V krizi smisla tiči misel






         

26.02.2011

ema, šema, krema, tema

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 26.02.2011

Svojo blogersko kariero sem pričel s komentiranjem Evrosonga, zato bom tudi tokrat nekaj navrgel o prihajajoči Emi. Najprej nekaj o sistemu tekmovanja.

Lepo je graditi na predhodnih prispevkih, tule sta: http://andee.blog.siol.net/2008/05/28/evro-song-ne-ne/ in http://andee.blog.siol.net/2008/06/07/nic-pretresljivega-ali-vendar/. K stvari torej. Kot bo bralec obeh zgoraj linkanih prispevkov uganil, pozdravljam, da Slovenci ponovno uvajajo žirijo. Vendar so seveda tudi tokrat stvar razumeli povsem po svoje. Sem mnenja, da, prvič, tudi doslej slovenske žirije niso opravile svoje posla dobro, ker v Sloveniji sodelovanje v žiriji žirantje razumejo kot dušebrižništvo, in želijo zmago ‘Glasbe’, ja, z velikim G. Ponavadi so to (bili) ljudje, ki so vsaj na tihem nasprotovali sodobnim trendom na Evrosongu, in so bili veseli priložnosti, da ‘rešijo’ Glasbo. Če so zato uničili Emo, je bila to pač kolateralna škoda njihovim prepričanjem. Pogosto so bile tudi tu prisotne veze in poznanstva in predvsem zamere in male zavisti do tekmovalcev. Tako je bila na Emi v preteklih letih predstavljena vrsta pesmi, ki so bile zelo solidne (primer lanskega leta je očiten: medtem ko ‘lignjev’ ne posluša skoraj nihče več, so skladbe Dež, Črni konji čez nebo in predvsem Kaj in kam postale pravi radijski hiti), žal pogosto prav zaradi odločitev žirije (seveda to za lansko leto ne velja) ostale brez nastopa na Evrosongu.

Vendar je še bistveno hujši drug vidik. Številni ekonomisti so po prevladi vzhodnih držav na Evrosongu pokazali, da je glasovanje občinstva bolj nagnjeno k pristranskostim kot glasovanje žirije. Ker pa sta problematični obe obliki sami zase, je najboljša oz. najmanj škodljiva/pristranska možnost, da odločata tako žirija kot občinstvo, pola pola torej. Rezultati takšnega modela so bili dobro vidni v preteklih dveh letih, ko je Evrosong ponovno postal zanimiva, dinamična in predvsem (ponovno) relativno nepredvidljiva prireditev.

Slovenci pa bomo najprej prepustili izbor samo žiriji, ki bo seveda pazljivo izločila vse tiste, ki bi lahko zamajali slovenski glasbeni okus in, bog ne daj, celo kaj naredili tudi na Evrosongu. Potem, ko bosta v finalu ostali dve politično korektni pesmi, pa bo gledalcem ponovno ostalo izbrati manjše zlo. Obup, ampak res čisto a la Slovenija.

YouTube slika preogleda

Še malo glede pesmi samih. Resnično obupne tokrat vsaj zame ni nobene, morda tu izstopa komad skupine Rock Partyzani, ki je nekakšna slaboumna ruska revolucionarna fešta, čisto a la Aleš Klinar. Pesem Omarja Naberja je podobna kot nekaj njegovih zadnjih meni znanih pesmi – precej klišejska. Potem sta tu dve, pogojno tri plesne eurodance skladbe – April; Sylvain in Mike Vale feat. Hannah Mancini; ter, kot rečeno pogojno, disko/bee-gees skladba skupine Feliks Langus. Meni osebno so simpatične vse tri, morda še najbolj Hannah Mancini, vendar pa se ne morem znebiti občutka, da so vse tri nekoliko preplehke, da bi se resnično vsedle v ušesa evropskih poslušalcev. Potem je tu zelo neevrosongovska pesem skupine Leeloojamais, ki je sicer verjetno glasbeno najboljša, vendar pride do izraza šele ob večkratnem poslušanju, vsaj z mano je bilo tako. Kaj še ostane? Relativno dober pop-rock komad Nine Pušlar, ki nadaljuje tam, kjer je lansko leto nehala. Maja Keuc pokaže, da ima zelo prepoznaven vokal, in morda gre tudi za najbolj vokalno vpadljivo skladbo. Time to time uporabljajo sicer milozvočne, soft jazz harmonske strukture, vendar pa po mojem predvsem nihče od njih ni dovolj izrazit in močan vokalist, tako da je zadeva precej pozabljiva.

YouTube slika preogleda

Vse v vsemu, kot moje favoritke bi zapisal Majo Keuc, Nino Pušlar, April, Hannah Mancini in Leeloojamais. Predvsem zadnji dve sta mi ostali v spominu, prva, ker je morda najbolj evrosongovska od vseh navedenih skladb, ter druga, ker jo preprosto nisem mogel nehati poslušati, ko sem jo enkrat pričel, in ker poznam nekaj fantov iz te skupine in sem si jih zelo želel slišati na Emi. Ne bom pa preveč razočaran, če katerakoli od zgornjih petih skladb letos zmaga, vsaj po doslej slišanem.

Vendar kot rečeno moja diagnoza prireditve ostaja enaka: predvidevam, da bosta Hannah Mancini in Maja Keuc (pa še marskido od dobrih) izpadli zaradi dušebrižništva žirije, in da bomo v finalu videli dvoboj nekoga iz skupine Nina Pušlar/Time to time/Tabu ali Leeloojamais. Ker so preprosto najbolj pravilno usmerjeni in zveneči. Žal je moja diagnoza, da bo kljub solidnim (čeprav ne vrhunskim) pesmim letošnjo Emo uničila žirija. Bom pa vesel, če bom demantiran.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |