V krizi smisla tiči misel






         

29.06.2010

Kratek, ne preveč kritičen komentar h konferenci o ideji komunizma

Zapisano pod: Kulturologija, Politične 'analize' — andee - 29.06.2010

Kot že v navadi, bom kratko pokomentiral tole: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/ideja-komunizma-ki-ne-sme-preiti-v-nasilje/233631. Ideja komunizma. Hmm…, bi dejal moj profesor makroekonomije. Nikakor je ne gre odpraviti enoznačno, čeprav pa drži, da jo velja odpraviti. Vendar s podobnim načinom razmišljanja, kot ga opisujejo mediji z zgornje konference, pa jo morda celo velja poskusiti misliti. Torej z razmišljanjem (!) o ukinitvi države, torej ne s postavljanjem države kot alternative trgu (kar sicer klasično ponuja socializem). Vsi socialistični, planski modeli, so namreč temeljili na omnipotentni, središčni vlogi države, na modelu neizmuzljivega paternalizma. Na modelu matere, ki svoji čredi otrok/ovčic varno striže peruti, da ne bi gledali v svet brez njene pomoči. Morda pa gre drugače, morda ni potrebno videti sistemske zgradbe sveta niti skozi oči trga in niti skozi oči države. Morda (čeprav sam zaenkrat res lahko rečem samo morda, ker njene misli še ne poznam dovolj) pa nam Lin Ostrom (http://en.wikipedia.org/wiki/Elinor_Ostrom) lahko ponudi kakšno olajševalno izhodišče. In morda imajo na veliko spremembo celo misleci na podobnih konferencah kakšen raison-d’-etre za svoje kritike kapitalizma. Z običajno izjemo Žižka seveda, ki bi očitno res rad povratek k Leninu in Stalinu, in ga kot kaže vendarle uspešno krotijo in brzdajo. Samo na naših proslavah mu še dajemo osrednje mesto – morda pa zato, ker ga, kot številne druge mislece, povsem narobe razumemo?

  • Share/Bookmark

26.06.2010

Sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 26.06.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
Nisem preveč delaven te dni, zato tudi ta rubrika malo prej, v upanju, da se uspem pripraviti na ponedeljkov izpit iz makroekonomije.

Tokrat trije videi iste pevke, ki so vsak v nekem obdobju pomenili zame pomembno spodbudo in prelomnico. Pevka je Shakira, videi pa so: Las de la Intuicion v španski različici, na katero sem preplesal kar nekaj noči v španski Pamploni ob zame zelo prelomnem predavanju na tamkajšnji konferenci Cultura Europea IX v letu 2007. Drugi je pred kratkim objavljeni Time for Africa (Waka, Waka), ki me je močno podž(i)gal pri zaključevanju članka za koebenhavnsko konferenco združenja ACEI. In tretji, ki me vsaj malce spodbuja te dni, Gypsy, single z Shakirine nedavne plošče She Wolf.

Skratka trije videi pop pevke, katere delo in skladbe bolj cenim od številnih ostalih. Tudi njene ostale skladbe so vedno zelo prepričljive. Naj ob koncu dodam še to, da poznam tudi kar nekaj znancev umetnikov (ne nujno slovenskega porekla), ki prav tako poslušajo in cenijo njeno glasbo, za razliko od ostalega pogostega pop šodra.

  • Share/Bookmark

19.06.2010

Sobotna noč: Sco vs. Pat

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 19.06.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tako, čas je spet za tole rubriko. Ker smo pretekle zapise posvetili Patu Methenyju, posvetimo tokrat nekaj časa njegovemu antipodu v svetu jazz kitare, in obenem morda najvplivnejšemu kitaristu iz t.i. fusion obdobja v jazzu. Govor je seveda o Johnu Scofieldu. Večkrat je bilo tule že omenjeno, da gre za nekoga, ki ga v sodobni jazz-rock-fusion kitari vsakdo, z redkimi izjemami, tako ali drugače po malem oponaša. Ko sem bil nekoč s prijateljema jazzerjema na simpoziju v Viktringu, so po zaključnem nastopu enega od obeh kolegov, kitarista, ki je danes že zelo uveljavljen na sceni, k njemu prihiteli učitelji in mu govorili, ‘Yeah, man, you sound like Scofield…’ in šteli to za vrhunec možnih pohval. Tudi sam, na začetku glasbene poti, mi je takrat povedal, da je zaradi povedanega v devetih nebesih, in da so njegove sanje zveneti kot Sco.

Zato torej danes trije videi s Scofieldom v glavni vlogi. Prva dva, iz njegovega ‘Blue Matter’ obdobja, torej na funku baziranih elektronskih jazzovskih skladbah, ter tretji kot simbol ’sklenitve premirja’ in sodelovanja dveh najvplivnejših kitaristov na sceni: skladba, ki jo je sicer napisal Pat Metheny, v njej pa blestita oba rivala in prijatelja.

Torej, po vrsti:
John Scofield: Still Warm
John Scofield: Blue Matter
Pat Metheny in John Scofield: The Red One

  • Share/Bookmark

Ali naj država rešuje Revijo 2000?

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 19.06.2010

Pozdrav,
še vedno me preganja obljuba, da napišem nekaj o razlogih, zakaj pri nas propadajo projekti, kot je Revija 2000. V ta namen sem pred in po konferenci v Koebenhavnu prebral nekaj prispevkov s področja ekonomike knjižnega trga. Zlasti govorim o daljšem prispevku, ki je bil v so-avtorstvu treh nizozemskih avtorjev (Canoy, van Ours, van der Ploeg) objavljen v Handbook of Economics of Arts and Culture, najdete pa ga (v celoti) tudi tule: http://ideas.repec.org/h/eee/artchp/1-21.html.

Naj bo torej tole že precej zaspan prvi poskus obravnave te zelo aktualne tematike. Aktualne iz dveh razlogov: zaradi številnih problemov, s katerimi se soočata naše založništvo in knjižni trg, med katerimi je propad Revije 2000 le zgovoren simptom; ter zaradi poskusov uvajanja ničelnega davka na knjigo, o katerem se zelo intenzivno govori tudi pri nas (čeprav se namesto ekonomskih vidikov poudarja simbolne (!?): http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/boj-za-nicelni-davek-simbolno-spodbuja-kulturno-identiteto/227346).

Torej in najprej – kakšne so značilnosti knjižnega trga, kot jih vidij(m)o kulturni ekonomisti:
1) knjige so izkustvene dobrine, da jih spoznamo, jih moramo prebrati. Sicer imajo vrednost le za kakšno ‘lepšanje polic’ (seveda pa tudi to ni vedno brez vrednosti…)
2) produkcijo knjig zaznamujejo visoki fiksni ter relativno nizki marginalni, variabilni stroški
3) nekatere knjige, t.i. bestsellerji, so izjemno uspešne; veliko oz. večina drugih ostaja na policah. Tej značilnosti v svoji znani klasifikaciji Richard Caves (2000) pravi ‘nobody knows property’, ki pomeni nepredvidljivost uspeha umetniških del v večini umetniških zvrsteh (v tem primeru pa se veže še na ‘A list / B list property’, ki označuje izrazito vertikalno diferenciranost, razslojenost umetniških, v tem primeru knjižnih del)
4) oportunitetni stroški branja knjig praviloma pretehtajo branje knjige samo, t.j. pomembni stroški branja knjig so v odrekanju drugim, marsikomu več vrednim dejavnostim. To pomeni, da večina od nas raje gleda kako naši nogometaši (zaenkrat še) blestijo v Južni Afriki, kot pa da bi bralo Vojno in mir ali Handbook of Cultural Economics. Ali se kdo morda ne strinja :) ?
5) branje knjig lahko pogosto bolj pravilno opišemo kot privatno investicijo v svoj kulturni kapital, kot pa zgolj kot potrošnjo
6) obstaja skoraj popolna zamenjava, substitut za nakup knjige – izposoja v bližnji knjižnici
7) branje knjig ima poleg čistih uporabnih vrednosti, odraženih v njihovi ceni, tudi pomembne vrednosti neuporabe (opcijska vrednost, zapuščinska vrednost, izobraževalna vrednost,…) in kulturne vrednosti. Zato niso čista zasebna  dobrina, pač pa imajo vsaj nekatere značilnosti javnih dobrin. Za tiste (predvidevam, da večino), ki so jim ti izrazi španska vas, predlagam, da preberete tale kratek prispevek http://sl.wikipedia.org/wiki/Vrednost_kulture.

Tako, zgornjih sedem značilnosti lahko tvori osnovo za raziskovanja knjižnega trga. Potrebno je povedati, da v kulturni ekonomiki ta raziskovanja niso prav pogosta. To nenavadno značilnost je že leta 2000 opazil Christian Hjorth-Andersen (tisti, ki večkrat berete ta blog: uganili ste, potomca danskih Andersenov sem večkrat srečal/poslušal v Koebenhavnu, in je precej nenavaden, poseben, da ne rečem čuden človek…), in jo po mojem pravilno povezal z prostotržno naravo knjižnega trga. Tudi pri nas imamo založništvo praviloma za gospodarsko dejavnost, čeprav je minister Simoniti vztrajal in izpeljal projekt Javne agencije za knjigo. Tako tudi v kulturni ekonomiki ekonomisti raje o(in u)pravičujejo javne subvencije za recimo gledališko ali glasbeno umetnost, knjižno dejavnost pa prepuščajo sami sebi.

V kulturni ekonomiki torej velike pozornosti knjižnemu trgu ni bilo namenjeno. Bomo pa v kratkem pogledali, kaj o trgu knjig (nasploh in v konkretnih primerih) povedo nekatere študije, ki so vendarle bile narejene, in ali nam to lahko pove kaj uporabnega za primer Revije 2000.

Knjižni trg je eden prvih skušal modelirati prav omenjeni Hjorth-Andersen. Leta 2000 je v JCE objavil poskus modeliranja danskega knjižnega trga, skozi makroekonomsko perspektivo. Njegova prva ugotovitev je, da je knjižni trg primer monopolistične konkurence (ki je nekaj drugega od pravega monopola!), kjer so, kar je v našem primeru bistveno, proizvodi na trgu bližnji, ne pa popolni substituti. To torej pomeni, da ljubitelji knjig Agathe Christie na počitnice še vedno lahko namesto Hercula Poirota vzamejo Miss Marple, precej težje pa izberejo denimo teoretsko delo o ekonomski teoriji iger in uporabi Nashevih ravnotežij v analizi vojnih konfliktov ali boju podjetij na trgih (se bojim, da sem napisal neumnost, prav detektivska narava teorije iger bi bila morda še bližji substitut za Poirota kot Miss Marple).

Kakorkoli že, knjige so torej med seboj bližnji, vendar ne popolni substituti. In kar je še pomembnejšega pri Andersenovih ugotovitvah, obstajajo tudi substituti, ki počasi, a vztrajno nadomeščajo branje knjig v celoti: televizija, video, internet. Predvsem prva je bila vsaj v začetku tista, ki je zelo izpodrivala branje knjig. Internet pa ima v veliki meri tudi pozitiven, močan vpliv na trg knjig – zaradi njega se trg knjig demokratizira, prihaja do t.i. učinka dolgega repa (Long Tail), kjer bestsellerji izgubljajo na prodaji v primerjavi z manj uspešnimi knjigami, kjer torej rep porazdelitve branosti knjig zaradi prodaje prek interneta postaja vse daljši in vse več knjig dobiva vse več bralcev. Prisotnost tega učinka je na konferenci v Koebenhavnu potrdila študija francoskih avtoric Peltierjeve in Moreaujeve. To pomeni torej dober obet za raznolikost trga in za možnosti manjših založb in bolj nekonvencionalnih knjig. Kljub temu pa tudi ti dve avtorici ugotavljata, da ta učinek še ni pretirano močan, in da je značilnost ‘A list / B list’ , oz. prisotnost superzvezd, bestsellerjev še vedno prevladujoč, in da je še vedno relativno malo prostora za nekatere zvrsti knjižne produkcije. Tudi avtorji v začetku omenjene (in linkane), morda osrednje študije na tem področju se niso zmožni izreči bodisi za trg bodisi za državo. Ugotavljajo, da je sicer trg na področju knjižne produkcije pogosto zmožen poskrbeti sam zase, da pa obstajajo velike razlike med sistemi posameznih držav, in da zato svetujejo različno obravnavo od države do države. Ugotavljajo tudi, da nekatere države uvajajo ničelni davek na knjigo, in da je morebiti glede na določene knjižne trge ta tudi smiseln.

Kaj torej reči, da vendarle ne zaidemo preveč v samo teorijo. Knjižni in založniški trg ni popolni, smithovski trg. Na njem ni popolnih informacij, na njem ni popolnih substitutov. Zato nekateri ukrepi s strani države včasih  prispevajo k njegovemu boljšemu delovanju in h koristim za potrošnike, davkoplačevalce, male ljudi, kakor hočete. Kar pomeni, da so na ta način prisotne tudi knjižne produkcije, ki bi v prostotržnem modelu izpadle, izginile. Takšni ukrepi so poleg ničelnega davka na knjigo še FBP – fixed book price, ki ga pozna večina evropskih držav ter neposredne subvencije založnikom, ki so prav tako ponekod prisotne. Kljub nekaterim nasprotujočim ugotovitvam (Canoy, van Ours in van der Ploeg (2005) so tako proti FBP, Francoise Benhamou s sodelavkami (2010) pa navaja dokaze za ta ukrep; obe študiji vključujeta empirične modele, žal pa bolj prepričljivo gotovo deluje prva, o razlogih morda v kakšnem drugem zapisu), pa je ugotovitev vsaj zame presenetljiva: država lahko ima svoje mesto na trgu knjig, ničelni davek na knjigo pa nikakor ni neumnost, in bo morda zares blažilno deloval na knjižno produkcijo.

Aha, in zakaj je torej propadla Revija 2000? Kot je nekje odgovorila že Simona – ker ni sledila osnovnim zakonitostim, ki jih ima tudi ta, kot vsak drugi trg. Ker je skušala v arnoldovski elitistični, vzvišeni, aristokratski drži delovati izven vseh dejanskosti, ki vladajo na trgu, in ki jim vsak založnik mora nameniti vsaj nekaj časa. Morda bo v primeru ničelnega davka na knjigo in še katerih novosti takšnih primerov vse manj, vendar pa je potrebno imeti oči odprte in se prilagajati tudi ekonomskim zakonitostim delovanja. Žal, enako verjetno velja tudi za primer Klub Gajo. Aristokratska drža umetniške in intelektualne vzvišenosti nad državo in trg (!) pač danes ne pije več vode. Morda žal, morda oz. verjetno pa na srečo.

P.S.: Prispevek objavljam, kljub temu, da še ni najbolj kohereten, povezan, vsaj zame. Zato bo morda doživel še kakšno revizijo, jutri.

  • Share/Bookmark

15.06.2010

Navdušenci v znanosti

Zapisano pod: miks — andee - 15.06.2010

Na spletni strani Univerze v Ljubljani je objavljen razpis za mlade raziskovalce: http://www.uni-lj.si/novica.aspx?id=4229. Kar zbode v oči, je opis dela pri dr. Žigi Turku, razvpitemu profesorju in nekdanjemu ministru za razvoj (ki ga sicer cenim bolj kot številne druge ministre in politike). Žiga Turk išče: ‘…diplomanta ali diplomantko gradbeništva, arhitekture, strojništva, računalništva ali kake druge smeri, ki je navdušen nad razvojem IKT v zadnjem času in hoče prispevati k temu, da bi IKT pustil še večji vpliv na grajenem okolju in pri kvaliteti bivanja ljudi. Ki bi rad kot del svetovno uveljavljene skupine sodeloval z vodilnimi tujimi raziskovalci in industrijo v najbolj zahtevnih evropskih projektih. Ki ga tehnološki razvoj ne pušča hladnega in noče biti samo njegov pasivni sprejemnik ampak bi ga aktivno sooblikoval.’ (neposreden citat, s poudarjenim tekstom vred)

Kje je problem? Če me razvoj IKT samo zanima in nad njem nisem očaran, navdušen, v Turkovo zgodbo očitno ne spadam. Če torej nimam že vnaprejšnjega mnenja o razvoju IKT, nisem primeren za mladega raziskovalca. Morda pa je bolje ostati izven ‘bojne fronte’, izven univerzitetnih vojskovanj, in zadržati lastno mnenje, tudi o razvoju IKT.

Ali takšen opis dela resnično spada na področje znanosti, vednosti?

  • Share/Bookmark

12.06.2010

Sobotna noč in disappointment

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 12.06.2010

YouTube slika preogledaPozdrav,
razočaran sem. Predavanje v Koebenhavnu je šlo izvrstno, vodenje panela prav tako. Kljub temu očitno še nisem tam, in se moji matematični tekmovalni časi še niso vrnili. Priznam, da sem želel konkurirati za Presidents Prize, to je nagrado za najboljši prispevek doktorskega študenta. In da je nagrado prejel znanec in rival s preteklih kulturno ekonomskih srečanj. Ki ima vso podporo svetovno znanega irskega profesorja, katerega študentka je prejela tudi preteklo nagrado pred dvema letoma. In da sam kljub temu, da je moj mentor podobno ali še bolj ugleden od tega profesorja, nimam ali vsaj v preteklem letu  nisem imel enake podpore, in da sem bil s strani mentorja deležen samo kričanja, kljub temu da sem delal stvari in postavljal infrastrukturo na področju kulturne ekonomike, ki je noben O’Haganovih irskih študentov ne počne na podoben način kot jaz. Če jo že (govori se o delavnici za raziskovalce v Dublinu), pa imajo vsi zaledje za seboj, ki ga sam nimam, in se na mentorja lahko ‘zanašam’ le prek mejla, da prejmem še enega njegovih bizarnih odzivov na moje predloge.

Zato ja, prisotno je razočaranje, ker sem si tega mentorja želel in pričakoval v povsem drugačni, normalni obliki sodelovanja. In vem, da sem sam zelo napredoval in napredujem na področju ekonomije, da pa je bil članek za konferenco spisan zelo na hitro, in da sem glede na vse kar se je dogajalo v tem času dejansko lahko zelo vesel (in hvaležen vsem tistim redkim, ki me kljub problemom vendarle še podpirajo) na to kakšen (in da) sploh je. Ampak ja, priznam, kot tekmovalec sem želel zmagati, želel sem Presidents Prize, in zdaj bom ponovno moral čakati dve leti na naslednjo konferenco. Vem samo, da bom delal kot neumen, in da bom čez dve leti, če ne bo še hujših problemov kot so že, pripravljen kot nikoli. Pa navkljub morebitnim ponovnim izpadom mentorja (ki je bil sicer skozi vso konferenco izjemno prijazen) in ostalih, da grem morda proti njihovim favoritom.

Toliko, enostavno sem moral tole izliti tule, po kratkem odspanem prvem razočaranju. Zaenkrat sem še v Koebenhavnu, potujem jutri zgodaj zjutraj. Puščam pa vam video za sklenitev tedna Pata Methenyja, skladbo, ki sem jo našel ta teden, izvrstno stvar, ki je prej nisem poznal, iz starejšega obdobja PMG.
lp.

Pat Metheny Group – (It’s Just) Talk

  • Share/Bookmark

9.06.2010

Banalno in ravno-prav

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kulturologija — andee - 9.06.2010

YouTube slika preogleda
Morda sem že nadležen, pa naj bo to nekakšen teden Pata Methenyja, ki je vsaj name imel res močan vpliv. Priložen video pa je tudi a propo razpravam ob Emi, Eurosongu in slovenski popularni glasbi. Skladba uporablja resnično preproste, prav lahko bi dejali banalne, trivialne glasbene motive in elemente. Kljub temu zveni fantastično in vsaj mene glasbeno povsem prepriča. Ja, lepa je, ’simpl je ta narbulš’ bi verjetno dejal Mr. Smith.

In točno o tej razliki je govoril Metheny v intervjuju oz. mnenju o Kennyju G-ju. Medtem ko je Kenny G obupno sladek in banalen, manipulativen, je Metheny vedno na robu, a (skoraj) nikoli preko. In prav tu je tudi razlika med Emo in npr. letošnjim Eurosongom. Resda bi obe prireditvi lahko odpravili kot nemogoče skomercializirani, vendar vsaj mene na Eurosongu prepriča vsaj prvih pet, morda deset najvišje uvrščenih  skladb. Na Emi žal nobena.

Zato, slovenski glasbeniki, tisti, do katerih to sporočilo lahko pride, učite se od Pata in podobnih, in učite se tudi od Kennyja in podobnih, vendar od slednjih v negativnem smislu. Dobro premislite, preden napišete svoje skladbe, ki žal, pa se iskreno opravičujem, zelo pogosto zvenijo kot ‘the dumbest music there could be in the history of human beings’, kot je/bi dejal Pat. Se pa odlično prodajajo med slovensko publiko pod krinko ‘nacionalnega interesa’.

Toliko, tudi z moje strani nekaj dušebrižništva. Lahko noč.

Pat Metheny Group – Letter from Home

  • Share/Bookmark

8.06.2010

Danska – dežela srečnih ljudi?

Zapisano pod: miks — andee - 8.06.2010

YouTube slika preogleda
Pozdrav,

sem v Danski, deželi srečnih, pravzaprav najsrečnejših ljudi, če gre verjeti družboslovnim statistikam (čisto resno, ali jim razen znanstvenikov sploh kdo verjame?). ‘Deželi Zoranov Jankovićev’, pa bi sam dejal danes. Torej ljudi, ki te sprejmejo z nasmeškom, in ki so videti kot bi pravkar poobedovali svoje najljubše kosilo. Ki pa delujejo na denarni pogon, vsaj sam sem jih danes, svoj prvi dan/večer v Koebenhavnu spoznal kot takšne. Zato, hej, če nimaš denarja, če invoice-i domačih bank ne pridejo pravočasno, koga briga, lahko spiš na cesti, hej, glavno je, da smo veseli, hej hej.

Na vso srečo tudi meni sreča še stoji ob strani, čeprav te dni nisem kaj posebej srečen. Iskreno pa upam, da se bodo Danci in Danska pokazali tudi meni v svoji pravi, iskreni, upam, da tudi tako srečni in pozitivni luči.

Več o tem, zakaj naj bi bili Danci najsrečnejši, pa v priloženem videu z Youtubea.

P.S.: Me pa v mojem, zdaj že kroničnem finančnem pomanjkanju, rešuje vsaj zastonj kava in čaj, ki si jih lahko sam pripravim v sobi. Kabini pravzaprav, ker sem lociran v hotelu Cab-Inn, sobi narejeni torej po vzorcu podmornice. Žal tudi brez omar, pravega tuša, in podobnih reči. Who cares, dokler smo srečni oz. najsrečnejši!
P.P.S.: Čaj je odličen, prva prava danska srečna stvar…

  • Share/Bookmark

7.06.2010

Začetek in zrela leta fenomena Pat Metheny

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 7.06.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
Še za malo jazzovske nostalgije: ena skladb, s katero je Metheny pričel svojo diskografsko pot – Bright Size Life, v dveh povsem različnih verzijah in zasedbah. Prva, s katero je začel, in v kateri sta žal prezgodaj preminula legenda jazz in funk bas kitare Jaco Pastorius in bobnar Bob Moses, ter druga, v kateri sta sedanja ’spremljevalca’ bobnar Antonio Sanchez in basist Richard Bona.

Pa še ena Methenyjeva začetna, odlična skladba, ki sem jo tudi sam preigraval do onemoglosti: James. Žal ne najdem skladbe Exercise #2, ki je zame imela isto usodo.

  • Share/Bookmark

5.06.2010

Sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 5.06.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

V današnji rubriki končno jazz… Bolje rečeno fusion, oziroma skupina, ki je bila ena najbolj priljubljenih v zlivanju jazza, rocka in popa v osemdesetih in devetdesetih, ter skladba, ki je moji generaciji jazzerjev in posebej kitaristov zaznamovala tudi šolanje na ljubljanski SGBŠ. Kolega, ki je kot jaz hkrati obiskoval kulturološki oddelek in kasneje tudi jazz kitarski oddelek, jo je nekaj časa poslušal vsako jutro, da je sploh lahko pričel dan.

Vsaj zame še vedno ena Methenyjevih najbolj izdelanih in zanimivih pesmi, in morda tista, ki vsaj meni najbolj označuje nekoliko osladkan jazz Pat Metheny Group, ki je verjetno kulminiral z nepozabno dvojno CDjko Travels, kjer je ta skladba tudi uvodna.

Pat Metheny group: Are You Going with Me?
v treh verzijah: studijski, živi, ter v duetu s poljsko pevko Anno Mario Jopek.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |