V krizi smisla tiči misel






         

11.08.2011

Hollywood ali Palermo?

Zapisano pod: miks — andee - 11.08.2011

Zgolj kratka replika bo tole. V Gruberjevi galeriji na prostem v središču Ljubljane poteka razstava Primoža Puglja, v organizaciji moje bivše službene organizacije Zavoda za kiparstvo. Verjetno ste o razstavi že marsikaj slišali, nekaj lahko preberete tudi na http://www.delo.si/kultura/razstave/primoz-pugelj-razstavlja-betonske-maske-slovenskega-hollywooda.html.

Moram takoj povedati v disclaimer, da sicer nosim nekaj zamere do Zavoda za kiparstvo, kar morda vpliva na kritičnost mojih misli. Prav tako osebno poznam Primoža, ki je super fant in odličen kipar. Vendar pa se mi ob tej razstavi porajajo žal večidel kritične misli.

Razstava nosi pomenljiv naslov “Hollywood”. Vendar ali gre res za slovenski Hollywood? Pod tem pojmom si sam ne predstavljam skorumpiranosti in zlaganosti, značilne za upodobljene osebe, prej vtis pompoznosti, glamurja, različnih parčkanj in osebnih afer in pikantnih zgodb raznih Georgeov Clooneyjev, Jennifer Lopez, Johnnyjev Deppov, para Brangeline in njim podobnih. Ali (in če, kaj) imajo Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Mirko Krašovec, Igor Bavčar, Boško Šrot, Bine Kordež, Gordana Živčec Kalan, Janez Janša in Borut Pahor kaj skupnega s to podobo?

Vsa (ali skoraj vsa) zgoraj našteta imena mene asociirajo predvsem na sprevrženost, korupcijo in klientelizem, prevare ljudi, nezasluženo dobičkarstvo, in kar je še podobnih pojmov. Ali je to “slovenski Hollywood”? Ali pa morda prej slovenski “Palermo”, slovensko leglo mafije in kriminala, ki mu nihče ne more do živega? In ali ne bi bilo bolje slovenski Hollywood opisati z imeni, kot so Damjan Murko, Rebeka Dremelj, Ines Mulej, Rado Mulej, Lado Bizovičar, Katarina Čas, Nina Osenar in njim podobni? Manj zanimivo in pikantno v tem trenutku bi to bilo, vem, vendar bistveno bolj kredibilno.

V vsakem primeru, “slovenskem Palermu” ali pravem slovenskem Hollywoodu, bi bila upodobitev težja, vsekakor pa drugačna. Vendar pa se mi prav zato zdi dejanska Pugljeva postavitev ”nabijanje na prvo žogo”, hitro všečna, hitro prebavljiva in hitro pozabljiva. Uporablja znane obraze, ki nam vsem zbudijo zgornje, odvračajoče privlačne občutke (morda je to edina kolikor toliko smiselna navezava na pojem Hollywooda in pop-kulturo v splošnem), za pridobitev pozornosti, ki pa je hitro odvrnjena in pozabljena. Vsekakor ne pusti nobenega globljega sporočila, nobenega umetniškega presežka. Je zgolj kvazi-zabaven štos in nekaj tehnične vaje v slogu. Žal moram kritično dodati, da je kar precej v slogu trenutne, predvsem mlajše slovenske umetniške scene, ki se prepogosto zadovolji s poceni kvazi-humornimi upodobitvami, ki jim pogosto manjka refleksije in globine, ki jo vsaj sam iščem v umetnosti, ki se me dotakne. Morda pa avtorji svoje delo vidijo kot nekakšen simptom izpraznjene postmoderne dobe? Žal se bojim, da zelo kratkovidno in napačno - pa naj me kdo popravi, če ni res.

Vir fotografije: http://m.delo.si/clanek/157027

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |