V krizi smisla tiči misel






         

22.09.2011

Z zamikom: Bloomington – prvi dnevi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 22.09.2011

Kljub skoraj enotedenskemu zamiku, objavljam še tale prispevek. Kot rečeno bom morda v prihodnje spet malo bolj uporabljal tale kanal za podajanje svojih misli. Žal pa naj takoj povem tudi to, da bo vendarle morda nekaj zamika pri odgovorih na morebitne odzive, ker vendarle želim večino svoje energije tule posvetiti študiju, razlogu zaradi česar sem sploh tukaj.

BLOOMINGTON – PRVI DNEVI

Po daljšem času se javljam, tokrat moram priznati, da s kar resnimi nameni ponovno malo bolj intenzivno zagnati tale blog. Razlog? Nekoč »davno« sem že omenjal, da sem se prijavil na razpis za Fulbrightove štipendije in bil takrat izbran med rezerve. No in izkazalo se je, da na srečo Obami še ni dovolj zapravljanja in ZDA so se odločile, da podprejo tokrat tudi rezerve, in tako so mi šokiranemu v začetku julija sporočili, da se lahko pripravim na devetmesečni študij v ZDA. Ob tem moram omeniti, da mentor moje disertacije tako ali tako prihaja iz ameriške institucije in sem zato že s prijavo na Fulbrightove štipendije cikal prav na to, da bi končno imel priliko intenzivneje tudi prek njegovih sugestij delati na nalogi (žal je bila komunikacija prek e-maila zaradi njegovega redkega odgovarjanja pogosto, jah, kar nemogoča… in to kljub temu, da sem iz več virov zvedel, da je zelo zadovoljen z mojim napredkom).

Skratka, pred enim tednom sem se tako odpravil eni večjih pustolovščin mojega življenja naproti: destinacija Indiana University Bloomington. Mnogi prvič slišite za to univerzo, verjamem. Gre za osrednjo akademsko institucijo v Indiani, Bloomington pa je elitni kampus te univerze, torej univerze v Indiani. Sam sem akademsko lociran na School of Public and Environmental Affairs (SPEA), šoli, ki se mi po prvem vtisu po vsebinah zdi nekaj podobnega naši FDV, le da na mnogo (resnično mnogo…) višjem nivoju. Šola je na svojem področju (public affairs, nonprofit management) verjetno trenutno kar najboljša, torej prva v ZDA, kar kažejo tudi izmerjeni indeksi, kjer je v skupnem seštevku programov na drugem mestu skupaj s harvardsko Kennedyjevo šolo, na področju neprofitnega menedžmenta pa je kar sama na prvem mestu. Na šoli predava tudi Elinor Ostrom (ki sem jo tu že večkrat omenjal), Nobelova nagrajenka za ekonomijo v letu 2009 in prva (in doslej edina) ženska Nobelova nagrajenka za ekonomijo. Mnogi v ekonomski srenji govorijo o bloomingtonski ekonomski šoli (predvsem zakoncih Ostrom), ki temelji na teoriji pogodb in novoinstitucionalni ekonomiji, kot eni najzanimivejših in posebnih v sodobni ekonomiji.

Torej, v svojih bodočih zapisih na blogu bom skušal malce približati ameriško akademsko dogajanje, seveda s skoraj izključnim poudarkom na bloomingtonskem dogajanju. Bloomington je sicer mestece v južni Indiani, ki živi in diha s svojim univerzitetnim življenjem. Če gre verjeti vozniku, ki me je z avtobusom pripeljal v petkovih jutranjih urah iz indianapoliškega letališča (na avtobusu sem bil, verjeli ali ne, ob vozniku popolnoma sam…), ima Bloomington okrog 50.000 prebivalcev, od katerih jih je 40.000 povezanih z akademskim poslom (študentje, osebje, profesorji). Mestece velja za »izrezano iz škatlice« in nekako takšen je tudi moj vtis po prvem tednu bivanja tule. Izjemno urejeno (čeprav z mnogimi velikimi razlikami do evropskega življenja), ljudje so izjemno, nikoli narejeno prijazni, kriminala tako rekoč ni (čeprav že od junija pogrešajo neko študentko), pravi mali ameriški midwestern podeželski raj, bi lahko rekli. Je pa res, da že od začetka mojega bivanja tu prihaja do komplikacij. Najprej sem ugotovil, da je stanovanje, kjer sem nastanjen (izven kampusa) v velikem neskladju s tem, kar je bilo propagiranega prek interneta – je (oziroma je bilo) »unfurnished«, torej tako rekoč brez vsakega pohištva, in to je bil prvi veliki šok ob prihodu. Predstavljajte si, da po štiriindvajsetih urah potovanja, potem ko ste prespali noč v naslanjačih na praznem letališču v Indianapolisu, pridete v ciljno destinacijo, kjer vas najprej pošiljajo po birokratskih poteh, ko seveda mesta sploh ne poznate, in je vsaka pot še vsaj desetkrat bolj utrudljiva kot sicer. Urediti morate plačevanje elektrike, se javiti mentorju, urediti študentsko izkaznico, račun na banki za plačevanje najemnine. No in ko vse bolj (žal pa kar manj) uspešno uredite, vas utrujene in željne samo tega, da se vržete v naslanjač ali še veliko bolje v sladko in toplo posteljo, odpeljejo v vaš apartma, ki je seveda prazen, brez naslanjača, brez postelje, brez ene preklete mize ali stola!!! Damn! In zdaj kaj? Najprej sem se seveda malo zdrl na uslužbenko, s katero sem urejal posle prek interneta, ki je zmedena naglo zapustila stanovanje in mi v znak dobrodošlice podarila imenik s telefonskimi številkami in me opozorila na poceni opremljevalce stanovanj. Kako prijazno in sočutno, mar ne?! Šalo in ironijo na stran, ker sem bil preveč utrujen, da bi spet šel na avtobus (torej ponovno iskal postajo, prave številke avtobusov, ipd.) sem naročil taksi, se zapeljal do najbližjega in k sreči najcenejšega prodajalca rabljenega pohištva in nabavil zdrajsan naslanjač neke stare mame (ceno sem zbil na $40,00) ter po videzu precej novo žimnico brez vsega, le s podloženim ogrodjem. Nato sem v želji prihraniti prepeškal kake tri kilometre do apartmaja, in še ravno ujel prevoznike, ki so dostavili pohištvo.

Tako torej sedaj že sedmi dan ves čas doma preživljam na (zelo udobnem) naslanjaču in spim brez odeje in povštra, tako na suho, bi lahko dejali. Drug teden imam naročene izposojevalce pohištva, ki bodo stanovanje opremili za $99,00 na mesec in se bom končno lahko malo normalneje počutil tule. Tudi internet še pride, če bo kot dogovorjeno, potem jutri (tole pišem v četrtek, jutri, v petek, pa bo prek priključka na fakulteti šlo k vam na net, torej bom jutri popoldan verjetno že lahko bral kake morebitne odzive).

Skratka, nekako smo uredili vse skupaj, zadnje dni priznam, da že teče vse po nekih bolj ustaljenih tirnicah in se že prav zabavam. Kljub temu pa življenje poteka precej špartansko: če sem discipliniran, zjutraj vstanem ob pol sedmih, tečem na avtobus, ki je tu zelo dobro organiziran. Malo pred osmo sem na fakulteti, tam kupim kavo (ki je v petih različnih okusih, delicious, moram reči) in kak prigrizek, nato me čakajo prve štiri ure iskanja in branja literature za nalogo. Ker je na fakulteti precejšnje pomanjkanje prostora nimam (v pogodbi obljubljene) pisarne, pač pa uporabljam sobo, namenjeno delu podiplomskih študentov, ki je zjutraj povsem prazna, potem pa se vseskozi polni in prazni z zelo različnimi študenti, tako prihaja vmes do inštrukcij, tutoringa torej, pa klepetov nekih asistenk, številnih besnečih pisalnih napadov na računalnike (študentje pišejo oz. tipkajo resnično hitro in glasno, in včasih porabim kar nekaj energije, da ohranim zbranost za svoje delo). Nato navadno skočim na kak sendvič v kletno trgovino, ali na burger ali pizzo v bližnji Memorial Union, zbirališče študentov.

Nato me zopet čaka še kake štiri ali pet ur dela, ponavadi (vsaj zaenkrat je tako) nadaljujem še doma. Tema, ki jo imam za nalogo je resnično zanimiva, in študij pri mentorju, ki je tudi odgovorni urednik osrednjega znanstvenega časopisa na tem področju, Journal of Cultural Economics, jemljem predvsem kot veliko priložnost, da postanem vrhunski kulturni ekonomist, in da napredujem predvsem v ekonomskem in ekonometričnem smislu. Tematika je sicer deaccessioning, torej odsvojitev muzejskih del, oz. ekonomska obravnava tega problema. Tematiko mi je sugeriral mentor, saj je že dlje časa prisotna kot problem v kulturni ekonomiki, v ekonomskem smislu pa je ni modeliral še nihče. Je pa res, da je zgodba zahtevna, zaenkrat delam predvsem na postavljanju osnovnega modela, ki vključuje spoznanja analize principala in agenta (torej ZELO veliko mikroekonomije in precej zahtevnih matematičnih modelov), po novem tudi poslovnih financ, predvsem dolžniškega financiranja in vloge muzejskega endowmenta (termin, ki ga je težko prevesti v slovenščino, najlažje bi mu rekli kapital oz. sredstva muzeja) kot sredstva, s katerim lahko discipliniramo menedžerje. Mentorju sem skušal sugerirati bolj kompleksen pristop, ki bi vključeval več principalov (donatorji, javnost, nadzorni odbor) ter multiple naloge (model multitaskinga, ki sta ga razvila Holmstrom in Milgrom) in hitro naletel na mrk pogled in ponovno sugestijo, da bom »Ameriko« (heh) lahko odkrival, ko bo osnovna zgradba postavljena. Moram reči, da mi je prav zato mentor precej všeč, ker je po eni strani izjemno (!) strog in zahteven, po drugi strani pa njegovi kompetentnosti lahko zaupam dovolj, da verjamem, da me usmerja po pravi poti. Kljub temu, da je zahteven, pa je vseskozi zelo prijazen, čeprav vseskozi tudi vzdržuje primerno distanco.

Skratka, priznam, da se izjemno veselim dela v prihodnjih dneh, ker se resnično (in končno) pričenjajo kazati pravi obrisi končne naloge, ki upam, da bo v času bivanja tule bolj ali manj zaključena. Upam tudi, da me v prihodnjih tednih, ob uspešno prestani prvi strokovni preizkušnji, čaka tudi kaka prava ameriška žurka (OK, bil sem že prvi večer na eni, namenjeni dobrodošlici novih stanovalcev v moji skupini apartmajev, vendar si glede na povedano lahko mislite, da nisem bil ravno »v formi«…). Zaenkrat nekega pravega stika z drugimi študenti še nisem vzpostavil, priznam, da se skušam predvsem osredotočiti na moje znanstveno delo tule, vse drugo naj zaenkrat ostane »v leru«. Če bo šlo vse v redu, bom v prihodnjih dneh skušal priložiti še kakšno fotografijo, da bo vse skupaj malo bolj pestro. Če kogarkoli kaj konkretnega zanima, pa naj vpraša, se bom potrudil tokrat biti bolj ažuren, kot sem bil zadnje čase pri odgovarjanju na replike.

Lep pozdrav torej zaenkrat iz Srednjega Zahoda ZDA.

  • Share/Bookmark

Pahorjev padec – kratka bolj sebi namenjena refleksija od daleč

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize' — andee - 22.09.2011

Pozdrav vsem,

kot bom objavil v prihodnjem prispevku, nisem več v Sloveniji. Kljub vsem administrativnim problemom, s katerimi se soočam te dni, zaključujem drugi teden svojega enoletnega študijskega bivanja v ZDA, natančneje v Bloomingtonu v Indiani. Tule bi rad malo “dal ven” nekaj misli ob padcu vlade Boruta Pahorja, kar spremljam zgolj prek interneta.

Slovenija je v krizi in z državljanskega vidika nisem niti malo ponosen na to, da sem v tem času v tujini. Spet pa je res, da je morda Slovenija bolj v neke vrste apatiji kot tisti pravi urgentni krizi. Apatiji, ker zares ni jasno, čemu zdaj slediti. Leta 2004 nas je verjetno veliko volilo SDS, ker smo bili prepričani, da je napočil čas za radikalne spremembe na oblasti in konec hegemonije neke opcije (morda bi ji lahko rekli slovenska levica) in stranke LDS, ki jo je tedaj najbolje ponazarjala. Leta 2008 vas je verjetno veliko volilo SD, levico in Boruta Pahorja, ker ste/smo bili bili razočarani nad tem, kar je pokazal Janša – nad številnim aferaštvom, mračnjaško politiko nenehnega sklicevanja na stare napake prejšnje oblasti, izključevanja in spodbujanja potez, ki so prej delile kot združevale Slovence (npr. poudarjanje domobranstva, “vračanja krivic iz preteklosti”, ipd.).

Hmm, leta 2011 nimamo nobene vizije več, nobenega človeka ali opcije, ki bi lahko peljala stvari naprej. Pahor in levica so tako zavozili stvari, vsaj v medijskem, javnomnenjskem smislu, da jim bo verjetno kar nekaj časa le redkokdo namenil svoj glas. Janševe napake in negativna medijska podoba iz preteklega mandata so prav tako še preveč sveži, da bi vzbudili veliko upanja volivcem. Druge stranke in osebnosti preprosto niso dovolj močne, prodorne ali medijsko primerne, da bi lahko predstavljale alternativo. Ob tem se mi poraja misel, ali ne bi bilo morda v trenutnem stanju najbolje, da vlado res vodi velika koalicija, sestavljena iz strank, ki so sicer večidel zavozile svojo kredibilnost, so pa gotovo najbolje tehnično usposobljene in imajo največ izkušenj z vodenjem države. Tako vsaj neke radikalne napake, ki bi jo kak nadebudni “nov obraz” povzročil, ne bomo dovolili. V vmesnem času bo več kot dovolj časa, da se oblikuje neka resna opozicija z novimi obrazi, ki jim bo odgovornost do vodenja in stanja v državi predstavljala vrednoto in pomembno točko v njihovem življenju. Trenutno takšnih namreč ni, oz. so če v zametkih. Iluzorno bi bilo pričakovati, da v državi, ki temelji na vladavini lobijev, ki desetletja niso spustili nobene resne alternative, in ki so razmišljanje v miselnem okviru lobijev tako privzgojile, da je danes skoraj vsakemu že kar malce sedla pod kožo, iluzorno je pričakovati, da bo v takšnem stanju nek kontingent “novih obrazov” v trenutku skočil iz ljudstva, kot nekakšen deus ex machina. Žal, tega ni in na takšen način verjetno tudi ne pride do tega. Morda bi bilo celo nevarno v tem trenutku državo prepustiti nekomu, ki nima pojma o njenem vodenju, in še nikoli ni sodeloval pri ničemur takšnem. Dosti bolj realno se mi zdi v tem trenutku, ko je dejansko neka opcija, recimo ji tranzicija (tako levice kot desnice) prišla do svoje končne točke, iti korak za korakom.

Vendar je potrebno vseeno iti naprej! Velika koalicija, ali že videna Janševa vladavina, seveda ne smeta biti izgovor, da ponovno potonemo v brezna politične apatičnosti in (ne)zadovoljstva s čemerkoli, kar je na oblastni agendi. Potrebno je graditi gibanja in razmišljanja “od spodaj”, potrebno je, v športnem smislu, graditi na mladih, na bodočih kadrih, ki bodo sposobni nadomestiti ekipo, ki nas je pripeljala do sem, kjer smo danes, in morda res popraviti, preseči in izboljšati njene (ne)dosežke. Osnovni fokus nove oblasti pa naj bo gradnja in spodbujanje novih generacij, da bodo bile pripravljene in znale prevzeti krmilo, ko bo za to čas. Trenutno pač ni pravi čas, žal, bom sicer vesel, če me bo dogajanja kakorkoli pozitivno demantiralo. Trenutno je žal čas, da ponovno zgradimo bolj uspešno zgodbo kot doslej, to pa bo morda trajalo.

Osnovna agenda nove oblasti (morda je to tudi zaključni klic moje nadvse neuspešne in neaktivne pobude “Stranka novih obrazov”) bi torej morala biti: na kratki rok predvsem spodbujanje in sprostitev gospodarstva, nižji davki, manj pravnih ovir pri ustanavljanju podjetij in bolj trdna pravna država, nekakšna slovenska “ekonomika ponudbe”, kot sta jo predstavljala vladavini Thatcherjeve in Reagana. Na daljši rok pa spodbujanje in sproščanje mehanizmov vključevanja mlajših kadrov v vse ravni odločanja in razmišljanja o vodenju državi. Vsekakor prenehanje z negativno selekcijo na temelju pripadnosti političnim opcijam, čeprav je in bo del tega vedno prisoten (in tudi je skoraj povsod, kolikor vsaj lahko sam opazujem). Spodbujanje pošiljanja mladih kadrov na ugledne tuje univerze, spodbujanje in veselje nad novimi idejami, ki če se le da ČIMBOLJ demantirajo stara znanja, in ne kot doslej vztrajanje in forsiranje zgolj nekih miselnih opcij, in prevlade političnega kupčkanja tudi v akademskih in intelektualnih krogih. Čimveč, čimbolj različno, čimbolj ustvarjalno, in s čimveč mednarodno primerljivimi rezultati. Naj bodo to vodila, kar se tiče mlade generacije. Sam sem trenutno lociran v povsem univerzitetno usmerjenem malem ameriškem mestecu, in moram reči, da mi tudi klima v mestu postaja čedalje bolj všeč, verjetno bo tako še bolj s časom, ko se tudi omenjeni (številni) administrativni in operativni problemi malo uredijo. V mestu, kjer domuje ena najboljših in najbolj prodornih ameriških univerz, pa kolikor vem, ni niti enega Slovenca (morda se motim, vsekakor pa ni prav močno zaznamovano s Slovenci). Namesto, da vlagamo v propadle ekonomske in politične projekte, ki že po defaultu ne morejo sproducirati karkoli v zameno, raje vlagajmo (in to čimbolj aktivno in usmerjeno) v izobraževanje in vzgojo novih elit. V nasprotnem nas bodo kmalu prehitele tudi nekatere afriške države (kjer je to vsaj deloma že nekaj časa prisotno).

Vem, da sem nekoliko pristranski, vendar me je tudi samega na moji dosedanji akademski poti spremljalo nešteto ovir, zgolj zaradi nekonvencionalnosti poti in miselnih tradicij, ki sem jih izbral. Namesto, da bi podobne poti cenili in podpirali, jih pač preprosto ignoriramo, če se le da, in trobimo ene in iste zdavnaj presežene viže še naprej. Morda pa je stanje, ki ga imamo sedaj, priložnost, da vendarle nekaj spremenimo. Ali pa nas bo v naši mali zavistni Sloveniji res kmalu vrag pobral, žal.

P.S.: Tu mi, za konec tega kratkega spisa, pride na misel še izsek iz predavanja mojega mentorja, ki sem ga poslušal dva dni nazaj, govoril je med drugim tudi o inovacijah. Inovativnost, tako je dejal, se porodi na stičišču različnih miselnih krogov – najbolje je družiti se s čimveč čimbolj drugače mislečimi ljudmi, še več, s čimveč ljudmi, ki se med seboj sploh ne poznajo. V takem primeru najhitreje pride do tiste prave inovativnosti in ustvarjalnosti. Majhna zaprta okolja tega preprosto niso sposobna producirati v enaki meri. Primerjava s Slovenijo in tem, o čemer sem deloma govoril v zapisu, ni zgolj naključje.

P.P.S.: Čeprav nekoliko nerad, se malce počutim, kot bi komu skušal iz dobre pozicije in od daleč soliti pamet. Zato prosim vzemite ta razmišljanja kot pač še en pogled - morda pristranski, morda egocentričen, ne vem. Vsekakor pa najbolj namenjen izčiščenju in komunikaciji misli o domovini, ki jo kljub vsemu malce pa pogrešam tule več tisoč km stran.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |