V krizi smisla tiči misel






         

27.03.2011

Nekaj zanimivih linkov

Zapisano pod: Ekonomija, Glasba, jazz, itd..., Kulturna ekonomika, miks — andee - 27.03.2011

Prilagam nekaj zanimivih linkov, bolj sebi v zabavo. Saj zato sem tudi tukaj…

1) Celotno besedilo ene boljših in vplivnejših knjig o ekonomiki muzejev.

2) Dokaj podroben seznam kvalitetnih ekonomskih blogov na netu.

3) Primeri, kako se pišejo SWOT analize, in kako se ne piše SWOT analize.

4) Ali je ekonomija znanost: Tyler Cowen in Michael Rushton.

5) Sijajna stran o ekonomski teoriji pogodb, z izčrpno bibliografijo.

6) Koliko je zaradi ekonomske krize na slabšem področje kulture – o tem na kratko Andreas Wiesand in malo daljše Peter Inkei.

7) Za konec po daljšem času malo glasbe – dve ženski izvajalki, čudovita Eva Cassidy in Autumn Leaves , ter v ZDA zelo uspešna britanska glasbenica Imogen Heap in njen First Train Home.

Lep pozdrav vsem – potrebujem malo tegale, da si izčistim glavo :)

  • Share/Bookmark

17.03.2011

Obstajati

Zapisano pod: Ekonomija, Niklas Luhmann — andee - 17.03.2011

Tole bo verjetno bolj filozofsko obarvano, v opozorilo že na začetku. Vse od lanskega ponovnega soočenja z meni dragim nemškim teoretikom Niklasom Luhmannom me preganja vprašanje, kaj je realnost. Kaj je resnica. Kaj pomeni obstajati. Na naših predavanjih Filozofije ekonomske znanosti pred dvema letoma smo dobili za zaključno nalogo napisati sestavek, ki bi odgovoril prepričanemu materialistu/realistu, ki je mnenja, da je filozofija znanosti odveč in da je dovolj zgolj ‘iti ven in zbrati podatke’. Naloga je bila seveda postavljena z namenom, da temu ‘zabitežu’ dopovemo, kako je realnost socialni konstrukt ipd. Da bi skratka iz nas vzgojili nekakšne razsvetljene ekonomiste.

V diskusiji, ki sem jo takrat imel s profesorjem, sem izpostavil, da sicer na urah lahko govorimo o ’socialnem konstruktivizmu’, hermenevtiki in kritični teoriji v ekonomiji, pluralnosti metodoloških pristopov v ekonomiji in podobnem, vendar pa bomo, ko bomo pisali disertacijo preprosto prisiljeni slediti preprostemu popperjevskemu falsifikacionizmu. Za tiste, ki morda ne veste, kaj to je: po Popperju (vsaj iz njegovih zgodnjih let) nikoli ne moremo dokazati neke trditve, vse, kar lahko storimo, je da jo ovržemo (falsificiramo). Tako naprimer nikoli ne moremo dokončno dokazati, da so vsi labodi beli, ker preprosto ne moremo opazovati vseh labodov v vesolju ali še kje čez. Zgolj en sam labod, ki bi bil druge barve, seveda postavi celotno trditev na laž. Zato lahko, če najdemo nekje črnega laboda takoj sklepamo, da niso vsi labodi beli, medtem ko obratnega ne moremo nikoli potrditi.

Falsifikacionizem je v veljavi v pretežni večini današnje znanosti, tudi v ekonomiji. Zato kljub intenzivnemu prevzgajanju v ekonomske razsvetljence in takratnemu zagotavljanju nekaterih, da so prepričani socialni konstruktivisti, danes najbrž prav vsi sošolci delajo naloge v skladu s trdo, metodološko izčiščeno ekonomsko stroko. Pa ne da bi mislil, da je s tem nujno kaj narobe.

Malo smo zašli. Kar hočem opozoriti, je da nas po eni strani socialni konstruktivizem pelje v prepad (ki bi mu morda lahko dejali tudi postmodernizem). V prepad ‘anything goes’, tega, da je karkoli lahko res in da je vse čisto poljubno. Tako enostavno seveda ni. Že preprost argument realista, da namreč poskusite zjutraj stopiti iz desetega nadstropja bloka namesto skozi vrata skozi okno, in če boste celi prišli v službo, potem seveda morda res velja ‘anything goes’, sesuje celotno postmodernistično zgodbo. Ker namreč opisano ne gre, tudi ni vse poljubno. Sicer bi bilo življenje resnično zmedeno, najblažje povedano.

Vendar obvelja tudi argument socialnih konstruktivistov, med katere silom prilike štejmo tudi Luhmanna. Torej, da realnost za sebe ne more biti spoznana. Če bi bilo res nasprotno, bi to seveda hitro vodilo v totalitarizem, ko drugačen pogled, drugačno stališče preprosto ne bi moglo niti obstajati. Neka stvar bi bila ‘preprosto takšna’ in kdorkoli bi temu nasprotoval, bi ga odpeljali možje v belem (ali modrem). Že golo dejstvo, da obstajate tudi vi (poleg mene) mi pove, da moje videnje ne more biti nikoli trdno in gotovo. Vedno moramo dopustiti svobodo drugemu - kot bi dejal prijatelj kipar, smo ‘naslovljeni na svobodo drugega’. Če torej hočemo kljub socialni konstruiranosti naših doživljajev obdržati nekaj občutka realnosti, ki nam preprečuje, da bi povsem znoreli, je morda res najlažje govoriti o avtopoetičnih, socialnih in psihičnih sistemih. To preprosto pomeni, da se gibljemo vseskozi v domeni lastnih misli (psihični sistem) in komunikacij z sebi podobnimi subjekti/sistemi, torej ljudmi (socialni sistem). Meje mojega jezika so meje mojega sveta.

Kam nas torej to vodi? Ena koristna možnost je gotovo ta, ki jo ponazarja izrek očeta čikaške šole Franka Knighta ‘Laissez-faire is recommended, not because it works, for it patently does not, but because it holds individual freedom as an absolute good, and the alternative may be much worse’. Prenešeno na naš primer bi torej lahko dejali, da je bolje pretvarjati se, da obstaja realnost, ki jo vsi vsakodnevno spoznavamo, kajti alternativa, postmodernistična poljubnost, bi imela še veliko hujše posledice. Precej prepričljivo stališče, vsaj po mojem mnenju, in menim, da je veliko ljudi, ki danes živijo po tem principu.

Druga možnost je seveda Luhmann in razlaga prek delovanja socialnih sistemov, ki je prav tako v oporečju s postmodernizmom. Ta možnost je najbrž že en korak naprej in upošteva, da živimo v samokonstruiranem socialnem svetu, kjer enoznačne realnosti ni, živimo pa zato v okolici sistemov in podsistemov, ki preprečujejo, da bi bilo vse poljubno.

Ali je še tretja možnost? ALi je možno Luhmannovska spoznanja in spoznanja sodobne k relativizmu nagnjene sociološke in filozofske teorije prenesti npr. v ekonomijo? Ali morda celo v naravoslovje? Pri tem ‘prenesti’ seveda ne mislim povezovanja in zlivanja ved, ker vem, da to obstaja, če ne drugega v delu, ki bi ga lahko poimenovali ‘interdisciplinarna znanost’. Tudi sodobna sistemska teorija je ena od podobnih aplikacij in zlivanj. Kar želim sam, je da bi nam spoznanja npr. socialnega konstruktivizma (ali morda psihoanalize, hermenevtike, kritične teorije, celo Luhmannovske sistemske teorije) pomagala pri prepričljivi razlagi družbe, ki bi dejansko opisala potek pojavov, kot ga opazimo v naši okolici (ali znotraj samih sebe). Spoznanja, ki bi bistveno spremenila pristop k pisanju diplom, magisterijev, doktoratov, in predstavila enakovredno alternativo falsifikacionizmu. Šele tedaj bom vedel, ali je imel moj profesor filozofije znanosti prav. Šele tedaj bom vedel, ali spoznanja, ki nam jih je skušal infiltrirati, lahko dejansko ‘pijejo vodo’, t.j. pomenijo nekaj tudi fiziku, strojniku, preprosti branjevki, poslovnežu, piscu doktorske naloge na EF. Morda, upam, da vendarle najdem/o prepričljive odgovore na te dileme še v tem življenju :)

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |