V krizi smisla tiči misel






         

21.08.2010

Sobotna noč – Narodnozabavni jazz

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 21.08.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tokrat o premiku v glavi… Torej frazi, s katero so letošnji slovenski zmagovalci EME skušali prepričati Evropo. Premik v glavi na prireditvi, kot je Eurosong, ki dotlej ni bil ravno naklonjen raznim radikalnim premikom, se je po mojem mnenju pričel v letu 1998 z zmago izraelske transvetit(s)ke Dane International, nadaljeval v letu 2003 z zmago turške predstavnice Sertab Erener, ko so k besedi prišle tudi države, ki so bile dotlej v ozadju. Premik se je gotovo dokončal leta 2006, ko so zmagale hardrock pošasti s Finske, kar bi bilo še desetletje pred tem nepojmljiv škandal.

Ampak dovolj o Eurosongu. Morda le še to, da so premik v smeri mešanja alpske ‘polka-valček’ narodnozabavne glasbe z bolj sodobnimi glasbenimi stili, če ne prej, pričeli avstrijski predstavniki Global Kryner v letu 2005, s sijajno glasbeno mešanico pod imenom Y Así, ki pa verjetno zaradi ne dovolj ‘catchy’ refrena ni bila deležna pozornosti in je izpadla že v polfinalu. V tokratni rubriki nekaj glasbe te izvrstne avstrijske skupine. Večina njenih glasbenikov je iz jazzovskih vod, ki v Avstriji posebej cveto, nemara tudi zaradi urejenega šolskega sistema, kjer je za razliko od Slovenije možno študirati jazz na akademski ravni. Zato so Avstrijci v preteklih desetletjih producirali vrsto izvrstnih glasbenikov, omenimo le brata Wolfganga in Christiana Muthspiela, kitarista Harryja Pepla, basista Adelharda Roidingerja in Petra Herberta, legendarnega Joeja Zawinula (ki pa seveda spada še v eno obdobje pred omenjenimi), in še bi lahko naštevali.

Skupino Global Kryner tako sestavljajo pevka Sabine Stieger, klarinetist Christof Spörk, pozavnist Martin Tempel (ki je v skupini nasledil Sebastiana Fuchsbergerja), kitarist Edi Köhldorfer, harmonikar Anton Sauprügl, ter trobentač Markus Pechmann (nasledil je Karla Rossmanna). Njihova glasba, v kateri poleg nekaterih avtorskih skladb sicer prevladujejo priredbe znanih skladb iz vseh glasbenih vod, je učinkovita in vrhunska mešanica narodnozabavnih glasbenih prijemov s pop, rock in predvsem jazz motiviko.

Tako sem za nocojšnjo rubriko izbral šest skladb: najprej evrovizijsko Y Así, edino med temi, ki je njihova avtorska. Sledi priredba znanega Ellington/Tizolovega jazzovskega standarda Caravan. Nato prestopimo v rock in R&B vode – sledita namreč odlični priredbi pesmi Eye of the Tiger ameriške skupine Survivor, in legendarnega rock’n'roll standarda Proud Mary.

Sledi skladba z začetka druge polovice prejšnjega stoletja, ki jo je populariziral predvsem Frank Sinatra v duetu s hčerko Nancy, torej skladba Somethin’ Stupid. Za zaključek še ena priredba, skladba Funky Town.

Čisto za konec še slovenski premik v glavi, torej Narodnozabavni rock. Pravzaprav me je presenetilo, da niti ne izzveni tako zelo slabo (čeprav o primerjavi v kvaliteti glasbe res ne moremo govoriti), vendar pa je to, da o premiku v glavi ob tej skladbi res težko govorimo, precej očitno. Vsekakor pa ponujam vse skladbe vsaj v osvetlitev in primerjavo nekaterih sodobnih mešanj ‘goveje’ glasbe z drugimi glasbenimi zvrstmi.

Global Kryner – Y Así
Global Kryner – Caravan
Global Kryner – Eye of the Tiger
Global Kryner – Proud Mary
Global Kryner – Somethin’ Stupid
Global Kryner – Funky Town
Ansambel Roka Žlindre in Kalamari – Narodnozabavni rock

  • Share/Bookmark

16.08.2010

Načrti in rezime

Zapisano pod: miks — andee - 16.08.2010

Tale zapis objavljam bolj lastnemu reflektiranju v namen. Precej nenavadno (šolsko) leto je za mano. Veliko je bilo opravljenega, še več tudi razočaranj, zlasti na osebni ravni, ki jih v preteklih letih ni bilo v takšni meri.

Vseeno, trenutno delam na knjigi, ki jo bo na osnovi mojega magisterija izdala Založba FDV. Če bo šlo po sreči, bo to eno prvih resnejših del s področja kulturne ekonomike izpod peresa domačega avtorja pri nas, povedano seveda brez kakšne hlinjene skromnosti. Iskreno upam, da bo s prirejenim uvodom, ki bo nekakšen povzetek vseh podpodročij kulturne ekonomike, to delo lahko služilo kot učbenik vsaj na mojem matičnem dodiplomskem oddelku za kulturologijo. Sicer pa je seveda osnovna teza, ki je nastala kot produkt takratnega raziskovalnega dela, bila predstavljena tudi tule http://andee.blog.siol.net/2010/02/12/zizek-mrkaic-podstavljanje-bomb-pod-cd-in-kulturna-ekonomika/, sicer seveda zelo (!) v kratkem izseku. Iskreno upam, da kot daljši članek izide tudi v naslednji številki Časopisa za kritiko znanosti, za kar še čakam privoljenje obolele urednice.

Naslednja stvar je seveda doktorat. V teh dneh se je v meni nekako končno oblikovalo neko razumevanje sistemske teorije in Luhmanna, ki mi omogoča, da to teorijo na eni strani vključim v delo na doktoratu, na drugi strani pa se rešim nekakšne skrbniške pripetosti nanjo, ob zavedanju njene potence in izkušnji lepote filozofiranja po luhmannovsko, ki sem jo pred devetimi leti poleg študijskega dela doživel predvsem ob zelo aktivnem angažmaju tule http://www.listserv.dfn.de/archives/luhmann.html, na azilu za luhmannovsko navdahnjene, predvsem nemško govoreče študente, ki jih spodbuja gotovo tudi to, da na listi zelo aktivno sodelujeta dva izmed vodilnih luhmannovskih teoretikov prof. Peter Fuchs in prof. Loet Leydesdorff, s katerima sem bil takrat zapleten v vrsto debat (še vedno imam Fuchsovo pisno obljubo, da pride predavat v Slovenijo, ko ga povabimo).

Tretja stvar je simpozij, ki ga pripravljamo septembra na Ekonomski fakulteti, in za katerega teče intenzivna promocija po vsej Evropi že tri tedne. Srečo imamo, da k nam prvič pridejo vodilni svetovni kulturni ekonomisti, kot so Victor Ginsburgh, Arjo Klamer, Ilde Rizzo, Victor Fernandez-Blanco, Katy Graddy in Hans Abbing, ob slovenskih predstavnikih Bogomirju Kovaču in Vesni Čopič. Dogodek, ki vsekakor ne sme iti mimo kot doslejšnji, in gotovo zasluži veliko pozornost javnosti. Torej, kulturna ekonomika prvič v svoji pravi obliki pri nas. Več o tem in morebitna registracija na dogodek na http://www.cecee.eu/index.php?page=page,welcome, spletni strani, ki smo jo postavili posebej v ta namen.

Četrta stvar je službena. Doživel sem menjavo službe, ki je sedaj veliko bližje ekonomskemu kot kulturnemu področju, predvsem pa mi omogoča (čeprav zaenkrat ne na fakulteti) učenje in spoznavanje ekonomije iz vseh zornih kotov in predmetov, ki jo sestavljajo, kar sem si že dolgo želel. S kulturo ostajam povezan, če ne drugega prek novoustanovljenega Slovenskega društva za kulturno ekonomiko.

Zadnja stvar, ki jo bom tule omenil, je tale blog. Ne vem še kako naprej, zaenkrat mi to predstavlja predvsem možnost zapisovanja razmišljanj, ki mi sproti prihajajo in ponavadi prehitro odhajajo. Vendar verjetno v bodoče ne bom več tako aktiven, kot sem bil v zadnjih mesecih, ker mi nekako tale virtualni svet malo tudi krade tistega pravega, ki pa vsekakor nezadržno kliče. Zato se še nekako borim v sebi, kako naprej zasnovati koncept bloga in predvsem moj angažma na njem.

Veliko je še stvari in projektov, pa tule ne bi naprej. Morda le še tiha, (zdaj ne več) skrita želja, da se v letu 2011/12 za devet mesecev preselim semle http://www.iub.edu/, k svojemu mentorju opravljat terenski del svoje naloge. Ampak seveda, o tom potom, konec septembra bom vedel več.

Toliko, upam, da tole ne bo na naslovni strani Blogosa, čeprav sem bil seveda zelo (!) vesel in ponosen vseh objav v preteklih tednih. Hvala torej predvsem Blogosu in lahko noč.

  • Share/Bookmark

14.08.2010

Sobotna noč – Namesto vročine in zvoka kastanjet

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 14.08.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tokrat spet o skladbi, v trenutku pisanja kar melanholično obarvani, v želji, da bi namesto deževnega slovenskega avgusta potoval po sončni Andaluziji ali Kastilji.

Skladba Spain pianista Chicka Coree je ena tistih, ki je med vsemi skladbami t.i. fusion obdobja v jazzu med najbolj znanimi in predvsem igranimi. Temelji na harmonski strukturi znamenitega Adagia iz Rodrigovega Concierta de Aranjuez, pravzaprav je že uvod Chick Corea spisal oz. prepisal od tod. Zato kot prvo referenco prilagam interpretacijo omenjenega drugega stavka Rodrigove koncertne kompozicije, izpod prstov pokojnega mojstra klasične kitare Narcisa Yepesa.

Sledi izvorna skladba, izvedena v Coreevi zasedbi iz sedemdesetih let, Return to Forever, kjer so poleg Chicka igrali še zakonca Airto Moreira in Flora Purim, Joe Farrell na saksofonu in flavti ter Stanley Clarke na bas kitari. Prav ta skladba je, poleg morda njej zelo podobne La Fiesta, tista, ki morda najbolj zaznamuje delo te skupine. Mimogrede, verjamem, da legendarnega pianista Chicka Coree ni potrebno posebej predstavljati, več pa lahko preberete tudi tule.

Sledi sodobnejša izvedba zasedbe istega avtorja, Chick Corea Elektric Band, s katero je Corea navduševal konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, zasedba pa poleg Coree vključuje še saksofonista Erica Marienthala, kitarista Franka Gambaleja, basista Johna Pattituccija ter bobnarja Dava Weckla.

Skladba je navdihovala tudi predstavnike instrumenta, s katerim je Španija (in jaz) najmočneje povezana: kitare. Tako je nepozabno priredbo pripravila trojica velikih, John McLaughlin, Paco de Lucía in Al Di Meola. Prilagam pa izvedbo v duetu prvih dveh, ki me je navdušila še bolj kot omenjena izvedba v triu.

Sledijo vokalne interpretacije – najprej razvpiti in briljantni Bobby McFerrin v duetu s samim Coreo, ter nato še skladba, prirejena z angleškim besedilom, ki ga je napisal legendarni Al Jarreau, ki skladbo v priloženi izvedbi tudi izvaja.

Za zaključek bi morda veljalo priložiti kaj še bolj sodobnega, vezanega na pop glasbo in kulturo. Tako bi lahko priložili npr. zelo dobro izvedbo Stevieja Wonderja. Vendar pa me je prepričala in očarala izvedba resnično nenavadne skupine Béla Fleck and the Flecktones (mimogrede tudi večkratnih grammyjevcev), ki vključuje banjo, bas kitaro in drumitar (nekakšen križanec sintetizatorja, tolkal in afriških glasbil). Izvedba je vsaj po mojem ena najmočnejših in najbolj presenetljivih med vsemi priloženimi, zato jo posebej priporočam.

Toliko. Veliko užitkov.

Narciso Yepes – Concierto de Aranjuez, II: Adagio
Chick Corea and Return to Forever – Spain
Chick Corea Elektric Band – Spain
John McLaughlin, Paco de Lucía – Spain
Bobby McFerrin, Chick Corea – Spain
Al Jarreau – Spain
Béla Fleck and the Flecktones – Spain

  • Share/Bookmark

7.08.2010

Sobotna noč – Istra je (skoraj) naša

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 7.08.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Dober dan,
v tej redni rubriki tokrat po daljšem času nekaj nam bližjega. Med jazzovskimi ustvarjalci pri nas in v nam bližnjih državah, ki sem si jih najbolj zapomnil v preteklih letih, je na prvem mestu gotovo pevka Tamara Obrovac. Spoznal sem jo v tretjem letniku gimnazije, ko sem organiziral koncert svojemu takratnemu učitelju kitare Žarku Živkoviću. Žare je nastopil v duetu s Tamaro Obrovac, za katero mi je že takrat dejal, da je nekaj čisto posebnega in precej boljša od večine slovenskih jazz pevk. Rezultat koncerta je bilo čisto navdušenje, legendarni profesor, ki je takrat organiziral plese na gimnaziji, mi je po nastopu povedal, da ga je predvsem pevka popolnoma impresionirala. Tamara je že takrat zvenela kot deset inštrumentov hkrati, in se skorajda ni opazilo, da gre le za duet kitara-vokal.

Od tedaj je šla Tamarina pot strmo navzgor. Njeno sodelovanje z Žigo Golobom in Krunoslavom Levačićem, ter kasneje še Urošem Rakovcem in Faustom Beccalossijem, v t.i. Transhistria Ensemblesu, pa je postalo legendarno, za svoje delo s tem in sorodnimi ansambli je prejela tudi pet Porinov, osrednjih hrvaških nagrad na področju glasbenega ustvarjanja, in še številne druge nagrade in nominacije, ter navdušila občinstvo po vsej Evropi. Njena glasba pa ostaja posebna, predvsem na meji med jazzom in etno glasbo. Upal bi si reči, da je v njeni glasbi zares združeno vse najboljše, kar obe zvrsti glasbe premoreta, in da se ob poslušanju res preselite v kamnite, kraške, s poezijo prežete istrske pokrajine. Ki so vsaj deloma tudi naše, od tod tudi zasedba njene Transhistria zasedbe, ki vključuje dva Slovenca - kitarista Uroša Rakovca in basista Žigo Goloba, dva izmed vodilnih predstavnikov mlajše srednje generacije slovenskih jazz glasbenikov.

Tako, dovolj besed, naj zdaj govori glasba. Izbral sem pet skladb, čeprav žal večine, ki sem jih sam v teh letih preposlušal, ni na Youtubu. Tako, da boste lahko slišali najprej tarantelo Daleko je…, nato dve baladi, prelepo Stila (z izjemno improvizacijo akordeonista Fausta Beccalossija) in kombinirano irsko/istrsko Róisín Dubh /Divojka, ter za konec še improvizacijo na eno njenih legendarnih skladb Črno zlo, ter odštekano, kot zmeraj, sodelovanje z legendo beograjske scene Rambom Amadeusom.

Veliko užitkov.

Tamara Obrovac Transhistria Ensemble – Daleko je…
Tamara Obrovac Transhistria Ensemble – Stila
Tamara Obrovac IstriaIreland Ensemble – Róisín Dubh / Divojka
Tamara Obrovac Transhistria Ensemble – Črno zlo
Tamara Obrovac feat. Rambo Amadeus – Turbo Funk

  • Share/Bookmark

4.08.2010

Še kratek povzetek oz. razlaga ključnih Luhmannovih stališč

Zapisano pod: Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 4.08.2010

Spodbujen s strani objave na naslovni strani Blogosa, puščam tule še kratek lasten povzetek Luhmannovih ključnih stališč, kot morebitno razlago k prevedenemu intervjuju. Povzetek je iz pisma znancu, od tod nekateri morda bolj osebni poudarki:

———————
‘Hvala za zanimanje za Luhmanna. Sam se sicer zadnje čase/leta ukvarjam bolj z ekonomijo, in nisem več toliko na tekočem glede novih del o njemu, čeprav med počitnicami še enkrat predelujem Social Systems, njegovo osrednje delo. Skratka, najprej nekaj linkov, ki bodo morda vseeno koristni:
http://www.answers.com/topic/niklas-luhmann
http://soc.thu.edu.tw/news/Why%20Systems-Dirk%20Baecker.pdf
V prvem je njegova biografija in nekaj o njegovi misli, spodnji del je vzet iz Wikipedije. V drugem je prispevek, ki ga sicer zdajle nisem uspel prebrati, vendar je po hitrem skenu po mojem zelo dober za razumevanje njegove misli. Dirk Baecker tudi sicer velja za največjega ali enega največjih ekspertov za Luhmannovo teorijo.

Morda pa je res najbolje, da čisto v kratkem povzamem Luhmannove osnovne poante, zaradi katerih vidim velik pomen v njegovem delu:

1)      družba je zgrajena heterarhično, razsrediščeno, iz posameznih področij oz. podsistemov, ki pa noben nima osrednjega mesta v družbi. Tako denimo za Luhmanna tudi ekonomija ni podstat družbe (marksistična postavka), temveč le en od podsistemov; še manj pa politika, prav v tem vidi razliko od predmodernih in npr. socialističnih družb, kjer je v ospredju vsega prav politika, država. Za Luhmanna družba deluje najbolje, ko ima vsak podsistem svojo avtonomijo, neke točke, ki bi povezovala vse skupaj pa pravzaprav ni oz. je to kar pojem (vseobsegajoči sistem) družbe sam.

2)      Vsak podsistem vodita lasten komunikacijski medij in koda, glede na katero so označeni vsi elementi v tem podsistemu. Koda je vedno označena kot razlika dveh nasprotujočih vrednosti – če nekega elementa ni možno opredeliti v razmerju do te kode (mislim, da ni nujno, da enoznačno!), ga za sistem ni. Npr. pojem politike po njegovem usmerja medij moči, vse operacije tega sistema pa so opredeljene glede na razliko vlada/opozicija, po kateri ta sistem deluje. Razlika levica/desnica tako ni kaj posebej relevantna (ali vsaj koristna, konstitutivna) za samo delovanje sistema po Luhmannu. Vsak element, relevanten za delovanje sistema politike, se torej najprej opredeli do razmerja vlada/opozicija, in šele s tem (in zaradi tega) prispeva k delovanju političnega podsistema in je njegov del. Podobno je v ekonomiji osnovni medij denar, koda pa plačilo/neplačilo; za znanost je medij resnica, koda pa resnično/neresnično; pri umetnosti se Luhmannu malo zatakne, a vseeno jo opredeli nekje vmes med posameznikom in družbo, percepcijo in komunikacijo, koda je lepo/nelepo, čeprav je glede tega Luhmann malo nejasen. Podobno Luhmann opredeli tudi druge podsisteme: pravo; izobraževanje/pedagogika; religija; intimnost/družina; …

3)      Osrednji pojem, ki opredeljuje njegovo teorijo, je pojem razlike, diference, oz. konkretno razlika sistem/okolje. Tako ne govori o bistvu, identiteti neke stvari, saj je zanj svet sestavljen iz samih sistemov, ki se med seboj zgolj opazujejo, ostajajo pa vsak zase samostojni in vsaj do neke mere nepresojni (sicer prenehajo obstajati). Tako ni možno neko vseobsegajoče znanje, govori predvsem o opazovanju, ki ga loči na opazovanje prvega reda (navadno opazovanje) in drugega reda (opazovanje opazovanja). Vsak sistem pa ima svojo slepo pego, kar pomeni z njegovim citatom, da ‘Sistem ne more videti, česar ne more videti. Še več, ne more videti tudi tega, da ne more videti, česar ne more videti’. Od tod njegova uporabnost npr. za skupinsko psihoterapijo ali katerokoli skupinsko situacijo, kjer se ljudje zgolj opazujejo med seboj in vsakemu nudijo zgolj svoja opazovanja in na tem (torej opazovanju drugih in s strani drugih) gradijo svoje znanje in poznavanje.

4)      Samo še dve stvari, pa neham… Sta pa res bistveni. Najprej za Luhmanna družba ni sestavljena iz ljudi, in tukaj ga številni, zlasti iz levičarskih krogov takoj popadejo, po navadi še preden bi res razumeli, za kaj gre (dober primer tega je delo komunikologa dr. Andreja Škerlepa izšlo v devetdesetih pri Založbi FDV, kjer je Luhmann morda najizčrpneje pri nas predstavljen – Škerlep recimo trdi, da je Luhmannov svet ‘izpraznjen’, in da je pri njem komunikacija reificirana oz. da zanj obstaja kot samostojna, oprijemljiva entiteta, podobno kot recimo kruh, roka ipd. ). Kar Luhmann zares trdi, je da ko komuniciramo s sočlovekom, tudi če ga poznamo od otroštva, še vedno ne moremo prodreti povsem vanj, ga ne moremo povsem zaobjeti. Prav ti vmesni, vendarle uspešno odkomunicirani pogledi med nama pa tvorijo družbo, družbeno. Družba, socialno, torej ni sestavljeno iz ljudi, temveč iz teh vmesnih prostorov, iz komunikacij. Seveda ne more obstajati brez ljudi, ki pa niso njen del, zanjo tvorijo le nenehen vir dražljajev, informacij, ki jih družba potem predela na sebi lasten način. Zato družbenih podsistemov ne moremo ustrezno preučevati zgolj iz človeške zavesti oz. psihe (kar poskuša npr. teoretska psihoanaliza in še kdo), ker zgoraj omenjeni podsistemi delujejo po lastnih mehanizmih, z lastnimi mediji, kodami in programi. Seveda pa jih brez ljudi ni, vir njihove dinamike so prav ljudje, posamezniki. Povezava med socialnim in individualnim je tako prek mehanizma strukturnega spoja, človek je torej iz več različnih sistemov – organskega/živčnega, psihičnega in socialnega. Vsak od teh je sistem zase, nezvedljiv na katerega od ostalih dveh.

5)      Še zadnje, o čemer sem že govoril včeraj, torej o pojmu družbene kritike pri Luhmannu. Za Luhmanna je delovanje podsistemov opredeljeno glede na vodilno diferenco podsistema. Karkoli se umesti v nek sistem, mora biti opredeljeno glede na to diferenco. Ni torej ‘parazitov’, ni se možno postaviti na položaj ‘izključenega Tretjega’ in opazovati sistem, kot da ne bi bili njegov del. Zato komunikacije s strani novih družbenih gibanj zanj zvenijo sicer povsem pravilne, vendar jim ni možno prisluhniti, ni jim možno (tudi v teoriji) najti mesta v sistemu, ker preprosto ne upoštevajo najosnovnejše logike sistemske gradnje. Zato seveda kritika kot takšna je možna, vendar se mora zavedati osnovnih mehanizmov, po katerih sodobna družba kot sistem deluje, v kolikor tega ne naredi, ponavadi zahteva tudi v teoriji nemogoče, nekaj kar je praktično in teoretično nemogoče narediti. Zato je njen učinek pogosto povsem različen od pričakovanega in navadno ne doseže veliko.

Toliko, na tem v principu gradim tudi sam svoje razumevanje kapitalizma oz. stanja v sodobni družbi. Čeprav predvsem z levice ponavadi označujejo Luhmanna kot desničarskega avtorja, pa sam dokaj trdno verjamem, da ni ne na eni ne na drugi strani (dejansko ga ta problem sploh ne zanima), in da je povsem možno zgraditi sistem tudi s klasičnimi levičarskimi idejami, kot so socialna enakost, ipd. in hkrati povsem v skladu z Luhmannovimi uvidi. Še več, zdi se mi, da je tako ali drugače edina vzdržna gradnja česa podobnega možna bolj ali manj le v skladu z Luhmannom ali kom drugim s področja sistemske teorije, žal ali na srečo.

Je pa res velik problem pri Luhmannu njegova težka razumljivost, zaradi česar ga baje še v Nemčiji težko berejo, in je posledica njegove opredelitve proti ‘branju klasikov’ (praktično gradi teorijo čisto iz nič in iz del nekaterih za družboslovje relativno obskurnih avtorjev). Tudi v slovenščino ni prevedenega tako rekoč nič, kljub temu da imamo več ljudi, ki to teorijo dobro poznajo, predvsem na FDV. Eden bolj znanih in redkih Slovencev, ki so študirali pri Luhmannu in na katerega je to močno oz. odločilno vplivalo je (bil) tudi dr. Jože Pučnik.’

  • Share/Bookmark

3.08.2010

Tretji/prvi strašni: prevod intervjuja z Niklasom Luhmannom

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 3.08.2010

Svojo udeležbo v boju strašnih (http://andee.blog.siol.net/2010/07/28/malo-za-salo-malo-zares-trojica-strasnih-sz-ar-nl/comment-page-1/#comment-1641) prepuščam temu prispevku, in prevodu intervjuja z Niklasom Luhmannom, vsaj po mojem enemu od tistih mislecev, ki si (po mojem mnenju morda najbolj od teh treh) zasluži resno obravnavo, bistveno resnejšo, kot mu jo zaradi težke razumljivosti njegovih besedil namenjajo izven nemškega prostora. Zato spodaj še enkrat videa z intervjujem in predvsem prevod povedanega. Ker je bil prevod narejen bolj na hitro, se opravičujem za kak lapsus. Intervju je iz leta 1973.

————–
YouTube slika preogleda

VPR: Profesor Luhmann, v svojih številnih publikacijah ste predstavili zelo zapletene prispevke k vseobsegajoči sistemski teoriji družbe. Prosil bi vas torej, če bi se poskusili v kratkem pogovoru osredotočiti na predstavitev, kaj po vašem mnenju sistemska teorija je in kaj nam prinaša. Seveda se bomo morali osredotočiti na nekaj iztočnic, vendar ali bi lahko vseeno poskusili na kratko predstaviti temeljne pojme in probleme vaše teorije?

NL: Bom poskusil. Vsaka sodobna sistemska teorija prične pri diferenci sistem/okolje. V domeni družbenega se nahajajo številni socialni sistemi, npr. družine, šole, politične stranke, podjetja, pravo in sodišča, itd. Okolje teh sistemov pa je tisto vedno drugo, okolje torej ni zgolj naravno okolje, pač pa tudi množica konkretnih ljudi z njihovimi raznolikimi osebnostmi, in navsezadnje vsi od obravnavanega sistema različni, preostali socialni sistemi. S pomočjo tega razlikovanja, torej med sistemom in okoljem, lahko analiziramo na kakšen način se socialni sistemi (enako pa velja tudi za psihične sisteme) spreminjajo v razmerju do njihovega okolja. Do okolja, ki se s svoje strani prav tako nenehno spreminja.

VPR: Ali ne nastanejo tu prvi problemi vaše teorije, namreč ali lahko potem, ko se sistem in okolje vseskozi spreminjata, enoznačno govorimo o mejah sistema?

NL: Da, to je možno, ker so takšne meje definirane s strani sistema samega. Kar pomeni, da teh sistemov ne konstruira znanost, pač pa jih določajo in odrejajo delujoči posamezniki. Ti vedo torej npr. ali vozijo po cesti, ali igrajo partijo kart, ali se udeležujejo volitev, ali so med delom v pisarni ali pa so morda z družino pri večerji. Vsakokrat pa se nanašajo na določene meje sistema, jih odrejajo in poznajo, vedo torej kaj je možno in kaj ne.

VPR: In kako potem pride do spreminjanja meja takšnih sistemov?

NL: To je mogoče zgolj tako, da se delujoči nanašajo na ustrezno diferenco sistem/okolje. Tako vsi poznamo razliko med družino in šolo. Prav to poznavanje nam omogoča nekatera premikanja sistema in njegovih mej, ter nenehno prilagajanje in spreminjanje. Tukaj denimo v smislu, da je v interesu staršev, da nadzorujejo šolsko uspešnost svojih otrok, tudi za ceno družinskega miru, in s tem razbremenijo šolski sistem in prispevajo k možnostim za boljše delo učiteljev.

VPR: To nas vodi k pojmu sistemske kompleksnosti, ki je eden temeljnih pojmov vaše teorije. S kompleksnostjo označujete dejstvo, da ima svet okoli nas vedno na razpolago več možnosti, kot pa posamezni sistemi v njem. Ena od funkcij sistemov je torej redukcija kompleksnosti. Kakšen pomen ima torej ta pogosto citiran pojem redukcije kompleksnosti v sistemski teoriji?

NL: Redukcija kompleksnosti je preprosto prepogoj za delovanje in doživljanje. Nihče ne more vsega hkrati doživeti ali početi. Vedno je torej potrebno nekaj izvzeti, izključiti. Prav to doseže sistemska gradnja, torej to, o čemer govorim, ko pravim, da vemo, kadar vozimo po cesti ali igramo karte. Pojem kompleksnosti torej omogoča primerjavo med sistemom in okoljem, nekakšno teoretsko premostitev te diference. Vedno lahko rečemo, da je okolje kompleksnejše od sistema samega, in na podlagi tega lahko raziskujemo, kako se različni sistemi in različni družbeni dogodki orientirajo v razmerju do diference sistem/okolje.

VPR: Ta proces prilagajanja sistema na kompleksnost okolja vodi torej k vedno kompleksnejši družbi, k vedno kompleksnejšemu vseobsegajočemu sistemu družbe, torej takšnemu, kjer je vedno več možnosti za delovanje in doživljanje. Sistemska teorija pa si na tem mestu prilasti pravico, da o naši današnji visoko kompleksni družbi daje edino možne in pravilne odgovore…

NL: Tu vas moram popraviti. Edino pravilne… Noben znanstvenik si ne more prilastiti pravice, da bi njegove teorije bile edino možne in veljavne. Gre nam le za to, da se sistemska teorija lahko uporabi na katerem koli izseku socialnega, je torej univerzalno uporabna. S tem ne izključujemo, da se mora plastiti na različnih nivojih in upoštevati različne možnosti diferenciranja. Vendar nam prav pojem sistema nudi to prednost, da sisteme razumemo na zelo raznolike načine, in lahko znotraj celovitih sistemov npr. znotraj celotnih družb ponovimo, nadaljujemo sistemsko analizo  za posamezne podsisteme. Splošna sistemska teorija si torej ‘prilašča’ edino pravico, da jo je možno uporabiti za/na vse elemente socialnega, npr. na partijo kart ali na intervju, kot ga imava midva zdajle. Uporaba na vseobsegajoči sistem družbe, ki vsebuje vse medčloveške odnose, se tako pokaže le kot poseben primer, ki zato zahteva tudi posebne analitske instrumente. Verjetno je to tudi najpomembnejši tovrsten ‘poseben primer’ in tudi preskusni kamen univerzalne uporabnosti sistemske teorije, kajti kolikor kompleksnejši je primer, toliko težja postane seveda teoretska analiza.

YouTube slika preogleda

VPR: Katere so torej v okviru sistemske teorije tipične značilnosti sodobne družbe?

NL: Za sodobne, moderne družbe je značilno, da je v nasprotju z arhaičnimi in zgodnjimi visokimi kulturami, osrednji princip diferenciacije funkcionalni. To pomeni, da so podsistemi zgrajeni z ozirom na posamezne, različne perspektive, torej ne kot družina poleg družine, vas poleg vasi, temveč so, kot politika na eni strani, gospodarstvo na drugi, raziskovanje, obrambne sile, izobraževalni sistem, orientirani kot posebni podsistemi oz. osredotočeni na specifične funkcije. In moderne družbe se razlikujejo od preteklih po globini in ostrini, s katero se pojavi takšna funkcionalna diferenciacija.

VPR: V tej povezavi vi tudi poudarjate, da moramo na novo formulirati jezik znanosti, in potrebo po ustreznem pojmovanju teh novih oblik družbenih sistemov. Pravite, da je potrebno pojme, kot sta razum in resnica, ki sta po navadi razumljena/razumljiva sama po sebi, v modernih družbah definirati in pojmovati na nov, funkcionalen način. Kaj to pomeni v luči sistemske teorije in kakšne posledice to prinaša?

NL: Da, ta dva in še nekateri drugi pojmi so označbe, katerih čas leži daleč nazaj v družbenem razvoju. Starejše družbe in družbeni sistemi so imeli bistveno bolj neposreden pristop k realnosti, bistveno bolj neposreden odnos do možnosti človeškega spoznanja družbene realnosti, v nekem precej jasnejšem religioznem kozmosu. Zatorej si je bilo tam tudi lažje predstavljati, da resničnost oz. realiteta leži v človeškem razumu in ima v bistvu svoj prostor v glavah ljudi, ki to realnost spoznavajo. V sodobni visoko kompleksni družbi je ta trditev postala preprosto nerealistična, predstavlja se jo kot moralni mitos ali kot utemeljitev logičnih teorij. Meni pa se zdi, da mora biti sodobni družbi ustrezajoča teorija resničnosti formulirana na precej višjem, abstraktnem nivoju.

VPR: S tem pridemo do problemov, ki jih je izpostavila znana razprava med vami in Juergenom Habermasom, da razumnost ni zgolj v izvajanju strukturno posredovanih zahtev, oblikovanih v pravila obnašanja, ki so v sistemu potem nadzorovana in sankcionirana. Ali to nasprotje ne pomeni potem, kot trdijo vaši kritiki, da se sistemska teorija odreka vsake sposobnosti reči in presojati neka dejanja in družbene sisteme kot razumne ali nerazumne, upravičene ali neupravičene, da se torej s tem izmakne odgovornosti, kdo in s kakšnim namenom uporablja ali zlorablja to teorijo, kot se naprimer odreče tudi možnosti označiti nek sistem za demokratičen ali fašističen. Zato, ker sistemska teorija za takšna vrednotenja ne ponuja nobenih enoznačnih stališč, ker torej analizira vse zgolj z vidika, na kakšen način se sistemi stabilizirajo in ostajajo zmožni izvrševati svoje funkcije, se tako s takšne perspektive lahko upravičijo tudi politični umori, preganjanje in teror…

NL: Menim, da se takšna kritika, ki se vseskozi ponavlja, formulira preveč pavšalno. Potrebno je razlikovati dvoje: po eni strani drži, da sistemska teorija ne izhaja iz nikakršnih vnaprej danih naravnih ali moralnih absolutov, kriterijev ali instanc, pač pa sprejema, da se vsi družbeni kriteriji in lestvice razumejo in formulirajo iz družbe same, in se kot nekakšna abstrakcija vpišejo na njen lasten horizont. Ker se vse to tudi spreminja z družbenim razvojem, s tem pridobimo večje in globlje možnosti perspektiv in analiz, ki jih perspektive zgoraj omenjenih ‘absolutov’ ne nudijo, še več, te, naše analize pokažejo, kakšne posledice imajo sistemske usmeritve v smer npr. terorja, torej v smeri določene politične opcije ali strani, kot tudi v smeri drugih, drugačnih političnih opredelitev in smernic. Enako lahko govorimo tudi glede akumulacije kapitala, socializacije v smeri bolj civiliziranega obnašanja, ali npr. pravnih instrumentov. To torej pomeni, da je sistemska teorija politično ‘uporabna’ v smislu, da določene posledice nekih ekstremnih dejanj v politiki kritizira, kaže, razkriva, predeluje.

VPR: Ali vendarle ne leži v tem neka neopredeljenost, neodločenost do političnih vprašanj, ki dopušča, da se spoznanja sistemske teorije lahko uporabljajo za različne politične cilje? Torej tudi za vzdrževanje, upravljanje in stabiliziranje določene sheme gospostva, torej kot nova ideologija tehnokratske družbe?

NL: Torej, sistemska teorija res ne vsebuje nikakšnih imanentnih preprek proti politični uporabi, proti uporabi in zlorabi. Kako pa naj bi bile takšne prepreke videti? Nadzor nad politiko, in vprašanja, ali bi morali neko vladavino stabilizirati ali destabilizirati (kar se vsaj zame vedno postavlja kot znanstveno dvomljivo), morajo biti predelana znotraj samega političnega podsistema, v zelo konkretnem smislu. Znanstveniki preprosto ne moremo vsak dan biti v Bonnu…

VPR: Profesor Luhmann, za konec, katerih kritik vaše sistemske teorije se najbolj bojite?

NL: Bedastih.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |