V krizi smisla tiči misel






         

31.10.2011

Nekaj misli

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize', miks — andee - 31.10.2011

Namesto, da bi delal, mi danes že cel dan hodi po glavi politika in različne manj strokovno ekonomske stvari. Zato je tale blog bolj poskus izbljuvati nekaj misli, morda mi bo potem laže (delati naprej).

Naj povem vnaprej, da gre zgolj za moje lastne morda blodne misli, nikogar ne silim, da bi se strinjal z njimi, morda bodo včasih radikalne in komu žaljive, v tem primeru se že vnaprej opravičujem.

Po spletu sem se zapletel v neko debato o Slavoju Žižku, ki je baje imel nek velepomemben govor na Al-Jazeeri. Kaj naj rečem? Vse je šlo gladko, dokler nisem omenil, da sem iz ekonomske stroke, nakar je večina ljudi postala dobesedno žaljivih, in so mi povedali vse o mojem IQ, da govorim kritično čez enega največjih mislecev trenutno in nasploh, in da je razumljivo, da kot ekonomist Žižka ne razumem. Zato sem se spomnil mojih lastnih misli tule pred nekaj tedni, ko sem kritiziral sociologe in humaniste, da brez branja in poznavanja ekonomske literature ne morejo ustrezno komentirati ekonomskih problemov. Še vedno mislim enako…

Ko kritiziram Slavoja Žižka, da ne razume delovanja sistema, ker ne pozna njegovega ekonomskega ustroja, govorim o ekonomskih problemih. Sam velikokrat govori o propadu kapitalizma in podobnih zgodbah. Trdim, da sistema kapitalizma, kjer ima ekonomija precej pomembnejšo vlogo kot v drugih družbenih sistemih, ne moremo dobro razumeti, če ne poznamo njegovega ekonomskega in matematičnega ustroja. Tako je vsakomur, ki mu razložijo, kako delujeta ekonomsko povpraševanje in ponudba, in kakšne so krivulje monopolista, duo- ali oligopolista in podjetja v popolni konkurenci hitro lahko jasno, zakaj je slednja za potrošnike in družbo znotraj tega modela najbolj ugodna. Vendar je prav ta model tisti, iz katerega izhaja veliko sodobne mikroekonomije in teorije na tem področju. Sprašujem se, kako lahko nekdo razume ta problem brez poznavanja tega matematičnega dokaza. Vsekakor drugače. Vendar je to podobno, kot bi nekdo sicer vedel za nek matematični izrek, vendar ga ne bi znal dokazati (oziroma sploh ne bi poznal dokaza). Kaj bo ta isti napravil, ko se bo pojavil kak nadebudni Janez in mu skušal prodati nasprotje tega izreka. Utihnil? Se skril v luknjo? Poiskal koga, ki dokaz tega izreka pozna? V vsakem primeru pa napravil veliko sramoto iz samega sebe - v primeru da bo hotel biti še naprej “pameten”, pa bo to lahko vodilo v zelo verjetno napačne in morda škodljive odločitve.

In podobno je, ko nepoznavalci (žal, križajte me, tipa Žižek…) govorijo o ekonomiji. Ob sklepu posnetka na http://www.youtube.com/watch?v=mprYkXuaYr4 Žižek postavi “prelomno misel”, da trgi potrebujejo državo za svoj obstoj. Poglejte si sami, on to sodeč iz posnetka šteje za zelo zanimivo in pomenljivo domislico, ki mu lahko veliko pove o sodobni družbi. Da, tudi meni se zdi dejstvo, da je ena in ena dve krucialno dejstvo, razmišljam, da bi o tem objavil kak članek v mednarodno priznanih revijah, končno bom postal slaven z epohalnim odkritjem. Dragi Slavoj Žižek, kolikor je stanje meni poznano, lahko z razmišljanji o tem problemu začneš najmanj okrog leta 1900, ko se pričnejo intenzivnejše debate na tem področju, verjetno pa že kar od A. Smitha naprej. Medtem, ko si ti prišel do te epohalne misli, si seveda pozabil, da je na to temo napisane dobesedno cele knjižnice literature. Celo vsak pravi sodobni libertarec ti bo povedal, da osovraženo libertarstvo gradi na močni in nujno potrebni vlogi države. Tudi ekonomska logika kapitalističnega sistema nikoli in nikjer, razen v svojih skrajno anarhičnih variantah, ne zagovarja prepustitve trgov izključno samih sebi, brez kakršne koli nadzorne instance. Če Žižek ne bi želel izpasti blefer v tem primeru, bi moral vsaj navesti (morda pokazati) poznavanje in spoznanja nekaterih od avtorjev, ki so se ukvarjali s tem problemom. Ampak mislim, da jih žal ne pozna, morda celo prav nikogar, morda se motim. Navede zgolj korespondenco z nekim “konzervativnim ameriškim ekonomistom”.

Resno, vem, da bo koga to prizadelo še bolj, in RESNIČNO ne želim še enkrat zapravljati časa z debatami o Žižku, vendar razmišljam in sprašujem se, zakaj mu kdo iz resnih ekonomskih krogov v tujih državah ne odgovori. Ker ga ne jemljejo resno? Najverjetneje, morda pa bi že bil čas, da ga pričnejo, ker intelektualno nenevaren prav gotovo ni. Vendar se čisto resno sprašujem – kdaj mu bo kdo v obraz povedal, da je velikokrat navaden blefer?! Da je morda vrhunski, ko gre za filozofsko razmišljanje, vendar nesmiselno bedast, ko gre za ekonomsko in morda tudi politično analizo. In v protiprimer – tudi filozofi imajo lahko še kako družbeno pomembne in relevantne misli, predloge, koncepte in sisteme. Spomnimo se Rousseauja, angleških utilitaristov, ameriških pragmatistov, Kanta in Hegla, kljub lastnem nestrinjanju tudi in v veliki meri Marxa. Vendar imam občutek, da Žižek žal ni te baže, žal. In čeprav bi moral biti kot Slovenec morda ponosen na njegovo medijsko izpostavljenost in uspehe, žal, mi gre ob zlaganosti njegove pojave na bruhanje. Ne morem si pomagati, morda je kaj narobe z mano…

In ja, potem sem šel pogledat še TV Klub na POP TV od pretekle nedelje (vem, preveč časa imam…). Ko so gostje, med njimi Tajnikar, Črnič in aktivistka izpred borze govorili o revščini v Sloveniji. Ne more pomagati, tudi ob tovrstnem aktivizmu, kot se ga gredo naši nadebudni protestniki nimam najboljših občutkov (to tell the least). Ali protestniki sploh dobro razumejo probleme, o katerih protestirajo? Ali jim je jasno, kdo je povzročil krizo, zakaj je nastala, kako se odvija sistem njenega reševanja? Ker če jim je: svaka čast, zaslužijo si Nobelovo nagrado brez šale, ker to tudi nikomur v ekonomski stroki ni zares jasno. Če pa jim ni, zakaj so potem tam? Na koga naslavljajo proteste, kakšni ti protesti so? Da ne smemo reševati bank na račun davkoplačevalcev (mislim, da je to edina smiselna misel, ki sem jo uspel razbrati)? Nisem ravno strokovnjak za bančni sistem, vendar vem, da so banke močno prepletene s širšo ekonomijo in da se vsak šok, ki ga doživijo, prenese na cel sistem. Pri nas še toliko bolj, ker so te banke prepojene z državnim lastništvom, in še toliko bolj (na silo) vpete v celotni državni sistem. Ali imajo dragi protestniki kako predstavo, kaj se bo zgodilo, če njihovemu edinemu razlogu protesta ustrežejo? Ali imajo kake številke, simulacije, predstave? Ali bodo šli še enkrat protestirat? Šalo na stran, odlično je (resno to mislim), da imamo veliko uporniškega duha, da se gremo civilno družbo, novo politiko in državljansko nepokorščino, ampak če ni nobene prave vsebine zadaj? Zakaj imam občutek, da podobni protesti, ne le pri nas, preprosto ne vodijo nikamor? Nobene želje ni, da bi kakorkoli resneje skušali razložiti družbeno situacijo, da bi imeli kake realne predloge, ki se ne bi vseskozi od protesta do protesta ponavljali. Bom rekel nekaj relativno grdega: ali niso to preprosto ljudje, mladi, ki namesto, da bi napravili še nekaj domačih nalog, svoje mesto pod soncem skušajo dobiti po ovinku, brez znanja, brez resničnega študija in razmišljanja. Ne vem, res, morda del moje kritike prihaja tudi od tod, da sem bil v študentskih letih zraven pri kar precej gibanjih in študentskih skupinah (od tod tudi poznam nekatere sedanje akterje teh protestov), in del te moje kritike se vleče že iz tistih dni. Ne razumem in nočem razumeti pogosto pozerske in diletantske pozicije teh protestnikov. Važno je, da se nekaj protestira, ali kot pravita Slon in Sadež: “morš bit ful proti, mau pa tut za”.

Toliko, ne bom vam več moril, ko pogledam nazaj, kaj sem spisal, imam celo občutek, da se bo morda kdo s tem strinjal. Sam ne vem več. Čas bi že res bil, da presežemo te infantilne pozicije, da poskušamo dobro in z vseh vidikov razumeti svet okoli sebe, preden ga skušamo spreminjati. Ja, prav res, ob vseh protestih, gibanjih itd. mi pride na misel, da bi bil morda čas obrniti tudi znano Marxovo misel iz 11. teze o Feuerbachu: morda je bil doslej čas, ko smo poskušali svet na vrat na nos spreminjati, morda, samo morda, pa je zdaj prišel čas, ko ga moramo spet malo bolje in bolj razumeti in poznati.

  • Share/Bookmark

29.10.2011

Ekonomika filmske industrije: Arthur De Vany in njegova hipoteza

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 29.10.2011

Tale blog se namenjam napisati že vsaj kak teden. Predvsem je namenjen temu, kar sem odnesel od predavanja tule v sklopu predavanj mentorja, ter prebranemu gradivu. Zlasti se me je dotaknil članek Arthurja De Vanyja v trenutni “bibliji” kulturne ekonomike, Handbook of the Economics of Art and Culture (Ginsburgh, Throsby (ed.), 2006).

Kaj torej o temi filmov pove De Vany? Najprej nekaj kratkega o zgodovini filmske industrije. Okrog leta 1911 (podatki so striktno iz literature, če bo kdo od večjih poznavalcev filmov imel kake pripombe) so Američani pričeli gledati (in proizvajati) celovečerne filme, format, ki je ostal priljubljen in prisoten do danes. Nekatere osnovne značilnosti takratne produkcije filmov so ostale vse do danes. Ena od njih je promocija filmov prek promocije zvezd, ki v njih nastopajo. Prav filmi so bili eni tistih, ki so pomenili prelomnico v razvoju zvezdniškega sistema v umetnosti, ki ga je v ekonomiji odlično opisal pokojni Sherwin Rosen (1981). Še ena značilnost, ki pa je danes ni več, je bila vertikalna integracija studijskega sistema: studiji, ki so filme proizvajali, so imeli v lasti tudi kinematografe, kjer so se filmi vrteli. Filmi so se v splošnem ločili na dve vrsti: A-produkcijo vrhunskih filmov ter B-produkcijo filmov nižjerazredne kvalitete. Ker so studiji sami določali kaj se bo vrtelo in kje, so tudi odločali o usodi posameznega filma določene kvalitete.

Vse se je spremenilo v znameniti sodni odločitvi United States vs. Paramount Pictures, Inc. iz leta 1948. Do te odločitve so bili filmski studiji vodeni kot velikanski konglomerati, ki so v principu odločali o produkciji, distribuciji in predvajanju filmov. S ciljem preprečiti kartelne dogovore in monopolni položaj studijev (torej s ciljem zagotoviti večjo konkurenčnost in boljše pogoje za potrošnike na trgu filmov), je sodišče razsodilo, da mora pet obtoženih studijskih konglomeratov, Loew’s (kasneje imenovan MGM), Paramount, RKO, Twentieth Century-Fox in Warner Brothers (obtoženi so bili še Columbia, Universal in United Artists, ki pa so bili spoznani za nedolžne) prenehati s svojo prakso vertikalne integracije in se osredotočiti le še na eno funkcijo v filmski verigi: torej ali samo na produkcijo, distribucijo ali pa na predvajanje filmov. Obtožbe, ki so jih bili studiji deležni, so bile podobne današnjih odredbam Urada za varstvo konkurence: dogovarjanje o minimalnih cenah ogleda filmov; časovna cenovna diskriminacija t.j. zaračunavanje višjih cen za prve oglede filmov; dajanje pogodbenih prednosti določenim kinematografom pri predvajanju njihovih filmov, ter omejevanje svobodne prodaje na trgu filmske industrije.

Odločitev “Paramount” je imela radikalne posledice za filmsko industrijo nasploh. Kljub temu, da se večina avtorjev strinja, da je bila odločitev koristna, pa De Vany meni, da je bila nepotrebna in morda celo škodljiva, saj so bile prakse, ki so jim studiji sledili pri oblikovanju cen filmov zgolj odgovori in nujne prilagoditve na razmere v filmski industriji.

Morda je zanimivo še pogledati, kako nasploh deluje sistem plačevanja med akterji v (vsaj ameriški) filmski industriji. Poznamo tri vrste plačila. Najbolj osnovna je seveda vstopnica v kino, ki jo plačajo uporabniki, pobere pa jo lastnik kinematografa. Druga je cena izposoje (rental price), ki jo plača kinematograf filmskemu distributerju. Njeno določanje sledi določenim pravilom: kinematograf plača distributerju določen odstotek od prodaje, ki je odvisen od časovnice vrtenja filma, in se ponavadi giblje v liniji 70% (prvi teden), 70% (drugi teden), 60% (tretji), 60% (četrti), 50% (peti), ter 35% od tu naprej. Problem nastane v tem, da obisk filma pogosto ne sledi enakomerno padajoči funkciji, in lahko naenkrat zelo poraste ali pade, v odvisnosti od različnih dejavnikov (kritik v medijih, odmevov iz tujine, oskarjev ali drugih nagrad, ipd.). Zato je formula, ki jo kinematografi in distributerji pri tem uporabljajo enaka Najem = 90% od razlike med prihodki od filma in stroški delovanja kinematografa. Kinematograf torej plača distributerju bodisi to vsoto bodisi prej izračunane procente od prodaje, katerakoli od obeh številk je pač večja.

Tretja oblika plačila je seveda plačilo, ki ga distributer plača filmskemu studiu. Ponavadi je določeno kot odstotek od celotnih prihodkov distributerja.

Še nekaj je potrebno omeniti, ko govorimo o ekonomiki filmske industrije, nekaj, kar je za De Vanyja ključno: v filmski industriji nihče vnaprej ne ve, kako dobro (ali slabo) se bo finančno odrezal nek film. Tako imenovana “nobody knows property”. Kar De Vany zdaj trdi, je to, da prihodki in številni drugi kazalci uspeha filma ne sledijo normalni, Gaussovi porazdelitvi. Verjetno vas večina pozna zvonasto obliko Gaussove krivulje. Na vrhu zvona je ponavadi skoncentrirana večina opazovanj, na repih pa vedno manjši delež. Ponavadi zunaj plus minus treh standardnih odklonov ne najdemo nobenega opazovanja več (ali morda kakega osamelca). Če bi torej filmski prihodki sledili normalni porazdelitvi, bi dejali, da je pač nekaj malega odklonov, torej velikih uspehov in velikih polomov, večina filmov pa doseže neko srednjo vrednost prihodkov. Jok brate, pravi De Vany!

Prihodki filmov so čisto druge oblike, ki je bistveno bolj koničasta kot normalna porazdelitev. To pomeni, da so odstopanja v filmski industriji ogromna, nekateri filmi, blockbusterji, požanjejo enormne prihodke, ogromna večina pa relativno nizke prihodke. Razlike so lahko v razmerju 150 standardnih odklonov, torej neznansko večje, kot pri normalni porazdelitvi. De Vany torej namesto Gaussove uporabi raje Pareto distribucijo, ki v primeru filmov nima ne srednje vrednosti ne variance (slednja je neskončna). Torej za porazdelitev prihodkov filmov ne obstaja določena, končna razpršenost, kar pomeni, da so odkloni (veliki uspehi ali veliki polomi) lahko neskončni. To v praksi pomeni tudi, da ne moremo na podlagi kateregakoli matematičnega ali ekonomskega modela napovedati prav ničesar glede uspeha nekega filma, in da je slednji teoretsko lahko kakršen koli, torej gre lahko prek vseh mej. Noben dejavnik (npr. igralci v filmu, tematika in žanr filma, dolžina in vrsta filma, režiser, ipd) nam ne more služiti kot prediktor pri napovedi uspeha nekega filma.

Bizarna ugotovitev, prav gotovo. V skladu s tem lahko rečemo, da je, kdorkoli trdi, da lahko postavi model, s katerim bo napovedoval uspeh nekega filma, ali lažnivec ali blefer. Kar je najbolj presenetljivo, in kar je De Vanyju služilo kot osnovni dokaz svoje teze, je to, da se krivulje dejanskih podatkov iz filmske industrije skoraj natančno prilegajo obliki Pareto distribucije (in zelo močno odstopajo od običajnih porazdelitev). Za boljšo predstavo spodaj prilagam graf, ki prikazuje normalno porazdelitev (spodnja, položnejša krivulja) ter empirične podatke o prihodkih filmov, ki so, kot lahko vidite, povsem drugačni od normalne porazdelitve, z bistveno višjo “špičko” in precej daljšim “repom” porazdelitve.

Kar je dodatno zanimivo, je da podobni distribuciji sledijo tudi zaslužki igralcev in režiserjev, ter še nekateri kazalniki določenega filma, kot so denimo tudi stroški filma. Glede slednjih De Vany pride do še ene bizarne ugotovitve, ki kaže, da jim pravzaprav “ni meje” – ko v nekem trenutku produkcije filma izračunamo dosedanje stroške, je pričakovana vrednost dodatnih stroškov linearno povezana in torej nepadajoča. Slednje pomeni, da pričakovani dodatni stroški ne bodo padali, ko se bo film bližal koncu, pač pa so lahko višji pravzaprav v neskončnost – katastrofalna vest za vse producente filmov. Vsekakor bizaren De Vanyjev svet, ki mu vladajo ekstremni dogodki, in kjer en ekstrem pomeni samo to, da se lahko pripravimo na kaj še bolj ekstremnega, morda v kratkem.

Poglejmo še podatke o zaslužkih dvajsetih najbolj uspešnih filmov v zgodovini:

1. Gone With the Wind (1939), zaslužek 1,606 milijarde $
2. Star Wars (1977), zaslužek 1,416 milijarde $
3. The Sound of Music (1965), 1,132 milijarde $
4. E.T.: The Extra-Terrestrial (1982), 1,128 milijarde $
5. The Ten Commandments (1956), 1,041 milijarde $
6. Titanic (1997), 1,020 milijarde $
7. Jaws (1975), 1,018 milijarde $
8. Doctor Zhivago (1965), 987 milijonov $
9. The Exorcist (1973), 879 milijonov $
10. Snow White and the Seven Dwarfs (1937), 867 milijonov $
11. 101 Dalmatians (1961), 794 milijonov $
12. The Empire Strikes Back (1980), 781 milijonov $
13. Ben-Hur (1959), 779 milijonov $
14. Avatar (2009), 773 milijonov $
15. Return of the Jedi (1983), 748 milijonov $
16. The Sting (1973), 709 milijonov $
17. Raiders of the Lost Ark (1981), 701 milijon $
18. Jurassic Park (1993), 685 milijonov $
19. The Graduate (1967), 680 milijonov $
20. Star Wars 1: The Phantom Menace (1999), 674 milijonov $

Vsi podatki so izračunani upoštevajoč letno inflacijo pri cenah vstopnic.

Kar je zanimivo v zgornji tabeli (ki jo povzemam po prispevku Fernandeza-Blanca, Prieto-Rodrigueza, Ginsburgha in Weyerseve iz 2011) je to, da je med največjimi blockbusterji le en film, narejen po letu 2000, Cameronov Avatar. To vsekakor dolije malce vode na ogenj De Vanyjevih ugotovitev, saj kaže, da je morda ekstremov vendarle vedno manj, v nasprotju z njegovo predikcijo. Ugotovitve omenjene četverice kažejo, da se neenakost prihodkov v filmski industriji po letu 1970 zmanjšuje in po letu 2000 doseže že kar zaskrbljujočo stagnacijo. Morda je to posledica uspeha konkurenčnih medijev, zlasti televizije in interneta, ne vem. Vsekakor pa De Vanyjeve ugotovitve še vedno ostajajo.

Ekonomika filmov je z De Vanyjevimi ugotovitvami torej postala zelo nenavadno in zanimivo področje, ki lahko pove marsikaj o drugih vejah kulture in kulturne industrije, in daje popolnoma nov pomen izrazu, značilnemu za ekonomiko kulture: “nobody knows property”.

Žal De Vanyjev prispevek ni prosto dostopen na internetu. Zato prilagam vsaj enega njegovih člankov, kjer zelo dobro povzame in predstavi povedano: http://marshallinside.usc.edu/Mweinstein/teaching/fbe552/552secure/notes/devany%20new%.20one.pdf.

  • Share/Bookmark

27.10.2011

Ali potrebujemo kulturno ministrstvo? (Prvi) poskus analize

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 27.10.2011

Nekaj večernih misli bom posvetil problemu, ki lahko pride v ospredje javnosti v primeru zmage desnice na volitvah (o čemer priznam, da skoraj ne dvomim). Tako Janša kot Virant napovedujeta radikalno krčenje ministrstev in javnega sektorja. Zelo verjetno je torej, da bo kultura (ponovno) prva na listi za odstrel.

Če se prav spomnim, je v letu 2009 Boštjan Jurečič vodil Omizje na RTV prav na to temo, čeprav takrat bolj inspirirano s prebrano knjigo Freya in Pommerehna, ki je izšla tudi pri nas. Torej – ali je kulturno ministrstvo potrebno?

Bralca naj opozorim, da gre zgolj za prvi ad hoc poskus analize, ki je gotovo zelo nepopolna in bo terjala še veliko dopolnitev, preden bo zares lahko “pila vodo”. Tudi vaša dopolnila bodo dobrodošla.

Najprej morda nekaj klasičnih razlogov ZA:

1) Kultura je temelj nacionalne identitete, temelj našega naroda in njegove državnosti, srčika naše biti, bolj poetski in osladen preprosto ne morem biti :) Že iz tega komentarja je verjetno razvidno, da me ta tip argumentacije tu ne bo zanimal. Morda je legitimen, vendar me zanimajo bolj sistemski razlogi. Je pa to morda pomemben argument z vidika mnenja tega istega naroda: v primeru, da Slovenci menimo, da je resnično kultura temelj naše identitete, si morda zasluži (še naprej) posebno ministrstvo.

2) Kultura je javno dobro. Ja, to je po mojem ključen argument, na katerem stoji in pade potreba po kulturnem ministrstvu. Argumentov pro (et contra) javnemu dobremu na področju kulture je veliko. Sam dajem prednost samo enemu – ali ima kultura ekonomske eksternalije in če, ali so te dovolj velike, da upravičijo posebno skrb, namenjeno temu področju pri nas.

Sam sem mnenja, da je debata o javnem dobrem na področju kulture preprosto preveč “mistična”, argumenti, ki jih podajajo avtorji, pa vpeti v logične zanke, ki povzročijo, da so te trditve pogosto trivialne. Predvsem: kdo je tisti, ki določi kdaj je nekaj javno dobro? Politiki? Volilci? Strokovnjaki? Umetniki? Meni najbližja definicija javnega dobrega je seveda ekonomska: dobrina potrebuje javno intervencijo natanko takrat, ko njena uporaba povzroča pozitivne ali negativne eksternalije za tretje osebe, torej zunanje učinke, ki niso vezani na samo neposredno uporabo dobrine. Samo v tem primeru lahko trdimo, da trg na tem področju ne deluje optimalno, in potrebuje korekcijo s strani države. Ali ima kultura eksternalije? Odgovor je da, kar lahko dokažemo z obstojem t.i. vrednosti neuporabe, ki jih pokažemo in ovrednotimo s pomočjo kontingenčno vrednotnih študij. Sam sem to pokazal na primeru grosupeljskega kiparskega simpozija v knjigi, ki je izšla pri založbi FDV v letu 2010. Ima pa takšen način definiranja javne vrednosti kulture svojo močno pozitivno stran: vrednosti neuporabe se da vrednotiti, meriti torej, kar pomeni, da se lahko izmeri in primerja javna vrednost nekega dogodka ali dobrine. Seveda so te vrednosti še vedno v območju relativnega, po naravi svoje konstrukcije, vendar so raziskave pokazale, da so lahko ob pravilni uporabi dovolj konsistentne (še več - bolj konsistentne kot katerakoli druga znana metoda za vrednotenje kulturnih dogodkov).

Zato je moj velik poziv na tej točki sledeč: preden se odloča o globalnih odločitvah na področju kulture pri nas, je potrebno opraviti natančne cost-benefit analize (analize koristi in stroškov neke odločitve), ki vključujejo kontingenčne študije. Šele na tej točki bo postalo dejansko jasno, kaj prebivalci Slovenije menimo o “koristih” in pomenu kulture, in ali ima ta za nas dejansko vrednosti neuporabe, kot so izobraževalna, identitetna, zapuščinska, eksistenčna in opcijska vrednost. Ali je torej za javnost kultura resnično javno dobro? Ali imamo dovolj drznega odločevalca, ki ne bo ravnal svojevoljno, ampak bo resnično prisluhnil ljudstvu na tem področju? Iskreno rečeno dvomim. Bi bilo pa to nujno za kakršno koli resnično legitimno odločitev.

3) Kultura pomembno prispeva k ekonomskem stanju v državi. Argument, ki se v zadnjem času močno poudarja, tisti, ki spremljate, kaj pišem tule (in v znanstveni in strokovni srenji) veste približno kakšno je moje mnenje o tem. Gre za zgrešen argument, ki je največkrat najbolj podoben obupanemu poskusu prebiti se do sredstev, ko vse drugo pade v vodo. Če gre za merljive, finančne kriterije, s katerimi bi dokazovali pomen kulture, zakaj ne uporabiti cost-benefit analiz? Če pa gre samo za čisti obup, glave gor. Bolj kot z zgrešenimi in napačnimi številkami prepričevati o pomenu kulture, je pomembno najprej razmisliti, kaj je narobe, in ali s tem, ko zavajamo z napačnimi rezultati ne pljuvamo v lastno skledo in vsaj na daljši rok prej škodimo kot pomagamo kulturi.

4) Organiziranost kulturnega ministrstva močno zmanjšuje transakcijske stroške, ki bi nastali ob stihijski ureditvi področja. Koordinacija kulturnih dejavnosti je torej boljša od bolj anarhične ureditve na tem področju. S tem argumentom se lahko strinjamo do te mere, da je bolje imeti neko koordinacijo aktivnosti kot nikakršne. O tem bi vedeli več povedati ekonomski avtorji, kot so Coase, Williamson, Hart, Grossman in Moore. Vendar je velik problem organizacije kulture v Sloveniji predvsem prevelika institucionaliziranost, zato je nujno napraviti korake v smeri deinstitucionalizacije. Ta argument torej prav gotovo ne kaže v pozitivno smer – koristi od koordinacije so skoraj gotovo presežene s strani škode, ki jo povzroča neučinkovit, počasen, neodziven in drag sistem javnih institucij, kot ga imamo pri na. Vendar kot rečeno, tudi tu ne bi rad govoril brez analiz in številk. Zelo zanimivo bi bilo brati kaj konkretnejšega na to temo.

5) Pred kulturnim ministrstvom bi lahko ukinili kakega drugega (ministrstvo za obrambo?). Ta argument, predvsem tisti v oklepaju je seveda velik populizem. Vendar bi tudi tu morale igrati vlogo številke, koncepti in razprava – kaj pridobimo, če ukinemo konkretno ministrstvo in drugega ne? Ali če oboje povežemo v eno? Argument učinkovitosti in enostavnosti sistema je gotovo tisti, ki bi moral tu igrati pomembno in odločilno vlogo.

6) Kulturno ministrstvo pri nas je tradicija, imamo ga vse od osamosvojitve, zakaj torej menjati? Ali nam bo kasneje žal? Odgovor na to je tako razviden, da ga ne bom niti zapisoval.

Kaj pa argumenti PROTI? Večinoma se jih da zvesti na nasprotovanja argumentom za, ki sem jih že navedel. Vseeno poglejmo nekaj najbolj značilnih:

1) Kultura je stvar elit, z javnim financiranjem kulture revni subvencionirajo bogate. Argument, ki v ekonomski analizi ni zdržal preverbe. Že leta 1983 so Feld, O’Hare in Schuster našli empirično neskladje v njem in zaključili, da gre pri davčnih olajšavah in subvencijah kulture ponavadi za pretok denarja od zelo bogatih k malo manj bogatim, a zato bolj izobraženim. Revni ponavadi in v povprečju niso ne na boljšem ne na slabšem. Zato ima ta argument bolj kratke noge in ne zdrži čisto.

2) Kultura je najbolj neučinkovit in pogolten uporabnik sredstev. Ta argument se ponavadi dela brez številk, in temelji bolj na nekakšni javni predstavi o kulturnikih kot boemih, ki jih živi družba. Realnost je seveda, da kultura porabi najmanj sredstev, njeni učinki pa so zelo večplastni: neposredni ekonomski učinki; nekaj ekonomskih stranskih učinkov; (poceni) promocija države in lokalnih skupnosti; in predvsem pomen za prebivalce države. Tudi zato bi potrebovali konkretnejše študije, da bi lahko videli kam pridemo z večjim števcem (koristmi) in manjšim imenovalcem (poraba), v primerjavi s katerim drugim področjem. Upam si napovedati, da kultura ni niti približno tako denarno požrtna, kot se to morda komu zdi.

3) Kulturne dejavnosti je potrebno prepustiti trgu. Ljudstvo najbolje ve, kaj je dobra umetnost in kultura. Argument, ki sem ga pravzaprav že ovrgel predhodno. Kulturne dejavnosti imajo eksternalije, ergo prisoten je market failure, ergo trg sam zase ni učinkovit mehanizem preskrbe kulture, ergo če prepustimo kulturo trgu, bo najverjetneje prišlo do višjih cen in manjših količin od družbeno optimalnih. Ergo argument ne zdrži. Je pa gotovo res, da v Sloveniji potrebujemo bistveno več trga in manj države na področju kulture.

4) Kultura je leglo lobijev, ki se vesijo na državne jasli. Žal zelo dober argument. Res je veliko ljudi pri nas, ki so dobesedno prisesani na državo, in ki bi jim v njihovem osebnem razvoju zelo koristilo, da bi nekdo presekal to popkovino, s katero so privezani nanjo. Vendar morda zato ni potrebno ukinjati ministrstva. Lobiji bodo svoje lovke stegovali tudi po tistem organu, ki bo za kulturo skrbel poslej. Morda se ga bodo oprijeli še močneje. Vendar je problem lobijev resnično velik in večdimenzionalen, in verjamem (nisem pa s tega področja), da v kolikor bi bila njegova rešitev enostavna in premočrtna, bi bila že zdavnaj sprejeta.

5) Z ukinitvijo kulturnega ministrstva bi lahko povečali učinkovitost v javnem sektorju na tem področju. Morda, vendar imam pomislek: zgolj z ukinjanjem javnih institucij morda ne prispevamo kaj dosti k učinkovitosti. Potrebno je imeti izdelan sistem – če torej v nekem povezanem omrežju izključimo nekatere šibko pretočne elemente, ni nujno, da bo to omrežje bolj pretočno, potrebno je predvsem sistemsko povečati pretok novih (in obstoječih povezav). Zato bi bila morda bolj zaželjena celovita reforma in modernizacija javnega sektorja (ki pa je, glede na trajanje njenega dogovora, očitno neizvedljiva :) ), kot pa ukinjanje na slepo.

Kaj je torej lahko kratek sklep? Ni toliko bistveno, ali obdržimo ali ukinemo kulturno ministrstvo. Pomembno pa je, da se zavedamo vseh posledic in učinkov tega, in da odločitev o tem sprejmemo po argumentirani in tehtni razpravi.

P.S.: Kot rečeno, gre za morda zelo površen in nedodelan poskus analize, napravljen takole na oko v enem (zelo utrujenem) večeru. Zato morda sledijo še dopolnitve.

  • Share/Bookmark

25.10.2011

Internetni fenomen ali dober kitarist? Morda oboje?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Glasba, jazz, itd... — andee - 25.10.2011

Igor Presnyakov. Ocenite sami – možak ima na Youtubu kakih sto videov s skupaj okrog 100 milijonov ogledov (vir: Wikipedia)

YouTube slika preogleda

Beat It

 

YouTube slika preogleda

Waka Waka

 

YouTube slika preogleda

Bad Romance

 

YouTube slika preogleda

Smells Like Teen Spirit

 

YouTube slika preogleda

Californication

 

Če mene vprašate, odličen kitarist po mojem mnenju ni. Pač pa njegov uspeh in malo morje fanov, ki pišejo zveličavne komentarje v slogu “Igor, ti si naš BOG”, kažejo prej na to, da število internetnih ogledov včasih ni proporcionalno merilo kvalitete.

  • Share/Bookmark

22.10.2011

Tyler Cowen – “America’s hottest economist” (and blogger)

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 22.10.2011

Kratek zapis, posvečen nekomu, ki je idol marsikomu v ekonomiji, pa tudi kulturni ekonomiki, ki jo sam šteje celo za svoje primarno področje. Spet drugi ga imajo za Kljukca, ki spravlja svojo stroko na slab glas. Vsekakor pa je avtor enega najodmevnejših in najbolj branih ekonomskih blogov, torej neke vrste “agenda setter” in človek, na mnenja katerega je težko ostati nepristranski. Govora je seveda o ameriškem ekonomistu in blogerju Tylerju Cowenu.

Cowen ima vsekakor zanimivo življensko zgodbo. Že pri petnajstih letih je postal državni prvak v šahu ameriške zvezne države New Jersey, z enim od najboljših ratingov pri tej starosti nasploh (uspeh v šahu je med znanimi ekonomisti denimo lasten tudi Kennethu Rogoffu). Med študijem je veliko časa posvetil filozofiji. Oboje, šah in filozofijo, je zapustil zaradi strahu pred nelagodnim življenjem, ki bi ga živel, in se je raje posvetil ekonomiji. Že za časa doktorskega študija na Harvardu je objavljal v revijah kot sta Journal of Political Economy in American Economic Review. Za boljšo predstavo, mislim, da med Slovenci še ni bilo junaka, ki bi objavil karkoli v teh dveh ali njima enakovrednih revijah. Mentor njegove disertacije je bil Nobelov nagrajenec Thomas Schelling, znan po svojem delu na področju teorije iger in mednarodne ekonomije.

Cowen predava kot redni profesor na univerzi George Mason v Fairfaxu v Virginii. Znan je predvsem po libertarnih stališčih, ki pa pogosto ne gredo v podobne skrajnosti, kot pri nekaterih drugih ekonomistih tega prepričanja. Nekateri ga označujejo tudi za “libertarnega pogajalca” (libertarian bargainer), ki je sposoben tudi popustiti. Spet drugi ga štejejo za pripadniki t.i. novo-avstrijske ekonomske šole, ki gradi na spoznanjih Hayeka, Misesa in Böhm-Bawerka. Pripadniki avstrijske šole so bili tudi sicer znani po zavračanju matematičnih metod v ekonomiji in dajanju prednosti logičnemu rezoniranju, kar mislim, da je skupno tudi Cowenu, vsaj sodeč po njegovih delih v kulturni ekonomiki.

Povedano pa ne preprečuje, da ne bi bil Cowen nekakšna kultna figura ameriške ekonomije. Njegovo delo The Great Stagnation: How America Ate All The Low-Hanging Fruit of Modern History, Got Sick, and Will (Eventually) Feel Better, izšlo v letu 2011, je (ponovno) doseglo status bestsellerja, oziroma, kot piše avtor intervuja s Cowenom, najvišji status, ki ga knjiga v javnosti lahko doseže: da je nanjo preprosto nujno odgovoriti. Cowen v njej napade ekonomsko logiko neskončne rasti, značilno za ZDA v zadnjih desetletjih, osnovno spoznanje knjige pa povzame v osmih besedah: “we-thought-we-were-richer-than-we-were” (najbrž ne potrebuje prevoda…). Malce več v priloženem posnetku spodaj.

Cowen je seveda razvpit tudi zaradi svojega blogerskega dela. Skupaj s svojim ekonomskim kolegom Alexom Tabarrokom objavljata enega najbolj branih ekonomskih blogov nasploh: Marginal Revolution. Verjamem, da je blogerskim mačkom na Blogosu ta blog dobro znan. Na zadnji lestvici branosti ekonomskih blogov se je ponovno znašel na drugem mestu: če ga je včasih prehiteval znani Freakonomics, pa ga je tokrat prehitel blog harvardskega profesorja, N. Gregoryja Mankiwa, še enega od pogosto omenjanih pretendentov za Nobelovo nagrado v ekonomiji.

Vsaj meni pa je Cowen postal znan predvsem skozi svoje delo kulturnega ekonomista. In prav tu, na področju, ki ga najbolje in morda edinega dovolj dobro poznam, da postavljam sodbe, lahko rečem, da me njegovo delo ne prepriča prav posebej. Že res, da je morda erudit, ali kot sam temu pravi, omnivor, da torej prebere, posluša in pogleda vse, kar leze in gre, vendar je vsaj zame njegovo delo premehko in premalo dosledno (očitek, ki ga mnogi naslavljajo na njegovo delo). Resda morda nudi “ideje” za nadaljnje raziskovanje, resda je morda tudi eden najbolj kreativnih kulturnih ekonomistov, vendar je vsaj za moje pojme precej premalo metodološko konsistenten in pogosto tudi kar precej populističen. Njegova dela se sicer dobro in hitro berejo, vendar žal tudi pozabijo. Je pa vsekakor res, da na njegova predavanja prihajajo množice fanov, ki se z njim slikajo, on jim podpisuje knjige, skratka uživa status nekakšnega Noama Chomskega sodobne ekonomije in kulturne ekonomike. Nekdo torej, ki ga je potrebno brati in poznati, vendar z veliko mero skepse.

Velja pa omeniti njegovo znano tezo o kulturnih optimistih in pesimistih. Cowen je konec devetdesetih objavil več del na temo učinkov trga na sodobno umetnost (zlasti deli Good and Plenty: The Creative Successes of American Arts Funding in In Praise of Commercial Culture), kjer je drzno trdil, da ima trg izjemno blagodejen učinek na umetnost, da so prav zadnja desetletja razmaha tržne miselnosti prispevala k neslutenem razmahu umetnosti v ZDA, in da živimo v dobi, kjer je na razpolago največ umetniških del, največ priložnosti za umetnike, najboljša infrastruktura, skratka, da živimo v skoraj pravljični dobi za sodobno umetnost. Teza, s katero je želel nasprotovati t.i. kulturnim pesimistom, ki vidijo v sodobni dobi le kaos in propad vrednot. V nasproju z njimi se je opredelil kot kulturni optimist. Tudi sam moram reči, da je teza, kolikor jo poznam, drzna in konsistentna. Če bi se sam opredelil na lestvici kulturno optimizem/pesimizem, sem gotovo na strani prvega, predvsem zaradi nenehnega govoričenja o “veliki krizi umetnosti” in podobnih puhlicah, ne da bi vedeli dobro opredeliti odgovor na vprašanje, kdaj umetnost ni bila v kriznem, prelomnem obdobju. Največkrat gre bolj za odmev nekakšnega svetobolništva, tako priljubljene poze številnih akterjev na intelektualni in umetniški sceni, ne le pri nas. Če mene vprašate, sem že zaradi odpora do podobnih precej pozerskih stališč, delno pa tudi zaradi lastnega vpogleda v (finančno) stanje sodobne umetnosti, s simpatijami na Cowenovi strani.

Tako, upam, da sem vam vsaj na kratko predstavil tega gotovo vznemirljivega in odmevnega sodobnega ekonomista, o katerem je pri nas zelo malo slišati. To je morda komu relativno nenavadno, glede na to, da gre za libertarca od nog do glave, ki mu je trg skorajda svetinja, in ki bi ga torej mladi slovenski libertarci morali poznati. Verjetno pa je razlog predvsem po eni strani v spravljivosti, ki jo Cowen kaže do drugačnih stališč v ekonomiji, po drugi strani (in morda predvsem) pa v njegovi neempirični usmeritvi, ki je navzkriž s siceršnjimi trendi v sodobni ekonomski stroki.

Kogar zanima več o Cowenu, seveda lahko prebere katerega od njegovih tekstov, ki jih oglaša na svoji spletni strani, in pa predvsem da prebere njegov nedavni intervju za Bloomberg Businessweek. Spodaj pa prilagam tudi enega njegovih spletnih videokomentarjev. Veliko zabave.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

18.10.2011

Nekaj zanimivih linkov

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, miks — andee - 18.10.2011

Namesto zapisa tokrat podajam nekaj zanimivih linkov, posebej za tiste z bolj ekonomskega področja:
- najprej malo šale – ekonomsko-sociološki slovar
- dva dobra ekonomska bloga: en malce bolj finančni, ter še drugi, namenjen ekonomiki v (predvsem ameriškem) zdravstvu . Priporočam predvsem slednjega, ker sem poslušal predavanje avtorja in je zaupanja vreden možak :)
- zanimivi in “visokokalorični” ekonometrični teksti odličnega profesorja
- dober, zelo up-to-date seznam literature na področju sodobnih makroekonomskih modelov
- soliden tekst, ki vas lahko uvede v to, s čimer se ukvarjam in se bom še vsaj eno leto ukvarjal tudi sam. Če imate možnost dostopa (če ste člani ene slovenskih knjižnic in imate internetno geslo), pa vsekakor priporočam tole, težko za prebiti se skozi, ampak vsekakor vredno truda.
- malo kulture: nova stran o praksah deaccessioninga oz. odsvojitve muzejskih del v Evropski Uniji
- odlična nova FB stran organizacije ACEI, osrednje organizacije na področju kulturne ekonomike, kjer boste, če jo boste like-ali, redno prejemali nove tekste, razpise za konference in vse druge novice s tega področja. Mmmmm…
- za konec malo glasbe: odlična nova skladba in video zasedbe Neomi, v kateri igra klavir nekdanji prijatelj iz jazzovskih krogov. Way to go!

  • Share/Bookmark

13.10.2011

Zanimivi dnevi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 13.10.2011

Zanimivi dnevi so za mano (upam, da tudi še pred mano). Najprej (čeprav vas ta tema najbrž ne zanima prav dosti), predavanj na ameriškem FDV-ju imam vrh glave. Poslušanja tretjerazrednih pravljic o delovanju nevladnih organizacij in vsaj zame le občasno zanimivega predmeta o muzejskem menedžmentu (ki pa je seveda lahko zelo zanimiv za tiste, ki bodo kdaj delali v muzejih). Dovolj imam, res, über. Zato sem se danes prvič udeležil predavanj na ekonomskem oddelku in bilo je odlično! Najprej nelinearni ekonometrični modeli, sicer zelo matematično-teoretsko zastavljeno predavanje, za katerega se mi je po koncu, ko sva se spoznala, profesor celo opravičeval, “da ni vedno tako” ipd. Povedal sem mu, da sem neskončno užival v predavanju in da je bilo odlično. Obenem sva ugotovila, da zelo dobro pozna tudi enega od profesorjev, ki mi je predaval na študiju v Ljubljani, zloglasnega in “grozovitega” Martina Wagnerja, zaradi katerega je bilo napisano nič koliko protestnih pisem in obupanih klicev, profesorja, zaradi katerega smo študentje “scali kri” in prelili nemalo znoja, vendar tudi enega redkih profesorjev, ki smo si ga zapomnili in od katerega tudi izjemno veliko odnesli. Zadnje dni se nasploh veliko ukvarjam z ekonometrijo in ugotavljam, da se literatura iz tega področja zdaj, po treh letih študija, bere kot pesem – dobesedno goltam modele in spoznanja s tega področja. Tudi predavanje je bilo odlično – veliko matematike, teorije množic in topologije, ter ekonometrični nastavki. Zelo se že veselim naslednjih predavanj na to temo.

Drugo predavanje je bilo s področja teorije trgov in cen. Predavatelj, ki je deloval kar nekako smešno, azijski gospod v letih, ki vsakega študenta z nasmehom in živahno iskrečimi očmi pogleda v oči, kot bi nekaj pričakoval od tebe, ali pa samo kot bi bil navdušen kot otrok nad nečim, kar se bo (ali je) zgodilo. Predavanje je bilo čisto mikroekonomsko, teorija dualnosti, torej razmerje med funkcijami koristnosti in stroškov (kjer je ena izvedena iz druge, torej lahko bodisi maksimiramo koristnost/zadovoljstvo, ali pa minimiziramo stroške, od tod tudi ime dualnost). Veliko risanja grafov in ekonomske geometrije. V drugem delu se je dotaknil teorije produkcije in osnovnih aksiomov pri preučevanju krivulj proizvodnje.

Po predavanju sem šel pogledat kdo ta nasmejani in iskrivi profesor je. Gospod Fwu-Ranq Chang je doma s Tajvana, ima dva doktorata - iz ekonomije na Chicago University ter iz matematike na newyorškem Stony Brooku. Tudi sicer je izjemno zanimiva osebnost in kot gostujoči profesor predava še na več uglednih tujih univerzah v ZDA, Evropi in na Japonskem. Med drugim je objavljal v Econometrici in drugih uglednih ekonomskih znanstvenih revijah. Skratka nekaj, kar daje slutiti, da bodo ta predavanja nekaj posebnega, zanimivega, morda navdušujočega, morda presenetljivega. Čeprav teorije, ki jih profesor predava, delujejo nekoliko zastarelo, okorno, ampak se bom vsekakor pustil presenetiti.

Zanimivo je tudi vzdušje v predavalnicah. Medtem, ko na SPEA-i (oz. “ameriškem FDV-ju”) študentje vseskozi sodelujejo in postavljajo vprašanja, pa je na ekonomiji tišina. Pri ekonometriji so bili še kar živahni, pri Changu pa je bilo že kar nagrobno tiho. Tako da sem proti koncu vsaj sam postavil nekaj vprašanj, za kar sem bil tudi nagrajen s tem, da je profesor po koncu ure sam stopil do mene in me zaslišal, od kod prihajam. Ne vem, kaj je pravi razlog takšne razlike v vzdušju. Po eni strano je SPEA vendarle šola z bistveno večjim renomejem od ekonomskega oddelka, zato so morda tudi študentje drugačni. Po drugi strani pa je bistveno lažje (vsaj nekaterim) postavljati vprašanja na omenjene pravljice o čemerkoli že, precej težje pa se je spustiti v podoben dialog z matematičnimi argumenti. Vendar če vprašate mene, glasujem tudi opolnoči za ekonomski oddelek. Končno sem dobil nekaj “štofa”, nekaj upanja tudi zase, sicer bi me počasi zmanjkalo. Rezultat pa je še eden: prvič sem pomislil, da morda kulturna ekonomika ni zame. Da je prelahka (v matematičnem smislu), da je prepogosto pribežališče za tiste, ki bi bili sposobni biti v pravi ekonomski stroki le veliki povprečneži. In da bi bilo glede na moje očitne preference do matematike morda bolje, da se usmerim v pravo mikro ali makroekonomijo, in jemljem kulturno ekonomiko le za hobi. Iskreno rečeno, ne vem več. Tisto, kar me vseskozi žene naprej, je vizija, ki sem jo razvil tudi s pomočjo tega bloga, namreč po vključevanju filozofskih, kulturoloških, socioloških, antropoloških spoznanj v ekonomsko stroko. Vem, da je tega zelo malo, vem tudi, da je to zelo zanimivo področje, ki pravzaprav odpira neskončne možnosti aplikacij, glede na raznolikost teorij v humanistiki. Prav ta moj namišljeni ekonomski “program” mi pogosto daje moč (in predvsem smer), da vztrajam na svoji poti. Vse drugo pa naj pride kot eksternalija :)

Toliko od mene, morda še ena stvar. Post s kritiko oddaje Pogledi Slovenije je objavil Blogos na svoji naslovni strani. Hvala za objavo. Vendar sem nameraval post izbrisati, ker je bil bolj posledica mojega jeznega in rahlo resigniranega razpoloženja v nedeljskem popoldnevu. Tako da, če je bil kdo od humanistično izobraženih bralcev užaljen zaradi tona nagovora, se opravičujem. Sem pa vsekakor še vedno mnenja, da res v Sloveniji (pre)veliko damo na mnenja humanistov, ko so na mizi čisto sistemski, največkrat ekonomski problemi. Vse to ne bilo nič narobe, če ti humanisti ne bi zagovarjali največkrat predpotopnih teorij in ne bi poznali in razumeli prav ničesar o dejanskem razmišljanju ekonomske stroke. Tako pa se samo javnost vseskozi zavaja z mnenji dotičnih, za katere bi bilo resnici na ljubo pogosto najbolje, če bi ostali doma in o teh problemih molčali. Ampak to seveda leti (predvsem) na različne goste v omizjih, odmevih, pogledih slovenije ipd.

Tako, imejte lep preostanek tedna, in uživajte v pisani politični situaciji, ki jo imate. Mene samega je zelo razveselila najava kandidature liste Viranta in klasičnih liberalcev na volitvah – končno so se tudi ti “modeli” odločili kandidirati, končno bo tudi ta, doslej speča, opcija prisotna v slovenskem političnem prostoru. Morda bo poslej malce več prostora za nekatera tudi meni včasih zelo bližnja in ljuba razmišljanja.
Lep pozdrav.

  • Share/Bookmark

9.10.2011

Slovenija

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize', miks — andee - 9.10.2011

Pravkar sem poslušal posnetek oddaje Pogledi Slovenije z dne 29.9.2011: http://tvslo.si/predvajaj/pogledi-slovenije/ava2.117239636/, o zadolževanju, Grčiji, itd. Ne zdržim, da ne povem nekaj svojih misli.

Predvsem me zelo moti, da v razpravah o problemih, ki morajo biti rešeni najprej v sklopu ekonomske stroke, čisto resno in odmevno sodelujejo sociologi in teologi. Vem, da me bodo mnogi tule prenehali brati ali me obtožili fahidiotizma in še česa. Vendar je po mojih izkušnjah (velik) problem v Sloveniji prav v tem, da o tovrstnih vprašanjih praviloma najprej poslušamo sociologe, filozofe in njim podobne, za katere se vedno znova žal izkaže, da sicer razmišljajo korektno, morda celo zanimivo, vsaj v okviru svojih področij, vendar jim ponavadi res niso jasne osnove ekonomije. Zato je bila finančna kriza v Sloveniji že ob nastanku zvedena na “krizo moralnih vrednot”, “krizo kapitalizma” in “iskanje novega, malemu človeku pravičnejšega sistema”. Verjetno me boste sovražili še bolj, vendar so vse povedano žal navadne puhlice, s katerimi si omenjeni edino znajo razložiti nastalo stanje, še več, edino na tak način in s trobljenjem teh bedarij uspejo ohranjati svoje položaje, pridobljene na kakršen koli način že (če bom še o tem, bom najbrž izgnan iz vaše srenje).

Po mojem mnenju je torej najbolj konkretne in zanimive stvari v tej oddaji izpostavil Egon Zakrajšek, četudi se ne štejem za posebnega simpatizerja “mladoekonomističnih” idej pri nas, je predvsem vsaj meni predstavil npr. zanimivo kritiko opevanega davka na finančne transakcije. Naj povem, da sicer instrumenta ne poznam dovolj v podrobnosti, je pa gotovo (recimo temu s sociološkega vidika :) ) to še ena od blago- in politično korektno zvenečih idej, ki naj bi nas deklarativno pripeljale iz krize, dejansko pa najbrž služijo zgolj pridobivanju političnih točk in vsaj za kratek čas tudi vračanja zapravljenega zaupanja javnosti. Vendar so vsakemu ekonomistu lahko hitro jasne njene možne posledice, o katerih je govoril Zakrajšek, da torej lahko to vodi predvsem k višjim cenam (v obliki obrestnih mer) za uporabnike bančnih storitev. Bilo bi zanimivo brati kako študijo na to temo, resno, akademsko in predvsem ekonomsko.

Stvari, o katerih je govoril moj nekdanji dobri prijatelj Gorazd Kovačič, ali še veliko huje, akademik Kraševec, so ponovno zgolj opazovanja, ki kaj dosti dlje od popolnoma trivialnih ugotovitev v smislu večje pravičnosti porazdelitev bremen in podobnih, žal spet v veliki meri puhlic, ne znajo in zmorejo priti. Vse to je seveda, podobno kot v primeru sindikatov, preprosta posledica tega, da ti ljudje ne razumejo niti osnov delovanja ekonomskega sistema, ne poznajo mikro- in makroekonomije in so zato najpogosteje o teh problemih zmožni izreči v najboljšem primeru le zelo banalne, trivialne trditve, v najslabšem pa že kar v nebo vpijoče ekonomske neumnosti. Dobro, v primeru sindikatov gre najbrž še v veliko večji meri tudi za nepripravljenost se odreči privilegijem in končno pristati na konstruktivno vlogo, takšno, v kateri delavci ne bi bili videni le kot nekakšno Marxovo gonilo razrednega boja proti pokvarjeni buržoaziji, pač pa kot enakopraven (vendar seveda specifičen), del družbe, ki jo sooblikujemo vsi, del družbe torej, ki lahko veliko prispeva k njeni blaginji, vendar seveda kot vsakdo v njej nosi tudi svoje odgovornosti in bremena.

Zato naj bo to le še ne od mojih podobnih medklicev: verjamem, da je v Sloveniji velik presežek humanistično izobraženih ali temu naklonjenih ljudi. Verjamem, da so (ali smo) tudi ti ljudje sposobni zanimivih in za družbo pomembnih razmišljanj. Vendar prosim, ko govorite o ekonomskih problemih, najprej preberite kak dober učbenik ali razpravo s področja ekonomije, kako takšno, ki vsebuje vsaj tretjino strani ekonomskih in matematičnih modelov, se v to poglobite dovolj, da boste vsaj razumeli, kako ta logika deluje (ni sicer nujno, da se z rezultati tudi strinjate), in šele potem komentirajte ekonomske probleme. Bistveno lažje bo za vse, ki vas poslušamo, vaše misli bodo bistveno bolj tehtne (in verjamem, da tudi drugačne), predvsem pa boste končno izkazali dolžno mero spoštovanja do področja, ki terja veliko znanja, da ga kdo razume, in preden začne na vrat na nos postavljati svoja mnenja o njem. Hvala :)

  • Share/Bookmark

8.10.2011

Weekly report (Od bedaka do junaka)

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 8.10.2011

Lep pozdrav,

malce tegale zdajle rabim, torej izčiščenja misli po novem tednu v B-Townu (lokalna skovanka za Bloomington).

Zaenkrat še vedno živim precej asketsko življenje – resda imam zdaj pohištvo v stanovanju in bolj ali manj za vse potrebe poskrbljeno, vendar nekako ostajam le pri tem. Torej da imam za jesti, za piti, za spati, internet, za obleči in pralnico oblek po znosni ceni v bližini, urejen status na fakulteti in to je bolj ali manj to (seveda vem, da sem v primerjavi z marsikom, ki bo to bral, in ki se doma v Sloveniji ubada z eksistenčnimi težavami, v precej boljšem položaju, zato naj dodam, da sem tudi s tem nivojem življenja zelo zadovoljen, morda prav od tod tudi nadaljevanje zapisa). Kar se tiče razvedrila, ga zaenkrat ni, oziroma se to zvede na bloganje in druge socialno-mrežne aktivnosti, poslušanje glasbe prek YT in to je to. Ves svoj čas skušam posvetiti študiju in to moram reči, da celo vsak dan bolj.

Prejšnji teden sem oddal svoj prvi model deaccessioninga, torej ekonomsko analizo problema odsvojitve muzejskih del (predvsem v ameriških, večidel neprofitnih muzejih). Odziv je zaenkrat, iskreno rečeno, čuden, kot bi se v enem momentu večina tistih, ki me je doslej sprejemalo pozitivno, začela vesti nenavadno, vključno in predvsem z mentorjem. Podobnih odzivov sem kar nekaj in nekajkrat naletel tudi v Sloveniji (denimo ob izidu knjige), podobno se je mentor obnašal kar pogosto že prej, zlasti ko sem oddal kaj konkretnega za dosedanji potek naloge. Zato mi ti odzivi pravzaprav govorijo, da je verjetno bil napravljen kak korak naprej, tudi ko preberem svoj short paper, ki sem ga oddal, lahko rečem, da je solidno delo, in zagotovo velik korak naprej pri nalogi. Ampak je vsakič znova malo pa težko prenašati čudne odzive, ko pravzaprav pričakuješ zadovoljstvo in podporo.

Model je pravzaprav razširitev že obstoječega modela, ki sta ga znanca iz kulturno-ekonomskih krogov, profesorja Fernandez-Blanco (ki smo ga gostili septembra 2010 na EF v Ljubljani v okviru simpozija Ekonomika likovnih umetnosti) in Prieto-Rodriguez z univerze v Oviedu objavila tule: http://ideas.repec.org/a/kap/jculte/v30y2006i3p169-181.html. Ko omenjam ta dva profesorja, naj dodam, da je njun angažma v kulturno-ekonomskih krogih pravi svetel zgled, kako se neka mala skupina ljudi iz relativno neznane in nepomembne univerze osredotoči na izbrano področje in v njem žanje vedno bolj opazne in pomembne rezultate. Juan Prieto-Rodriguez je sedaj že eden ključnih mož organizacije ACEI-Association for Cultural Economics International, torej osrednje organizacije na področju kulturne ekonomike, oba profesorja pa sta (ali postajata) eni vodilnih avtoritet na področju ekonomike muzejev in ekonomike filmske industrije. Sledijo jima še nekateri španski raziskovalci, pred kratkim sem na delavnici v Dublinu poslušal tudi njuno doktorsko študentko, ki je imela izjemno prezentacijo. Profesorja tudi vedno bolj sodelujeta z vodilnimi kulturnimi ekonomisti, kot so Victor Ginsburgh, Ruth Towse in drugi. Res svetel zgled za spoštovati in slediti.

Njun model je torej tudi temelj mojega modela. Čeprav je potrebno reči, da je ta, torej njun, model precej bazičen, in lahko nudi le začetno izhodišče za nadaljno dodelavo. V bistvu preučuje optimalno politiko postavljanja cen in pridobivanja subvencij v nekem muzeju in postavlja situacijo dveh akterjev, javne institucije (npr. ministrstva, agencije, vlade) in muzeja, kjer igra prva vlogo principala, druga pa agenta. Principala zadovolji število obiskovalcev, manj pa ga seveda veseli velikost subvencije, ki jo mora dodeliti muzeju. Po drugi strani agenta, torej muzej, zadovoljijo muzejski prihodki od obiskovalcev ter prejete subvencije, manj pa ga veseli (pravzaprav ga onejevolji) količina truda, ki ga mora vložiti v to. Seveda sta tako zadovoljstvo principala kot agenta povezana s trudom, ki ga vloži agent, če ne drugega, prek verjetnosti, da v primeru takšnega in takšnega truda pride v muzej toliko in toliko obiskovalcev (verjetnost, da pride več obiskovalcev je seveda večja z večjim trudom muzeja). Razrešitev modela pa se sestoji v nalogi, da ugotovimo, na kakšen način bo principal maksimiral svoje zadovoljstvo in hkrati omogočil agentu, da tudi sam dobi vsaj neko zagarantirano mejo zadovoljstva. Da bo torej volk sit in koza cela.

Tako, odprto vprašanje vsaj zame pa ostaja, kaj se spremeni, če v to zgodbo vpletemo še prihodke s strani prodaje muzejskih del, ki po eni strani povečajo prihodke muzeja, po drugi strani pa onejevoljijo vse tiste, ki jim kaj pomeni celovitost zbirke, odgovornost do donatorjev, nenazadnje pa tudi neradi vidijo, da imajo vodilni v muzeju preveliko prostih sredstev, ki jih lahko hitro tudi zlorabijo za lastne koristi ali preveč tvegane projekte.

Bolj preprosto tega ne znam povedati :) Vsekakor je še zelo zanimivo delo pred mano, tudi zato, ker ekonomskega modela tega problema doslej ni postavil in analiziral še nihče. Upam, da sem tudi odkril primerne baze podatkov, ki bodo omogočile tudi empirično preverbo ekonomskih modeliranj. V tem se namreč ta naloga tudi najbolj razlikuje od drugih nalog mojih kolegov, namreč da nisem začel iz nekega bolj ali manj že obstoječega modela, ki bi ga nato priredil in uporabil na neki novi bazi podatkov (npr. uporaba modela Johnsona in Thomasa (ali kogarkoli že) na primeru Bosne in Hercegovine), pač pa je bilo (ali bo) večino dela potrebno opraviti prav pri modeliranju samem, ki je tudi jedro naloge.

Sicer pa počasi spreminjam fokus svojega obiskovanja predavanj tule. Doslej sem bil reden gost pri dveh predmetih, muzejskem menedžmentu in ekonomiki za organizacije v kulturi. Moram priznati, da s predavanji nisem najbolj zadovoljen, in da se kar precej dolgočasim, zlasti pri slednjih (čeprav je predavatelj moj mentor…). Zato sem se odločil, da bom vedno bolj sledil predavanjem na ekonomskem oddelku te univerze. V petek sem bil torej tam, na seminarju profesorja Sudipte Sarangija, ki je govoril o ekonomiki omrežij in temah, močno vezanih na meni ljubo teorijo iger, in moram reči, da sem končno dobil nekaj bolj zase, za mojo dušo in razmišljanje. Tegale ameriškega FDV-ja imam iskreno rečeno že kar precej dovolj, manjka mi matematika, ekonomski modeli, ekonometrija, tudi na predavanjih in ne le v študiju in poslušanju pogovorov med raziskovalci. Tako da iskreno upam, da se mi v prihodnjh tednih izboljša tudi razpoloženje glede tega.

Toliko, ker je bilo že kar precej povedanega, bom počasi sklenil. Vem, da imate v Sloveniji veliko dogajanja na političnem parketu, od Jay-Z-jeve odločitve za kandidaturo, do preostalih predvolilnih dogajanj, Patrie, neuspehov pri fuzbalu itd. Čeprav se trudim vsemu kar intenzivno slediti, bom o vseh teh stvareh tule molčal. Upam, da se vam tako politično kot dejansko vreme kmalu izboljša, da se bodo torej Krajncem vremena končno zjasnila:) Tule je sicer jasno, poletno vreme, ampak, saj veste, od tod gre lahko samo še navzdol, pri vas pa ravno obratno… :)

P.S.: Prispevek ponovno objavljam z nekajdnevno zamudo. Tako sem danes že opravil konverzacijo z mentorjem, ki je bil poln pohval glede modela. Vse v začetku povedano torej drži. Sam pa danes glede na to spet malce proslavljam – očitno bo v Bloomingtonu res nastal sploh prvi ekonomski model problema deaccessioninga, in tudi eden redkih podobnih matematičnih modelov v ekonomiki nevladnih organizacij nasploh. Tako da, ja, kako že pravimo Slovenci: od bedaka do junaka…

P.P.S.: Še samo kratka končna opomba: bloganje mi počasi spet postaja užitek in veselje. Upam, da bo tudi to trajalo!

  • Share/Bookmark

6.10.2011

Eva

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Glasba, jazz, itd... — andee - 6.10.2011

Tako to naredi Andrej Šifrer:

YouTube slika preogleda
Andrej Šifrer: Uspavanka za Evo

… in tako Bill Frisell:

YouTube slika preogleda
Bill Frisell: Poem for Eva

Vsaka podobnost v obdelavi tematike (da bo jasno, ne v pesmi sami v smislu plagiata) je zgolj naključna. Če mene vprašate, je oboje super.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |