V krizi smisla tiči misel

Predlagam oz. začenjam ustanovitev nove stranke. V zadnjem času nenehno poslušamo o potrebi po novih obrazih, novih ljudeh v politiki. Vendar je morda to zgolj demagogija, zgolj poceni izgovor, da “stare” stranke in ljudje lahko rečejo: no, saj smo vas klicali, pa vas ni bilo. In res nihče ne naredi koraka naprej, kot je za Slovence že v navadi. Zato ga bom pač napravil jaz, v (iskrenem) upanju, da potegnem za sabo več podobnih reakcij in s tem vsaj nekaj prispevam h koraku iz političnega mrtvila, apatije in vsesplošnega razočaranja nad politiki, državo in ljudmi nasploh.

Kaj so najbolj osnovne ugotovitve, na katerih bo počival morebitni bodoči program stranke: najprej, razočaranje nad politiki in politiko je morda le navidezno. Po skoraj vseh državah sveta je prisotno veliko nezadovoljstvo z vladnimi garniturami. Kar je najverjetneje preprosto posledica gospodarskega stanja, iz katerega se še vedno skušamo izviti. Zato je jasen obup in iskanje krivcev za nastali položaj, in kaže, da veliko nezadovoljstvo z našo vlado morda le ni zgolj posledica njenih dejanj. Je pa seveda res, da so ta morda posebej zgrešena prav pri nas. Ukvarjanje z dolgoročnimi problemi, kot sta reforma študentskega dela in pokojninska reforma (ki pa sta seveda, vsaj slednja, na srednji ali dolgi rok nujni!), ali strankarskimi zdrahami, kot so zapiranje arhivov in orožarske afere, je v sedanjem času preprosto nedopustno! Zato je gotovo prvi in vodilni ukrep, ki ga bomo tudi v tej stranki izpostavili spodbujanje konkurenčnosti gospodarstva, podpora inovativnosti in večanju dodane vrednosti proizvodov, in odpiranje novih delovnih mest. Vem, zveni prežvečeno… Vendar nihče tega zares ne naredi, izpostavi, zahteva – ali se morda motim?! Nobenih ukrepov, ki bi to spodbudili ni, za začetek je najbolj očitno že znižanje davkov in sprostitev gospodarskega okolja za podjetja v Sloveniji. Zakaj tega noben ne zahteva, predlaga, izvede? Ne vem, zato to izpostavljam ne kot enega prvih, pač pa kar kot prvi in osnovni ukrep pri izhodu iz krize in v programu te stranke.

Kaj še lahko zapišem v tej osnovni opredelitvi? Najprej, da seveda iščemo nove ljudi, kot že ime pove. Vendar se ne odrekamo starim, toda le, če so se pripravljeni odreči starim zameram, aferam, političnim zdraham in nesmiselnemu opredeljevanju levo/desno, ki služi le naštetemu. Naj takoj povemo, da nismo ena populistično nastrojenih “neopredeljenih” strank. Če se je potrebno opredeliti, smo verjetno bolj leva oz. levičarska stranka, vendar zgolj in samo v smislu, da nas zanimajo vrednote kot so socialna pravičnost, javne dobrine, vrednotna in verska nevtralnost, in podobno. Vendar smo tudi “neoliberalni”, če hočete tako: zanima nas ekonomska učinkovitost sistema, razvoj države, čimbolj vitka, prožna in omejena država, ter svoboda kot ena osnovnih vrednot. Zanimajo nas torej predvsem (ali morda kar izključno) cilji, ki si jih bomo zadali, in prvi je seveda čimprejšnji izhod iz gospodarske krize, če se le da na trajnosten, vzdržen način.

Morda je na mestu še beseda o tem, zakaj sploh stranka kot oblika organiziranja. Ali niso prav stranke in strankarski sistem del stanja, ki ga želimo spremeniti? Naš odgovor je ne – edina resna alternativa, ki se je temu sistemu predlagala, so bili nepovezani, neopredeljeni poslanci. Morda bi bil še en od odgovorov v delovanju prek sindikatov, v drugačni obliki (in predvsem vsebini) seveda, kot jo poznamo pri nas. Vendar sem mnenja, da v trenutnem stanju vse, kar je povezano s politiki vidimo zgolj črno: stranke so le en od delov te črnine. Vendar ne verjamem, da je prav oblika strankarske organiziranosti tudi del problema, ki ga rešujemo. Zato ta iniciativa začenja svojo pot v obliki stranke. Ni pa nujno, da se ne bo tokom časa preoblikovala.

Nasploh je pobuda mišljena zaenkrat bolj kot provokacija, spodbuda, ki bi dala zagon razmišljanjem in predvsem dejanjem v tej smeri, da kot je v navadi pri Slovencih, ne bi ostalo le pri besedičenju in praznemu kritiziranju sistema na oblasti. Usoda te pobude je torej odvisna od odzivov nanjo, je pa seveda res, da v kolikor odziva ne bo, sklepam, da bodisi novih ljudi ni, ali pa so ti preveč strahopetni, da bi upali del svoje energije nameniti spremembi tega, kar ves čas kritizirajo.

Tokom teh dni in na podlagi morebitnih odzivov bo nastal tudi izhodiščni program stranke. Naj poudarim, da se smatram za (vsaj deloma) kompetentnega na področjih ekonomske in kulturne politike, kot doktorski študent ekonomije in zelo dejaven raziskovalec predvsem na področju kulturne ekonomike. Vsi konstruktivni predlogi za program, ki jih bom dobil, pa bodo seveda dobrodošli, in jih bomo skušali upoštevati. Še bolj dobrodošlo, ne le za našo pobudo, pa bo, če se najdejo, javijo resnično novi, neobremenjeni ljudje, obrazi, ki bi bili pripravljeni prispevati k oblikovanju in spreminjanju zadev, ki se tičejo vseh nas!

Ljubljana, 27.4.2011
Andrej Srakar.

P.S.: Pobuda bo objavljena tudi na drugih socialnih omrežjih in posredovana na naslove nekaterih ljudi in institucij. Morda, če bo odziv dober, bo posredovana tudi v javnost.

Pozdrav,
današnji dan, poln kulture in konferenc, se zame končuje. Prvi del dneva sem preživel na konferenci o projektih Creative Cities in Second Chance, na ljubljanskem Gradu. Drugi del dneva smo nekateri nadaljevali na predstavitvi analize javno-zasebnih partnerstev, pripravljeni za projekt Second Chance oz. za projekt prenove tovarne Rog, ter prvem delu delavnice o javno-zasebnih partnerstvih.

Kaj povedati in o čem bom govoril v temle prispevku? Najprej kratko opažanje: v kulturi in umetnosti v zadnjem času mrgoli visokozvenečih besed, ki se prodajajo kot rešitve za vse obstoječe probleme. Prva od njih je koncept kreativnega razreda, ki ga je medijsko promoviral ameriški kvazi-guru urbanizma Richard Florida. Druga je ekonomska vrednost kulture oz. predvsem ekonomski učinki kulture. Te je v Evropi dodobra spromovirala (in napravila ogabne) študija podjetja KEA European Affairs “The Economy of Culture in Europe”. Tretji pojem je pojem javno-zasebnega partnerstva. Pa še bi se jih našlo. Kot je na okrogli mizi dopoldan povedal Stojan Pelko, se seveda v kulturni politiki zavedajo, da so ti pojmi “označevalci brez označenca”, torej votle besede. Kljub temu pa jih uporabljajo zaradi tega, ker z njimi lažje navežejo stik z drugimi interesnimi skupinami v družbi in odločevalci. Prav uporaba teh besed naj bi po njegovih besedah pomagala javna sredstva za kulturo dvigniti za desetkrat (resda pa sem podatek slišal le z enim ušesom in bi me v tem trenutku vprašali preveč, če bi želeli podrobnejša pojasnila).

Vse to zveni nekoliko friedmanovsko, v smislu tega, da je pravilna pač tista teorija, ki ima najboljše rezultate, tudi če je očitno napačna. Seveda se ne bi se mogel strinjati s takšno preproščino. Toliko hardheaded znanstvenika sem že postal, da želim delati teorije, ki so tudi utemeljene (ne-falsificirane) in ne nečesa, kar je očiten bullshit. Pa četudi ima še tako velike prepričevalne sposobnosti.

Ampak pojdimo k pravi temi tega zapisa. Rad bi spregovoril o javno-zasebnem partnerstvu in njegovi uporabi v kulturi. Kot že rečeno, je to še en visokoleteči odgovor za vse probleme. Vsi v kulturi in še posebej kulturni politiki danes govorijo o tem. Vključevanje zasebnega kapitala v kulturo je postalo nekakšna mantra, ki naj bi dala odgovore na finančno podhranjenost kulturnega sektorja v zadnjih desetletjih. Že za časa podiplomskega študija sem se vseskozi srečeval z hvaljenji tega koncepta. Dve izmed sošolk sta to temo vzeli za temo svojega magisterija.

Sam se s tem pojmom ukvarjam zadnjih nekaj let. Nekaj časa sem razmišljal tudi, da bi bila to naslovna tema moje doktorske naloge, vendar se mentor takrat s tem ni strinjal. Kljub temu sem ravno na to temo skoraj največ predaval v zadnjih dveh letih. Mentor me je opozoril na prispevek ameriških avtorjev Harta, Shleiferja in Vishnyja iz leta 1997, ki velja za enega najpogosteje uporabljenih ekonomskih teoretskih modelov na tem področju.

Kaj so torej povedali Hart, Shleifer in Vishny? Preskočimo vso tehnično embalažo. Bistvo njihovega prispevka je bilo v tem, da so analizirali mikroekonomiko javno-zasebnih partnerstev in ugotavljali, kdaj je ta oblika primerna za preskrbo neke dobrine. Ločijo dve vrsti inovacij, ki jih lahko vpelje lastnik oz. upravnik nekega projekta: zmanjšanje stroškov in izboljšanje kvalitete. Žal eno praviloma nasprotuje drugemu. Po njihovih ugotovitvah vodi zasebno lastništvo k močnim spodbudam za zmanjševanje stroškov in hkrati zmernim (vendar pogosto prešibkim) spodbudam za izboljševanje kakovosti. Na drugi strani javno lastništvo odpravi premočne spodbude za zmanjševanje stroškov, vendar jih nadomesti s šibkimi spodbudami tako za zmanjševanje stroškov kot izboljševanje kakovosti. Od tega, katera opcija je manj škodljiva je odvisna odločitev o javnem ali javno-zasebnem lastništvu projekta.

Gospodje Hart, Shleifer in Vishny postavijo tri zelo jasne scenarije:
1) če je poslabšanje kvalitete zaradi zmanjšanje stroškov pri projektu majhno, je to očiten primer, ko je vključevanje zasebnega kapitala zaželeno;
2) če so možnosti za zmanjševanje stroškov majhne in so spodbude za javne uslužbence šibke, je to še en primer za zaželenost vključevanja zasebnega kapitala;
3) in na koncu še primer, ko je javno lastništvo bolj primerno: ko je negativen učinek zmanjševanja stroškov na kakovost projekta velik, in je hkrati bodisi izboljšanje kakovosti relativno nepomembno ali pa javni uslužbenci nimajo šibkih spodbud za izboljševanje kakovosti.

Kako zdaj razložiti ta mumbo-jumbo ekonomskih terminov? In predvsem, kaj nam pove o javno zasebnih partnerstvih v kulturi? Imamo torej tri scenarije, in samo te tri scenarije, vsaj v okviru predstavljenega modela. Kaj od tega velja za večino kulturnih dejavnosti in ali se te najdejo v katerem od treh scenarijev?

Najprej: pri večini kulturnih projektov gotovo velja, da je velik poudarek na kakovosti storitve, in ima lahko zmanjševanje stroškov drastične posledice. Prva možnost torej odpade. Možnosti za zmanjševanje stroškov pa je žal ponavadi veliko, npr. z slabšimi predstavami, zanemarjenimi slikami in kipi, slabo sinhroniziranimi in montiranimi filmi, ipd. Odpade torej tudi druga možnost. Kaj pa lahko povemo o tretji? Negativen učinek zmanjševanja stroškov na kakovost je sicer velik, ta možnost torej velja. Vendar pa ne velja nobena od drugih dveh možnosti: izboljševanje kakovosti je praviloma zelo pomembno, javni uslužbenci pa imajo navadno zelo šibke spodbude za dobro delo (še huje, ponavadi imajo celo spodbude za nedelo, ampak to je že druga zgodba). Ker bi morala za tretji scenarij veljati vsaj ena od obeh možnosti, torej tudi zgodba tretjega primera odpade.

Eliminirali smo torej vse tri možnosti. Ugotovimo torej lahko, da v primeru kulturnih projektov ne moremo reči, da je boljša katerakoli od obeh oblik, čisto javno lastništvo ali javno-zasebno partnerstvo. Sodeč po izsledkih nekaterih drugih, bolj nedavnih prispevkov (Iossa, Martimort, 2008; Engel, Fischer, Galetovic, 2009), je celo vprašljivo uporabljati javno-zasebna partnerstva za področja, kjer igra veliko vlogo človeški kapital (Iossa, Martimort), ali kjer je kvaliteto storitve težko specificirati in je lahko le-ta bistveno okrnjena z zmanjševanjem stroškov (Engel, Fischer, Galetovic). Tako postane vedno bolj očitno, da javno zasebno partnerstvo v kulturi nikakor ni najbolj zaželena opcija ali “odgovor na vse probleme”. Ravno nasprotno, njegova uporaba je zelo vprašljiva, in zelo koristno bi bilo napraviti kako bolj poglobljeno (mikro)ekonomsko študijo upravičenosti javno zasebnih partnerstev v kulturi.

Zato lahko mirno rečemo, da je javno-zasebno partnerstvo v kulturi še eden tistih Pelkovih votlih konceptov, s katerimi nas nenehno bombardirajo t.i. zagovorniki kulture, konceptov, ki žal (še) ne pijejo vode. Zato je tudi tu potrebno veliko skepse in previdnosti. Morda bo v prihodnosti kljub pomislekom slovenskih libertarnih ekonomistov mlajše generacije potrebno rehabilitirati pojem javnega, vsaj na področju kulture. In zanj(o) tudi nameniti sredstva, kljub negodovanjem o zapravljanju za “nepotrebne” stvari.

Še nekaj linkov:
1) Hart, O., A. Shleifer, R.W. Vishny (1997): The Proper Scope of Government: Theory and an Application to Prisons, The Quaterly Journal of Economics, 112 (4), 1127-1161 (za tiste, ki se lahko priklopite na spletno bazo JSTOR)
2) Iossa, E., D. Martimort (2008): The Simple Micro-Economics of Public-Private Partnerships, Bristol: University of Bristol, Working Paper No. 08/199
3) Engel, E., R. Fischer, A. Galetovic (2009): The Basic Public Finance of Public-Private Partnerships, New Haven: Yale University, Working Paper No. 957