, ali to, da imajo managerji možnost deaccessioninga kot zadnje rešitve (last resort) za svoje odločitve in za rešitev muzejev, vpliva na kakovost njihovega dela in njihove dejanske odločitve. Zelo realna možnost bi namreč bila, da ti managerji poslej večino odločitev pri sebi upravičujejo s tem zadnjim izhodom, ki je, glede na vrednost muzejskih del, precej visoko ocenjen. Na tak način bodo bistveno prej sprejemali tvegane odločitve in bistveno bolj verjetno pripeljali muzej v situacije, iz katerih jih morda niti deaccessioning ne bo več rešil.

Toliko, če bo kakšno vprašanje, bom tudi tu z veseljem razpravljal naprej.

  • Share/Bookmark

Zettelkasten, kapitalizem in morala

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 30.01.2010

Pozdravljeni,
v tem prispevku bom razmišljal o problemu, ki ga danes pogosto izpostavljajo t. i. levičarski teoretiki – o nemoralnosti kapitalizma. Poglejmo na hitro nekaj citatov iz medijev:

‘Sam zase je svoboden trg nemoralen sistem, ki mu ne gre zaupati.’ (M. Parenti, http://www.zofijini.net/modrost_samounicenje.html)

‘Zato je moraliziranje o grabežu v tako družbi predvsem poskus prikriti dejstvo, da je kapitalizem v srži nemoralen’ (M. Sjekloča, citat vzet iz R. Wolff, ‘Capitalism always gone wild’ - nekaterih spletnih strani mi zaradi dolžine ni uspelo skopirati)

‘Še mnogo bolj oziroma morda najbolj usodna sestavina »casino kapitalizma« je bilo spreminjanje in nadomeščanje lastnikov podjetij z lastniki premoženja; usoda podjetja jim sploh ni mar, mar jim je le, koliko bodo iztržili za premoženje, ki so ga kupili z namenom, da bi ga z dobičkom prodali…Da to ne bo moglo iti v nedogled, je bilo očitno kar nekaj časa; sistem je bil nemoralen.’ (J. Mencinger)

Zgornjim trditvam (ki jih po nastopu gospodarske krize kar mrgoli) ne bom nujno oponiral in iskal napak, čeprav tisti, ki ta blog spremljate dlje časa verjetno lahko uganete, da se z njimi ne strinjam. Želim pa predstaviti pogled, ki se ga morda premalo poudarja, in ki po mojem mnenju lahko ponudi dober odgovor na osnovno vprašanje, ali je kapitalizem moralen ali nemoralen sistem.

Pogled črpa svojo teoretsko ozadje iz teorije socialnih sistemov nemškega sociologa Niklasa Luhmanna, s katerim sem se tudi sam nekaj časa intenzivneje ukvarjal. Kaj bi o tem problemu torej vedel povedati Luhmann? Iz njegovih teorij sije zelo jasen in presenetljiv odgovor na zgornje vprašanje: kapitalizem (karkoli že ta izraz pomeni) seveda ni ne moralen ne nemoralen sistem! Kapitalizem oz. sodobna funkcionalno diferencirana družba je amoralen sistem. Kaj zdaj to pomeni in od kod naenkrat ta izraz?

Amoralnost Luhmannu pomeni preprosto to, da morala ni odločilni kriterij delovanja nekega sistema (ali podsistema). Morala je sicer lahko pomemben dejavnik odločitev, in vsekakor je najbolje, če so odločitve nekega gospodarstvenika oz. direktorja moralne in pravične do zaposlenih, okolja, partnerjev itd., vendar to (torej morala) preprosto ni in ne more biti vrhovni oziroma odločilni dejavnik odločanja. To preprosto pomeni, da odločanje nekega podjetja vodi profit, odločanje neprofitne organizacije sledenje njenemu poslanstvu, odločanje politika vodi iskanje moči, odločanje znanstvenika iskanje resnice oz. resničnih trditev. Odločanje v vsakem sistemu vodi njemu lasten komunikacijski medij. Preprosto nesmiselno bi bilo odločitev o tem ali je E res enako m * c kvadrat prepustiti družbeni pravičnosti in občutku za soljudi. Ta odločitev nima nikakršne zveze z moralo, in še celo prav je da je nima, ker edino na ta način sistem znanosti sploh lahko deluje. Mislim, da je odveč razmišljati, kaj bi bilo, če bi pri odločanju o resničnosti/pravilnosti zgornje enačbe odločala osebna razmerja v znanosti (to nas sicer skuša prepričati tradicija Science Studies, na srečo menim da povsem brezuspešno). Pri razmišljanju o Einsteinovi enačbi je odločilno zgolj in samo to, ali ta enačba ustrezno opiše pojav, ki ga naslavlja. Če tega ne napravi, je napačna in je potrebno iskati druge rešitve, ne glede na to, ali jo je predlagal sam Jezus Kristus, Karl Marx, Nelson Mandela ali kdo drug.

In podobno je z odločitvami v gospodarstvu. Seveda je toliko lepše, če so moralne in upoštevajo želje delavcev ter socialnega in naravnega okolja, vendar je potrebno vedeti, da osnovni smisel organizacije ni v izvajanju takšnih ‘moralnih’ odločitev, pač pa v preživetju, v učinkovitih odločitvah, ki bodo prispevale k blagostanju in razvoju organizacije. Čeprav se ponavljam, je vredno ponoviti še enkrat: s tem ne trdimo, da te odločitve morajo biti nemoralne, pač pa zgolj dejstvo, da morala ni smisel obstoja podjetij. Delovanje socialističnih podjetij, ki jih je v nekem prispevku na konferenci Cultura Europea nazorno opisal profesor Marko Lah, in za katere je bilo značilno, da so skušala poskrbeti za zaposlenost v regiji (Mura je bila najbrž eden ostankov takšnega razmišljanja), zgovorno govori o nesmotrnosti takšnega početja. S tem je sicer podjetje na videz ‘moralno’ in ‘družbeno odgovorno’, dejansko pa največkrat (spet: ne nujno) pri tem sprejema neučinkovite in poslovno škodljive odločitve, iz preprostega razloga, ker pozablja na osnovni smoter svojega obstoja, in ne upošteva da je del ekonomskega podsistema, katerega vodilni medij (oz. z Luhmannovimi besedami koda) je le en sam: plačilo/neplačilo.

Toliko za tokrat. Za konec bi poudaril samo še nekaj: vseskozi poslušamo neskončnokrat variirana razmišljanja in kritike kapitalističnega sistema. S sistemom, v katerem živimo je vedno nekaj narobe in je slab, obupen, nemoralen, pokvarjen, da ne rečemo še kaj hujšega. Moj predlog? Te kritike so sicer na mestu in gotovo velja razmišljati tudi kritično. Vendar bi bil gotovo korak naprej, če bi se najprej zavedli vseh pozitivnih lastnosti kapitalizma, vseh tistih lastnosti, zaradi katerih je ta sistem preživel in živi toliko časa, in priznajmo, večino časa smo pa le vsaj kolikor toliko zadovoljni v njem in z njim. Šele ko se bomo zavedali in znali ceniti tudi njegove dobre lastnosti (naj jih naštejem le nekaj: demokracija, svoboda govora, izražanja, tiska, svoboda ekonomske pobude, pravna država, možnost socialne države, neštete državne spodbude in možnosti podpore za lastne pobude, družba znanja, itd. – vem, da mi boste oporekali, da dejansko tega ni in podobno, vendar mislim, da je v tem sistemu to omogočeno vsaj bistveno bolj kot v katerem koli njemu primerljivem), šele tedaj, bomo lahko videli tudi njegove dejanske pomanjkljivosti in točke, na katerih se ga splača napasti in spremeniti/spreminjati. Sam menim, da njegova moralnost ali nemoralnost ni ena od njih.

P.S.: Najprej disclaimer: prispevek o deaccessioningu muzejskih del (verjetno prvi v vrsti) sledi, upam še danes zvečer.
P.P.S.: Pa še en disclaimer: od kod Zettelkasten iz naslova? Zettelkasten oziroma predalčniki so bila Luhmannova najljubša igračka, sodeč po tem kar so zapisali njegovi kolegi, je lahko cele dneve presedel in preurejal kartoteke v predalih. Od tod tudi njegova zamisel o razsrediščeni, heterarhični družbi, sestavljeni iz enakovrednih podsistemov, ter nelinearna struktura njegovih del.

  • Share/Bookmark

27.01.2010

O resnejšem bloganju

Zapisano pod: miks — andee - 27.01.2010

Naj bo tale zapis namenjen temu, kar sem pri sebi razmišljal in se odločil glede svojega bloganja v zadnjih dneh. Priznam, da me je po debati ob zapisu Nisem kriv za krizo zamikalo ‘resnejše’ bloganje, z večjim angažmajem tudi na drugih blogih in zapisih. Kljub temu moja odločitev ostane, da bodo zapisi še naprej sporadični kot doslej, s precej naključno izbranimi temami, pač glede na trenutno razmišljanje. Blog bo torej vsaj do nadaljnjega ohranil obliko, kot jo je imel doslej, in bo namenjen predvsem lastni kontemplaciji in razlagi nekaterih svojih pogledov.

Toliko v razlago. Najverjetneje naslednjič ali v enem prihodnjih zapisov debata o odsvojitvi (deaccessioningu) muzejskih del, tema, ki ji je posvečena tudi moja bodoča doktorska naloga, in ki govori o tem, kako (oz. ali…) je prodaja muzejskih del v namene reševanja finančne stiske muzejev nevaren mehanizem, ki vodi k slabemu upravljanju muzejev. Vsaj tako meni moj mentor :)  Čeprav zveni zelo pusto, tema skriva številne zanimive in pomembne poudarke. Ampak več ob svojem času - Lp.

P.S.: Danes sem dodal nekatere bloge v Blogrolo in jih potem umaknil. Vsem naslovljencem, ki so morda zato prejeli kak mejl, se opravičujem, zaenkrat je odločitev pač ta, da blog ohrani svojo dosedanjo podobo. Upam na razumevanje.

  • Share/Bookmark

17.01.2010

Še zadnjič – k prispevku Nisem kriv za krizo

Zapisano pod: miks — andee - 17.01.2010

Resda nisem PR agencija, pa vseeno, za tiste, ki so spremljali in sodelovali v takratni debati:
zapis Nisem kriv za krizo sem se odločil umakniti s svojega bloga. Naj ponovim, da se z vsebino trditev, ki sem jih tam povedal še naprej strinjam, se pa ne strinjam oz. mi je žal za način, na katerega sem te trditve predstavil, in je dejansko blizu nečemu, kar bi označili kot sovražni govor. Se pa žal zelo zelo strinjam (in tega pa ne mislim umakniti) s trditvami v prednovoletnem zapisu, ki so bile tudi razlog za prvi zapis.

Izbrisani zapis je za evidenco shranjen na mojem strežniku.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |