V krizi smisla tiči misel






         

14.07.2011

Neobjavljeno – učinki proračunskega reza na sektor nevladnih organizacij v kulturi

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 14.07.2011

Pozdrav po daljšem času. Najprej: hvala Nevenki za spodbudo k pisanju. Potem: opravičilo, ker še vedno ni kaj dosti od mene glede programa SNO. Imam pa to še vedno v mislih, če ne drugega. V vmesnem času se mi je enostavno dogajalo toliko stvari, da nisem uspel niti pomisliti kaj dosti na objave tule.

Objavljam pa zapis oz. analizo, ki sem jo pripravil za društvo Asociacija ob protestih ob proračunskem rezu za kulturo, in ki je bila uporabljena v interne namene tega združenja, zato verjamem, da jo lahko zdaj, ko je bolj ali manj vsega uspešno konec, objavim tule. Predvsem bom vesel kakih konstruktivnih komentarjev, kot zmeraj.

—————————————————–
KRATKA SKICA ZA OCENO UČINKOV PRORAČUNSKEGA ZMANJŠANJA V VIŠINI 38 MILIJONOV € NA SEKTOR NEVLADNIH ORGANIZACIJ V KULTURI

Ministrstvo za kulturo je opozorilo na postavko v rebalansu proračuna, ki določa, da se bodo proračunska sredstva za kulturo v letu 2011 morala zmanjšati za 38.000.000,00 €.

Kot piše spletna stran SiOL[1], naj bi bila porazdelitev bremen po kulturnih projektih sledeča:
- EPK 2012: rez v višini 2.8 milijona €
- Slovenski filmski center in AV razpis ministrstva: rez v višini 7 milijonov €
- Investicija v infrastrukturo SNG Opera in balet Ljubljana: rez v višini 6.5 milijona €
- Financiranje mariborske UGM v okviru EPK 2012: rez v višini 5.5 milijona €
- Javni razpis za pluralizacijo medijev: rez v višini 3.3 milijona €
- Javni zavodi: rez v višini 2.8 milijona €
- Knjižnično gradivo in izdajanje novih knjig: rez v višini 1 milijona €
- Ustanovitev slovenskega plesnega centra: rez v višini 0.8 milijona €
- Projekti nevladnih organizacij: rez v višini 0.7 milijona €
- Proslava ob dnevu državnosti: rez v višini 0.5 milijona €

V nadaljevanju predstavljamo kratko simulacijo, kaj bi lahko rez v višini 700.000,00 € pomenil za nevladni sektor v kulturi.

V letu 2010 so bila sredstva na postavkah sofinanciranja kulturnih programov in projektov ter njihovih izvajalcev sledeča (Ministrstvo za kulturo RS, 2011):

1)      Proračunska postavka 2322 – Uprizoritvene umetnosti (projekti in programi NVO):
-          Razpis za upravljanje vadbišča v Stari elektrarni: 90,000.00 €
-          Programski razpis: 1,460,000.00 €
-          Večletni kulturni projekti: 470,000.00 €
-          Projektni razpis: 183,950.00 €

SKUPAJ: 2,203,950.00 €

2)      Proračunska postavka 2323 – Vizualne umetnosti (projekti in programi NVO):
-          Programski razpis: 670,250.00 €
-          Večletni kulturni projekti: 332,500.00 €
-          Projektni razpis: 397,949.99 €

SKUPAJ: 1,400,699.99 €

3)      Proračunska postavka 2324 – Glasbene umetnosti (projekti in programi NVO):
-          Programski razpis: 1.332.110,00 €
-          Projektni razpis: 997,317.25 €

SKUPAJ: 2,329,427.25 €

4)      Proračunska postavka 2347 – Intermedijske umetnosti (projekti in programi NVO):
-          Programski razpis: 427,100.00 €
-          Večletni projektni razpis: 176,400.00 €
-          Projektni razpis: 205,415.78 €

SKUPAJ: 808,915.78 €

VSE SKUPAJ: 6,742,993.02 €

Če torej upoštevamo rez v višini 700,000.00 €, ostane na postavkah 6,042,993.02 €, kar je 89.62% prvotne vrednosti.

Lahko torej predpostavimo, da bo rez porazdeljen enakomerno, da bo torej vsak projekt in vsako področje deležno zmanjšanja za manjkajočih 10.38%.

Učinki tega so lahko večplastni. Najprej so lahko v nevarnosti celotni projekti, zlasti večjega obsega, kjer lahko grozi, da zaradi velikosti reza postanejo projekti neuresničljivi. Tudi manjši projekti so v nevarnosti, saj se lahko zgodi, da bodo prejeli resnično zanemarljive vsote s strani države. Pozitivna stran pri tem bi lahko bila, da bi zaradi onemogočenja nekaterih večjih projektov slednji razbremenili prve. Čeprav cinično, bi se lahko morda celo zgodilo, da bi zaradi propada pomembnejših, večjih projektov ostalo celo več kot je bilo prvotno mišljeno za manjše projekte.

Prav tako se ne ve, ali bodo bremena dejansko porazdeljena enakomerno. Obenem velja omeniti, da so med sofinanciranimi (NVO) projekti v 2010 tudi nekateri projekti javnih zavodov, zato bi tu lahko nastala dilema, kako porazdeliti bremena.

Sodeč po Elaboratu o delovanju, organiziranju in financiranju kulturne in umetnostne produkcije nevladnih organizacij v obdobju 2007–2009 (Asociacija, 2011), so v povprečju prihodki nevladnih organizacij razporejeni takole:

-          31.5% država
-          26.7% občina
-          4.8% EU
-          25.7% lastne storitve
-          2.2% članarine
-          0.8% drugi prihodki
-          4.6% sponzorstva in donacije
-          3.7% tuji viri.

Seveda se postavlja vprašanje, kako bo 10% zmanjšanje sredstev s strani države vplivalo na proračun neke organizacije. Predpostavimo, da bo zmanjšanje sredstev organizacija v celoti krila z povečanjem vstopnin za svoje dogodke, in s tem prenesla breme zmanjšanja na končne potrošnike oz. obiskovalce. Izračunajmo, koliko bo to slednje stalo več, oz. kolikšno povečanje vstopnin bi bilo potrebno, da bi se takšen rez v celoti pokril.

V kulturni ekonomiki so številni avtorji ugotavljali cenovne in dohodkovne elastičnosti obiska kulturnih prireditev (zlasti gledališč). Elastičnost v ekonomiji definiramo kot spremembo v ravni neke ekonomske količine ob eno-odstotni spremembi neke druge količine. Na splošno v kulturni ekonomiki velja, da so cenovne elastičnosti povpraševanja po neki kulturni dobrini manjše od ena, da je torej povpraševanje po kulturnih dobrinah relativno cenovno neelastično, kar po domače povedano pomeni, da se sprememba v višini vstopnice na neko prireditev ne odrazi povsem v spremembi ravni povpraševanja, da se je torej večina obiskovalcev kljub spremembi (zvišanju) v ceni še vedno pripravljena v bolj ali manj enaki meri udeležiti te prireditve.

Za naše potrebe bomo uporabili cenovno elastičnost po obisku gledaliških predstav in opere, kot jo je izračunal Frank (2006). Pri njem ta elastičnost znaša -0.18, kar pomeni, da eno-odstotna sprememba v višini vstopnice povzroči 0.18 odstoten padec v ravni povpraševanja po obisku te predstave.

V našem primeru iz že prej povedanega sledi, da bo prišlo do padca v ravni sredstev s strani države za 10.38%. Ker je delež teh sredstev v proračunu NVO enak 31.5%, se bo torej ta delež sedaj zmanjšal na 28.23% (t.j. na 89,62% od 31,5%), torej za 3.27 odstotne točke. Razliko bomo glede na predpostavljeno morali kriti iz lastnih prihodkov (predpostavimo, da gre tu zgolj za vstopnine), ki se bodo morali povečati za manjkajoče 3.27 odstotne točke v celotnem proračunu. To pomeni, da bo njihova raven narasla za 12.72% prejšnje vrednosti.

Z izračunom lahko preverimo, da ob dani elastičnosti -0.18 in dani spremembi prihodkov za 12.72%, potrebujemo spremembo v ravni cen za 16.08%, kar bo povzročilo padec povpraševanja za 2.90 odstotne točke[2]. Povedano po domače: če bomo cene vstopnic zvišali za 16%, bomo po tem izračunu lahko krili razliko v prihodkih zgolj iz povečanih prihodkov od vstopnin. Seveda pa bodo ob tem na slabšem tako tisti, ki bodo plačali več za obisk predstave, kot tudi tisti, ki bodo zaradi povečanih cen prisiljeni ostati doma.

Podoben izračun lahko napravimo tudi za morda bolj realistično oceno elastičnosti -0.4 (kar pomeni, da so se v primerjavi s prej upoštevano vrednostjo elastičnosti sedaj obiskovalci bistveno prej pripravljeni odpovedati obisku določene kulturne prireditve ob povišanju vstopnine, kar je verjetno tudi bolj realno v trenutnem slovenskem kontekstu), in enako spremembo prihodkov. Pri tem dobimo, da se bodo morale cene vstopnic sedaj povečati za 25.56%. To pa je že zaskrbljujoče, in kaže na morebiten velik negativen učinek napovedanega reza za obiskovalce kulturnih prireditev.

Druga točka, v kateri bi lahko ocenjevali učinke napovedanega reza, so makroekonomski učinki na slovensko gospodarstvo. Veliko študij (npr. Americans for the Arts, 2007; KEA, 2006) je tu prihajalo do senzacionalističnih ugotovitev, tako je omenjena ameriška študija organizacije Americans for the Arts v letu 2007 ugotovila, da vsak vložen dolar v produkcijo nevladnih kulturnih organizacij v ZDA državi prinese 6.5 dodatnih dolarjev. ROI naložbe v nevladni kulturni sektor v ZDA naj bi bil, če gre verjeti tej študiji, kar 7.5:1.

Precej bolj realistični so bili rezultati, ki so jih prinesle slovenske študije. V eni od njih avtorica Ivanka Zakotnik (v: Kočica, Srakar, 2009) izračuna multiplikatorje proizvodnje, dodane vrednosti in zaposlitev v Sloveniji. Njeni izračuni so sledeči:

-          Multiplikatorji proizvodnje – kultura 1.51 (17. rang); gradbeništvo 2.00 (1. rang); hrana, pijače, tobačni izdelki 1.90 (2. rang); storitve javne uprave, obrambe in obveznega socialnega zavarovanja 1.39 (25. rang); storitve zdravstvenega in socialnega varstva 1.28 (28. rang); storitve izobraževanja 1.21 (30. rang)

Ugotovitve pri tej točki kažejo, da ima seveda največje učinke vlaganje v gradbeništvo (gre za študijo, opravljeno še pred razmahom gospodarske krize) in prehrambeno industrijo, kultura je kot dejavnost nekje na sredi, vendar kotira bistveno bolje kot druge javne storitve, ki so čisto pri repu razpredelnice. Povedano pomeni, da bo 38,000,000.00 € (ali 700,000.00 €) vzetih kulturi, povzročilo bistveno večji padec proizvodnje v gospodarstvu, kot pa če bi to vsoto vzeli kateremu od drugih javnih sektorjev. Povedano drugače, vsak milijon vzet kulturi namesto obrambi, bo povzročil za 120,000.00 € gospodarske škode na ravni države, vsak milijon vzet kulturi namesto zdravstvu ali socialnemu varstvu pa bo povzročil kar 230.000,00 € škode.

Podobno sliko kažejo tudi multiplikatorji dodane vrednosti (kultura 1.50, 22. rang, v primerjavi z javno opravo in obrambo, ki dosega le 26. rang, zdravstvom in socialnim varstvom, ki dosega le 28. rang, ali pa izobraževanjem, ki dosega le 29. rang)  ter multiplikator zaposlenosti, kjer kultura dosega vrednost 1.47.

Povedano drugače – gledano zgolj skozi kratkoročno ekonomsko logiko spodbujanja proizvodnje, dodane vrednosti in zaposlitev, bi lahko dejali, da je vzeti 38 milijonov kulturi zelo neracionalno, in bo to povzročilo precej večji upad v gospodarstvu, kot pa če bi jih vzeli konkurenčnim področjem zdravstva, šolstva, obrambe ali sociale.

Potrebno je seveda opozoriti na nekatere omejitve takšnega sklepanja. Najprej, izračuni Ivanke Zakotnik se vežejo na nekoliko posplošeno definicijo kulturnega sektorja, ki vključuje tudi rekreativne dejavnosti. Poleg tega se vežejo na input-output tabele za leto 2005, iz ekonomske teorije pa je znano, da so input-output tabele relativno okorno orodje, ki predpostavlja popolno homogenost proizvodov in odsotnost ekonomij obsega, zato jih je potrebno vseskozi ažurirati. Zato bi lahko dejali, da so morda podatki že nekoliko zastareli, kljub temu pa tudi primerljive študije (CIC, 2003; Urad za intelektualno lastnino, 2011) kažejo podobne rezultate.

Glavna omejitev, ki jo velja omeniti ob koncu te kratke razprave, pa je, da so seveda ekonomske impaktne študije, opravljene po analizah input-output, predmet številnih kritik med akademskimi kulturnimi ekonomisti, pa tudi nekaterimi praktiki. Predvsem se jim očita, da so na eni strani predmet številnih metodoloških nekonsistentnosti, ki njihove rezultate najpogosteje povsem razvrednotijo (nekateri kritiki gredo pri tem tako daleč, da zapišejo, da bi dosegli čisto enako, če bi se rezultate preprosto izmislili). Po drugi strani pa pri vrednotenju učinkov kulturnih dejavnosti izhajajo le iz enega tipa teh učinkov, t.j. kratkoročnih učinkov porabe, pozabljajo pa na druga dva tipa učinkov, ki sta merjenje dolgoročnih učinkov na rast in razvoj okolja (prek metod hedonističnih cen in potnih stroškov), ter učinkov na neposredno potrošnjo (metode kontingenčnega vrednotenja).

Prav slednje, ki vrednotijo preference, ki jih imajo posamezniki do neke kulturne dobrine, so edine sposobne vrednotiti tudi vrednosti neuporabe, in s tem vrednost kulture kot javne dobrine. Kultura kot področje, ki je po svoji naravi razpeto med trg in državo (Kovač, 2001; Srakar, 2010a; Srakar 2010b), pa potrebuje za korektno vrednotenje prav upoštevanje slednjih, torej vrednosti, ki jih ima neka dejavnost tudi za vse tiste, ki je ne uporabljajo. Torej v našem primeru za vse tiste, ki kulturnih prireditev sicer sami ne bodo obiskali, pač pa imajo le-te za njih eksistenčno, opcijsko, identitetno, zapuščinsko in izobraževalno vrednost, in bi bili pripravljeni prispevati (čeprav morda manjše vsote) za njihov obstoj. Zato izkoriščamo to priložnost za apel na ministrstvo za kulturo, da v bodoče razmisli o izdelavi takšne študije na nivoju slovenske kulture, in na tak način z argumenti že v kali zatre morebitna bodoča podobna razmišljanja in ukrepe. S tem bi tudi končno postalo jasno, koliko je Slovencem nek kulturni dogodek, objekt ali kar kultura nasploh dejansko vredna, in bi lahko v nekaj minutah opravili s pomisleki, kot se v teh dneh pojavljajo v slovenski javnosti.


[1] http://www.siol.net/kultura/lestvice/2011/06/kulturni_projekti_ki_jih_caka_financni_rez.aspx

[2] Izračun izhaja iz enačbe, da so prihodki ob upoštevanju sprememb zaradi elastičnosti enaki povečanju prihodkov, torej velja (1+k)*(1+εk)*P0=1.1272*P0, oz. (1+k)*(1+εk)=1.1272, kjer je P0 začetna raven prihodkov od vstopnin, ε pa vrednost elastičnosti, torej -0.18. Iz te enačbe lahko izračunamo vrednost k, ki znaša 0.1608 oz. 16.08%. Padec povpraševanja (drugi člen na levi strani enačbe) je torej enak produktu elastičnosti in k (t.j. ε*k), in je enak -0.18*0.1608= -0.0290 oz. -2.90%. Izračun nam torej pove, da se bodo morale vstopnine povečati za 16.08%, zaradi česar se bo 2.90% ljudi, ki bi sicer obiskali prireditev, odločilo ostati doma.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |