V krizi smisla tiči misel






         

4.08.2010

Še kratek povzetek oz. razlaga ključnih Luhmannovih stališč

Zapisano pod: Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 4.08.2010

Spodbujen s strani objave na naslovni strani Blogosa, puščam tule še kratek lasten povzetek Luhmannovih ključnih stališč, kot morebitno razlago k prevedenemu intervjuju. Povzetek je iz pisma znancu, od tod nekateri morda bolj osebni poudarki:

———————
‘Hvala za zanimanje za Luhmanna. Sam se sicer zadnje čase/leta ukvarjam bolj z ekonomijo, in nisem več toliko na tekočem glede novih del o njemu, čeprav med počitnicami še enkrat predelujem Social Systems, njegovo osrednje delo. Skratka, najprej nekaj linkov, ki bodo morda vseeno koristni:
http://www.answers.com/topic/niklas-luhmann
http://soc.thu.edu.tw/news/Why%20Systems-Dirk%20Baecker.pdf
V prvem je njegova biografija in nekaj o njegovi misli, spodnji del je vzet iz Wikipedije. V drugem je prispevek, ki ga sicer zdajle nisem uspel prebrati, vendar je po hitrem skenu po mojem zelo dober za razumevanje njegove misli. Dirk Baecker tudi sicer velja za največjega ali enega največjih ekspertov za Luhmannovo teorijo.

Morda pa je res najbolje, da čisto v kratkem povzamem Luhmannove osnovne poante, zaradi katerih vidim velik pomen v njegovem delu:

1)      družba je zgrajena heterarhično, razsrediščeno, iz posameznih področij oz. podsistemov, ki pa noben nima osrednjega mesta v družbi. Tako denimo za Luhmanna tudi ekonomija ni podstat družbe (marksistična postavka), temveč le en od podsistemov; še manj pa politika, prav v tem vidi razliko od predmodernih in npr. socialističnih družb, kjer je v ospredju vsega prav politika, država. Za Luhmanna družba deluje najbolje, ko ima vsak podsistem svojo avtonomijo, neke točke, ki bi povezovala vse skupaj pa pravzaprav ni oz. je to kar pojem (vseobsegajoči sistem) družbe sam.

2)      Vsak podsistem vodita lasten komunikacijski medij in koda, glede na katero so označeni vsi elementi v tem podsistemu. Koda je vedno označena kot razlika dveh nasprotujočih vrednosti – če nekega elementa ni možno opredeliti v razmerju do te kode (mislim, da ni nujno, da enoznačno!), ga za sistem ni. Npr. pojem politike po njegovem usmerja medij moči, vse operacije tega sistema pa so opredeljene glede na razliko vlada/opozicija, po kateri ta sistem deluje. Razlika levica/desnica tako ni kaj posebej relevantna (ali vsaj koristna, konstitutivna) za samo delovanje sistema po Luhmannu. Vsak element, relevanten za delovanje sistema politike, se torej najprej opredeli do razmerja vlada/opozicija, in šele s tem (in zaradi tega) prispeva k delovanju političnega podsistema in je njegov del. Podobno je v ekonomiji osnovni medij denar, koda pa plačilo/neplačilo; za znanost je medij resnica, koda pa resnično/neresnično; pri umetnosti se Luhmannu malo zatakne, a vseeno jo opredeli nekje vmes med posameznikom in družbo, percepcijo in komunikacijo, koda je lepo/nelepo, čeprav je glede tega Luhmann malo nejasen. Podobno Luhmann opredeli tudi druge podsisteme: pravo; izobraževanje/pedagogika; religija; intimnost/družina; …

3)      Osrednji pojem, ki opredeljuje njegovo teorijo, je pojem razlike, diference, oz. konkretno razlika sistem/okolje. Tako ne govori o bistvu, identiteti neke stvari, saj je zanj svet sestavljen iz samih sistemov, ki se med seboj zgolj opazujejo, ostajajo pa vsak zase samostojni in vsaj do neke mere nepresojni (sicer prenehajo obstajati). Tako ni možno neko vseobsegajoče znanje, govori predvsem o opazovanju, ki ga loči na opazovanje prvega reda (navadno opazovanje) in drugega reda (opazovanje opazovanja). Vsak sistem pa ima svojo slepo pego, kar pomeni z njegovim citatom, da ‘Sistem ne more videti, česar ne more videti. Še več, ne more videti tudi tega, da ne more videti, česar ne more videti’. Od tod njegova uporabnost npr. za skupinsko psihoterapijo ali katerokoli skupinsko situacijo, kjer se ljudje zgolj opazujejo med seboj in vsakemu nudijo zgolj svoja opazovanja in na tem (torej opazovanju drugih in s strani drugih) gradijo svoje znanje in poznavanje.

4)      Samo še dve stvari, pa neham… Sta pa res bistveni. Najprej za Luhmanna družba ni sestavljena iz ljudi, in tukaj ga številni, zlasti iz levičarskih krogov takoj popadejo, po navadi še preden bi res razumeli, za kaj gre (dober primer tega je delo komunikologa dr. Andreja Škerlepa izšlo v devetdesetih pri Založbi FDV, kjer je Luhmann morda najizčrpneje pri nas predstavljen – Škerlep recimo trdi, da je Luhmannov svet ‘izpraznjen’, in da je pri njem komunikacija reificirana oz. da zanj obstaja kot samostojna, oprijemljiva entiteta, podobno kot recimo kruh, roka ipd. ). Kar Luhmann zares trdi, je da ko komuniciramo s sočlovekom, tudi če ga poznamo od otroštva, še vedno ne moremo prodreti povsem vanj, ga ne moremo povsem zaobjeti. Prav ti vmesni, vendarle uspešno odkomunicirani pogledi med nama pa tvorijo družbo, družbeno. Družba, socialno, torej ni sestavljeno iz ljudi, temveč iz teh vmesnih prostorov, iz komunikacij. Seveda ne more obstajati brez ljudi, ki pa niso njen del, zanjo tvorijo le nenehen vir dražljajev, informacij, ki jih družba potem predela na sebi lasten način. Zato družbenih podsistemov ne moremo ustrezno preučevati zgolj iz človeške zavesti oz. psihe (kar poskuša npr. teoretska psihoanaliza in še kdo), ker zgoraj omenjeni podsistemi delujejo po lastnih mehanizmih, z lastnimi mediji, kodami in programi. Seveda pa jih brez ljudi ni, vir njihove dinamike so prav ljudje, posamezniki. Povezava med socialnim in individualnim je tako prek mehanizma strukturnega spoja, človek je torej iz več različnih sistemov – organskega/živčnega, psihičnega in socialnega. Vsak od teh je sistem zase, nezvedljiv na katerega od ostalih dveh.

5)      Še zadnje, o čemer sem že govoril včeraj, torej o pojmu družbene kritike pri Luhmannu. Za Luhmanna je delovanje podsistemov opredeljeno glede na vodilno diferenco podsistema. Karkoli se umesti v nek sistem, mora biti opredeljeno glede na to diferenco. Ni torej ‘parazitov’, ni se možno postaviti na položaj ‘izključenega Tretjega’ in opazovati sistem, kot da ne bi bili njegov del. Zato komunikacije s strani novih družbenih gibanj zanj zvenijo sicer povsem pravilne, vendar jim ni možno prisluhniti, ni jim možno (tudi v teoriji) najti mesta v sistemu, ker preprosto ne upoštevajo najosnovnejše logike sistemske gradnje. Zato seveda kritika kot takšna je možna, vendar se mora zavedati osnovnih mehanizmov, po katerih sodobna družba kot sistem deluje, v kolikor tega ne naredi, ponavadi zahteva tudi v teoriji nemogoče, nekaj kar je praktično in teoretično nemogoče narediti. Zato je njen učinek pogosto povsem različen od pričakovanega in navadno ne doseže veliko.

Toliko, na tem v principu gradim tudi sam svoje razumevanje kapitalizma oz. stanja v sodobni družbi. Čeprav predvsem z levice ponavadi označujejo Luhmanna kot desničarskega avtorja, pa sam dokaj trdno verjamem, da ni ne na eni ne na drugi strani (dejansko ga ta problem sploh ne zanima), in da je povsem možno zgraditi sistem tudi s klasičnimi levičarskimi idejami, kot so socialna enakost, ipd. in hkrati povsem v skladu z Luhmannovimi uvidi. Še več, zdi se mi, da je tako ali drugače edina vzdržna gradnja česa podobnega možna bolj ali manj le v skladu z Luhmannom ali kom drugim s področja sistemske teorije, žal ali na srečo.

Je pa res velik problem pri Luhmannu njegova težka razumljivost, zaradi česar ga baje še v Nemčiji težko berejo, in je posledica njegove opredelitve proti ‘branju klasikov’ (praktično gradi teorijo čisto iz nič in iz del nekaterih za družboslovje relativno obskurnih avtorjev). Tudi v slovenščino ni prevedenega tako rekoč nič, kljub temu da imamo več ljudi, ki to teorijo dobro poznajo, predvsem na FDV. Eden bolj znanih in redkih Slovencev, ki so študirali pri Luhmannu in na katerega je to močno oz. odločilno vplivalo je (bil) tudi dr. Jože Pučnik.’

  • Share/Bookmark


10 komentarjev »

  1.   ="."=? — 5.08.2010 @ 01:40

    Po prebranem članku me sistem spominja na fraktal v teoriji kaosa: samopodoben, nelinearen, rekurziven. Nastane ko zarišeš takšno ali drugačno mejo med sistemom in okoljem in je risanje meje samonanašajoč proces. Ta fraktalna meja med sistemom in okoljem tudi omeji možnosti in omogoči komunikacijo (pač v skladu s tem v teoriji informacije, da je komunikacija ravno omejitev možnosti). Zato verjetno tudi vse samonanašanje pri Luhmannu.

    Bistvena razlika glede na teorijo kaosa: v matematiki je fraktal vseeno opazovan od zunaj, iz stabilne in zelo natančne teorije. Tu pa gledaš na recimo matematiko kot fraktal, sama epistemologija je fraktalna, vedno v nastajanju in na meji med obstojem in neobstojem. Tako ko opaziš nek sistem ne gre za to, da bi ga definiral, ampak je bistveno to, da se začne pred tvojimi očmi razblinjati v nove oblike.

    Zanimivo vprašanje kako takšen sistem opazuje samega sebe. Tu nujna slepa točka sistema sicer trivialno izhaja iz tega da oko ne vidi samega sebe, verjetno pa je bolj zanimivo kako ta slepa točka, signularnost, deluje kot atraktor, ki omeji in določi genezo sistema. Torej, slepa pega je neko bistvo sistema.

    Hm, je Luhmann kdaj to uporabil na lastnem sistemu, oz. svoj sistem vstavil v samega sebe ? Samonanašajoče teorije in čudne zanke znajo razsvetliti (Goedel), znajo pa biti tudi čisti mrk razuma.

    (Mimogrede: Žižek bi verjetno tu zlahka našel svoje pojme: razklanost v sistemu ki je njegovo bistvo, kaže pa se skozi simptom in dialektični razvoj, ki izhaja iz te nestabilnosti, manjka v sistemu. Mi je pa razlaga iz teorije kaosa bolj blizu in obetavna)

    Naj omenim še Manuela DeLando, ki se mi zdi tu zelo zanimiv. Ta vzame Deleuza in njegove pojme kot so mnogoterost, telo brez organov itn. bere kot pojme teorije dinamičnih sistemov oz. teorije kaosa, po mojem mnenju zelo uspešno. Tudi piše zelo jasno, veliko jasneje kot Deleuze (in kot si omenil, Luhmann). Pa čisto za okus, nekaj zelo konkretnega in ekonomskega:

    When approaching the subject of economic power, one can safely ignore the entire field of linear mathematical economics (so-called competitive equilibrium economics), since there monopolies and oligopolies are basically ignored. Yet, even those thinkers who make economic power the center of their models, introduce it in a way that ignores historical facts. Authors writing in the Marxist tradition, place real history in a straight-jacket by subordinating it to a model of a progressive succession of modes of production. Capitalism itself is seen as maturing through a series of stages, the latest one of which is the monopolistic stage in this century. Even non-Marxists economists like Galbraith, agree that capitalism began as a competitive pursuit and stayed that way till the end of the nineteenth century, and only then it reached the monopolistic stage, at which point a planning system replaced market dynamics.
    However, Fernand Braudel has recently shown, with a wealth of historical data, that this picture is inherently wrong. Capitalism was, from its beginnings in the Italy of the thirteenth century, always monopolistic and oligopolistic. That is to say, the power of capitalism has always been associated with large enterprises, large that is, relative to the size of the markets where they operate. {6} Also, it has always been associated with the ability to plan economic strategies and to control market dynamics, and therefore, with a certain degree of centralization and hierarchy. Within the limits of this presentation, I will not be able to review the historical evidence that supports this extremely important hypothesis, but allow me at least to extract some of the consequences that would follow if it turns out to be true.
    First of all, if capitalism has always relied on non-competitive practices, if the prices for its commodities have never been objectively set by demand/supply dynamics, but imposed from above by powerful economic decision-makers, then capitalism and the market have always been different entities. To use a term introduced by Braudel, capitalism has always been an “antimarket”. This, of course, would seem to go against the very meaning of the word “capitalism”, regardless of whether the word is used by Karl Marx or Ronald Reagan. For both nineteenth century radicals and twentieth century conservatives, capitalism is identified with an economy driven by market forces, whether one finds this desirable or not. Today, for example, one speaks of the former Soviet Union’s “transition to a market economy”, even though what was really supposed to happen was a transition to an antimarket: to large scale enterprises, with several layers of managerial strata, in which prices are set not taken. This conceptual confusion is so entrenched that I believe the only solution is to abandon the term “capitalism” completely, and to begin speaking of markets and antimarkets and their dynamics.
    This would have the added advantage that it would allow us to get rid of historical theories framed in terms of stages of progress, and to recognize the fact that antimarkets could have arisen anywhere, not just Europe, the moment the flows of goods through markets reach a certain critical level of intensity, so that organizations bent on manipulating these flows can emerge. Hence, the birth of antimarkets in Europe has absolutely nothing to do with a peculiarly European trait, such as rationality or a religious ethic of thrift. As is well known today, Europe borrowed most of its economic and accounting techniques, those techniques that are supposed to distinguish her as uniquely rational, from Islam.
    Finally, and before we take a look at what a synthetic, bottom-up approach to the study of economic dynamics would be like, let me meet a possible objection to these remarks: the idea that “real” capitalism did not emerge till the nineteenth century industrial revolution, and hence that it could not have arisen anywhere else where these specific conditions did not exist. To criticize this position, Fernand Braudel has also shown that the idea that capitalism goes through stages, first commercial, then industrial and finally financial, is not supported by the available historical evidence. Venice in the fourteenth century and Amsterdam in the seventeenth, to cite only two examples, already show the coexistance of the three modes of capital in interaction. Moreover, other historians have recently shown that that specific form of industrial production which we tend to identify as “truly capitalist”, that is, assembly-line mass production, was not born in economic organizations, but in military ones, beginning in France in the eighteenth century, and then in the United States in the nineteenth. It was military arsenals and armories that gave birth to these particularly oppressive control techniques of the production process, at least a hundred years before Henry Ford and his Model-T cars {10} Hence, the large firms that make up the antimarket, can be seen as replicators, much as animals and plants are. And in populations of such replicators we should be able to observe the emergence of the different commercial forms, from the family firm, to the limited liability partnership to the joint stock company. These three forms, which had already emerged by the fifteenth century, must be seen as arising, like those of animals and plants, from slow accumulations of traits which later become consolidated into more or less permanent structures, and not, of course, as the manifestation of some pre-existing essence. In short, both animal and plant species as well as “institutional species” are historical constructions, the emergence of which bottom-up models can help us study.

  2.   andee — 5.08.2010 @ 12:07 andee

    @=”.”=?:
    zdravo. Evo, replika je po mojem iz dveh delov:
    1) Luhmann
    ‘Tu pa gledaš na recimo matematiko kot fraktal, sama epistemologija je fraktalna, vedno v nastajanju in na meji med obstojem in neobstojem. Tako ko opaziš nek sistem ne gre za to, da bi ga definiral, ampak je bistveno to, da se začne pred tvojimi očmi razblinjati v nove oblike.’

    Res je, da ne gre za to, da definiraš sistem v njegovi identiteti, v tem, kaj resnično je po svojem bistvu, kot bi radi fenomenologi, ampak tako poetično pa vseeno ni. Je sicer seveda tudi to možno, da se sistemi, ki jih opazujemo, pričnejo razblinjati, kot v kalejdoskopu, vendar je to zgolj ena od vseh neštetih možnosti spreminjanja ali ohranjanja sistemov.

    ‘Zanimivo vprašanje kako takšen sistem opazuje samega sebe. Tu nujna slepa točka sistema sicer trivialno izhaja iz tega da oko ne vidi samega sebe, verjetno pa je bolj zanimivo kako ta slepa točka, signularnost, deluje kot atraktor, ki omeji in določi genezo sistema. Torej, slepa pega je neko bistvo sistema.

    Hm, je Luhmann kdaj to uporabil na lastnem sistemu, oz. svoj sistem vstavil v samega sebe ? Samonanašajoče teorije in čudne zanke znajo razsvetliti (Goedel), znajo pa biti tudi čisti mrk razuma.’

    Kot rečeno sistem opazuje samega sebe prek opazovanja drugega reda, to je opazovanja opazovanja. V skupinski situaciji npr. prek opazovanj drugih sistemov v skupini. Prav zato nekateri psihoanalitiki ugotavljajo, da npr. samoanaliza ni možna. Je pa verjetno res, da slepa pega določa sistem, določa njegove omejitve pri opazovanju, ki je temeljna operacija.

    Luhmann je prav v navezavi na Goedlov paradoks neprotislovnosti in druga spoznanja zlasti modalne logike gradil razumevanje svojega sistema. Prav zato je samonanašajoča se, samoreferenčna teorija (v primeru družbe torej tudi takšna, ki vsebuje samo sebe) zanj izhodišče gradnje lastnega sistema. Kot npr. tudi pojem paradoksa, ki je eden temeljnih v njegovi teoriji. Resda je v tej razcepljenosti med sistemom in okoljem, torej hkratni zaprtosti in odprtosti sistema morda povezava z Žižkovo razklanostjo oz., če sem te prav razumel, paralaksnostjo subjekta, vsekakor premalo vem o tej Žižkovi tezi.

    2) kapitalizem in bottom up approach:
    Vse, kar si povzel v citatu načeloma v ekonomskem smislu drži. Čeprav je tudi treba povedati, da velik del ekonomske, zlasti mikroekonomske teorije, preučuje prav oligopole in monopole, to so celo temelji oz. izhodišča sodobne mikroekonomske teorije (npr. Bertrandovi, Cournotovi, Stackelbergovi modeli) , zato je ugotovitev o ‘markets and antimarkets’ zelo splošna. Večina sodobne ekonomske teorije pač ni golo obnašanje, da je popolna konkurenca edini obstoječi model, prav nasprotno. Gre zgolj za to, kateri model je najučinkovitejši v praksi, in tu je dokaz tega, da je popolno konkurenčni preprosto najboljši za potrošnike in družbo, elementaren. Zato toliko varuhov konkurence in podobnih družbenih institucij.

    Pač v pa v tem daljšem citatu pogrešam opredelitev, kaj sploh je ta bottom up approach. Potem bi se bilo tudi lažje pogovarjati.

  3.   =”.”=? — 5.08.2010 @ 13:26

    moja opažanja so na osnovi baeckerjevega članka, ki uporablja teorijo informacije in analogije z dinamičnimi sistemi. to o razblinjanju sistema dokaj dobesedno piše na koncu tega članka. sicer pa, kibernetično-dinamična osnova je podobna kot recimo na:

    http://www.goertzel.org/dynapsyc/2002/ObserverObserved.htm

    tako da se malo sprašujem, koliko gre pri baeckerju za luhmanna samega, koliko pa za njegovo umestitev v te ideje

    citat delande je bil čisto za okus, ker se mi res zdi da bi ga bilo smiselno brati skupaj z luhmannom, če je luhmannov pristop res takšen kot so analogije v baeckerjevem članku. ne nazadnje ker delanda zavrača esence. kaj je bottom-up pa delanda pove sam, mogoče bi branje tega članka tudi razjasnilo, ali so tu skupne točke ali ne:

    http://www.t0.or.at/delanda/a-market.htm

    ob tem: kot v citatu piše delanda, v praksi popolno konkurenčnega modela na nivoju makroekonomike enostavno nikoli ni bilo, niti v približku. hkrati pa se obstoječi antitržni sistem teoretsko (in ideološko) razlagajo s takšnim modelom.

  4.   ="."=? — 5.08.2010 @ 14:30

    ps. moja opazka o razblinjanju izhaja iz članka:

    If we look at concepts like communication, control, conditionality and split causality, along with all kinds of self-referentiality, nonlinearity and indeterminateness, it becomes evident that „system” is the term which „deconstructs” itself in order to check out what its value may be. It is a term attracting every possible assumption of organism, mechanism and information simply to see what they will look like when put under the scrutiny of systems theoretical thinking.

  5.   andee — 5.08.2010 @ 14:55 andee

    @=”.”=?:
    hvala za oba linka. Moram priznati, da sem kar presenečen, doslej nisem imel občutka, da bi kdorkoli tule šel na raven dejanskega branja linkanih resnejših člankov, kakorkoli, zelo pozitivno presenečenje.

    Glede Baeckerja in fraktalov. Sem vsaj imel dober razlog, da preberem in se malo poglobim v Baeckerjev članek. Sem že prej ugotovil od kod tvoja misel, torej iz uvoda v zaključek teksta. Najprej, iz mojega prejšnjega poznavanja Baeckerja in sociokibernetike je tvoja ugotovitev povsem točna: Baecker je ena ključnih figur tega gibanja. Zato je vsaj v osnovi material iz članka o fraktalih povezan z njegovim člankom – oba se nanašata na klasike kibernetike, torej Weaverja & Shannona, von Foersterja, in druge. Vendar mislim, da Baecker dokaj korektno bere Luhmanna, ki dejansko ni bil nek fanatik pojma sistema, pač pa mu je bilo bolj (in edino) važno, kaj z njim lahko pojasni. Nasploh je njegova (Luhmannova) teorija zelo instrumentalno zgrajena, s koncepti, ki so zgrajeni po principu nekakšne Occamove britve, najpreprostejši možni z največjo močjo razlage.

    Vendar vseeno mislim, da si nekoliko preinterpreiral Baeckerjevo misel, vsaj kolikor te sam razumem. Povedano ne pomeni, da se sistemi vseskozi razblinjajo in nastajajo nove oblike, čeprav je nestabilnost meja inherentna sistemom. Gre bolj za Baeckerjev uvid v razumevanje pojma sistema (torej ne konkretnih sistemov), torej pojma, ki ga pravzaprav Luhmann (in Baecker) dekonstruira, da bi videl kaj potem od njega preostane. Povedano je torej mišljeno na ravni abstrakcije, ne konkretnih primerov.

    Članek o fraktalih je zanimiv, čeprav priznam, da sem šel le enkrat na hitro skozi. Morda kak bolj določen komentar, ko ga preberem še enkrat.

    Zdaj pa k drugem delu, torej članku DeLande.

  6.   andee — 5.08.2010 @ 15:41 andee

    @glede članka DeLande:
    najprej glede prejšnjih pripomb in delno članka samega: seveda je popolno konkurenčni model abstrakcija, podobno kot je to vsak od čistih, izčiščenih ekonomskih modelov. Morda podobno, kot je pojem sistema, kot ga razloži Baecker, abstrakcija, ki služi Luhmannu bolj za dekonstrukcijo tega pojma, kot pa neko novo ontologijo na njegovi osnovi. Podobno so tudi prosto tržni modeli abstrakcija, ker je v realnosti nemogoče zagotoviti čisto, dosledno (!) sprovajanje večine osnovnih postavk, na katerih delujejo. Vendar se da z preprostimi mikroekonomskimi izračuni hitro pokazati, da bolj kot sledimo prosti konkurenci, boljši so rezultati nekega strukturnega modela v neki panogi za potrošnike. To preprosto pomeni, da je duopol bolj učinkovit kot monopol, oligopol (n>2) bolj kot duopol, in tako naprej, v limiti pridemo torej do tega, da je najboljša za potrošnike popolna konkurenca. Kar pa, podobno kot pri vsaki limiti, ko dejansko, v realnosti, ne moremo iti do neskončnosti, pomeni, da je najboljši vsaj njen približek. To so sicer osnove, se pa precejšen del ekonomske veje, ki se ji reče industrial organisation (oz. organizacija in struktura trga), ukvarja prav s pojavi nepopolnih informacij, oligopolov in monopolov, kartelov, transakcijskih stroškov ipd. To vem, ker je to eno pomembnih poglavij mojega dela na doktoratu. To bi torej razložilo, zakaj se antitržni modeli kljub vsemu vsaj v osnovah razlagajo na tržnih principih.

    Drugače pa se, kot že rečeno z veliko stvarmi v članku strinjam. Gotovo je skoraj izključno v vsaki panogi, in zato tudi v gospodarstvu kot celoti, prevladujoč model oligopola, torej nekaj velikih podjetij/korporacij/entitet, ki obvladujejo večino trga. Zato je (če preidem na vsakdanjo raven) toliko pomembnejše delo varuhov konkurence, o čemer sem govoril že prejle. Na bolj teoretski ravni pa je zelo pomembno to, o čemer piše DeLanda, tako teoretsko razumevanje ciklov v gospodarstvu (bodisi skozi Luhmanna ali Wallersteina, čeprav se bojim, da sta izjemno različna in na povsem drugih polih), računalniškimi simulacijami in predvsem pristopu grajenja od spodaj, torej malih podjetij in pobud. Tu bi samo opozoril, da je prav v razumevanju tega po mojem lahko zelo pomembno delo letošnje nobelovke Elinor Ostrom, ki skuša podobno kot DeLanda preseči ‘velika’, vseobsegajoča modela trga in države, in dokazuje, da prav podobna gradnja od spodaj, iz samoorganizacije posameznikov, lahko ponudi boljše in ekonomsko bolj konsistentne rezultate. Vendar tudi mene resnejše soočenje z njeno teorijo še čaka, je pa zelo zanimivo brati, da se tega sočasno lotevajo tudi na drugi, (predvidevam,) filozofski strani.

  7.   andee — 5.08.2010 @ 15:49 andee

    P.S.: Upam, da to vsaj zaenkrat odgovori na vprašanja. Zdaj bom do večera nedosegljiv, in bom skušal odgovarjati potem.

  8.   ="."= — 5.08.2010 @ 17:30

    hvala za odgovore. gotovo sem pri tem razblinjanju sistemov bil premalo prozaičen, je pa vseeno zanimivo vprašanje kdaj (dinamični ?) sistem pri luhmannu preide iz stabilega stanja v nestabilno. slepe pege sistema kot fraktalni atraktorji so tudi ena taka asociacija, ki verjetno ni del luhmannove misli, se mi je pa zdelo zanimivo vprašanje. vsekakor pa moram glede tega kaj je luhmannovo kaj pa ni tu zaupati tebi, vsaj dokler (če) se ga ne spravim brati.

    še posebej hvala za omembo elinor ostrom, je zame pravo odkritje.

  9.   euphemus — 21.02.2011 @ 18:17

    Moj komentar je namenjen samo temu, da omenim nedavni pojav Luhmanna v arhitekturni teoriji. (Patrik Schumacher: The autopoiesis of architecture) Kar bi mogoče bila ena bolj konkretnih uporab (oblikovanje) teorije socialnih sistemov?

  10.   andee — 21.02.2011 @ 20:55 andee

    @Euphemus:
    se strinjam, hvala za informacijo. Mislim, da je tovrstnih uporab v nemškem prostoru kar nekaj.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |