V krizi smisla tiči misel






         

24.04.2010

Jonah Goldberg – Capitalists and Socialism

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 24.04.2010

V kratkem odmoru med branjem študijske literature, objavljam tale zapis, ki je do mene prišel prek okrožnic Cafe Hayek, http://cafehayek.com/. Čeprav so besedila, ki jih objavlja Don Boudreaux, zelo velikokrat precej zaletavo libertarno (ali, če hočete, neoliberalno :) ) napisana, pa objavljam nekaj izsečkov, ki so jih tudi avtorji Cafe Hayek (predpostavljam, da kar sam Boudreaux) povzeli po članku Capitalism vs. Capitalists, objavljenem na http://www.aei.org/article/101956. Morda je poučno še enkrat prebrati misli, ki jih pri nas upravičeno ponavljajo pripadniki Mrkaićevega kroga:

‘If by “capitalist” you mean someone who cares more about his own profit than yours; if you mean someone who cares more about providing for his family than providing for yours; if you mean someone who trusts that he is a better caretaker of his own interests and desires than a bureaucrat he’s never met, often in a city he’s never been to: then we are all capitalists. Because, by that standard, capitalism isn’t some far-off theory about the allocation of capital; it is a commonsense description of what motivates pretty much all human beings everywhere.

And that was one of the reasons why the hard socialism of the Soviet Union failed, and it is why the soft socialism of Western Europe is so anemic. At the end of the day, it is entirely natural for humans to work the system–any system–for their own betterment, whatever kind of system that may be. That’s why the black-market economy of the Soviet Union might have in fact been bigger than the official socialist economy. That is why devoted socialists worked the bureaucracy to get the best homes, get their kids into the best schools, and provide their families with the best food, clothes, and amenities they could. Just like people in capitalist countries.

Socialism is a system based upon an assumption about human nature that simply isn’t true. I can design a perfect canine community in which dogs never chase squirrels or groom their nether regions in an indelicate manner. But the moment I take that idea from the drawing board to the real world, I will discover that I cannot get dogs to behave against their nature–at least not without inflicting a terrible amount of punishment. Likewise, it’s easy to design a society that rewards each according to his need instead of his ability. The hard part is getting the crooked timber of humanity to yield to your vision.

And it’s also why the problem with capitalism is capitalists. Some people will always abuse the system and take things too far. Some will do it out of the hubris of intellect. Some will do it out of the venality of greed.

I bring all of this up because many in Washington seem convinced that the solution to the problem with capitalists is always less capitalism. To be sure, a free-market society is in some sense a government program. The government must prosecute criminality, enforce contracts, and demand that the rules be observed. Few lovers of free markets are so laissez-faire as to want to strip the government of its role as referee.

But few should want the ref to suit up and play the game.’

Za konec bi dodal še nekaj kratkih opazk. Povedano se je tudi meni dolgo zdelo točen opis, in vsekakor sem še vedno mnenja, da je zelo koristen v poplavi kvazi-levičarstva v Sloveniji. Torej nekaj precej zdravih in prizemljenih misli, ki veliko bolje opišejo bistvo družbe, kot jo živimo, kot pa blodnje naših levičarskih teoretikov. Zakaj govorim o kvazi-levičarstvu, je verjetno tudi že jasno iz mojih preteklih zapisov: sam sem veliko bolj nagnjen k levičarskim kot desničarskim (npr. konzervativnim) vrednotam. To pomeni, da mi je veliko bližje družbena skladnost, pravičnost, pomoč socialno šibkejšim, spremembe in revolucije v sistemu, kot pa ohranjanje statusa quo, zagovarjanje vloge katoliške Cerkve kot ključne družbene institucije, nenehno podajanje v ‘kulturni boj’ in opletanje s povojnimi poboji in domobranstvom namesto poskušanja doseči spravo s temi dogodki iz preteklosti. Vendar način, na kakršnega k družbenenemu razmišljanju pristopajo naši levičarji, me žal samo odbije in potisne v iskanje drugačnih zgodb, drugačnih avtorjev, drugačnih razlag družbenih dogajanj. Nenehno kritiziranje in negodovanje nad sistemom, v katerem živimo, brez kakršnega koli resnega namena razumeti njegovo delovanje tudi z drugačnih pozicij, kot so ‘naše’, nenehno politično in lobistično delovanje za uveljavljanje svojih pogledov (kaj hočete, vse je pač politično…), kjer v primeru, da se dejstva ne ujemajo s teorijo, pač toliko slabše za dejstva… Jah, vse našteto zelo močno prispeva k temu, da pač nekateri radi beremo vrstice, kot so zgornje. Ker so bistveno bolj realne, trdne, utemeljene, in predvsem bistveno bolj odprte do drugačnih, različnih pogledov. Verjetno zato, ker preprosto stojijo na trdnejših tleh, in jim ni treba biti prestrašen, da jim bo kdo z drugačnim videnjem ‘porušil njihovo življenje’.

Zato sam v zadnjem času (vsaj sam pri sebi) bistveno bolj iščem način, kako ekonomski in luhmannovski pogled, ki sta oba, vsaj v prevladujočem smislu, res bolj desne provenience, uporabiti za grajenje in razlago družbe, ki bi upoštevala omenjene levičarske vrednote. Zato me tudi zgornji tekst ne prepriča več, vsaj ne povsem. Je pa gotovo in žal še vedno zelo koristen za slovensko situacijo, ki potrebuje predvsem veliko zdravega (a ne gradualističnega) razuma, predvsem pri ekonomskem odločanju.

  • Share/Bookmark

Utrujena sobotna/petkova noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 24.04.2010

YouTube slika preogledaPo postavljanju rekordov ob vračanju domov iz službe, objavljam tole svojo redno glasbeno rubriko. Čeprav imam rahel občutek, da pretiravam s pop glasbo, in bi že zaradi sebe samega rad počasi prešel k bolj jazzovsko usmerjeni glasbi, ki jo verjetno bolje poznam in razumem, pa ne morem kaj, da ne objavim tegale spota, ki ga vseskozi poslušam in vrtim v zadnjih dneh – Defmen feat. Tangels: Kaj in kam. Če naj povem svoje mnenje, se mi zdi, da so Tangels zelo podcenjena skupina pri nas, vsaj sodeč po njihovih nastopih v Piramidi, ki so bili naravnost odlični, v primerjavi s siceršnjimi glasbenimi točkami v tej oddaji, pa tudi s siceršnjo ravnijo podobnih skupin pri nas. Torej, kar tako naprej, Raay in druščina. Dejansko je večina slovenskih pop skladb, ki so mi v zadnjem času všeč, Raayjevo delo. Sicer priznam, da ne poznam njegove zgodbe in tudi ne dovolj dobro slovenskega pop-konteksta, ampak imam občutek, da ima fant vsaj v glasbenem smislu glavo na pravem mestu.

  • Share/Bookmark

17.04.2010

Ob kritiki razstave Hermana Pivka – kritika kritike

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 17.04.2010

Najprej pogled likovnega kritika Andreja Medveda ob razstavi Hermana Pivka v Galeriji Lože Koper:

‘Razmišljanja o bistvu fotografskega posnetka

Pri fotografskem posnetku – sodobnem ali tradicionalnem – gre za več načinov gledanja in »branja«. Foto-podoba je identična s predmetom, ki ga upodablja, se pravi da je tavtološka. Čas, ki se ujame v posnetek, je bistveno drugačen, kot so časi v drugih likovnih zvrsteh; in pa razmerja (notranja, intimna in zunanja, transobjektna), ali če hočete: »načini distanciranja” v času in prostoru, ki jih v vzpostavimo v današnjem gledanju fotografij, tj. v hipnem gledanju nazaj, so v temelju drugačni. S povsem izvirnimi učinki v odnosu fotograf-posnetek-naš pogled.

Lacan na primer (v XI. knjigi zbranih del) ostro ločuje funkcijo očesa in pogleda. Videno (vu) je, pravi, pred tistim, kar nam je dano-v-pogled (donné-à-voir). Podoba ali fotografska slika lahko deluje kot »zaslon«, v katerem se subjekt – opazovalec – gleda in se vidi kot v zrcalu. Oko je vrnjeno očesu. Pogled pa seže dlje, za sliko, v prostor Drugega, v prostor Nezavednega in Želje; v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem. Pogled presega videz, ki ga slika fotografska podobitev.

V tem smislu zdaj razumemo tudi posnetke Pivkovih posnetkov kakor izvirne točke za pogled; ne pa kot »realistične« podobe. Zgradba pogleda je obrnjena, se pravi retrogradna. Fotografija govori iz sebe, iz nótranjosti svoje podobitve, nikakor pa iz površine, kot predmetnost. In niti zaradi fotografove »izbire«; čeprav gotovo avtor pripomore, da se v sliko ujame notranji pogled. Gib roke, ko se sproži in odpre zaklop, gib, ki se zdi povsem mehanski, v resnici (so)ustvarja sporočilo fotografskega posnetka; naj bo to čista likovnost kot taka ali navidez zameglena spaka.

Fotografija je skrajno senzibilen instrument, ki omogoča izostren in skoraj rentgenski vpogled, nekakšno introspekcijo stvari. S filmom je v temeljni razliki, saj filmske podobe v trenutku omeglijo, izginejo in izpuhtijo. Film je gibanje, minljivost slike, ki se izteka v našo podzavest, v čustvena vozlišča; neponovljiva, bežna. Fotografija pa »postavlja« likovnost stvari, katerih se dotika, v časovnost, ki je povsem drugačna. V njej je čas zaustavljen, otrpljen v večni hip: trenutek, ki ga skoraj ni, postane večen. In v tej časovni meji – omejitvi, ničli . »zagledamo« dogodke, ki jih v resnici ne zaznamo. Zato je realizem fofografskega posnetka povsem različen od resničnosti in realizma v slikarstvu. Kajti slikar nikoli ne ujame ničnega trenutka; ga niti ne zazna.

Andrej Medved’

Besedilo sem po naključju in ker se trudim spremljati dogodke s področja likovne umetnosti, prebral pravkar. Kaj imam spet za pripomniti ? :) Pri razumevanju fotografske umetnosti torej moramo ločiti med videnim in danim-v-pogled. Sicer precej očitna, vsaj na prvi pogled rahlo trivialna distinkcija, čeprav sem prepričan, da je v Lacanovih delih bolje in bolj poglobljeno opredeljena. Vendar je precej resen problem zgornje kritike po mojem naslednji: Ali se ne da z njo utemeljiti KATEREKOLI fotografske razstave? Ali ni povedano preprosto lastnost fotografije, pa tudi katerega koli realistično zasnovanega likovnega (ali katerega koli drugega umetniškega) dela? In ali se ne da s povedanim opravičevati tudi recimo razstave poročnega fotografa (čeprav so večinoma tudi te mojstri, in to uporabljam zgolj v namen prikaza), ki je recimo mojster obrti, veščine fotografije, njegovo delo pa ima zgolj in samo uporabno funkcijo? In nima nikakršne zveze s tem, kar naj bi umetnost bila, torej poigravanjem na meji možnih svetov, igranjem na meji medij/forma, sporočanjem nekih globljih,bolj kompleksnih in sporočilno bolj močnih in nenavadnih občutij. Ali se ne da z Lacanovo razliko reči, da so tudi poročne fotografije vrhunski umetniški izdelki, ki (podobno kot Medved vidi Pivkove) za navidez realistično podobo skrivajo ‘pogled v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem’.

Skratka, če Medved ne utemelji, kaj je razlika med Pivkovim skritim pogledom, in morebitnim skritim pogledom na kateri koli fotografiji domačega mojstra, nam ni povedal takorekoč ničesar. Zgolj dejstvo, da so na razstavi fotografije, in ne recimo kipi ali knjige. Zelo pomembno sporočilo, res vredno zapisa in branja! Hvala za to pomembno opažanje, Andrej Medved, za vse tiste, ki so doma morda pozabili očala. Ali pač?

  • Share/Bookmark

16.04.2010

Nikoli sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 16.04.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogledaTole je bilo v osnovi namenjeno objavljanju v soboto zvečer, ampak me vedno prime prej ali kasneje… Skratka, danes primerjava dveh francoskih bendov z vsaj nekoliko podobnima pesmima. Primerjava, ki me malce spominja na besede prijateljice iz Beograda, ki mi je nekoč povedala, da tam Bajaga velja nekaj za srednješolce, Đorđe Balašević pa za študente in ‘intelektualce’. Podobno so tudi meni Gipsy Kings (zelo) zaznamovali srednješolska leta, skupine, nekoliko podobne Zelenim zamurklam, pa sem več poslušal na faksu in kasneje. Čeprav iskreno rečeno, ene in druge še vedno rad poslušam, odvisno od trenutka.

Še podatki:
Gipsy Kings: Bamboleo (zelo dobra live verzija)
Les Negresses Vertes: Sous Le Soleil de Bodega.

  • Share/Bookmark

14.04.2010

Sah, Stiglitz 1986: Kdaj je tržni kapitalizem učinkovitejši od hierarhičnih struktur?

Zapisano pod: Ekonomija, Politične 'analize' — andee - 14.04.2010

Objavljam samo referenco, do katere sem se dokopal pri študiju – prispevek Raaja Kumarja Saha in Josepha E. Stiglitza (v svojem pred-nobelovskem času) o učinkovitosti ekonomskih sistemov, iz American Economic Review 1986: http://ideas.repec.org/a/aea/aecrev/v76y1986i4p716-27.html. Downloadable na spletni bazi JSTOR. 

Glede na vir, prek katerega sem prišel do članka, in glede na v kratkem prebrani članek, avtorja vrednotita prednosti hierarhije oz. centralizirane strukture (primer komunizma) in poliarhije oz. decentralizirane strukture (primer tržnega modela kapitalizma). Ugotovitve so zelo zanimive. V statistiki ločimo napake tipa I (ko zavrnemo dejansko pravilno trditev) in tipa II (ko sprejmemo dejansko napačno trditev). Avtorja v analizi pokažeta, da hierahični model zmanjšuje napake tipa II, torej je v njem težje priti skozi s slabimi projekti, verjetno torej zvišuje ‘kvaliteto’, medtem ko je v poliarhičnem modelu zmanjšana verjetnost napak tipa I, torej zavrnitve dobrih projektov. Torej (to lahko verjetno opazimo tudi dejansko) je v demokraciji oz. v bolj svobodni, razpršeni, ‘tržni’ strukturi, večja možnost, da svoj projekt razvijete, in je več možnosti za raznolikost projektov. V nasprotju s tem je v hierarhičnih, centraliziranih modelih preprosto težje ‘priti zraven’, ali v ekonomskem jeziku, obstajajo bistveno večje vstopne ovire. Je pa morda/najbrž bolj poskrbljeno za ‘kakovost’, ki tako skrbi nekatere naše dušebrižnike.

Skratka, realnost je seveda nekje vmes, in to je pomankljivost članka, ki se je avtorja zavedata, in je bila po mojem sicer zaenkrat zelo skopem pregledu v kasnejših odzivih na članek temeljiteje obravnavana (za več podatkov boste morali ali počakati, ali pa napraviti lasten research). Nudi pa številne možne vzporednice, poleg očitne na komunizem in kapitalizem:

- Nič čudnega, da v razcvetu kapitalizma pride do ‘konca metanarativov’, konca velikih zgodb in ideologij (hm, ali res?). In do (kao) konzervativnih stališč postmodernistov, ki jih nič več ne zanima ‘boj za osvoboditev proletariata’, in podobne v tem času močno relativizirane floskule, velike zgodbe. Zakaj? Ker je to preprosto do skrajnosti radikalizirano stališče iz našega članka, torej da je v dobi tržnega kapitalizma osnovna vrednota (in prednost) demokracija, svoboda, razpršenost, heterarhičnost družbe. In torej večja možnost (morda večja kot kdajkoli poprej in kasneje), da uresničimo svoj projekt. American dream torej.

- Če je osnovni cilj, ki ga želimo v neki organizaciji doseči, zgolj in samo kvaliteta, je boljša struktura hierarhija. Zgledi vodenja in dirigiranja orkestrov in podobnih struktur govorijo svoje.

- Najverjetneje pa sta oba tipa modelov zgolj skrajnosti. V realnosti sta nam najbrž pomembna tako kvaliteta, kot dostopnost, zato je zanimivo vprašanje predvsem ovrednotenje v članku predstavljenih trditev skozi vsakokratni kontekst in cilje organizacije, projekta, strukture. Vrednotenje tudi ali predvsem v smislu merjenja, ki nam lahko da najboljšo (ali vsaj čimbolj točno) informacijo o tem, katero strukturo v dani situaciji (organizacijski, politični) izbrati za dosego željenih rezultatov.

- Še opazka, da je zanimivo, da je prav Stiglitz kasneje postal eden najglasnejših in najbolj znanih kritikov tržnega modela, in tudi Nobelovo nagrado dobil za raziskovanje situacij z asimetričnimi informacijami kot pokazateljev nezadostnosti čistega, neoklasičnega modela popolne konkurence.

- In še opozorilo, da je model obravnavan na primeru zelo preproste, dvocelične organizacijske strukture, in da so ga šele kasnejši avtorji razvili za bolj kompleksne sisteme.

Toliko, kot nekakšno delovno poročilo in zapis. Morda me bo kdo, ki to področje pozna bolje, dopolnil ali popravil, bom vsekakor vesel.

  • Share/Bookmark

11.04.2010

Phillippe Perrin in gangsterska estetika

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 11.04.2010

Po službeni dolžnosti prejemam okrožnice Galerije Maeght iz Pariza. V svoji novi izdaji obveščajo o razstavi umetnika Philippa Perrina v Evropski hiši fotografije (Maison Européene de la Photographie; upam, da je slovenski prevod pravi): http://www.maeght.com/galeries/artiste_detail.asp?id=74. Gospod Perrin ustvarja na tematiko gangsterske, rapovske in boksarske estetike, v njegovih delih pa prevladujejo različni kosi hladnega orožja, konice nabojev, bodeče žice in podobno. Zaradi mene – super! Zakaj pa ne, dokler gre za umetnost (celo če bi šlo za kak upravičen(!) teroristični razlog, morda ne bi imel nič proti). Vendar je prva asociacija oz. predstava, ki me je prešinila, podoba njegove morebitne razstave v Ljubljani in odzivi kritikov nanjo. Predvidevam oz. sem kar prepričan, da bi šlo za nekakšno glorificiranje uporništva, ‘uporniških’, ‘alternativnih’, ‘avantgardnih’, ‘provokativnih’ umetniških praks.

Ko pogledam na Perrinove fotografije, pa se me ne dotakne popolnoma nič na njih. Pusto slikanje orožja in drugih pretepaških tematik. Ali je to zato, ker nisem umetnostni zgodovinar, pač pa odpadniški kulturolog in would-be ekonomist in ničesar ne razumem? Provokativnosti, svežine (akhm), revolucionarnega in subverzivnega naboja tovrstnih umetniških snovanj? Ali pa je to zgolj zato, ker dejansko ne sporočajo tako rekoč ničesar, razen precejšnje/povsemšnje izpraznjenosti sodobne umetnosti?

In zato skakanja v zrak vsakič, ko kdo upodobi karkoli, kar vsaj na daleč spominja na provokativnost Duchampove poteze z razstave v New Yorku 1917, ko je na razpis prijavil navadni straniščni pisoar? Koliko let je od takrat? Khm, jih bo že sto kmalu… Mi pa še vedno ujeti v isti vzorec, kot bi verjetno dejal kipar Jiri Kočica. Čeprav mislim, da je morda še kaj zadaj. Denimo to, da si domišljamo, da živimo v  družbi spektakelskih dogodkov, o kateri piše in jo opisuje/napoveduje Guy Debord. Da smo ujeti v medijsko eksplodirano družbo, ki se hrani s spektakli, škandali. Ali pa vsaj gledamo nanjo skozi takšna očala. In nas zato prave spremembe, resnično pomembni, čeprav morda majhni družbeni premiki sploh ne ganejo, jih dejansko sploh ne vidimo, ali bolje, nočemo(!) videti. Kaj nas to briga. Važno je, kaj Brad Pitt je, s kom je bila včeraj Paris Hilton, koga so včeraj požrli bulmastifi (in, predvsem, kdo lahko zaradi tega leti s položaja ali bolje, koga se lahko zato znebimo in ga nosimo po zobeh). Ali, metaforično rečeno, denimo to, da nekdo v javnosti reče fuk… Z drugimi besedami, da v javnosti pokaže bodečo žico, slike pištol in krvavih trupel, se sleče, pokaže prst v kamero.

Kje je pravi point tega? Vse navedeno je sicer super, in v primeru, da bi mi to kaj povedalo, nimam čisto nič proti ničemur navedenem. Ampak ali res nismo sposobni iti vsaj korak naprej, in kljub temu, da podobne geste nosijo vedno v sebi nekaj zbujanja ugodja, jih primerno umestiti? Ali res potrebujemo umetnike, ki zmorejo le še ‘šokirati’, zmorejo le še zaletavanja v ene in iste zidove, brez vsakega sporočila, brez vsakega poskusa resnega premisleka družbe, v kateri živijo in refleksije svojega dejanskega mesta v njej. Ne pravim, da je to treba storiti prek Luhmanna (čeprav pri meni zaleže), ampak žal, na tak način, kot to počne večina sodobne umetnosti, se vsaj mene žal ne dotakne, nič več. Prav nič. In se ob podobnih naivnih poskusih zbujanja pozornosti heretično spomnim na Mrkaićeve misli: koliko časa bomo še prenašali to? Zakaj denar, ki gre za to, ne namenimo raje koristnejšim namenom? Bolj resno: kaj storiti, da se umetnost in umetniki (pa morda ali predvsem tudi kritiki!) premaknejo s svojih v sedanjem trenutku žal skoraj vedno impotentnih, brezzobih pozicij, kaj storiti, da se bodo resnično in resno lotili premisleka položaja, v katerem s(m)o in ga znali prenesti tudi v svoje delo? Ali jim je res potrebno vzeti še tisti zadnji denar (večini zadnja eksistenčna sredstva, nekaterim pa tudi udobne fotelje in hale, v katerih večinoma intelektualno spijo…), ki ga imajo sedaj? Ne vem, res. So pa to misli, ki mi jih danes zjutraj zbudi tale okrožnica in napoved razstave. Če bo dalo komu misliti, odlično. Če pa ne, pa, hej, tudi temu so najbrž namenjeni blogi – nedeljskim jutranjim onaniranjem…

P.S.: Po ponovnem ogledu Perrinovih digitalnih litografij, priznam, da rdeča zvezda na nekaterih od njih daje sporočilnost in naboj tem delom. Povezava ‘gangsterske’ estetike in levice, v kakršni koli pomenski konotaciji že. Kljub vsemu pa ostajam na povedanem v zapisu.

  • Share/Bookmark

10.04.2010

Prispevek o Luhmannovih Soziale Systeme iz nemškega Spiegla, 1984

Zapisano pod: Niklas Luhmann — andee - 10.04.2010

Za malo pavze med koncentracijo za pisanje neke precej odvečne obveznosti objavljam tale prispevek iz nemškega Der Spiegla ob izdaji Luhmannovih Socialnih sistemov, njegovega najbrž najpomembnejšega dela: http://www.spiegel.de/spiegel/print/d-13511556.html.

Prispevek je sicer iz leta 1984, ko je bilo navdušenje in zanimanje za to delo verjetno v enem svojih vrhuncev. V članku je zapisanega marsikaj, kaj lahko približa to delo širši javnosti, žal je v celoti napisan v nemščini, morda, če mi bo kdaj čas dopuščal (še nekaj časa gotovo ne) ga tudi prevedem. Predvsem mi je všeč primerjava Luhmannovega dela z umetnostjo – kot piše avtor članka, Dirk von Käsler, je Luhmann nekakšna ‘znanstvena književnost’, bolj ‘kot na analitsko znanost pa spominja na likovno umetnost, bolj kot na poskuse matematičnega analiziranja socialnih omrežij spominja na Josepha Beuysa’.

Ne vem, če bi se povsem strinjal s slednjim, mislim, da je Luhmannov jezik izjemno tehničen, vsekakor pa (zagotovo) zelo poseben, kar dela branje njegovih del posebno, vsaj na začetku pogosto lahko tudi travmatično izkušnjo. Jezik je vseskozi izjemno samoreferenčen, v skladu z naravo njegove teorije; priti, prodreti ’v’ njegovo misel pa je zelo zahtevno dejanje. Se pa, ko si enkrat znotraj, res odpre nov svet, in se marsikaj, o čemer se sicer v konvencionalnem družboslovju ne dvomi in sprašuje (ali vsaj ne najde odgovorov), pokaže v čisto novi luči.

Kot pravi sam Luhmann v sklepu omenjenega dela, z referenco na Hegla (prepisujem iz srbskega prevoda dela): ‘… i sada možemo da ohrabrimo sovu, ne moramo više u uglu da uzdišemo, već da njen noćni let započnemo. Posedujemo savete da bismo ga motrili, a znamo da se radi o izviđanju savremenog društva.’

In zdaj nazaj k moji mučni dnevni nalogi :(

  • Share/Bookmark

Sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 10.04.2010

YouTube slika preogledaPrek prijatelja iz kiparskih krogov, mladega nadarjenega bolgarskega kiparja Andreya Vrabcheva, objavljam tale video. Že cel dopoldan ga poslušam :) Super zadeva, malo aludira na Laibach in tovrstno glasbeno sceno (z upam pravim opisom industrial electronic music).

Še podatki - Miss Construction: Pornostar

  • Share/Bookmark

8.04.2010

Kurt Cobain: Misel

Zapisano pod: miks — andee - 8.04.2010

Misel s spletne strani RTV Slovenija:
‘Raje sem osovražen zaradi tega, kar sem, kot ljubljen za to, kar nisem’
(Kurt Cobain)

Resnično super misel, popolnoma opiše moje razmišljanje in doživljanje zadnjih let. Kar stopim se z njo. Brez vsake šale.

  • Share/Bookmark

4.04.2010

Vabilo in poziv – Simon Štrancar in slovenski družboslovci

Zapisano pod: miks — andee - 4.04.2010

Objavljam tole vabilo, prispelo z Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja:

————–
Gost aprilskega VIP večera bo Simon Štrancar, mladi zagnani podjetnik, soustanovitelj in direktor podjetja G-1. Skupina ambiciznih fantov je v iskanju boljše tehnološke rešitve za avtoplinski sistem, razvila sistem, ki edini na svetu omogoča vodenje vbrizga avtoplina v realnem času, česar nima nihče od konkurentov.
Poslovno priložnost je prepoznal tudi Mirko Tuš, ki je v podjetje vložil okoli pol milijona evrov.

Kako so v podjetju G-1 Mirka Tuša prepričali v naložbo, kako so v svoj prid izkoristili gospodarsko krizo in kaj pomeni upravljati hitrorastoče podjetje in še mnogo več boste izvedeli v

četrtek, 8. aprila 2010, ob 19. uri v prostorih Kiberpipe na Kersnikovi 6.

Na dogodek se prijavite na spletni strani LUI.

Ne zamudite!
—————–

Kje in zakaj to da misliti? Zakaj kaj podobnega ne beremo tudi o slovenskih družboslovcih (ali, tudi, humanistih, če hočete)? Zakaj le-ti niso podobno ambiciozni kot ekipa Simona Štrancarja, zakaj ti ne razvijajo lastnih modelov, lastnih teorij, ki naslavljajo akutne probleme sodobne družbe (ki jih mrgoli)? In zakaj se nenehno vrtimo v krogu ‘prebiranja klasikov’, nanašanja na ene in iste že stokrat obravnavane in prežvečene avtorje (naj navedem le nekaj pri nas visoko kotirajočih: Marx; Lacan; Heidegger; Foucault, Deleuze, Derrida in druščina; Levi-Strauss; Habermas in Adorno; in verjetno še kdo)? Verjetno tudi iz ideoloških razlogov, in da, žal tisti isti, ki najbolje poznajo tradicijo ‘kritike ideologije’ (in predvsem Althusserjeve teorije) postanejo najglasnejši in najzlobnejši, ko kdo skuša sesuti njihove slepe, ideološke pege. Žal, dokler bo tako, bo res edina rešitev slediti Andražu Toriju in kolegu, ki sta pred časom s svojimi inovativnimi idejami pobegnila v Veliko Britanijo, in tam v enem dnevu postala milijonarja. Oziroma pridobila za milijon evrov vlagateljev v njuno idejo, in jo takoj pričela sprovajati v prakso. Vsaj ta del zgodbe mi je ostal v glavi iz nekaterih medijev.

Zakaj torej pojem inovacije ne najde mesta v slovenskem družboslovju? Mi lahko kdo pove?

Ne bom več težil. Raje bom sklenil s pozivom: družboslovci, filozofi, ekonomisti (mi predvsem) – na delo! Na nov, svež in pomensko, ter, če se da, aplikativno bogat način razložiti probleme sodobne družbe. Čeprav se seveda bojim oz. zavedam, ob branosti bloga, pa tudi odzivnosti Slovencev sicer, da bom seveda temu pozivu sledil samo sam. No, morda je tudi to že nekaj, za začetek…

P.S.: Ker sem (ali hočem biti) ekonomist, po premisleku navajam še dva avtorja, avtoriteti, katerih vpliva se ne moremo (pa to, z vsem dolžnim spoštovanjem do njiju, moramo!) otresti: Milton Friedman (in chicaška ter avstrijska šola); ter John Maynard Keynes.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |