V krizi smisla tiči misel






         

31.07.2010

Sobotna noč – Cantaloupe Island×6

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 31.07.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

V tej redni rubriki tokrat spet skladba, primerna za poletje. Gremo se sončit, plavat in igrat robinzone (raje) na… Cantaloupe Island.

Skladbo je v originalu izdal pianist Herbie Hancock, eden od številnih jazz glasbenikov druge polovice prejšnjega stoletja, ki jih je v ospredje spravilo sodelovanje z Milesom Davisom. Vendar prav začetek njegovega samostojnega ustvarjanja s ploščami kot so Takin’ Off, Empyrean Isles in Maiden Voyage označuje pričetek post bopa in predvsem funk jazza, z nepozabnimi skladbami, kot so Watermelon Man, Cantaloupe Island, One Finger Snap in drugimi, ki danes tvorijo klasiko oz. standarde in must-play za vsakega nadobudnega jazzerja (ter pogosto izbiro na jam sessionih).

Izvorno Hancockovo izvedbo prilagam na začetku. Hancock je s trobentačem Freddyjem Hubbardom, basistom Ronom Carterjem in bobnarjem Tonyjem Williamsom združil moči tudi pri live izvedbi za založbo Blue Note, več v drugem videu (poleg njih je tu še izvrstni pokojni saksofonist Joe Henderson, v časih mojega šolanja eno prvih imen v svetu jazza).

Skladba je navdahnila tudi kitarista Pata Methenyja, ki smo ga tu že večkrat ‘gostili’, zato naslednji dve odlični izvedbi tudi z njim v eni od vlog – najprej skupaj s Hancockom, nato pa v jazz klub verziji, triu s Patovim učiteljem in mentorjem Steveom Swallowom na bas kitari in bobnarjem Bobom Mosesom.

V zaključku še dve sodobnejši izvedbi: perkusionista in grammyevca Poncha Sancheza, ter vsem dobro znana hiphop priredba skupine Us3.

Veliko užitkov.

Herbie Hancock (Empyrean Isles) – Cantaloupe Island
Herbie Hancock (One Night With Blue Note) – Cantaloupe Island
Hancock, Metheny, Holland, DeJohnette – Cantaloupe Island
Pat Metheny Trio – Cantaloupe Island
Poncho Sanchez – Cantaloupe Island
Us3 – Cantaloop

  • Share/Bookmark

28.07.2010

Trojica strašnih

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 28.07.2010

Kot nekakšen počasen sklep debat ob zapisu o komunizmu, objavljam nekaj videov, tri intervjuje (oz. predavanja) s tremi misleci, o katerih se nikoli ne zedinimo… Torej: Slavoj Žižek, Ayn Rand, Niklas Luhmann:

SLAVOJ ŽIŽEK:
YouTube slika preogleda

AYN RAND:
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

NIKLAS LUHMANN:
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

24.07.2010

Sobotna noč – r.i.p. e.s.(t.)

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 24.07.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
Danes zelo na hitro – ta teden sem, tudi po zaslugi podarjenega CDja, znova ‘preposlušaval’ trio pokojnega Esbjörna Svenssona (e.s.t.), ne samo po mojem mnenju eno (naj)boljših in (naj)bolj izvirnih combo zasedb v preteklem desetletju. Zato tukaj puščam nekaj skladb najbolj po mojem okusu:

e.s.t. – Dodge the Dodo
e.s.t. – A Picture of Doris Travelling with Boris
e.s.t. – Goldwrap
e.s.t. – Tuesday Wonderland

  • Share/Bookmark

17.07.2010

Sobotna noč – mikro/makro počitnice

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 17.07.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
Pozdrav vsem v tej redni rubriki,

tokrat že zelo počitniško razpoloženo, obložen z literaturo iz mikro in makroekonomije, razloge zaupam kdaj drugič. Najprej videa oz. skladbi, ob katerih sem preživljal otroštvo, pravzaprav počitnice med osmim razredom osnovne šole in prvim letnikom srednje. Nekje ob hrvaškem morju sem namesto kopanja s starši sedel na plaži in reševal naloge iz matematičnih olimpijad, spodbujen z udeležbo na poletni šoli junija v Kopru. Rezultati tega morda čudaškega počitniškega početja, v obliki matematičnih uspehov, so prišli zelo kmalu (zame, ko danes pogledam, verjetno prekmalu).

Torej, dva stara počitniška hita:
Beach Boys – Cocomo
Eddy Grant – I don’t wanna dance

Med temi počitnicami se mi dogaja malce podobno, čeprav ne vem če bodo tudi rezultati podobni. Skratka, ob še eni seansi in poslušanju radia sem si zapomnil tile dve pesmi, ki ju prej nisem poznal:

Yolanda Be Cool – We No Speak Americano
Baby Alice – Piña Colada Boy

Morda imam komu slab glasbeni okus, morda pa je tako tudi prav, navsezadnje so le že počitnice…

  • Share/Bookmark

10.07.2010

Sobotna noč – My Funny Valentine

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 10.07.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Resda ni valentinovo, pa sem se vseeno odločil današnjo rubriko posvetiti skladbi (in ne izvajalcu), in sicer enemu najlepših in najpogosteje izvajanih jazzovskih standardov in balad, skladbi Richarda Rodgersa in Lorenza Harta My Funny Valentine. Skladba je bila napisana za mjuzikl Babes in Arms leta 1937, in je od tedaj doživela kar nekaj vrhunskih izvedb, ki jih hrani hvala bogu tudi Youtube.

Ena prvih je tako pevska izvedba znanega belega jazz trobentača in idola najstnic Cheta Bakerja iz leta 1953. Zelo dobra je tudi izvedba Elle Fitzgerald, ki vsebuje tudi del originalnega uvoda k pesmi (vsaj mislim tako). Klasična je tudi instrumentalistična cool- in modal-jazzovska izvedba kvinteta Milesa Davisa, ki je s plošče Cookin’, ene Milesovih prelomnih plošč iz petdesetih.

V današnjem času sta znani sodobnejši izvedbi trobentača Chrisa Bottija (ki jo na posnetku izvede skupaj s Stingom v posvetilo Stingovi ženi Trudie), ter celo Chake Khan. Skratka, resnično zimzelena skladba z zelo lepo harmonsko baladno strukturo.

Chet Baker – My Funny Valentine
Ella Fitzgerald – My Funny Valentine
Miles Davis Quintet – My Funny Valentine
Chris Botti in Sting – My Funny Valentine
Chaka Khan – My Funny Valentine

  • Share/Bookmark

7.07.2010

Včasih je bolje biti hobotnica

Zapisano pod: miks — andee - 7.07.2010

Vesel sem. Čeprav redko tule pišem o čem, kar ni z mojega strokovnega področja, sem v pred pol ure končanem polfinalu SP iskreno navijal za Španijo. Prvič, ker je bila že pred prvenstvom ena mojih favoritinj, ker sem bil tudi sicer v preteklih letih navdušen nad igro Barcelone, še vse od časa, ko je v njej blestel izjemni Ronaldinho. Drugič, ker sem ji enostavno privoščil, da končno pride med velike, tiste, ki igrajo v finalu in predvsem tiste, ki so svetovni prvaki (to jim želim tudi v finalu, čeprav iz istega razloga vsaj malo podpiram tudi Nizozemce). Po vseh dolgih letih, ko so prihajali na prvenstva med glasnimi ali tihimi favoriti, pa se vedno hudo opekli. Tako na svetovnih kot večinoma tudi evropskih prvenstvih.

In tretjič, ker so še enkrat pokazali na nepisano pravilo SP-jev, da tisti, ki prehitro pokaže svoje adute, prehitro tudi spoka kovčke. Zaradi tega pravila so tolikokrat bili na vrhu ali zelo visoko Italijani. Zaradi tega pravila so se velikokrat, tudi letos, poslovili meni sicer zelo dragi Argentinci. In tudi tokrat se je pokazalo enako. Posebej pa sem vesel, ker sem sam pri sebi v teh dneh stavil na to pravilo, in opazoval evforijo, ki so jo mediji in pisci na forumih sprožali ob nemških destrukcijah Anglije in Argentine, in kovali Nemce v zvezde. Celo komentator Stare je več kot očitno tričetrt tekme navijal za Nemce, in vsako njihovo uspešno potezo (bilo jih je zelo zelo malo, resnici na ljubo) pospremil s pohvalami, medtem ko španske dominacije skoraj celo tekmo dolgo sploh ni registriral. Nisem mogel kaj, da se ob temah svojih zapisov tule ne bi spomnil na evforije, ki se vedno zaženejo ob čemerkoli, kar mediji ali mnenjski liderji servirajo kot sveto in nevprašljivo. Ponavadi najbolj banalne zgodbe in evforije, ki jih že kakšno podobno preprosto pravilo spravi na laž.

Zato je včasih res biti bolje kot naivni, medijski moči nenehno nasedajoči človek, preroška hobotnica Paul, ali vsaj Maruča, če že prvo ne gre. Vsaj kristali in hrana za hobotnice ne lažejo in niso pod vplivom našega sveta. Morda (zagotovo) pa je še upanje…

  • Share/Bookmark

5.07.2010

Štædentje, štædentje…

Zapisano pod: Politične 'analize' — andee - 5.07.2010

Tole je pravzaprav variacija na legendarni komad Ali Ena ‘Stremetzky’. Podobno, kot vsaj v tej skladbi glasbenik in popotnik Strmecky stremi po mladih dekletih, nekateri študentje že leta prek študentskih institucij igrajo svoje igre (pre)moči, pohlepa in politične in ekonomske korupcije. Sam lahko to potrdim za svoja študentska leta, očitno pa še do danes ni nič bolje… Prav v času mojega dodiplomskega študija je potekala delna študentska reforma, tako sem bil sam prvi tajnik Študentske organizacije Fakultete za družbene vede. Glede na vse, kar se dogaja, bi težko rekel, da sem kaj prida ponosen na to.

Še vedno imajo študentje morje institucij, tako da imajo veliko možnosti, da že v ranih letih zabredejo do grla v vode študentske politike. Številni, nekateri celo med najbolj nadarjenimi, zaradi tega ne dokončajo niti svoje fakultete. Kje pa imajo čas, ko pa so predsedniki ŠOU, tajniki ŠOS, člani študentskega sveta fakultete in univerze in študentski predstavniki v senatih fakultet ali univerz. Obenem tisti z močnejšo pripadnostjo lokalnemu okolju participirajo še v študentskih klubih, zbranih v zvezi ŠKIS. Aha, pozabili smo seveda na slavne študentske poslance, ki se praviloma izvolijo kar sami, ob že pregovorni (ne)udeležbi študentov na volitvah.

Vprašanje, ki se verjetno ne postavlja le meni, je zakaj za vraga potrebujemo vse te institucije. Bom povedal drugače: zakaj razen študentskega sveta in senatov potrebujemo sploh katerokoli zgoraj navedeno institucijo. Morda bolje, zakaj teh institucij ne vodijo profesionalci, in so v njih zaposleni tudi izključno profesionalci, plačani delavci. In s tem te organizacije (gotovo bi bila že ena dovolj) postanejo le še servisi, pa pri tem ne mislim sedanjih študentskih servisov, temveč institucije, prek katerih lahko študentje opravljajo prostočasne aktivnosti, ob predvidevam resnem in aktivnem študiju. Sedaj pa se dogaja ravno nasprotno: veliko študentov skoraj več časa preživi na študentskih servisih in na organizacijah, in se morajo profesorji dobesedno truditi, da jih ob vseh pravicah sploh še pritegnejo k obisku predavanj.

Skratka, priznam, da pišem stvari po svojem občutku, in me bo morda kdo opozoril, da katera od zgornjih stvari ni ali ni več točna. Vendar, oprostite, ob pogovoru, kot je bil pravkar videni v Odmevih s Katjo Šoba in Jernejem Štromajerjem, zlasti ob nastopu slednjega, me prime, da bi bruhal. In sem vesel, da sem svoja tajniška leta že pustil za sabo, in da ob prostem času raje poblogam ali preberem čimveč zanimive literature. Ja, prav res sem zelo vesel tega. Vse le ni politika in politični boj…

  • Share/Bookmark

3.07.2010

Sobotna noč – trojica velikih part 3

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 3.07.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Še tale redna rubrika. Ker smo zelo v kratkem nekaj napisali že o Patu Methenyju in Johnu Scofieldu, nekaj besed še o tretjem izmed moje trojice velikih treh kitaristov sodobnega jazza. Lahko bi se (morda upravičeno) pritožili, da pozabljamo na Johna McLaughlina, Johna Abercrombieja, Marca Ribota, Ralpha Townerja, Ala di Meolo, Mikea Sterna, Scotta Hendersona, Jeana Paula Bourellyja, če gremo rahlo nazaj, še Jima Halla, Joea Passa, ali, če gledamo širše, gotovo še Paca de Lucio.

Vendar pa moje mesto dobi Bill Frisell. Ker je edinstven, unikaten v svojem dojemanju glasbene materije, vsaj na področju jazza. Ker v nekem trenutku zveni kot kitarist Avsenikov (Levček), spremljevalec Dolly Parton, in hip zatem kot del noise-jazz banda Johna Zorna ali član comba Ornetta Colemana. Ker bi, če bi se še ukvarjal z jazz kitaro, vsaj za hip res želel zveneti kot on, res skoraj že banalno preprosto, obenem pa vseskozi na meji (in prek meje) najkompleksnejših harmonskih zvez. Kot so prekinitev njegove improvizacije nekoč označili v neki jazzovski reviji, kot bi prekinili nekoga med sanjami, kot bi prekinili nekaj posvečenega, zasanjanega. In vsaj meni njegova improvizacija res vedno ponudi nekaj takšnega.

Kot že v navadi, več njegovih videov:
Bill Frisell – Strange Meeting (zame, kolikor ga poznam, njegova najlepša skladba)
Bill Frisell Quartet – Little Brother Bobby
Bill Frisell – Shenandoah
Bill Frisell Trio – L. A. Blues

  • Share/Bookmark

2.07.2010

Proti Proti paradi ponosa

Zapisano pod: Politične 'analize' — andee - 2.07.2010

Človek ne more verjeti, kaj se vse znajde na netu: http://www.facebook.com/#!/group.php?gid=121329541243704. Hate skupina ‘Proti paradi ponosa’.

Nekaj sočnih izsekov, kot nekakšen krik nad neumnostjo v družbi, torej da je nekdo (ne nekdo, ampak 1.566 članov skupine!!) tako bolan, da to resno objavlja in misli:

‘Bolan človek se zdravi ne pa da je ponosen na svojo bolezen!!! In ne hodi okoli se dret in paradirat da vsi morejo vedet da je bolan!!!’

‘Zato otrokom razložite kaj je normalno: DRUŽINA, LJUBEZEN, kaj je naravno in kaj ni naravno, kako narava funkcionira, kaj je prava sreča, Kaj je prava vera in kaj je prava ljubezen, in kaj je življenje!’

‘…očistimo Slovenijo zla, ki ga propagirajo gey aktivisti.
Imajo Nizozemsko, Belgijo, Izrael in ZDA pa naj tam širijo njihovo zlo in bolezen.’

Ljudje božji, ali ste jim fovš? Ste zaljubljeni v katerega/katero od njih, pa zveza ne uspe, ker on/ona želi nekoga/neko drugo? Ali pa preprosto ne morete sprejeti najbolj osnovne drugačnosti v družbi? Je težko, ne, saj vem… Kaj reči – naj vas spomnim: vsi drugačni, vsi enakopravni! V obe smeri seveda, ampak v primeru te hate skupine gre seveda za premik samo v eno, jasno začrtano, in v prazgodovino vodečo smer.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |