V krizi smisla tiči misel






         

27.01.2011

Tri zgodbe, en imenovalec: odsvojitev muzejskih del da ali ne?

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 27.01.2011

Najprej bom priznal, da mi izrazito primanjkuje tako volje kot časa za pisanje na Blogosu. Od tod tudi velika sporadičnost zapisov tule. V pripravi imam sicer tri nadaljnje prispevke, vendar ‘o tom potom’.

Danes bom v kratkem opisal tri ameriške muzejske zgodbe, zgodbe, ki se prav lahko ponovijo v katerem koli od slovenskih muzejev. Za kaj gre? V muzejskem svetu je znan pojem ‘deaccessioninga’ oz. odsvojitve muzejskih del. Gre za prodajo dela ali posameznih kosov iz muzejske zbirke. V glavnem gre za dva namena: bodisi za prenovo oz. urejanje (pa tudi nabavo novih del) zbirke, bodisi za financiranje operativnih stroškov samega muzeja. Prvi način je dokaj neproblematičen kar se tiče legitimnosti, v kolikor je seveda poskrbljeno za transparentnost prodaje. Večina muzejev ima namreč precej večje zbirke, kot so dejansko in vsakodnevno na ogled. Zato je včasih smiselno odprodati nekatera dela, ki so bodisi izven koncepta zbirke, bodisi so duplikati ali manjvredni kosi nekega avtorja, bodisi pa so trajno poškodovani in/ali zanje ne muzej ne more več primerno skrbeti. V tem primeru torej pride v poštev odprodaja (ali morda bolje odsvojitev) muzejskih del. Vendar pa morajo biti, vsaj praviloma, dobljena sredstva porabljena v namen nakupa novih muzejskih del oz. dopolnjevanja zbirke.

Je pa seveda še ena možnost, ki smo jo že omenili. Sredstva od odsvojitve določenih muzejskih del gredo lahko tudi v namene financiranja tekočih stroškov muzeja, torej npr. investicij v nove zgradbe oz. prizidke, stroškov dela, skrbi za zbirke, nove razstave ipd. V tem primeru seveda pride do hudega konflikta, ki ponavadi izbruhne tako v muzejski sferi kot širši javnosti. Navadno namreč velja, da so muzeji bodisi javne bodisi nevladne organizacije (tudi v ZDA). To pa pomeni, da jih s svojimi sredstvi financirajo davkoplačevalci (v primeru nevladnih organizacij to velja zaradi njihovega privilegiranega davčnega statusa). To pomeni, da morajo muzeji, če čisto nič drugega vsaj vprašati javnost v primeru prodaje del, zlasti ko gre za kakšno od bolj znanih in v lokalni javnosti cenjenih del. V nasprotnem lahko mirno trdimo, da gre za zlorabo zaupanja, da o tem, da so navadno (denimo v ZDA) dela muzejem donirali določeni posamezniki ali organizacije, ki gotovo niso želeli videti svojih del čez nekaj desetletij v rokah kakega (drugega) privatnega zbiratelja, in so dela dali namensko določenemu muzeju, da so tam razstavljena, sploh ne govorimo. Naprimer, da bi Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki dela in zbirke, ki ji jih zaupajo sodobni slovenski kiparji, odprodala v namen denimo obnove kake dodatne galerije ali popravila oz. restavriranja načetih javnih kipov v kraju. Bi vam bilo vseeno? Bi kiparjem bilo vseeno?

No, Američanom ni vseeno. Poglejmo tri zanimive zgodbe treh ameriških primerov deaccessioninga, vse tri s slabimi posledicami za muzeje same.

Prva je fundacija Barnes (angl. Barnes Foundation). Leta 1922 jo je ustanovil dr. Albert C. Barnes v mestu Merion v Pennsylvanii. Fundacija dr. Barnesa obsega eno najpopolnejših in zanimivejših umetniških zbirk v ZDA, in vključuje številne postimpresionistične in zgodnje moderne avtorje. Ko je Barnes ustanavljal zbirko, je določil vrsto omejitev glede njenega upravljanja in delovanja same fundacije. Fundacija zato dolgo ni mogla opravljati potrebnega zbiranja sredstev s sodobnimi metodami fundraisinga, in še nekaterih drugih finančno potrebnih dejavnosti. To jo je pripeljalo leta 1991 na rob bankrota. V ta namen je institucija zaprosila sodišče, da bi vsaj začasno lahko zaobšla Barnesove omejitve in izdala nov katalog, zaračunavala višjo vstopnino (ki je bila v tem času 1 $) in izvajala vzdrževalna dela na muzejski stavbi. Poleg tega je želela odsvojiti 15 del iz svoje zbirke.

Številni so se posegu uprli. Tako je npr. združenje ameriških muzejskih direktorjev (AAMD) v sodelovanju s skupino, imenovano Prijatelji Barnesove fundacije javno nasprotovalo tem posegom. AAMD je objavilo tudi pismo, kjer je izrazilo zahtevo, da se sredstva zbrana iz naslova deaccessioninga uporabijo zgolj za nakup novih del oz. upravljanje same zbirke. ‘Prijatelji’ Barnesove fundacije pa so napisali peticijo, v kateri so izrazili ogorčenje nad dejanjem, ki mu v ameriški muzejski zgodovini ni para.

Zaradi številnih nasprotovanj, se je fundacija v razglasu 11. julija 1991 odrekla prodaji slik, ‘ker je naraščajoča javna polemika in negativna propaganda dovoljšen pokazatelj učinkov, ki bi jih takšno sicer razumsko zelo pretehtano in utemeljeno dejanje povzročilo v muzejskem svetu in širši javnosti, ter hkrati povzročilo tudi veliko škodo instituciji’. Fundacija je ob tem objavila tudi namero, da bo preučila druge obstoječe poti za zbiranje sredstev.

Drugi dve zgodbi sta bolj svežega datuma. Prva je zelo razvpita zgodba newyorške Narodne akademije (The National Academy Museum and School of Fine Arts). Institucija, ki je ena najuglednejših v tem delu ZDA, in ima eno najboljših zbirk ameriške umetnosti nasploh, je bila ustanovljena leta 1825 z namenom ‘promovirati lepe umetnosti v ZDA prek izobraževanja in predstavljanja del’. Institucija opravlja trojno vlogo: je članska organizacija umetnikov, šola za lepe umetnosti, ter muzej. Vodijo jo sami člani, ‘akademiki’, ki vodstvo (upravni odbor) izvolijo iz svojih vrst.

V začetku meseca decembra 2008 je prišla v javnost vest, da je akademija pred nekaj dnevi odprodala dve deli iz svoje zbirke, da bi krila stroške programa, delovanja, zbiranja sredstev in prenove galerijskih prostorov. Prodani sliki, “Scene on the Magdalene” Frederica Edwina Churcha in “Mt. Mansfield” Sanforda Robinsona Gifforda, je dražbena hiša Sotheby’s prodala za 27 milijonov $. Prodaja je sovpadla z menjavo na direktorskem mestu, ki ga je zasedla Carmine Branagan, brez kakršnih koli poprejšnjih izkušenj v muzejskem svetu. Branaganova pa je takoj opazila velik deficit institucije, ki je v samo v preteklem letu znašal milijon zelencev. Akademija je zato vedno bolj klestila svoje denarne rezerve. Potrebno je tudi omeniti, da so podobne situacije v tej instituciji že nastajale, tako je že prihajalo do odsvojevanja del v devetdesetih.

Na mizi članov Akademije se je tako najprej znašel predlog selitve na drugo, cenejšo lokacijo v predmestje New Yorka. Predlog je bil zavrnjen. Člani pa so z veliko večino (181:2) izglasovali predlog prodaje omenjenih dveh slik, z dodatno možnostjo prodaje še dveh del, če bi to bilo potrebno.

Potrebno je omeniti, da ni bilo nobenih pravnih zadržkov pri prodaji. Se pa je Branaganova zavedla, da morda vse le ne bo šlo tako gladko, zato je umaknila članstvo Akademije v združenju ameriških muzejev (AAM) in muzejskih direktorjev (AAMD). Kljub temu je kazen sledila kmalu: združenje AAMD je poslalo pismo vsem svojim stodevetdesetim članom, kjer je obtožilo Akademijo kršitve najosnovnejših načel organizacije, ter zahtevalo od članic, da takoj prekinejo vse odnose z Akademijo in zahtevajo nazaj vsa posojena dela. Poleg tega so se člani AAMD uprli tudi skozi medije, in pričeli javno ščuvati proti Akademiji. Sledeč protestom je newyorški senator Richard Brodsky pripravil predlog zakonodaje, ki bo v državi New York enkrat za vselej prepovedala odsvojevanje muzejskih del.

Carmine Branagan se je reperkusij zavedla pozno. V času ko to pišem sicer ne vem točnega stanja, vendar se je že v začetku 2009 Branaganova sestala z enim vodilnih pri AAMD, kjer so sklenili, da bo odslej Akademija pod bolj budnim očesom združenja, ter da se prekliče morebitna prodaja dveh dodatnih slik. Kljub temu ostaja nad Akademijo še vedno slab prizvok, in še vedno grožnja nadaljnjega ukrepanja ob morebitni ponovitvi podobnih dejanj. Nekakšna pogojna kazen, bi torej lahko rekli.

Zadnji, tretji primer, je Rose Art Museum univerze Brandeis v zvezni državi Massachusetts. Muzej nima tako dolge tradicije kot prej obravnavani ustanovi, saj je bil ustanovljen leta 1961, trinajst let po ustanovitvi Brandeisove univerze. Do leta 2008 je muzej deloval finančno stabilno, in ni kazalo, da bi se lahko pojavili kakršni koli problemi. Kot šok je zato udarila novica konec januarja 2009, da bo univerza zaprla muzej in prodala vsa njegova dela na dražbi, s čimer bo financirala svoj nadaljnji obstoj in delovanje. Rektor univerze Jehuda Reinharz je z žalostjo ugotovil, da so to pač težki časi, in da je vse, kar lahko stori, da ravna v najboljšem interesu univerze in njenih študentov. Zaradi finančne recesije je rezervni sklad univerze padel za 25 %, veliko večjih donatorjev pa je najavilo svoj umik iz financiranja ustanove. Poleg tega se je univerza znašla v 10 milijonskem deficitu, zato je najavila namero, da Rose Art Museum spremeni v izobraževalni center z galerijo in likovnim studiom. Podobno kot v primeru Akademije je tudi Rose Art imel že izkušnje z deaccessioningom, leta 1991 je namreč na dražbi prodal 11 del v vrednosti 3.65 milijona zelencev.

Po razglasitvi Reinharzove odločitve je počilo. Muzejski direktor Michael Rush je povedal, da z odločitvijo sploh ni bil seznanjen. Nastal je velik medijski pomp, podporniki muzeja pa so najavili, da že iščejo poti, kako odločitev univerze preprečiti. Študentje so začeli pripravljati demonstracije. Alumni univerze so se prav tako javno zgražali. Uprli so se tudi ameriški muzejski delavci in direktorji. Še posebej veliko je bilo razočaranje med donatorji, glavna donatorica zbirke, ki je zbirko podedovala od pokojnega moža, je Reinharzu povedala, da se počuti, kot bi ji mož ponovno, še drugič umrl. Nekateri donatorji so zahtevali dela nazaj. Odločitev je dobila odmev tudi v javnih institucijah, massachuseški državni tožilec je napovedal preiskavo primera. Kot navadno je svojo obsodbo podalo tudi združenje AAMD.

Dva dni po odločitvi je univerza le spremenila svoje stališče in najavila, da bo odprodala le nekaj del. V času ko pišem, nimam novih podatkov o stanju v muzeju, njegova usoda je torej še vedno neznana. Je pa novica gotovo to, da je končno odstopil nepriljubljeni Jehuda Reinharz, univerzo torej od 1. januarja 2011 vodi Frederick M. Lawrence.

Kaj povedati za konec? Tema, o kateri pišem, je tudi predmet moje disertacije, zato sem si dovolil biti malce daljši. Zanimivo je, da o deaccessioningu ne razmišljajo le ameriški muzeji, znanka iz Nemčije me je opozorila na tale primer nemškega Weserburga: http://www.taz.de/1/nord/bremen/artikel/1/millionen-fuer-die-weserburg/. Morda obstaja še kakšen evropski primer.

Ali je torej upravičeno muzejska dela odprodajati, odsvojiti, v primeru da gre za preživetje muzeja? Problem gotovo ni le moralni, gre tudi za ekonomsko dimenzijo. V razmerju muzejski direktor/javnost gre za klasično razmerje principala in agenta (principal je v tem primeru seveda javnost). Gre torej za to, da moramo preprečiti muzejskim direktorjem nesmotrne prodaje muzejskih del v primerih, ko lahko uporabijo druga sredstva in predvsem preprečijo finančno krizo muzeja že bistveno pred razmišljanji o deaccessioningu. Če jim torej dovolimo deaccessioning, jih postavimo v položaj moralnega tveganja/hazarda: gre za ekonomski problem, ko ima agent več informacij od principala in obstajajo nekatera njegova dejanja, ki jih principal stežka nadzoruje. Kaj storiti v tem primeru, zaenkrat še težko svetujem, je pa gotovo res, da po eni strani vprašanje odpira zelo veliko razmislekov o muzejskem delu, po drugi strani pa tudi številne paralele z nastalo ekonomsko krizo, do katere je prišlo prav zaradi preslabega nadzora nad delom managerjev, direktorjev, finančnih institucij. Kaj torej storiti in katere mehanizme vpeljati za boljši nadzor, ni enostavno vprašanje. Je pa jasno, da moramo v to kislo jabolko ekonomskih premišljanj hočeš-nočeš čimprej ugrizniti.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |