V krizi smisla tiči misel






         

27.02.2010

Preporod slovenske dance glasbe

Zapisano pod: miks — andee - 27.02.2010

Na neki točki v bližnji prihodnosti, mislim, da me zelo močno čaka sporočilo zgornje skladbe.

Kakorkoli, bom upam še danes (ali jutri) odgovoril na repliko P.J.-ja na prejšnji zapis. Ta vikend bom skušal nameniti poglobljenemu študiju Luhmannovih Socialnih sistemov, pa ne toliko, ker bi bilo to potrebno za odgovor na repliko, pač pa ker mislim, da je tudi to zgodbo potrebno končno razviti in zaključiti (v fenomenološkem smislu konca kot prehoda v nekaj novega seveda :) ).

  • Share/Bookmark

23.02.2010

Zakaj družba ni sestavljena iz ljudi

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 23.02.2010

Na ta malo smešen naslov je verjetno marsikdo pridirjal, da se bo smejal očitno protislovnemu stališču avtorja tega bloga. Vendar ja, zagovarjal bom natanko to stališče: da družba ni sestavljena iz ljudi. Kot še nekatera od stališč na tem blogu, se tudi to naslanja in izhaja iz socioloških teorij vplivnega nemškega sociologa Niklasa Luhmanna.

Najprej poglejmo preprosto življensko situacijo, kjer se pogovarjata dve osebi. Kljub temu, da sta to morda zakonca ali najboljša prijatelja, ki se poznata že iz otroštva, pa v pogovoru ne uspeta odkomunicirati popolnoma vsega. Drug za drugega ostaneta nepresojna, vedno obstaja vsaj en del vsakega od njiju, ki ga ne uspeta predstaviti drugemu. Prav zato ostaneta tudi ločena kot osebi, sicer bi najbrž težko sploh še govorili o komerkoli od njiju.

Vmesni prostor, ki nastane med njima, in ki ga tvorijo uspešno odkomunicirani pogledi, po mojem lahko imenujemo družba. Družba je torej sestavljena iz vmesnih prostorov, iz uspešno odkomuniciranega, ki ostaja vedno med osebami in ni nikoli zares last izključno ene od njih. Ta vmesni prostor torej tvorijo komunikacije. Družba je torej sestavljena iz komunikacij, in ne iz ljudi. Samo tako lahko tudi funkcionira kot samostojen in avtopoetičen sistem, torej sistem, ki iz samega sebe vedno znova proizvaja nove elemente in se s tem v vsakem trenutku in vseskozi obnavlja in prenavlja.

Zakaj je to preprosto stališče, ki je direkten povzetek Luhmannovih stališč (morda sicer nekoliko preveč poenostavljen, upam pa, da kot ne-sociolog vendarle nisem kje zgrešil), pomembno za razlago sodobne družbe in slovensko situacijo? V sodobni slovenski družbeni teoriji je kar precej prevlade različnih teoretskih šol, ki se napajajo pri francoskih teoretikih (strukturalizem – Barthes, Saussure; poststrukturalizem – Foucault, Lacan, Derrida, Deleuze&Guattari (številni od teh avtorjev so lahko videni kot pripadniki prve ali druge šole); postmodernizem – Lyotard, Baudrillard) in nemški tradiciji (frankfurtske) kritične teorije družbe, ki vsaj v osnovi izhaja iz marksističnih predpostavk. Te šole so po mojem mnenju sicer zmožne predstaviti zelo kompleksne poglede na sodobno družbo, vendar se vsaj praviloma oz. vsaj pri njihovih zagovornikih v slovenskem prostoru, zaustavljajo pri kritičnih pozicijah, pri kritiki vsega poprek, pri glorifikaciji kritičnega mišljenja nad vsemi drugimi možnostmi razmišljanja.

Podobno velja za teoretsko psihoanalizo, ki se napaja na delu Jacquesa Lacana in njegovih naslednikov v francoskem prostoru in drugje, le da se ta po mojem mnenju moti nekje drugje. Kolikor jo sam poznam (vendar ponavljam, morda ne dovolj), skuša namreč posploševati iz posameznikovega doživljanja na vpogled v družbeno situacijo. Morda je vsaj delnega vpogleda v to situacijo ta teoretska tradicija tudi sposobna, vendar priznam, da se ne morem spomniti niti ene konkretne rešitve družbenih problemov, ki bi jo ta tradicija sploh predlagala (ali bila zmožna predlagati in resno zagovoriti). V času nastanka gospodarske krize so tako predstavniki te tradicije (najbrž najmočneje prav Slavoj Žižek) javno zagovarjali obujanje socializma, komunizma in celo stalinizma, kar je morda sicer zanimiva ideja, vendar po mojem mnenju kaže predvsem na njihovo popolno nemoč razložiti dejanske probleme, ki so povzročili gospodarsko krizo. Po mojem mnenju se to dogaja prav zato, ker je njihov namen preprosto (tudi v teoriji) nemogoč: družbene pojave ne moremo ustrezno pojasnjevati zgolj izhajajoč iz doživljanj posameznikov in interpretiranja le-teh, ker družba ni sestavljena iz ljudi, temveč iz komunikacij in zato deluje po drugačnih, sebi lastnih mehanizmih.

Še to: kakšno pa je potem razmerje posameznikov in družbe v pogledu, ki ga predstavljam? Luhmann v zvezi s tem govori o t.i. strukturnem spoju, ljudje so tako sestavljeni iz treh sistemov: organskega oz. živčnega, psihičnega, ter socialnega sistema. Ti trije, zlasti slednja dva, so v razmerju strukturnega spoja (Strukturelle Kopplung), in so neločljivo povezani, vendar ločeni. Drug za drugega nenehno proizvajajo dražljaje (iritacije), in s tem material, ki ga morajo vsak zase potem predelati. Vendar bistveni del ostaja, da mora vsak sistem ta material predelati na sebi lasten način.

Toliko, ker povedano vendarle izhaja iz bolj ljubiteljskega (beri neusmerjenega v kakšno diplomo ali kaj podobnega) preučevanja, upam, da ni preveč teoretskih napak. Bom pa kot vedno zelo vesel kakršnih koli komentarjev tudi tule.

P.S.: Zapis je nastal kot odziv na repliko Simone Rebolj.

  • Share/Bookmark

22.02.2010

jaz, svet in računalnik

Zapisano pod: miks — andee - 22.02.2010

Ko se šest ur v službi ukvarjaš z nekim (svojim) do daske zavirusanim računalnikom, za katerega bi že zdavnaj moral poskrbeti kdo drug, in še pomaga (skoraj) nič, se res vprašaš, ali si:
a) samo ti popolnoma nor
b) cel preostali svet nor
c) (verjetno točno) svet in ti popolnoma nora
Morda je pa še kakšna četrta (ali peta) možnost…
Brez besed. Še en od mojih izpadov tule pač. grrr.

  • Share/Bookmark

21.02.2010

Neoliberalni profesor Mramor (?)

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija — andee - 21.02.2010

Najprej citat iz medijev (Žurnal 24):
”Križaničevemu ministrskemu kolegu in nekdanjemu dekanu fakultete za družbene vede Igorju Lukšiču pa se ministrova telefonska zahteva dekanu ekonomske fakultete Dušanu Mramorju, naj poseže v sestavo komisije njegove uslužbenke Katje Božič, ne zdi sporna: “Klica ne razumem kot vmešavanje v avtonomijo univerze ali politični pritisk.” Po njegovem mnenju gre za spor o profesionalnem stališču dveh ekonomistov, za bitko dveh smeri.

Križanič je privrženec keynesijanske teoretske šole; nekoč je bila to avstrijska socialna smer v ekonomiji, a je zdaj v ozadju. Dekan Mramor, Jože P. Damijan in Sašo Masten so privrženci neoliberalne ekonomske šole. “Težava je v tem, ker sta oba profesorja s politično zgodovino in je meja zabrisana,” razlaga Lukšič.’

http://www.zurnal24.si/slovenija/krizanic-nikoli-nisem-izvajal-pritiskov-156543

Tale zapis resda prihaja (zopet) z veliko zamude, ampak se mi zdi vseeno vredno povedati. Resda nisem specialist za ekonomske šole (moje področje vsaj zaenkrat ostaja izključno kulturna ekonomika), se mi pa zdi milo rečeno smešno dr. Mramorja postavljati v isto skupino teoretikov kot dr. Damijana in dr. Mastena. Do nedavnega sem še imel mnenje (vendar ponavljam, da za to nisem specialist), da je čisti keynesijanec oz. prav gotovo ne pripadnik ‘neoliberalne’ (morda neoklasične?) šole v ekonomiji. Prav gotovo pa je tudi po pripovedih kolegov predvsem poštena in dosledna intelektualna osebnost, kar se je verjetno pokazalo tudi v tem primeru.

Kaj reči? Da je pojem neoliberalizem prav gotovo najbolj smešna in intelektualno že kar groteskna tvorba našega intelektualnega prostora. Vse kar nam ni všeč, je neoliberalno – družinska kriza, okoljska kriza, kriza vrednot, gospodarska kriza… Če kdo stori kaj, kar nam ni všeč je seveda neoliberalen in pokvarjen do obisti (kar verjetno označuje eno in isto). Seveda bi bil tudi sam zelo vesel, da že enkrat nekdo ta pojem jasno definira, in da potem vsaj vemo kdo zares je neoliberalec in kdo ne!

Še ta opomba: vsem komentatorjem članka o Petri Majdič najlepša hvala in bom odgovoril tudi sam. Te dni sem dejansko tudi sam nekoliko mešanih razpoloženj.

  • Share/Bookmark

18.02.2010

Petra Majdič in bronasta medalja

Zapisano pod: miks — andee - 18.02.2010

Čeprav ‘it’s none of my business’ in čeprav vem, da je tema danes zelo provokativna in bom verjetno izgubil še tiste bralce, ki jih imam, ne morem, da ne povem kratkega komentarja ob medalji Petre Majdič. Petra je zagotovo naša narodna herojka, že zaradi vseh neznanskih (!!) uspehov, ki jih je dosegla v preteklih letih. Kot bi rekel naš nekdanji selektor, imam na to resnično samo en komentar: Kapo dol!

Ampak ne morem si kaj, da se ne bi po njenih številnih jokih in stokih po porazih in zmagah vprašal, če ima resnično takšno neznansko smolo, da se ji dogaja vse, kar se ji dogaja, ali pa je to bolj posledica njenega lastnega doživljanja in osebnosti. Ne morem si kaj (čeprav me boste imeli, danes še posebej, za narodnega izdajalca), da si ne bi vsaj ob ustvarjeni podobi v medijih mislil, da je Justina Kowalczyk, njena glavna tekmica, čustveno in psihično bistveno bolj stabilna oseba, in prav zato v odločilnih trenutkih zmore tistega jezička na tehtnici. Seveda o tem res nisem poklican soditi, ker športnik (ali karkoli) na takšni ravni seveda vsaj zaenkrat še nisem bil (in morda/verjetno nikoli ne bom), ampak se mi po vseh zapisih v medijih resnično ustvarja takšna slika. Iskreno seveda upam, da je lahko prav to tista točka, ki Petri še manjka (in jo uspe dograditi) na njeni poti do nesporno prvega mesta v tej športni panogi na svetu.

Seveda pa velike čestitke za bronasto medaljo, morda edino, ki jo bo naša ambiciozna ekipa osvojila na teh igrah.

P.S.: In ja, seveda se to stališče ujema tudi z nekaterimi (sicer redkimi) komentarji drugih na forumih.

  • Share/Bookmark

17.02.2010

Afternoon thinking

Zapisano pod: miks — andee - 17.02.2010

Naj bom tokrat (nehote) malo bolj poetski, glede na trenutna razmišljanja: koliko neizraženih misli in koliko presekanih občutkov se nabere v nekih precej blesavih dolgih letih. Nič več kot to in brez kakršnih koli nameravanih posledic, zgolj misli in občutkov, ki jih preprosto ne moreš ali smeš podeliti. Ampak verjetno res hodimo po svetu vsak zase, kot monade.

Vem, da me verjetno bralci ne boste razumeli, naj bo to še en od mojih izpadov tule na blogu. Prav gotovo vsaj zaenkrat to ne bo postal prostor mojih osebnih izlivov, čeprav so blogi verjetno namenjeni prav temu.

Še to: danes sem prevzel super projekt, raziskoval bom (sicer zaenkrat bolj ljubiteljsko) bosensko zgodovino, skozi kiparske portrete prijatelja. Upam, da nastane kaj ‘publishable’, kot bi verjetno rekel moj koordinator študija.

  • Share/Bookmark

15.02.2010

‘Žižek in Mrkaić’ na blogu Financ

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 15.02.2010

Pozdrav,
samo obvestilo, da so petkovo objavo s tega bloga objavili tudi na blogu Financ: http://www.finance.si/blog/10/503. Žal po mnenju urednika prispevek zamuja in ni dovolj aktualen za časopis, so pa odprti za objavo naslednjih prispevkov, če bodo bolj ažurni. Ok, brez komentarja… Bom pač drugič moral prej reagirati.

  • Share/Bookmark

14.02.2010

O pojmu kultura: poskus neke razmejitve

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 14.02.2010

Naj bo tale zapis za spremembo malo bolj kulturološko/sociološko/antropološko obarvan. Skušal bom zapisati nekaj misli, ki sem jih v zadnjih urah (so pa gotovo tudi posledica dolgotrajnega, žal več let trajajočega dela na moji kulturološki diplomi na FDV) sproduciral na temo pojmovanja kulture. Že vnaprej opozarjam, da bodo morda še bolj radikalne kot so bili prejšnji zapisi. Ampak gremo naprej.

Pojem kulture je, kot se v znamenitem izreku zapiše očetu kulturologije Raymondu Williamsu, eden treh najbolj zapletenih pojmov v angleškem jeziku (upam, da sem tole prav citiral). V sodobnih teorijah kulture, vsaj tistih, s katerimi sem se sam srečeval, se žal ta izrek po mojem mnenju uporablja za to, da se pravim definicijam kulture, ki bi bile sposobne zajeti kulturo v vseh njenih pomenih in celovitosti, raje izogne in se na to vprašanje dejansko odgovori samo tako, da je kultura pač večznačen pojem, da obstaja n (n>100) definicij kulture, in tako naprej. Ali je to edini možen odgovor na to vprašanje? Ali res ne moremo bolj jasno povedati (ali vsaj razmejiti), kaj kultura je?

Sam sem se nekaj zelo burnih in intenzivnih mesecev med pisanjem diplome ukvarjal z Luhmannovo sistemsko teorijo (kot bralci bloga zdaj že veste). V Luhmannovi sistemski teoriji je kultura preprosto oznaka za semantične vezi med podsistemi. Za razliko od nje je umetnost kot takšna za Luhmanna samostojen podsistem, ki ga vežejo čisto posebne, zanj značilne lastnosti: koda, programi, lasten komunikacijski medij, itd. Kaj bi bil skratka moj predlog in povezava Luhmannovega pojmovanja kulture/umetnosti in običajnega kulturološko/antropološkega gledanja na kulturo?

V slednjem, kulturološkem pojmovanju, lahko na kulturo gledamo večplastno: po eni strani je to način življenja neke skupnosti (iz česar izhaja večina antropološke tradicije (upam, da tega ne bere katera mojih bistveno bolj kompetentnih kolegic:)) in tudi sam Williams), po drugi strani govorimo o množični, popularni in ljudski kulturi (kot nasprotju t.i. visoki kulturi), potem lahko govorimo o subkulturah, in na koncu pride še tisto, čemur v klasičnem smislu pravimo umetnost (npr. arhitektura, ples, kiparstvo, glasba, slikarstvo, književnost, film). Gotovo sem še na kaj pozabil.

In kaj je zdaj končno moj predlog in bistvo tega zapisa? Vprašam se, ali imata kultura v antropološko/Williamsovskem smislu in umetnost/kultura v smislu množične ali elitne umetnosti sploh karkoli skupnega? Takšnega namreč, da bi potrebovali enoten pojem, in ju ne moremo jasno razmejiti? Ali ni (tudi) v množični kulturi vendarle prisoten primaren estetski element, karkoli že označuje – rock glasbo, stripe, trač literaturo, popularne filme? Kaj tako neločljivo skupnega ima torej množična kultura z kulturo kot načinom življenja, da ne moremo govoriti npr. o pojmu množične umetnosti, da bi pojmovali ta fenomen? In ali ni bolj logično govoriti na eni strani o umetnosti, kot tisti, ki ima primaren estetski element, in se predvsem veže na konkretno, določljivo dejavnost, ki jo nek posameznik ali skupina počne (npr. vaja rock banda), in na drugi strani o kulturi kot tisti, ki označuje način življenja neke skupnosti. In ali ni na ta način tudi (končno) zelo jasno razmejen pojem kulture in odpravljen kot tisto ‘nedoločljivo’ in ‘zapleteno’, o čemer je pretežko sploh govoriti? Ali ni ravno v dosedanjem nerazlikovanju in zamegljenosti te konceptualne razlike osnovni problem (dosedanje) zapletenosti pojma kultura?

Vem, da tukaj tvegam večino svoje kredibilnosti na kulturološkem področju, ampak bom vseeno zelo vesel, če kdorkoli z Blogosa, kjer piše kar nekaj avtorjev, ki po vsakdanji profesionalni plati zelo dobro poznajo različne koncepte kulture, odgovori na ta zapis, ki je seveda zaenkrat bolj intelektualni poskus.

Mimogrede, prejšnji zapis o Mrkaiću in Žižku je bil že (rahlo predelan) poslan na Finance v morebitno objavo.

P.S.: Odločitev je padla – tole razmišljanje bo objavljeno v družboslovni periodiki.  Še vedno pa bom vesel komentarjev.

  • Share/Bookmark

12.02.2010

Žižek, Mrkaić, podstavljanje bomb pod CD in kulturna ekonomika

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 12.02.2010

Naj bo tole replika na dogajanje na nedeljski proslavi, s katere sem se na žalost (ali na srečo) uspel izmuzniti po govoru Mirana Zupaniča, ki je pobudil veliko odmeva v slovenski javnosti. Blogerski kolega Peter Štrovs dogodek opisuje takole: ‘Zupanič je dobro omreženemu avditoriju prekrasno serviral Žižka – bil je res čudovit moment. Kasneje pa je povedal tudi, da je treba bolj brcati. Tudi to je bilo lepo poslušati’.

Kaj povedati o povedanem v tem govoru (in zakaj sem zapustil proslavo)? Najprej o misli Slavoja Žižka, da bi namreč bilo zelo koristno za slovensko kulturo, da bi pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili bombo. Najbrž zdaj vlada mnenje, da je ta misel zelo lucidna, pronicljiva, pomembna in provokativna (kar verjetno že mora biti, da jo na takšnem mestu izpostavi eden osrednjih govorcev na osrednji slovenski kulturni prireditvi). Naj kot bloger izrazim zgolj svoje mnenje, da se mi njen domet ne zdi posebej daljnosežen. Seveda je s trditvijo javno izraženo zelo odkrito in nekonvencionalno mnenje in morda še izrečeno nekaj, kar si noben ne upa (ali želi) povedati, vendar po mojem mnenju resnične vsebine, ki bi nam povedala kaj posebej relevantnega ali novega o stanju slovenske kulture v tej trditvi žal ni. Verjamem in vem pa (oz. je to očitno), da lahko iz misli Slavoja Žižka vzamemo bistveno bolj lucidne in pomembne trditve. Čeprav to še ne pomeni, da bi se z njimi tudi strinjal.

Morda še kratka razlaga: kolikor razberem (vendar prosim tiste, ki to bolje razumejo za popravke) je osnovna vsebina misli ta, da bi bilo zanimivo, če slovenskih kulturnikov ne bi bilo oz. bi jih iztrebili, in bi s tem končno opozorili na pereče probleme v stanju slovenske kulture (na katere tudi ti, v primeru eksplozije pokojni kulturniki ne znajo ali želijo opozoriti). Spoštovani gospod Zupanič: na te probleme opozarjamo ali opozarjajo skoraj vsi, ki delujejo na tej sceni že vsa ta leta. Resnični problem je to, da se teh opozoril ne sliši (kot trdite tudi vi) ali hm, morda pa vendarle še v čem. Pa poglejmo naprej.

Moje osebno mnenje je, da je lucidno in pomembno misel za področje kulture v svoji kolumni iz leta 2003 postavil ekonomist in fizik Mićo Mrkaić. Preden prenehate brati ta blog in/ali s piscem obračunate kot nerazgledanim kulturnikom, neoliberalno zverjo ali čem podobnim, naj takoj povem, da se z Mrkaićem ne strinjam glede odgovorov na njegovo zloglasno vprašanje. Kot se seveda tudi s podstavljanjem bomb sam (in verjamem, da še kdo) ne strinjam. Je pa vredno pogledati tako njegovo vprašanje, kot morda odgovor nanj, za katerega lahko rečem, sodeč po osebnem mnenju nekaterih vodilnih svetovnih kulturnih ekonomistov, da je lahko zdaj precej trdno postavljen.

Mrkaićevo vprašanje (ki ga imam za zelo pomembnega oz. prvotnejšega od Zupaničevih nedeljskih vprašanj) je šlo takole: ‘Subvencioniranje kulture je smiselno le, če imajo kulturne dejavnosti eksternalije, to je, če družbene koristi ‘proizvodnje’ kulture presegajo plačilo, ki ga za svoje storitve dobijo ‘kulturni delavci’. Vprašamo se lahko, kjer so dokazi o teh eksternalijah – ali je kultura res javna dobrina?’ (iz članka v Financah dne 15.5.2003).

Vprašanje torej, na katerega bo vsakdo, ki želi dejansko upravičiti financiranje svojega projekta v očeh raznih ministrstev (denimo in najpomembneje: ministrstva za finance in različnih gospodarstvenikov / sponzorjev, ki jih seveda govoričenje o usodnem pomenu kulture za narodno bit prav in zelo zelo malo zanima!) naletel slej ko prej. Kje so torej eksternalije oz. stranski učinki kulture, zaradi katerih je potrebno, da kulturne dejavnosti podpira država in druge javne institucije. Najprej nekaj o pojmu eksternalij, ki so v prvi vrsti ekonomski pojem. Z njimi v ekonomiji označujemo učinke, ki jih imajo neke dejavnosti na svoje okolje, na ljudi, ki niso neposredno udeleženi v porabi te dobrine ali dejavnosti. Če želimo financiranje kulture upravičiti na ravni javnih institucij, moramo seveda pokazati, da kultura ni zmožna preživeti na trgu, kot se danes rado ponavlja. In naj takoj povem, da to tudi dejansko drži (torej, da kultura potrebuje javne subvencije), tudi v luči ekonomske teorije! Po mojem vpogledu seveda.

V jeziku ekonomske teorije moramo torej pokazati, da imajo kulturne dejavnosti (pozitivne) eksternalije, torej, da imajo dejansko pozitivne učinke za okolico, kjer potekajo. Spet nekaj, kar se bo sicer marsikomu zdelo bogokletno in samoumevno, vendar žal (ali na srečo!) marsikomu, denimo delavki v trgovini, uslužbencu v banki ali kakšnemu pohlepnemu poslovnežu (in mnogim drugim!) to seveda ni samoumevno. Če želijo kulturne dejavnosti dobiti njihov, t.j. davkoplačevalski, javni denar, naj to tudi dokažejo. Tako vsaj je trdil Mrkaić. Poglejmo naprej.

V kulturni ekonomiki je vrednost kulture (kot sem že nekajkrat pisal) sestavljena iz treh sestavin: neposredne tržne oz. uporabne vrednosti, ki jo meri denimo višina vstopnice na kulturno prireditev, skratka vrednost, ki jo plača (v ekonomskem jeziku) vsak uporabnik dobrine, v našem primeru kulturnega dogodka. Če bi se zgodba tu zaključila, ima Mrkaić seveda prav – v tem primeru naj gre kultura na trg in naj zanjo vsak plača toliko, kolikor mu je vredna njena uporaba / konzumpcija (spet ekonomski termini, ki mi jih bo kdo morda zameril, uporabljam jih zaradi lažje razlage). Vendar se zgodba v jeziku kulturne ekonomike tu še zdaleč ne zaključi. Vsak kulturni artefakt ima seveda še številne druge vrednosti, ki jih lahko zajamemo z dvema drugima konceptoma: vrednosti neuporabe in kulturne vrednosti. O slednjih ne bom veliko govoril, ker je razprava o njih in načinu njihovega vrednotenja na področju kulturne ekonomike sicer zelo živa, vendar predvsem zelo neizdelana. Za našo razpravo zadošča (in je ključen) tisti tip vrednosti z najbolj smešnim imenom: vrednosti neuporabe.

Vrednosti neuporabe, o katerih pišeta v znanem, v slovenščino prevedenem delu Muze na trgu ekonomista Frey in Pommerehne, merijo prav vrednost neke dobrine kot javne dobrine, public good. Frey in Pommerehne te vrednosti razdelita v pet kategorij: 1) opcijska vrednost; 2) vrednost obstoja; 3) zapuščinska vrednost; 4) prestična (oz. identitetna) vrednost; 5) izobraževalna vrednost. V primeru, da dokažemo, da ima kultura vrednosti neuporabe, je seveda zgodba v ekonomskem jeziku zaključena: to pomeni (in to te vrednosti merijo), da ima kultura vrednost tudi za tiste, ki je neposredno ne uporabljajo, in je zato tudi v ekonomskem jeziku vredna podpore javnih institucij.

Dokazov za to pa seveda v kulturni ekonomiki mrgoli (seveda pa bi bilo zelo koristno in pomembno odpreti razpravo o tem). Študije kontingenčnega vrednotenja, ki so kot edino znano sredstvo zmožne meriti te vrednosti (o tem piše celo denimo znani libertarni teoretik Richard Epstein), so v kulturni ekonomiki v zadnjih letih prevladale kot osnovno sredstvo vrednotenja učinkov kulturnih dogodkov na okolje, kjer potekajo. Prvo takšno študijo sta opravila kulturna ekonomista Throsby in Withers in jo objavila leta 1986. Izvrstna študija, ki jo sam rad citiram, je predvsem delo danske ekonomistke Trine Bille Hansen, ki je vrednotila vrednost danskega kraljevega gledališča v Koebenhavnu. Kot zapiše Bille Hansenova (in o tem obstaja na tem področju, po mojem vpogledu skoraj enoten konsenz), je edini način vrednotenja eksternalij, ki jih imajo kulturne dejavnosti za prebivalce, prav vrednotenje vrednosti neuporabe in kontingenčno vrednotne študije, ki to merijo. Njene ugotovitve? Z zelo natančno opravljeno metodološko študijo je ugotovila, da vrednosti neuporabe predstavljajo kar 64 % celotne vrednosti gledališča v očeh danske javnosti (pri čemer ni upoštevana opcijska vrednost, ki je navadno zelo pomemben del vrednosti neuporabe). Njen sklep (povzemam): Če želimo upravičiti dejanske subvencije kraljevemu gledališču, se to seveda da in je mogoče, vendar zgolj in samo z upoštevanjem vrednosti neuporabe (non-market benefits), z upoštevanjem katerih pridemo do malce večje vsote, kot je dejansko namenjena temu gledališču. Potrebno je dodati, da, vsaj običajno, upoštevanje vrednosti neuporabe privede do precej večje vrednosti kulturnih projektov, kot je njihova dejanska podpora (vendar seveda spet: ne nujno).

Zakaj je to vprašanje pomembno in zakaj se neposredno povezuje z Zupaničevimi vprašanji, in seveda zakaj je nanj potrebno odgovoriti najprej? Moje mnenje je, da je odnos javnosti do kulture dvojen, razklan, ambivalenten: del javnosti (žal manjši del) kulturo podpira in se strinja z večino tega, kar je bilo povedanega v Cankarjevem domu. Vendar pa drugi, večinski del, manj vezan na kulturo kot takšno, pri uresničevanju odgovorov na Zupaničeva vprašanja vpraša natanko tako (ali pa največkrat še bistveno hujše!) kot Mrkaić: zakaj podpreti kulturo? Zakaj zgraditi NUK pred kakšno drugo zgradbo? Zakaj podpreti zakon o kakšni kulturni pobudi pred zakoni o bolnikih z rakom ali šolskih institucijah? Zakaj podpirati kulturno ustvarjalnost, ustvarjalce in kulturne dejavnosti nasploh? V luči odgovorov na ta vprašanja se mi zdi bistveno najprej zaključiti debato z libertarnimi dvomi v upravičenost subvencioniranja in podpiranja kulture.

Kaj reči za naš sklep? Preden pričnemo razpravo o pomembnih (čeprav stokrat ponovljenih) vprašanjih, ki jih je izpostavil Zupanič, je potrebno razčistiti odgovor na vprašanja, ki jih je postavil Mrkaić. Žal je tudi odnos do tega vprašanja, njegovega avtorja in celotne razprave, ki je potekala v tem prostoru pokazal na odnos, ki ga kulturniki pokažejo, ko si kdo upa zares razmišljati o takšnih vprašanjih in kdaj tudi podvomiti o svetosti kulture in nevprašljivosti njenega usodnega pomena za slovenstvo. Zato preden pričnemo razpravo o izpostavljenih, predvsem operativnih vprašanjih, najprej počistimo, kar je bilo povedanega v preteklosti. Na tak način bo tudi širša javnost na kulturo in kulturnike gledala v povsem drugi, svetlejši luči, ki si jo gotovo zaslužijo (in zaslužimo), in bo izvedba vseh omenjenih projektov gotovo lažja.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |