V krizi smisla tiči misel






         

3.11.2010

Nekaj prostih asociacij alias knjiga pred izidom…

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, miks — andee - 3.11.2010

Redko zadnje čase pridem do pisanja bloga, ne le ker bi se toliko dogajalo, pač pa me nek občutek, recimo mu občutek za realnost, drži stran od ukvarjanja z bloganjem. Kakorkoli, tu je nekaj misli tega večera, morda bolj lastnemu, glasnemu reflektiranju v namen.

Zanimiv, čeprav ne preveč zabaven dan je za menoj. Dan, ko počivam po oddaji zaključenega teksta moje prve solo knjige, monografije torej. Tisti, ki ne marajo mojega samohvaljenja, so upam zdaj že odnehali brati, za druge pa je preostanek zapisa :)

Knjiga, monografija, katere naslov je ‘Ekonomsko vrednotenje umetniških dogodkov: umetnost med trgom in državo’ je pravzaprav dopolnjena verzija moje magistrske naloge. Magisterij sem predstavljal že med samim pisanjem na dveh konferencah, od tedaj pa še nekajkrat. Čeprav bi morda večino svoje energije moral nameniti doktoratu, torej temi odsvojitve muzejskih del oz. mikroekonomike muzejev, pa je prav tale knjiga še zadnja prepreka pred sicer močno željenim intenzivnim ukvarjanjem z doktorsko tezo in kopico literature s področij teorije pogodb, teorije iger, mikroekonomije, upravljanja oz. menedžementa muzejev, sistemske teorije (če bo vključena v nalogo), in kulturne ekonomike nasploh. Namesto tega (ali med tem) sem torej včeraj oddal zaključeno verzijo besedila za knjigo.

O čem sploh govori knjiga? Kot pove že ime, se v njej ukvarjam z ekonomskim vrednotenjem (lahko bi rekli tudi preprosteje: merjenjem) učinka kulturnih dogodkov. V magistrski tezi, še bolj pa v kasnejšem študiju na EF, sem uspel odgovoriti na Mrkaićevo vprašanje o eksternalijah kulture. Kot se tisti, ki zgodbo poznate, verjetno spomnite, je ‘naš vrli Mićo’ trdil, da ni dokazov o eksternalijah kulturnih dogodkov in se tako (upravičeno) vprašal, ali je kultura javna dobrina, in ali si torej zasluži subvencije, ki jih prejme. Vendar ne bi želel iti predaleč v to čustveno močno napihnjeno debato, kjer se je pokazala vrsta (sicer morda pomembnih) stvari, le volje do odgovora ni bilo…

Klasičen odgovor, ki ga daje kulturna ekonomika, in do katerega sem se po študiju dokopal in prepričal tudi sam, je seveda, da ima kultura (ali morda bolje umetnost) poleg vrednosti uporabe oz. tržne vrednosti, tudi dva druga tipa vrednosti – vrednosti neuporabe, ki pomenijo, da je ljudem kultura pomembna, tudi če niso neposredni obiskovalci kulturnih prireditev (vrednosti neuporabe naprej delimo v vrednost obstoja; opcijsko vrednost; izobraževalno vrednost; prestižno vrednost; in zapuščinsko vrednost). Drug koncept, ki je v razpravi umanjkal, je pa zelo vroč na področju kulturne ekonomike, so kulturne vrednosti, vrednosti torej, ki jih imajo kulturne dobrine same po sebi. Zgodba postane z uvedbo vrednosti neuporabe zelo preprosta: neka dobrina ima značilnosti javnega, če poseduje eksternalije, z drugimi besedami, če ima vrednosti, ki se ‘razširijo po družbi’, in ima s tem vrednost tudi za tiste, ki dobrine ne uporabljajo. V našem primeru torej, če ima predstava v SNG Drami ali koebenhavnskem Kraljevem gledališču vrednost tudi za tiste, ki je ne obiščejo. Če nam torej uspe pokazati, da ima kultura vrednosti neuporabe, je zgodba zaključena! Nič več in nič manj… Vrednosti neuporabe merijo namreč prav eksternalije, torej stranske, zunanje učinke za tiste, ki dobrine ne uporabljajo, od tod so tudi dobile ime. Če torej pokažemo, da ima kultura vrednosti neuporabe, smo Mrkaiću trdno in verjetno tudi enkrat za vselej odgovorili.

Dokaze o vrednostih neuporabe pa najdemo v kopici študij s področja kulturne ekonomike, ki sodijo v sklop metod kontingenčnega vrednotenja. Prav slednje so tudi jedro moje knjige, tako sem v letu 2007 tudi prvi pri nas opravil kontingenčno študijo na področju kulture, in sicer na primeru mednarodnega kiparskega simpozija Grosuplje-mesto kipov. Študija je izčrpno predstavljena v knjigi.

Čeprav grem vedno globlje v samopromocijo, oziroma promocijo te knjige, bi dodal še nekaj iz vsebine. Dodatek, napisan posebej za knjigo, je predstavitev posameznih področij kulturne ekonomike, ki sem ga uvrstil v začetno poglavje. Področja so predstavljena od najbolj splošnih, teoretskih, kot so ustvarjalnost, oblikovanje okusa za umetniška dela in vrednost kulture, do klasično ekonomskih, kot so študije ponudbe in povpraševanja, financiranje umetnosti in Baumolova bolezen. V drugem delu pa so predstavljene vse aplikacije področja kulturne ekonomike po posameznih zvrsteh umetnosti: ekonomika glasbe, uprizoritvenih umetnosti, plesa, likovnih umetnosti, knjižnega trga (o čemer sem že pisal tule), filmske industrije, interneta, itd. Vsega skupaj 27 podpoglavij, mislim, da na podoben način kulturna ekonomika še ni bila nikjer predstavljena, torej zelo zgoščeno podan pregled skozi vsa področja. Vsekakor pa je to po mojem (spet zelo hvalisavo seveda) kar pomembno za nadaljnja raziskovanja na tem področju. Knjiga je sicer sestavljena iz uvoda, sklepa in štirih večjih poglavij, po uvodu je začetno poglavje namenjeno predstavitvi področja kulturne ekonomike in nekaterim osnovnim definicijam; v drugem poglavju prikažem sovplivanje kulture na različne dimenzije razvoja, in skozi nekatere primere projektov urbane regeneracije prek kulturnih projektov (Bilbao, tri angleška mesteca Stroud, Horsham in Shrewsbury ter Hostel Celica). V tretjem poglavju so prikazane ekonomske študije v kulturi, skozi vse tri glavne vrste metod, torej ekonomskih impaktnih študij, študij razkritih preferenc (metodi hedonističnih cen in potnih stroškov) in kontingenčnega vrednotenja oz. študij izraženih preferenc. V četrtem poglavju podrobneje predstavljam grosupeljsko kontingenčno študijo. V sklepu predstavljam razmislek o nekaterih ključnih trditvah, in predstavim tudi dokončen odgovor na Mrkaićevo vprašanje.

Toliko. Založnik knjige je Založba Fakultete za družbene vede, v manuskriptu ima knjiga 154 strani čistega besedila, ter okrog 280 referenčnih enot literature.

Tako so mi torej misli iz prostega pisanja stekle k promociji knjige, ki je (knjiga torej) resnično glavno, s čimer se ukvarjam te dni. Danes sem končno zvedel še za rezultate razpisa za Fulbrightove štipendije. Med osmimi finalisti sem zasedel četrto mesto. Če bo torej Vlada RS primaknila kaj denarja za vrhunsko izobraževanje kadrov (čeprav sem pristranski, se mi to nekako res zdi ena boljših med možnimi naložbami vlade, torej naložba v vrhunsko znanje), potem bomo štipendijo dobili štirje, sicer le prva dva. Glede tega me torej čaka še nekaj mesecev negotovosti… Priznam pa, da si to zelo želim, in bi mi tudi precej olajšalo delo na nalogi.

Toliko. Trenutno priznam, da se počutim nekoliko preveč samopromocijski in hvalisav, kakorkoli, verjamem, da tisti, ki vas to moti, tega že davno ne berete več. Ostalim pa hvala za potrpljenje, in da v slogu še zaključim: preberite knjigo, ki izide še v tem letu…

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |