V krizi smisla tiči misel






         

21.10.2010

Rabih Abou-Khalil in arabska jazz platforma

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 21.10.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Pozdrav,

čeprav nekaterim pred časom ni bilo všeč oz. dovolj zgolj eklektično mešanje stilov kot jazzovska smernica, tokrat še ena mešanica: arabski jazz, izpod prstov enega njegovih največjih mojstrov in ‘inovativcev’, libanonskega udista Rabiha Abou-Khalila.

Gospod je sicer rojen v libanonski prestolnici Bejrut, vendar (sodeč po podatkih Wikipedije) že dlje časa živi in deluje delno v Münchnu, delno pa na jugu Francije, s svojo ženo in dvema otrokoma (vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Rabih_Abou-Khalil). Gospod je eden pionirjev vključevanja arabskih glasbil in glasbenih motivov v jazz glasbo, čeprav lahko seveda sledi tega najdemo že bistveno prej (eden bolj znanih primerov tega je Ellington/Tizolov standard Caravan, ki ga prilagam tudi v začetku).

Njegova glasbena pot je pravzaprav v razcvetu, in novi albumi nastajajo sproti. Med njegovimi referencami pri sodelovanju najdemo za marsikomu precej neznanega arabskega jazzista fenomenalna imena, kot so Steve Swallow, Howard Levy, Glen Moore, Michel Godard, Mark Nauseef, Alexander Balanescu (vsem bolj znan iz Balanescu kvarteta), ter Kenny Wheeler. Če verjamemo Wikipediji, je gospod eden glavnih tvorcev t.i. jazzovske platforme v arabskem svetu, ki je glede na vedno večjo priljubljenost arabskih in orientalskih ritmov (vsaj znotraj gibanja World Music in festivalov, podobnih Eurosongu) v duhu časa in tudi vedno bolj priljubljena.

Gremo h glasbi. Kot rečeno pričenjamo s starejšim (ki pa gotovo ni edini in verjetno tudi ne prvi) primerom vključevanja arabske motivike v jazzovsko glasbo: priredbo jazzovskega standarda Caravan. Nadaljuje seveda Abou-Khalil sam, in sicer najprej dve dinamični, morda najboljši skladbi: Arabian Waltz in Ma Muse M’amuse. Sledita meditativna The Sad Women of Qana in zanimiva, z vokalom popestrena izvedba nenavadnega imena, Lobotomy Mi Babalu. Kljub temu, da je za glasbo Abou-Khalila značilna humorna nota, žal najbolj duhovite skladbe (spet sodeč po mnenju Wikipedije), Dr. Gieler’s Wiener Schnitzel, nisem uspel najti na YT. Zato prilagam skladbo podobno hecnega imena, Izgubljeni zob ali A Tooth Lost.

Za konec še zanimiva živa izvedba, ki meša portugalski fado z zvoki arabske glasbe, ‘Como um rio’ z neke portugalske prireditve, ki jo Abou-Khalil izvaja skupaj s pevcem Ricardom Ribeirom.

Upam, da vam skladbe uspejo približati to vrsto (križanja) glasbe. Uživajte.

Duke Ellington Orchestra – Caravan
Rabih Abou-Khalil – Arabian Waltz
Rabih Abou-Khalil – Ma Muse M’amuse
Rabih Abou-Khalil – The Sad Women of Qana
Rabih Abou-Khalil Quintet - Lobotomy Mi Babalu
Rabih Abou-Khalil – A Tooth Lost
Ricardo Ribeiro, Rabih Abou-Khalil – Como um rio

  • Share/Bookmark

10.10.2010

Zgodba neke pesmi – Cavatina / (S)he was beautiful

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 10.10.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tokrat spet malo ‘po glasbeno’ – po novem sem ponovno pričel vaditi kitaro, po več letih. Razlogov je sicer več, eden od njih pa je gotovo to, da sem na YT našel pesem, ki sem jo precej preigraval ob svojih jazzovskih začetkih pred približno petnajst leti. Čeprav skladba ni neposredno iz jazzovske tradicije, pa so me takrat dobesedno uročile njene prelepe harmonije, in sem pod vodstvom takratnega mentorja Žarka Živkovića vadil samo to skladbo nekaj časa tudi po deset ur dnevno.

Skladba je delo Stanleyja Myersa, čeprav jo je populariziral znameniti klasični kitarist in komponist (predvsem filmske glasbe) John Williams. Zato kot prvo prilagam njegovo klasično instrumentalno kitarsko izvedbo iz leta 1979. Nadaljujem z izvedbo, ki je najbrž najbolj znana, iz s petimi oskarji nagrajenega filma Deer Hunter oz. Lovec na jelene, kjer sta blestela Robert de Niro in Christopher Walken, in ki se nekoliko razlikuje od Williamsove priredbe. Instrumentalni del zaključuje hrvaška čudežna deklica Ana Vidović, z morda meni celo najlepše zaigrano priredbo.

Nadaljujemo in končujemo pa še z vokalnimi izvedbami. Najprej izvorna v izvedbi Cleo Laine, ki se je z Myersom tudi prva lotila vokalne priredbe sicer izvorno mislim, da instrumentalne skladbe, sledita pa še kasnejši priredbi Iris Williams (meni najboljša od treh) in sodobnejša Carmel Conway. Uživajte.

John Williams – Cavatina
Stanley Myers – Cavatina
Ana Vidović – Cavatina
S. Myers/Cleo Laine – She was beautiful
Iris Williams – He was beautiful
Carmel Conway – He was beautiful

P.S.: Izvedbo Ane Vidović je žal nemogoče umestiti (embed) v tekst. Zato prilagam spodaj še dve priredbi: Anini sorodno izvedbo kitajske kitaristke Xue-fei Yang, ter za zanimivost (meni) malce pocukrano izvedbo britanske rokenrol skupine The Shadows, ki pa je v svojem času vseeno zasedla mesto na lestvici UK Top 20.

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |