V krizi smisla tiči misel






         

19.06.2010

Ali naj država rešuje Revijo 2000?

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 19.06.2010

Pozdrav,
še vedno me preganja obljuba, da napišem nekaj o razlogih, zakaj pri nas propadajo projekti, kot je Revija 2000. V ta namen sem pred in po konferenci v Koebenhavnu prebral nekaj prispevkov s področja ekonomike knjižnega trga. Zlasti govorim o daljšem prispevku, ki je bil v so-avtorstvu treh nizozemskih avtorjev (Canoy, van Ours, van der Ploeg) objavljen v Handbook of Economics of Arts and Culture, najdete pa ga (v celoti) tudi tule: http://ideas.repec.org/h/eee/artchp/1-21.html.

Naj bo torej tole že precej zaspan prvi poskus obravnave te zelo aktualne tematike. Aktualne iz dveh razlogov: zaradi številnih problemov, s katerimi se soočata naše založništvo in knjižni trg, med katerimi je propad Revije 2000 le zgovoren simptom; ter zaradi poskusov uvajanja ničelnega davka na knjigo, o katerem se zelo intenzivno govori tudi pri nas (čeprav se namesto ekonomskih vidikov poudarja simbolne (!?): http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/boj-za-nicelni-davek-simbolno-spodbuja-kulturno-identiteto/227346).

Torej in najprej – kakšne so značilnosti knjižnega trga, kot jih vidij(m)o kulturni ekonomisti:
1) knjige so izkustvene dobrine, da jih spoznamo, jih moramo prebrati. Sicer imajo vrednost le za kakšno ‘lepšanje polic’ (seveda pa tudi to ni vedno brez vrednosti…)
2) produkcijo knjig zaznamujejo visoki fiksni ter relativno nizki marginalni, variabilni stroški
3) nekatere knjige, t.i. bestsellerji, so izjemno uspešne; veliko oz. večina drugih ostaja na policah. Tej značilnosti v svoji znani klasifikaciji Richard Caves (2000) pravi ‘nobody knows property’, ki pomeni nepredvidljivost uspeha umetniških del v večini umetniških zvrsteh (v tem primeru pa se veže še na ‘A list / B list property’, ki označuje izrazito vertikalno diferenciranost, razslojenost umetniških, v tem primeru knjižnih del)
4) oportunitetni stroški branja knjig praviloma pretehtajo branje knjige samo, t.j. pomembni stroški branja knjig so v odrekanju drugim, marsikomu več vrednim dejavnostim. To pomeni, da večina od nas raje gleda kako naši nogometaši (zaenkrat še) blestijo v Južni Afriki, kot pa da bi bralo Vojno in mir ali Handbook of Cultural Economics. Ali se kdo morda ne strinja :) ?
5) branje knjig lahko pogosto bolj pravilno opišemo kot privatno investicijo v svoj kulturni kapital, kot pa zgolj kot potrošnjo
6) obstaja skoraj popolna zamenjava, substitut za nakup knjige – izposoja v bližnji knjižnici
7) branje knjig ima poleg čistih uporabnih vrednosti, odraženih v njihovi ceni, tudi pomembne vrednosti neuporabe (opcijska vrednost, zapuščinska vrednost, izobraževalna vrednost,…) in kulturne vrednosti. Zato niso čista zasebna  dobrina, pač pa imajo vsaj nekatere značilnosti javnih dobrin. Za tiste (predvidevam, da večino), ki so jim ti izrazi španska vas, predlagam, da preberete tale kratek prispevek http://sl.wikipedia.org/wiki/Vrednost_kulture.

Tako, zgornjih sedem značilnosti lahko tvori osnovo za raziskovanja knjižnega trga. Potrebno je povedati, da v kulturni ekonomiki ta raziskovanja niso prav pogosta. To nenavadno značilnost je že leta 2000 opazil Christian Hjorth-Andersen (tisti, ki večkrat berete ta blog: uganili ste, potomca danskih Andersenov sem večkrat srečal/poslušal v Koebenhavnu, in je precej nenavaden, poseben, da ne rečem čuden človek…), in jo po mojem pravilno povezal z prostotržno naravo knjižnega trga. Tudi pri nas imamo založništvo praviloma za gospodarsko dejavnost, čeprav je minister Simoniti vztrajal in izpeljal projekt Javne agencije za knjigo. Tako tudi v kulturni ekonomiki ekonomisti raje o(in u)pravičujejo javne subvencije za recimo gledališko ali glasbeno umetnost, knjižno dejavnost pa prepuščajo sami sebi.

V kulturni ekonomiki torej velike pozornosti knjižnemu trgu ni bilo namenjeno. Bomo pa v kratkem pogledali, kaj o trgu knjig (nasploh in v konkretnih primerih) povedo nekatere študije, ki so vendarle bile narejene, in ali nam to lahko pove kaj uporabnega za primer Revije 2000.

Knjižni trg je eden prvih skušal modelirati prav omenjeni Hjorth-Andersen. Leta 2000 je v JCE objavil poskus modeliranja danskega knjižnega trga, skozi makroekonomsko perspektivo. Njegova prva ugotovitev je, da je knjižni trg primer monopolistične konkurence (ki je nekaj drugega od pravega monopola!), kjer so, kar je v našem primeru bistveno, proizvodi na trgu bližnji, ne pa popolni substituti. To torej pomeni, da ljubitelji knjig Agathe Christie na počitnice še vedno lahko namesto Hercula Poirota vzamejo Miss Marple, precej težje pa izberejo denimo teoretsko delo o ekonomski teoriji iger in uporabi Nashevih ravnotežij v analizi vojnih konfliktov ali boju podjetij na trgih (se bojim, da sem napisal neumnost, prav detektivska narava teorije iger bi bila morda še bližji substitut za Poirota kot Miss Marple).

Kakorkoli že, knjige so torej med seboj bližnji, vendar ne popolni substituti. In kar je še pomembnejšega pri Andersenovih ugotovitvah, obstajajo tudi substituti, ki počasi, a vztrajno nadomeščajo branje knjig v celoti: televizija, video, internet. Predvsem prva je bila vsaj v začetku tista, ki je zelo izpodrivala branje knjig. Internet pa ima v veliki meri tudi pozitiven, močan vpliv na trg knjig – zaradi njega se trg knjig demokratizira, prihaja do t.i. učinka dolgega repa (Long Tail), kjer bestsellerji izgubljajo na prodaji v primerjavi z manj uspešnimi knjigami, kjer torej rep porazdelitve branosti knjig zaradi prodaje prek interneta postaja vse daljši in vse več knjig dobiva vse več bralcev. Prisotnost tega učinka je na konferenci v Koebenhavnu potrdila študija francoskih avtoric Peltierjeve in Moreaujeve. To pomeni torej dober obet za raznolikost trga in za možnosti manjših založb in bolj nekonvencionalnih knjig. Kljub temu pa tudi ti dve avtorici ugotavljata, da ta učinek še ni pretirano močan, in da je značilnost ‘A list / B list’ , oz. prisotnost superzvezd, bestsellerjev še vedno prevladujoč, in da je še vedno relativno malo prostora za nekatere zvrsti knjižne produkcije. Tudi avtorji v začetku omenjene (in linkane), morda osrednje študije na tem področju se niso zmožni izreči bodisi za trg bodisi za državo. Ugotavljajo, da je sicer trg na področju knjižne produkcije pogosto zmožen poskrbeti sam zase, da pa obstajajo velike razlike med sistemi posameznih držav, in da zato svetujejo različno obravnavo od države do države. Ugotavljajo tudi, da nekatere države uvajajo ničelni davek na knjigo, in da je morebiti glede na določene knjižne trge ta tudi smiseln.

Kaj torej reči, da vendarle ne zaidemo preveč v samo teorijo. Knjižni in založniški trg ni popolni, smithovski trg. Na njem ni popolnih informacij, na njem ni popolnih substitutov. Zato nekateri ukrepi s strani države včasih  prispevajo k njegovemu boljšemu delovanju in h koristim za potrošnike, davkoplačevalce, male ljudi, kakor hočete. Kar pomeni, da so na ta način prisotne tudi knjižne produkcije, ki bi v prostotržnem modelu izpadle, izginile. Takšni ukrepi so poleg ničelnega davka na knjigo še FBP – fixed book price, ki ga pozna večina evropskih držav ter neposredne subvencije založnikom, ki so prav tako ponekod prisotne. Kljub nekaterim nasprotujočim ugotovitvam (Canoy, van Ours in van der Ploeg (2005) so tako proti FBP, Francoise Benhamou s sodelavkami (2010) pa navaja dokaze za ta ukrep; obe študiji vključujeta empirične modele, žal pa bolj prepričljivo gotovo deluje prva, o razlogih morda v kakšnem drugem zapisu), pa je ugotovitev vsaj zame presenetljiva: država lahko ima svoje mesto na trgu knjig, ničelni davek na knjigo pa nikakor ni neumnost, in bo morda zares blažilno deloval na knjižno produkcijo.

Aha, in zakaj je torej propadla Revija 2000? Kot je nekje odgovorila že Simona – ker ni sledila osnovnim zakonitostim, ki jih ima tudi ta, kot vsak drugi trg. Ker je skušala v arnoldovski elitistični, vzvišeni, aristokratski drži delovati izven vseh dejanskosti, ki vladajo na trgu, in ki jim vsak založnik mora nameniti vsaj nekaj časa. Morda bo v primeru ničelnega davka na knjigo in še katerih novosti takšnih primerov vse manj, vendar pa je potrebno imeti oči odprte in se prilagajati tudi ekonomskim zakonitostim delovanja. Žal, enako verjetno velja tudi za primer Klub Gajo. Aristokratska drža umetniške in intelektualne vzvišenosti nad državo in trg (!) pač danes ne pije več vode. Morda žal, morda oz. verjetno pa na srečo.

P.S.: Prispevek objavljam, kljub temu, da še ni najbolj kohereten, povezan, vsaj zame. Zato bo morda doživel še kakšno revizijo, jutri.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |