Polona Tratnik: Konec umetnosti
Po sobotni (glasbeni) noči bom skušal po vsakem vikendu, ki ga večinoma ali velikokrat preživim v branju, ob ponedeljkih predstavljati prebrano, ali kar bo sicer zanimivega. Ne bi rad nič obljubljal, upam, da mi uspe vztrajati in vsaj občasno objaviti kaj zanimivega na to temo.
Tole, za uvod, sem preb(i)ral med vikendom: Polona Tratnik: Konec umetnosti. Genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu. Koper: Univerza na Primorskem, 2008. 480 strani.
Knjiga predstavlja tezo o koncu umetnosti, najizraziteje prisotno pri Heglu in pri sodobnem ameriškem filozofu Arthurju C. Dantu. V tem sam vidim tudi njen poglavitni prispevek za moje znanje in poznavanje – izjemno dober, berljiv, in precej podroben pregled Heglove filozofske in estetske misli, ter misli po-romantičnih in sodobnih mislecev v teoriji umetnosti. Precej izčrpno, podrobno in tudi zelo berljivo. Poslastica za vse tiste, ki se ukvarjate z umetnostjo, tako likovno (iz katere prihaja tudi avtorica sama) kot katerokoli drugo zvrstjo umetnosti, čeprav v recenziji Aleš Erjavec zapiše, da je danes pravzaprav likovna umetnost tisto merilo za druge umetnosti, v teoriji umetnosti in estetiki seveda.
Le o Eurosongu nisem v njej našel nič specifičnega :) Čeprav sta tudi področje popularnega, predvsem v povezavi s popartom (o katerem je v knjigi zelo veliko govora, kolikor se pač veže na delo Arthurja Danta), kot siceršnji obrat h kulturi, o katerem je v družboslovju (bilo) toliko govora v zadnjih desetletjih, oba vezana tudi na področje popularne glasbe, in bi se spoznanja knjige gotovo dala aplicirati tudi na Eurosong. Morda zvečer ali jutri…