V krizi smisla tiči misel






         

23.12.2010

Predbožična refleksija

Zapisano pod: Politične 'analize', miks — andee - 23.12.2010

Lep pozdrav,
bom najprej prešel kar k stvari: tale prispevek in predvsem ogled videa mi danes zvečer daje misliti: http://www.rtvslo.si/sport/nogomet/video-nov-odklop-maksimirskega-serifa-zdravka-mamica/246962#comments. Kdor hoče, bo več zvedel na sami strani. Gre za še en izpad Dinamovega funkcionarja Zdravka Mamića, huliganski, brutalen izpad na novinarja.

Lahko bi bil analitski kot npr. Simona (ali še kdo drug), vendar se bom sam omejil na nekaj lastnih misli. Predvsem me izpad spominja na nekaj ljudi iz moje nedavne preteklosti, sproži pa tudi misli o trenutni slovenski politični situaciji. Najprej kratko priznanje: na volitvah 2008 (kot tudi 2004) sem volil Janeza Janšo (oziroma SDS), recite mi kakor že hočete, čeprav je ta opcija trenutno na enem viškov popularnosti, z razlogi, ki se bojim da nimajo z njimi samimi veliko opraviti. Na volitvah 2004 sem verjel, da je naposled čas za politično spremembo in konec hegemonije levičarstva. Sam sem to hegemonijo več kot dobro spoznal v času študija kulturologije, ki je, kot številni drugi humanistični študiji, morda z izjemo filozofije, dobesedno prepojena z levičarsko miselnostjo. Priznam, da je vsaj zame misel Niklasa Luhmanna pomenila tu dokončen obrat – ob njej sem spoznal, da je mogoče teoretizirati tudi izven domen frankfurtske kritične teorije, Marxa, strukturalistov in poststrukturalistov, lakanovstva, ipd. Teoretizirati na izjemno zanimiv, pronicljiv, duhovit in originalen način. Tudi zato sem se kot verjetno odpadniški kulturolog (ki se zdaj kot kaže počasi vrača na fakulteto, tokrat v drugi vlogi) obrnil stran od družbeno angažiranega mišljenja, delovanja, pojma političnega in podobnih v slovenskem družboslovju in humanistiki prevladujočih pojmov. Tudi Janeza Janšo sem v začetku videl v takšni luči, kot poosebitev potrebnih sprememb na vidiku.

Še leta 2008 sem tako volil zanj, preprosto zato, ker se mi je (kot kaže pravilno) zdelo, da Pahorjeva opcija enostavno nima dobrega ekonomskega zaledja, ki počiva na ekonomistih EIPF pod okriljem Jožeta Mencingerja. Samemu mi je vsaj takrat bila bistveno bližje matematizirana, trša miselnost Mrkaićevega kroga ekonomistov, ki so tudi vsaj v začetku igrali pomembno vlogo v Janševi viziji.

Vendar sem danes razdvojen. Morda bi moral skakati od veselja ob polomijah sedanje vlade, morda bi se moral veseliti skorajšnjega brodoloma koalicije. Pa se ne… Preprosto se mi zdi, da sta na mizi dve neodločljivi opciji: ena, Janševa, ki se je že pokazala (ali pa jo sam vidim kot takšno) kot poveličevanje ‘neposrednega’ izražanja, tudi že v brutalni, nizki obliki. Tega, da je najbolje vse nekomu zmetati v obraz, in se trkati po prsih in pljuvati po opoziciji in predvsem preteklih vladah. In druga, Pahorjeva, ki je sicer precej boljša na komunikacijski ravni in je res vzpostavila ali skušala vzpostaviti nek nov vzorec politične kulture, ki pa je povsem neefektivna, žal precejkrat tudi malo bleferska. Koruptivni in klientelistični mislim, da sta bili obe, težko bi vedel katera bolj, čeprav se v tem trenutku zdi sedanja bolj, podobno kot se je pred štirimi leti mnogim zdela ogabna in sprevržena takratna.

Ne vem. Iz osebnih razlogov mi niso več (!) blizu ljudje, ki dajejo brutalni direktnosti prednost pred umirjenim izražanjem. Verjamem, da če nekdo dobro dela, to ni dovolj, zgled daje tudi s svojim obnašanjem in odnosom. Žal je velikokrat prisoten le en pol, torej ali nekdo le dobro dela, sicer pa je skrajni primitivec (kot pravijo tudi o Mamiću), ali pa le dobro komunicira, naredi pa bolj malo.

Pred časom sem komentiral blog chefa, žal brez posebnih odgovorov. Nič narobe sicer. Dejansko sem dobil izkušnjo dela s sedanjo ministrico za kulturo, ki prihaja iz stranke, ki mi je še do pred kratkim (in zelo dolgo, že bistveno pred prevaro Golobiča) bila ogabna, torej stranke Zares. Lahko rečem samo, da sem bil izjemno pozitivno presenečen nad Širco in njenimi ljudmi. Sodelovanje v delovni skupini (ki na srečo – ali morda čigavo smolo – nima zveze z zakonom o RTV) na ministrstvu pa je izjemna izkušnja, in moji kolegi, ki so v tej skupini so sodeč po odzivih podobnega mnenja. Skupina dejansko rešuje to, čemur je bila namenjena, torej področje nevladnih organizacij v kulturi pri nas, in dobesedno kljuka odprte teme in skuša iskati odgovore. Tudi nekateri drugi predlogi Širce so zelo smiselni in so vsekakor neprimerljivi z mojim (seveda pa osebnim) občutkom ob delu s prejšnjim ministrom.

Zato so moje simpatije zadnjega časa tudi s sedanjo vlado. Dolgo časa se mi je zdel eden najboljših ljudi v slovenski politiki Borut Pahor. Žal se te vizije zdaj podirajo. Predvsem je to žal, ker neke druge opcije ni na vidiku. Ena možnost je seveda revolucija, ki jo mnogi zagovarjajo. Revolucija, ki pa ne vem, če lahko prinese karkoli novega. Zakaj bi jo torej delali? No, odgovor je na dlani (in najbrž tudi kar točen): da končno nekdo plača za svoje napake. Se strinjam, vendar koga postaviti namesto sedanje oblasti? Janeza Janšo? Žal, že videno in izkušeno v relativno slabi luči. Ne vem, zakaj bi neučljivi Janezi morali ponavljati zgodovino prepolno napak. Rado Pezdir? Matej Lahovnik? Tadva se namreč ponujata skozi sugestije nekaterih novinarjev kot opciji, sama sta sicer zaenkrat zelo distancirana od morebitnega sodelovanja v politiki. Rada poznam (sicer zelo bežno) iz ekonomskih krogov, Lahovnika prav tako. O slednjem se ne bi izrekal, mislim, da je svojo priložnost že imel. Rado Pezdir pa se mi zdi odličen v aktivistični vlogi, morda bi bil res dober tudi kot politik, žal pa se mi zdi, da je v njem nekoliko (ali veliko) populizma. V ekonomskem smislu prav nič drugega kot ponavljanje tega kar je govoril/ponavljal že njegov duhovni oče Mrkaić ne zmore. Kdo torej? Jelinčič? Erjavec? Prvi – boh pomagi… Drugi – prav tako… Oba sta (tudi meni) izjemno simpatični osebnosti na slovenski politični sceni, vendar ju ne vidim v vodilni vlogi. Eden vodi praktično lobistično stranko DeSUS, ki deluje le kolikor se bori za svojo, torej upokojensko stvar. Res ne vem, če je (že) čas, da družbo vodijo upokojenci. Drugi/prvi je kljub svoji relativni treznosti populist in nacionalist.

Kam torej sedaj? Predlog bi bil, da sedaj sprte stranke končno pričnejo sodelovati. Vsaj malo. Ker je predlog nekega novega sistema, novih ljudi, povejmo si odkrito: čista iluzija. Novih ljudi, ki bi šli v politiko, ni. Če pa so, to ne bi naredili iz razlogov, da bi kaj tam napravili, predvsem pa je po mojem nevarno takšne nove ljudi takoj spustiti k vsem odločitvam. Nekaj podobnega se vidi na primeru ZDA in Obame, ki so mu v splošni evforiji podelili celo Nobelovo nagrado (za kaj že…?), zdaj pa ni tam nič kaj posebej drugačnega kot prej.

Zato ostane kot edina zanimiva opcija sodelovanje strank, denimo SD, SDS, DeSUS, SNS, SLS. Te se zdijo najbolj sveže, neobremenjene in potencialno pripravljene na sodelovanje. To bi bilo vsaj nekaj, kar bi po eni strani končno prekinilo slovenski kulturni boj, predalčkanje in predvsem nenehne absurdne spopade med strankami. Po drugi strani bi bila to tudi sprememba v politični kulturi, in nekaj, kar bi dejansko napravilo nekaj novega. Najbrž je prav v tem attitudu nesodelovanja, konstantnega aferaštva, nedržavotvornega pričkanja za vsak las, ključ do sedanjega stanja, ne v politiki ampak v deželi nasploh. Sodelovanje torej, namesto kritike, politična kultura namesto nastopaštva in nastavljanja pasti.

Kaj pa realne opcije – se bojim namreč, da tole zgoraj ne bo izvedljivo, žal. Realno je najbrž to, da bo sedanja vlada padla in bo namesto nje prišel nazaj Janša. Kaj bo to pomenilo, bomo videli, vendar bo verjetno povzročilo še veliko novih delitev in vračanja enakega. Ne vem, bomo videli. Vsekakor pa vsem bralcem bloga, ki je bil letos kar aktiven, želim vesel, blagoslovljen (ali kakršen že hočete) božič in vso srečo v letu, ki prihaja. Žal jo bomo po mojem kar rabili…

  • Share/Bookmark

3.12.2010

Vstopnine v muzeje da ali ne?

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 3.12.2010

Ob ogledu televizijskih poročil, ki so me opomnila, kaj sem v svoji delovno intenzivni zgodbi danes zamudil, sem z ušesi zastrigel pri enem podatku: vstopnine v muzeje (pravzaprav kar v večino kulturnih ustanov) so bile danes zastonj. Zakaj striči z ušesi? Ker je tema vstopnin v muzeje pomembna in relativno pogosto obravnavana tema v kulturni ekonomiki. Zelo pogosto se omenja (pa tudi v praksi, denimo na primerih angleških muzejev, izvaja) prost vstop v muzeje ob vseh dneh. Zagovorniki slednjega so bili doslej predvsem iz socialdemokratskih in muzejskih vrst, tisti torej, ki jih najbolj zanima dostopnost kulturnih dobrin, pred analizo učinkovitosti (in pravičnosti) pridobivanja sredstev. Pa poglejmo naprej.

O temi muzejskih vstopnin je veliko govora v kulturni ekonomiki. Najprej omenimo odličen empirični prispevek Faye Steiner, stanfordske ekonomistke, ki jo je leta 1997 zanimalo predvsem vprašanje, ali bi dodaten vstopa prost dan v muzeje povečal ali zmanjšal prihodke muzejev. Vprašanje, ki zveni sicer marsikomu absurdno, vendar v le leto dni kasnejšem prispevku angleškega muzealca dr. Roberta Andersona beremo, da so angleški muzeji, ki so uvedli prost vstop vse dni, bolj učinkoviti od tistih, ki vstopnino zaračunavajo. Avtor ugotavlja celo to, da ti muzeji preživijo z v povprečju manjšimi državnimi subvencijami od slednjih, torej (nepričakovano) predstavljajo tudi blažitev za javni proračun.

Vendar pa ugotovitve Steinerjeve niso pozitivne. Njen razmislek, ki je v užitek v branje vsakemu bolj k empiriji nagnjenemu bralcu, najdete pa ga tule: http://www.springerlink.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/content/r7133151j26216k5/, v izpeljavi preprostejšega regresijskega modela nesporno pokaže, da bi šele enormen obisk muzeja (prek 19.000 novih obiskovalcev na vsak tak dan) upravičil uvedbo novega prostega dne. Precej nerealno pričakovanje, zato je ugotovitev jasna: nov prost dan pomeni tudi novo luknjo v že tako načetem proračunu.

Potrebno je omeniti, da tudi kratek pregled drugih prispevkov na področju pokaže, da prost vstop ni ekonomsko najbolj modro in upravičeno dejanje. Tako sicer resda velja, da je marginalni strošek vsakega novega obiskovalca blizu ničli, vendar pa se poveča, če je obiskovalcev preveč (učinek prenatrpanosti oz. congestion effect), in tudi sicer na dolgi rok ni enak nič.

Kaj torej ukreniti? Vstopnine da ali ne? Med različnimi obstoječimi mehanizmi Frey in Steiner navajata prost vstop, običajne vstopnine, donacije ob izstopu iz muzeja, ter muzejske klube. Prav Frey in Steiner sta v istem, branja vrednem prispevku na nedavni konferenci organizacije ACEI (http://www.acei2010.com/upload/acei/frey%20and%20steiner.pdf) opozorila na pozabljen način pobiranja vstopnin – plačilo ob izstopu iz muzeja oz. pay-as-you-go principle. To pomeni, da bi vsak obiskovalec plačal vstopnino glede na to, koliko časa je v muzeju porabil. Seveda naraščanje cene ne bi potekalo linearno, pač pa degresivno – dlje časa, kot si v muzeju, manjši je tvoj marginalni prispevek k vstopnini. Način, ki dobro odgovarja vsaj na eno značilnost kulturnih dobrin, ki ji Richard Caves (2000) pravi nobody-knows principle, pomeni pa negotovost, ko nihče pred ‘uporabo’ (ogledom, poslušanjem) kulturne dobrine ne more vedeti, ali bo dobrina resnično kvalitetna, ali mu bo torej všeč ali ne. Govorimo tudi o pomanjkanju informacij, ki jih bodoči uporabnik praviloma zbere prek mnenj strokovnih kritikov in bližnjih oseb. V primeru pay-as-you-go principa bi torej vsak lahko sam izbral, koliko zadovoljstva mu obisk muzeja nudi in na tak način tudi sam določil ceno svoje vstopnice (ali bolje izstopnice).

Toliko, kaj torej reči za konec? Ugotovitve nesporno kažejo, da vstopnine v muzeje niso za vnemar. V ekonomskem smislu so pogosto zelo upravičene, kljub temu, da komu morda preprečijo obisk. Glede na strukturo obiskovalcev muzejev na ta način pravzaprav poberemo predvsem denar od bogatejšega sloja, ki je praviloma bolj nagnjen k obisku (vsaj tako pravita Frey in Steiner, ter še nekateri avtorji). Vsekakor pa velja pozdravljati nove, predvsem empirično usmerjene raziskave na tem področju in s tem iskanje bolj učinkovite finančne politike muzejev, ki so ene tistih institucij, ki jim gospodarska kriza niti najmanj ni prizanesla.

Literatura z neta:
1) Anderson, Robert G.W. 1998. ‘Is charging economic?’, Journal of Cultural Economics, (22): 2-3, link
2) Caves, Richard E. 2000. Creative Industries: Contracts Between Art and Commerce. Cambridge: Harvard University Press, link
3) Bailey, Stephen J., Peter Falconer. 1998. ‘Charging for Admission to Museums and Galleries: a framework for analysing the impact on access’, Journal of Cultural Economics, (22): 2-3, link
4) Frey, Bruno S., Lasse Steiner. 2010. ‘Pay as you go: a new proposal for museum pricing’, Mimeo, link
5) Johnson, Peter, Barry Thomas. 1998. ‘The economics of museums: a research perspective’, Journal of Cultural Economics, (22): 2-3, link
6) Prieto Rodriguez, Juan, Victor Fernandez-Blanco. 2003. ’Optimal pricing and grant policies for museums’, Public Economics, 0309002,  link
7) Steiner, Faye. 1997. ‘Optimal pricing of museum admission’, Journal of Cultural Economics, (21): 4, link

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |