V krizi smisla tiči misel

Po sobotni (glasbeni) noči bom skušal po vsakem vikendu, ki ga večinoma ali velikokrat preživim v branju, ob ponedeljkih predstavljati prebrano, ali kar bo sicer zanimivega. Ne bi rad nič obljubljal, upam, da mi uspe vztrajati in vsaj občasno objaviti kaj zanimivega na to temo.

Tole, za uvod, sem preb(i)ral med vikendom: Polona Tratnik: Konec umetnosti. Genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu. Koper: Univerza na Primorskem, 2008. 480 strani.

Knjiga predstavlja tezo o koncu umetnosti, najizraziteje prisotno pri Heglu in pri sodobnem ameriškem filozofu Arthurju C. Dantu. V tem sam vidim tudi njen poglavitni prispevek za moje znanje in poznavanje – izjemno dober, berljiv, in precej podroben pregled Heglove filozofske in estetske misli, ter misli po-romantičnih in sodobnih mislecev v teoriji umetnosti. Precej izčrpno, podrobno in tudi zelo berljivo. Poslastica za vse tiste, ki se ukvarjate z umetnostjo, tako likovno (iz katere prihaja tudi avtorica sama) kot katerokoli drugo zvrstjo umetnosti, čeprav v recenziji Aleš Erjavec zapiše, da je danes pravzaprav likovna umetnost tisto merilo za druge umetnosti, v teoriji umetnosti in estetiki seveda.

Le o Eurosongu nisem v njej našel nič specifičnega :) Čeprav sta tudi področje popularnega, predvsem v povezavi s popartom (o katerem je v knjigi zelo veliko govora, kolikor se pač veže na delo Arthurja Danta), kot siceršnji obrat h kulturi, o katerem je v družboslovju (bilo) toliko govora v zadnjih desetletjih, oba vezana tudi na področje popularne glasbe, in bi se spoznanja knjige gotovo dala aplicirati tudi na Eurosong. Morda zvečer ali jutri…

V tokratni rubriki kot pričakovano nekaj o Eurosongu, temi, s katero sem se začel resneje oglašati tule. Žal pa tokrat nimam dobrih novic Slovenci smo na svojem izboru ukinili še zadnjo varovalko, ki je zagotavljala vsaj koliko toliko pravilen izbor, in ukinili deljeni sistem žirije in publike. Publika pa je tokrat namesto Čukov izglasovala Narodnozabavni rock. Kot verjetno ponavljajo (in bodo ponavljali) številni pisci te dni, je to odličen komad za podalpsko zabavo, žal očitno (ste presenečeni?) precej manj za skandinavska in evropska ušesa. No, imamo vsaj tisto, kar smo hoteli, k’neda?

Iskreno rečeno, mislim, da ob trenutnem odnosu rešitve za nas ni. Žirije, ki jih sestavljamo, so sestavljene iz dušebrižnikov, ki objokujejo minevanje časa in dobro staro slovensko popevko (morda pa pošljemo Lidijo Kodrič ali Janka Ropreta naslednjič?). Zato dejansko tudi ta varovalka, tudi če je, ni učinkovita. Sam sem sicer še vedno zelo razočaran nad lanskoletnim rezultatom Quartissima, vendar je očitno le zmanjkala tista usodna iskrica, ki jo je znala sprožiti Alenka Gotar, Quartissimo pa ne, kljub Andreju Babiću v obeh zasedbah. 

Kakorkoli, Eme letos nisem gledal, in priznam da razen zmagovalcev in odlične pop skladbe (vsaj v remiksu Defmena) skupine Tangels, ne poznam niti enega komada s tam. Da pa so tam, torej na Emi, ponovno ‘žarili in palili’ ‘talenti’, za katere do tedaj ni še nihče slišal, pa pokaže odnos, ki ga nekdo (ne vem kdo, vendar je nekdo ali kar nekaj ljudi, odgovornih za prireditev, očitno zmedenih in ne pri zdravi pameti… Ali pa so, opravičilo prizadetim, ‘gluhi, kot da bi jim slon prdnil v ušesa’) vpeljuje na to prireditev. Da se tam vsako leto pojavi četrtina slovenskih pop bleferjev, nekaj dobrih bendov, ki pa ne vedo točno, zakaj so sploh prišli tja, ter skoraj polovica ‘novokomponovanih’ pevk in pevcev, ki jih imamo čast spoznati prav tisti večer. Že drug dan pa so na poti na največji svetovni glasbeni dogodek. Razumi to, kdor more…

Kakorkoli, Eme nisem gledal in je, če bo podoben odnos, tudi le redkokdaj še bom. Na Eurosongu pa še vedno upam, da zmaga Azerbajdžan. Me pa ta tema tudi iskreno rečeno nekako ne zanima več prav zelo, razen v smislu nekih strokovnih, študijskih ugotovitev z mojih področij. Vsem vam želim obilo zabave na ‘najbolj nori zabavi leta’ v soboto. Sam pa vam puščam skladbo, ki bi jo morda sam poslal na Eurosong, ali vsaj slovensko Emo: John Cage – 4′33”.
Lep pozdrav.

Samo še nekaj besed o organizaciji ACEI, redna sobotna rubrika (v naslednjem zapisu), and I’m off…

ACEI je osrednja organizacija kulturnih ekonomistov nastala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (prvotno pod imenom ACE). Današnje ime kulturna ekonomika je področje dobilo z izdajanjem revije Journal of Cultural Economics (JCE) od leta 1973, prirejanjem rednih konferenc o kulturni ekonomiki (prva je potekala leta 1979 v Edinburghu), ter kasnejšo (1994) ustanovitvijo krovne organizacije ACEI (Association for Cultural Economics International), v okviru katere trenutno tudi poteka večina dogodkov s tega področja. Področje je skozi vsa leta doživljalo rast zanimanja, ki se je v zadnjih letih usmerilo tudi na druge države kontinentalne Evrope (Italija, Avstrija, Španija), ter drugod po svetu (Kanada, Južnoafriška republika, Kitajska), kar kaže široko članstvo v krovni organizaciji.

Kot piše Ruth Towse (v: Blaug, 2001), bi težko govorili o enotni, povezujoči doktrini kulturne ekonomike. Kljub temu, da so spoznanja s tega področja pomembna tako v empiričnem kot teoretskem smislu, je njegovo konceptualno ogrodje razmeroma ohlapno, in se pretežno napaja na nekaterih postavkah neoklasične ekonomske teorije, zlasti teoriji racionalne izbire (Blaug, 2001: 124). Slednja opazuje svet, sestavljen iz racionalno delujočih posameznikov, ki jih pri zadovoljevanju svojih želja omejujejo dohodki, stroški, ter zakoni ekonomskih institucij.

Treba je obenem dodati, da v zadnjem času znotraj področja potekajo razprave o realnem dosegu in pomanjkljivostih takšnih epistemoloških osnov. Poleg neoklasičnih postavk obstaja tudi druga smer v kulturni ekonomiki, ki izhaja iz pojmovanja kulture kot področja sui generis, torej šele naknadno podvrženega razlagam, izhajajočim iz drugih področij. Nekateri avtorji (zlasti David Throsby) so tako opozorili, da je za dejavnosti na področju ekonomije sicer značilna individualnost, medtem ko kulturo zaznamuje princip skupinskega ali kolektivnega delovanja. Zato svetujejo ločeno obravnavo ekonomske in kulturne vrednosti kulturnih dobrin.

Toliko, zgolj v kratkem, zagotovo vnaprej še kaj. Še povezava na spletno stran organizacije: http://www.culturaleconomics.org/.

Povzeman material je iz prispevka Marka Blauga (2001): ‘Where are We Now on Cultural Economics?’ iz Journal of Economic Surveys, Vol. 15, No. 2, pp. 123-143 in predvsem iz moje magistrske naloge.

PARALLEL SESSIONS 6. Saturday 12 June 9.00-10.30  

————
From: 16th ACEI Conference, Copenhagen 2010,
http://www.acei2010.com/upload/acei/prelimin%C3%A6rt%20program%20af%2026%20maj.pdf
http://www.acei2010.com

Zgornje mi danes lepša dan. Na konferenci ACEI v Københavnu ne bom le predavatelj, temveč tudi vodja ene od predavateljskih zasedb. Mislim, da je to kar lep/izjemen dosežek za doktorskega študenta. Čeprav je to ponovno nekaj/veliko samopromocije na tem blogu (Tyler Cowen bi dejal, da so blogi tako ali tako namenjeni boljši prodaji lastnih knjig ), pa je to vseeno nekaj, zaradi česar sem imel že dve ali tri poskakovalne sessione v današnji na pol opuščeni pisarni. Vendarle ‘neko to od gore vidi sve…’

Ko bo čas, bom na kratko razložil tudi kaj sem zapisal v tem paperju. V osnovi je sicer res precej znanstveno, in morda brez neposredne uporabne vrednosti, skušal sem predvsem prenesti enega najpogosteje uporabljanih in citiranih ekonomskih modeliranj javno-zasebnega partnerstva (za tiste, ki to bolje poznajo – Hart, Shleifer, Vishny 1997, QJE) na kulturne dejavnosti. In uro in pol pred zadnjim rokom oddaje ugotovil, da se modela enostavno ne da prenesti na kulturo oz. na javne kiparske simpozije, o katerih je govoril prispevek.

Po desetih ali petnajstih minutah resničnega obupa, sem ugotovil, dokazal in zapisal prav to, kot osnovno ugotovitev: torej da ta model ni prenosljiv na kulturne dejavnosti. Tudi trenutno stojim na tem stališču, in mislim, da je to kar pomembno spoznanje v luči dosedanjega vedenja na tem področju. Očitno tako vendarle misli še kdo…

Še en citat iz okrožnice Cafe Hayek, ki je pritegnil mojo pozornost zaradi imena – On the Private Provision of Public Goods. Obenem ga uporabljam tudi kot pointer na delo Elinor Ostrom, lanskoletne prve ženske nobelove nagrajenke za ekonomijo, in, da to razčistimo že v začetku, pripadnice neoinstitucionalne šole v ekonomiji, torej ne neoklasične, ‘neoliberalne’ ekonomistke.

‘Nobel laureate economist Elinor Ostrom’s important work shows that people are very good at using voluntary action to solve problems that economics textbooks insist require the forceful hand of government. Producing “public goods” (such as irrigation systems for a community of farmers) often promises large enough gains to stir the creative juices of people—who, given enough freedom of action and security of rights, then figure out how to cooperate to provide them. This cooperation often takes different forms from what we witness in markets for typical private goods (such as shoes).

Along similar lines other scholars over the years have discovered countless historical examples of the successful private provision of public goods. Sometimes it is achieved by firms seeking monetary profit, while other times it is achieved by people cooperating for gains that are real but not monetized or exchanged in conventional markets.

The discovery of any such instance always surprises the typical economist, whose thinking is stymied by too many wrongheaded models of economic interaction.

Perhaps the most surprising of these discoveries is the issue of private currencies (or “free banking”). F. A. Hayek, George Selgin, and my George Mason University colleague Larry White led the way in showing not only that sound money can be supplied privately but that it has been supplied privately—most notably in Scotland from 1716 until 1844.’

Danes zvečer me čaka ob unwired računalniku spet nostalgičen session ob branju, pisanju in poslušanju ponovno odkrite CDjke Suzanne Vega. Zato prilagam tale video, čeprav še ni sobotna noč. Noro lepe pesmi so na ‘ploščku’, dejansko ena lepša in bolj polna od druge. vesel, da sem ga ponovno našel. In da mi ni treba spet poslušati razvlečene žalosti sevdalink, kupljenih v Bosni. Ki sicer včasih tudi ustrezajo razpoloženju.

Suzanne Vega: The Queen and the Soldier ter World before Columbus (Live)

Za tokrat kratka, evrovizijsko obarvana tema, ker smo že blizu dogodku v Oslu. Po sicer zelo kratkemu pregledu vseh pesmi, bom kar razočaran, če ne bo zmagalo tole.

Safura – Drip Drop (predstavnica Azerbajdžana za Eurosong 2010)

Čeprav sem nekako precej depresiven te dni, objavljam vsaj še tale prispevek, med vikendom namreč iz tehničnih razlogov ne bom veliko na netu.

Želel sem pokazati na primer, kako lahko mediji objektivno in ‘objektivno’ poročajo o dogodkih. Torej poročili z istega dogodka, eno korektno, in eno pisano iz jeze nad malo bolj kritično usmerjeno repliko enega članov okrogle mize. Drugo je seveda popolnoma preinterpretirano, spisano iz izjav, vzetih iz konteksta, in dobro pokaže, kako se mediji obnašajo pri nas – z besedami dr. Jureta Mikuža z enega od drugih pogovorov, so ‘vsi podkupljeni, in to vsi vemo’. Žal, bo to menda kar držalo, vsi vemo, da ne gre za denar (ali celo tudi), pač pa različne pozornosti, dobrikanje, ipd. In v primeru kritike dobite na pladnju tole: http://www.finance.si/280096/Lah-Biti-mecen-je-brez-zveze.

Korektno pa je seveda tole: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/o-tem-ali-je-kultura-posel-ali-je-lahko-dobickonosna-in-o-zasebnem-vlaganju/230568.

Primerjava govori svoje…

Naj bo tole nekaj kratkih vrstic o včerajšnjem divjanju pred parlamentom. Sam sem imel hvala bogu v tem času precej lepše trenutke, in sodeloval na okrogli mizi o Vlaganjih v kulturo v Stari elektrarni. S študenti pa sem se srečal na ulicah na vračanju do svoje službe. Takrat je vse še izgledalo v mejah normale. Kot kaže se je radikaliziralo nekaj ur kasneje.

Kaj lahko zapišem iz videnega v medijih in slišanega v pogovorih s kolegi? Da je do tega dejansko moralo enkrat priti. Če nekdo konstantno producira prispevke o družbi, v kateri živimo, kot je npr. tale: http://www.mladina.si/tednik/200133/clanek/kolumna33/, ni nič čudnega, če enkrat množicam, ki jim je to infiltrirano skozi enega najmočnejših ideoloških aparatov, univerzo, enkrat prekipi, in skuša te papirnate tigre udejaniti v praksi. Od tod do skrajnega nasilja in Rdečih brigad ni več daleč, upam (prepričan pa nisem), da me ne bo treba držati za besedo.

Ali torej res živimo v nekakšnem od preprostega, ‘malega’ človeka odtujenem sistemu, povampirjenem kapitalizmu, ki iz študentov, delavcev, malih ljudi, upokojencev, gejev, Romov, izsesava njihove zadnje življenjske sokove, in jim krati še zadnje življenske pravice, ali pa preprosto v družbi, ki je kot vsaka pred njo (in po njej) pač polna problemov, težav, s katerimi se srečujemo tako ‘mali ljudje’ kot ‘velike Živine’, tako posamezniki, kot organizacije, institucije, večji sistemi? Povedano bolj neposredno – ali še vedno živimo v Marxovi družbi konca devetnajstega stoletja, ali v sodobni, prav tako problemov polni družbi enaindvajsetega stolatja? Ali pa morda v družbi oz. državi, kjer bi številni še vedno radi, da ljudje verjamejo, da živimo v fordistični proizvodnji, in da bi jih na ta način lažje manipulirali. In jim vsakič, ko kdo skuša kaj spremeniti, predstavijo zelo jasno, preprosto in na pravljice ali bajke spominjajočo sliko: tam so grdi, zli Direktorji, tu smo pa mi, pravičniki, poštenjaki, mali ljudje, uprimo se! Le vkup, uboga gmajna!

Ali res ni že dovolj teh neumnosti? Ali res potrebujemo konstantno neke kvazi-profesorje, da nam namesto nas odslikavajo družbo, ki jo živimo? In ali res nismo sposobni pogledati na resnico z različnih plati, s pogledom delavca, direktorja, upokojenca, bankirja, študenta, poslanca in poslovneža. Prav vsi ti pogledi so dragoceni, prav vsi nam povedo veliko o družbi, v kateri živimo, in prav vsi odražajo nek svet, tisti svet, v katerem živimo. Spoštujmo torej različne poglede, preden (in potem, ko) kdo predstavi neke reforme in spremembe, preštejmo do deset in mu šele potem prisluhnimo, s treznostjo, in brez neizživetih fantazij o kvazi-uporništvu, o nekakšni ‘za lase privlečeni’ revoluciji (v dobesednem pomenu barona Münchhausna, torej revoluciji, ki sama sebe vleče za lase iz močvirja).

Naj bo torej naslednji protest iz nas samih, in namenjen resnično pomembnim in potrebnim spremembam. Recimo osvoboditvi vpliva od ljudi, ki so se velikokrat že izkazali z odličnimi veščinami manipuliranja. ne bom jih našteval, naj se prepoznajo kar sami. Prepričan sem, da bo na takšnih protestih manj nasilja, če pa to že bo, bo resnično prišlo iz nuje po spremembah. Takšnih, ki bodo končno v skladu s treznim, ekonomskim in družbenim razmišljanjem na tem področju.

Evo, tokrat za spremembo res objavljam tole rubriko v soboto zvečer, po celem dnevu trepetanja in ‘zeitnota’. Kaže, da bom res junija predaval tule: http://www.acei2010.com/. Celo s kar dobrim paperjem, kot se trenutno tolažim . Svojim prvim resnim soočenjem s teorijo pogodb/contract theory in bloomingtonsko šolo v ekonomiji, ki ga bo še veliko v naslednjih nekaj letih, če bo šlo po načrtih.

Kakorkoli, jutri se bom skušal posvetiti tudi odgovorom na trenutno komentarsko aktualen zapis. Puščam pa vas s pesmijo, ki ima zelo veliko opraviti z mojim uspešno oddanim prispevkom – dobesedno vodila me je skozi pretekla dva dni, polna rahlega (ali močnejšega) obupovanja. Hvala Shakira, in tule v zahvalo ti objavljam video – čeprav pop, naravnost super pesem, polna energije in dobrih občutkov, vsaj zame.

Shakira – Time for Africa (uradna himna svetovnega prvenstva v nogometu 2010)