V krizi smisla tiči misel






         

3.08.2010

Tretji/prvi strašni: prevod intervjuja z Niklasom Luhmannom

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 3.08.2010

Svojo udeležbo v boju strašnih (http://andee.blog.siol.net/2010/07/28/malo-za-salo-malo-zares-trojica-strasnih-sz-ar-nl/comment-page-1/#comment-1641) prepuščam temu prispevku, in prevodu intervjuja z Niklasom Luhmannom, vsaj po mojem enemu od tistih mislecev, ki si (po mojem mnenju morda najbolj od teh treh) zasluži resno obravnavo, bistveno resnejšo, kot mu jo zaradi težke razumljivosti njegovih besedil namenjajo izven nemškega prostora. Zato spodaj še enkrat videa z intervjujem in predvsem prevod povedanega. Ker je bil prevod narejen bolj na hitro, se opravičujem za kak lapsus. Intervju je iz leta 1973.

————–
YouTube slika preogleda

VPR: Profesor Luhmann, v svojih številnih publikacijah ste predstavili zelo zapletene prispevke k vseobsegajoči sistemski teoriji družbe. Prosil bi vas torej, če bi se poskusili v kratkem pogovoru osredotočiti na predstavitev, kaj po vašem mnenju sistemska teorija je in kaj nam prinaša. Seveda se bomo morali osredotočiti na nekaj iztočnic, vendar ali bi lahko vseeno poskusili na kratko predstaviti temeljne pojme in probleme vaše teorije?

NL: Bom poskusil. Vsaka sodobna sistemska teorija prične pri diferenci sistem/okolje. V domeni družbenega se nahajajo številni socialni sistemi, npr. družine, šole, politične stranke, podjetja, pravo in sodišča, itd. Okolje teh sistemov pa je tisto vedno drugo, okolje torej ni zgolj naravno okolje, pač pa tudi množica konkretnih ljudi z njihovimi raznolikimi osebnostmi, in navsezadnje vsi od obravnavanega sistema različni, preostali socialni sistemi. S pomočjo tega razlikovanja, torej med sistemom in okoljem, lahko analiziramo na kakšen način se socialni sistemi (enako pa velja tudi za psihične sisteme) spreminjajo v razmerju do njihovega okolja. Do okolja, ki se s svoje strani prav tako nenehno spreminja.

VPR: Ali ne nastanejo tu prvi problemi vaše teorije, namreč ali lahko potem, ko se sistem in okolje vseskozi spreminjata, enoznačno govorimo o mejah sistema?

NL: Da, to je možno, ker so takšne meje definirane s strani sistema samega. Kar pomeni, da teh sistemov ne konstruira znanost, pač pa jih določajo in odrejajo delujoči posamezniki. Ti vedo torej npr. ali vozijo po cesti, ali igrajo partijo kart, ali se udeležujejo volitev, ali so med delom v pisarni ali pa so morda z družino pri večerji. Vsakokrat pa se nanašajo na določene meje sistema, jih odrejajo in poznajo, vedo torej kaj je možno in kaj ne.

VPR: In kako potem pride do spreminjanja meja takšnih sistemov?

NL: To je mogoče zgolj tako, da se delujoči nanašajo na ustrezno diferenco sistem/okolje. Tako vsi poznamo razliko med družino in šolo. Prav to poznavanje nam omogoča nekatera premikanja sistema in njegovih mej, ter nenehno prilagajanje in spreminjanje. Tukaj denimo v smislu, da je v interesu staršev, da nadzorujejo šolsko uspešnost svojih otrok, tudi za ceno družinskega miru, in s tem razbremenijo šolski sistem in prispevajo k možnostim za boljše delo učiteljev.

VPR: To nas vodi k pojmu sistemske kompleksnosti, ki je eden temeljnih pojmov vaše teorije. S kompleksnostjo označujete dejstvo, da ima svet okoli nas vedno na razpolago več možnosti, kot pa posamezni sistemi v njem. Ena od funkcij sistemov je torej redukcija kompleksnosti. Kakšen pomen ima torej ta pogosto citiran pojem redukcije kompleksnosti v sistemski teoriji?

NL: Redukcija kompleksnosti je preprosto prepogoj za delovanje in doživljanje. Nihče ne more vsega hkrati doživeti ali početi. Vedno je torej potrebno nekaj izvzeti, izključiti. Prav to doseže sistemska gradnja, torej to, o čemer govorim, ko pravim, da vemo, kadar vozimo po cesti ali igramo karte. Pojem kompleksnosti torej omogoča primerjavo med sistemom in okoljem, nekakšno teoretsko premostitev te diference. Vedno lahko rečemo, da je okolje kompleksnejše od sistema samega, in na podlagi tega lahko raziskujemo, kako se različni sistemi in različni družbeni dogodki orientirajo v razmerju do diference sistem/okolje.

VPR: Ta proces prilagajanja sistema na kompleksnost okolja vodi torej k vedno kompleksnejši družbi, k vedno kompleksnejšemu vseobsegajočemu sistemu družbe, torej takšnemu, kjer je vedno več možnosti za delovanje in doživljanje. Sistemska teorija pa si na tem mestu prilasti pravico, da o naši današnji visoko kompleksni družbi daje edino možne in pravilne odgovore…

NL: Tu vas moram popraviti. Edino pravilne… Noben znanstvenik si ne more prilastiti pravice, da bi njegove teorije bile edino možne in veljavne. Gre nam le za to, da se sistemska teorija lahko uporabi na katerem koli izseku socialnega, je torej univerzalno uporabna. S tem ne izključujemo, da se mora plastiti na različnih nivojih in upoštevati različne možnosti diferenciranja. Vendar nam prav pojem sistema nudi to prednost, da sisteme razumemo na zelo raznolike načine, in lahko znotraj celovitih sistemov npr. znotraj celotnih družb ponovimo, nadaljujemo sistemsko analizo  za posamezne podsisteme. Splošna sistemska teorija si torej ‘prilašča’ edino pravico, da jo je možno uporabiti za/na vse elemente socialnega, npr. na partijo kart ali na intervju, kot ga imava midva zdajle. Uporaba na vseobsegajoči sistem družbe, ki vsebuje vse medčloveške odnose, se tako pokaže le kot poseben primer, ki zato zahteva tudi posebne analitske instrumente. Verjetno je to tudi najpomembnejši tovrsten ‘poseben primer’ in tudi preskusni kamen univerzalne uporabnosti sistemske teorije, kajti kolikor kompleksnejši je primer, toliko težja postane seveda teoretska analiza.

YouTube slika preogleda

VPR: Katere so torej v okviru sistemske teorije tipične značilnosti sodobne družbe?

NL: Za sodobne, moderne družbe je značilno, da je v nasprotju z arhaičnimi in zgodnjimi visokimi kulturami, osrednji princip diferenciacije funkcionalni. To pomeni, da so podsistemi zgrajeni z ozirom na posamezne, različne perspektive, torej ne kot družina poleg družine, vas poleg vasi, temveč so, kot politika na eni strani, gospodarstvo na drugi, raziskovanje, obrambne sile, izobraževalni sistem, orientirani kot posebni podsistemi oz. osredotočeni na specifične funkcije. In moderne družbe se razlikujejo od preteklih po globini in ostrini, s katero se pojavi takšna funkcionalna diferenciacija.

VPR: V tej povezavi vi tudi poudarjate, da moramo na novo formulirati jezik znanosti, in potrebo po ustreznem pojmovanju teh novih oblik družbenih sistemov. Pravite, da je potrebno pojme, kot sta razum in resnica, ki sta po navadi razumljena/razumljiva sama po sebi, v modernih družbah definirati in pojmovati na nov, funkcionalen način. Kaj to pomeni v luči sistemske teorije in kakšne posledice to prinaša?

NL: Da, ta dva in še nekateri drugi pojmi so označbe, katerih čas leži daleč nazaj v družbenem razvoju. Starejše družbe in družbeni sistemi so imeli bistveno bolj neposreden pristop k realnosti, bistveno bolj neposreden odnos do možnosti človeškega spoznanja družbene realnosti, v nekem precej jasnejšem religioznem kozmosu. Zatorej si je bilo tam tudi lažje predstavljati, da resničnost oz. realiteta leži v človeškem razumu in ima v bistvu svoj prostor v glavah ljudi, ki to realnost spoznavajo. V sodobni visoko kompleksni družbi je ta trditev postala preprosto nerealistična, predstavlja se jo kot moralni mitos ali kot utemeljitev logičnih teorij. Meni pa se zdi, da mora biti sodobni družbi ustrezajoča teorija resničnosti formulirana na precej višjem, abstraktnem nivoju.

VPR: S tem pridemo do problemov, ki jih je izpostavila znana razprava med vami in Juergenom Habermasom, da razumnost ni zgolj v izvajanju strukturno posredovanih zahtev, oblikovanih v pravila obnašanja, ki so v sistemu potem nadzorovana in sankcionirana. Ali to nasprotje ne pomeni potem, kot trdijo vaši kritiki, da se sistemska teorija odreka vsake sposobnosti reči in presojati neka dejanja in družbene sisteme kot razumne ali nerazumne, upravičene ali neupravičene, da se torej s tem izmakne odgovornosti, kdo in s kakšnim namenom uporablja ali zlorablja to teorijo, kot se naprimer odreče tudi možnosti označiti nek sistem za demokratičen ali fašističen. Zato, ker sistemska teorija za takšna vrednotenja ne ponuja nobenih enoznačnih stališč, ker torej analizira vse zgolj z vidika, na kakšen način se sistemi stabilizirajo in ostajajo zmožni izvrševati svoje funkcije, se tako s takšne perspektive lahko upravičijo tudi politični umori, preganjanje in teror…

NL: Menim, da se takšna kritika, ki se vseskozi ponavlja, formulira preveč pavšalno. Potrebno je razlikovati dvoje: po eni strani drži, da sistemska teorija ne izhaja iz nikakršnih vnaprej danih naravnih ali moralnih absolutov, kriterijev ali instanc, pač pa sprejema, da se vsi družbeni kriteriji in lestvice razumejo in formulirajo iz družbe same, in se kot nekakšna abstrakcija vpišejo na njen lasten horizont. Ker se vse to tudi spreminja z družbenim razvojem, s tem pridobimo večje in globlje možnosti perspektiv in analiz, ki jih perspektive zgoraj omenjenih ‘absolutov’ ne nudijo, še več, te, naše analize pokažejo, kakšne posledice imajo sistemske usmeritve v smer npr. terorja, torej v smeri določene politične opcije ali strani, kot tudi v smeri drugih, drugačnih političnih opredelitev in smernic. Enako lahko govorimo tudi glede akumulacije kapitala, socializacije v smeri bolj civiliziranega obnašanja, ali npr. pravnih instrumentov. To torej pomeni, da je sistemska teorija politično ‘uporabna’ v smislu, da določene posledice nekih ekstremnih dejanj v politiki kritizira, kaže, razkriva, predeluje.

VPR: Ali vendarle ne leži v tem neka neopredeljenost, neodločenost do političnih vprašanj, ki dopušča, da se spoznanja sistemske teorije lahko uporabljajo za različne politične cilje? Torej tudi za vzdrževanje, upravljanje in stabiliziranje določene sheme gospostva, torej kot nova ideologija tehnokratske družbe?

NL: Torej, sistemska teorija res ne vsebuje nikakšnih imanentnih preprek proti politični uporabi, proti uporabi in zlorabi. Kako pa naj bi bile takšne prepreke videti? Nadzor nad politiko, in vprašanja, ali bi morali neko vladavino stabilizirati ali destabilizirati (kar se vsaj zame vedno postavlja kot znanstveno dvomljivo), morajo biti predelana znotraj samega političnega podsistema, v zelo konkretnem smislu. Znanstveniki preprosto ne moremo vsak dan biti v Bonnu…

VPR: Profesor Luhmann, za konec, katerih kritik vaše sistemske teorije se najbolj bojite?

NL: Bedastih.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |