V krizi smisla tiči misel






         

8.10.2011

Weekly report (Od bedaka do junaka)

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 8.10.2011

Lep pozdrav,

malce tegale zdajle rabim, torej izčiščenja misli po novem tednu v B-Townu (lokalna skovanka za Bloomington).

Zaenkrat še vedno živim precej asketsko življenje – resda imam zdaj pohištvo v stanovanju in bolj ali manj za vse potrebe poskrbljeno, vendar nekako ostajam le pri tem. Torej da imam za jesti, za piti, za spati, internet, za obleči in pralnico oblek po znosni ceni v bližini, urejen status na fakulteti in to je bolj ali manj to (seveda vem, da sem v primerjavi z marsikom, ki bo to bral, in ki se doma v Sloveniji ubada z eksistenčnimi težavami, v precej boljšem položaju, zato naj dodam, da sem tudi s tem nivojem življenja zelo zadovoljen, morda prav od tod tudi nadaljevanje zapisa). Kar se tiče razvedrila, ga zaenkrat ni, oziroma se to zvede na bloganje in druge socialno-mrežne aktivnosti, poslušanje glasbe prek YT in to je to. Ves svoj čas skušam posvetiti študiju in to moram reči, da celo vsak dan bolj.

Prejšnji teden sem oddal svoj prvi model deaccessioninga, torej ekonomsko analizo problema odsvojitve muzejskih del (predvsem v ameriških, večidel neprofitnih muzejih). Odziv je zaenkrat, iskreno rečeno, čuden, kot bi se v enem momentu večina tistih, ki me je doslej sprejemalo pozitivno, začela vesti nenavadno, vključno in predvsem z mentorjem. Podobnih odzivov sem kar nekaj in nekajkrat naletel tudi v Sloveniji (denimo ob izidu knjige), podobno se je mentor obnašal kar pogosto že prej, zlasti ko sem oddal kaj konkretnega za dosedanji potek naloge. Zato mi ti odzivi pravzaprav govorijo, da je verjetno bil napravljen kak korak naprej, tudi ko preberem svoj short paper, ki sem ga oddal, lahko rečem, da je solidno delo, in zagotovo velik korak naprej pri nalogi. Ampak je vsakič znova malo pa težko prenašati čudne odzive, ko pravzaprav pričakuješ zadovoljstvo in podporo.

Model je pravzaprav razširitev že obstoječega modela, ki sta ga znanca iz kulturno-ekonomskih krogov, profesorja Fernandez-Blanco (ki smo ga gostili septembra 2010 na EF v Ljubljani v okviru simpozija Ekonomika likovnih umetnosti) in Prieto-Rodriguez z univerze v Oviedu objavila tule: http://ideas.repec.org/a/kap/jculte/v30y2006i3p169-181.html. Ko omenjam ta dva profesorja, naj dodam, da je njun angažma v kulturno-ekonomskih krogih pravi svetel zgled, kako se neka mala skupina ljudi iz relativno neznane in nepomembne univerze osredotoči na izbrano področje in v njem žanje vedno bolj opazne in pomembne rezultate. Juan Prieto-Rodriguez je sedaj že eden ključnih mož organizacije ACEI-Association for Cultural Economics International, torej osrednje organizacije na področju kulturne ekonomike, oba profesorja pa sta (ali postajata) eni vodilnih avtoritet na področju ekonomike muzejev in ekonomike filmske industrije. Sledijo jima še nekateri španski raziskovalci, pred kratkim sem na delavnici v Dublinu poslušal tudi njuno doktorsko študentko, ki je imela izjemno prezentacijo. Profesorja tudi vedno bolj sodelujeta z vodilnimi kulturnimi ekonomisti, kot so Victor Ginsburgh, Ruth Towse in drugi. Res svetel zgled za spoštovati in slediti.

Njun model je torej tudi temelj mojega modela. Čeprav je potrebno reči, da je ta, torej njun, model precej bazičen, in lahko nudi le začetno izhodišče za nadaljno dodelavo. V bistvu preučuje optimalno politiko postavljanja cen in pridobivanja subvencij v nekem muzeju in postavlja situacijo dveh akterjev, javne institucije (npr. ministrstva, agencije, vlade) in muzeja, kjer igra prva vlogo principala, druga pa agenta. Principala zadovolji število obiskovalcev, manj pa ga seveda veseli velikost subvencije, ki jo mora dodeliti muzeju. Po drugi strani agenta, torej muzej, zadovoljijo muzejski prihodki od obiskovalcev ter prejete subvencije, manj pa ga veseli (pravzaprav ga onejevolji) količina truda, ki ga mora vložiti v to. Seveda sta tako zadovoljstvo principala kot agenta povezana s trudom, ki ga vloži agent, če ne drugega, prek verjetnosti, da v primeru takšnega in takšnega truda pride v muzej toliko in toliko obiskovalcev (verjetnost, da pride več obiskovalcev je seveda večja z večjim trudom muzeja). Razrešitev modela pa se sestoji v nalogi, da ugotovimo, na kakšen način bo principal maksimiral svoje zadovoljstvo in hkrati omogočil agentu, da tudi sam dobi vsaj neko zagarantirano mejo zadovoljstva. Da bo torej volk sit in koza cela.

Tako, odprto vprašanje vsaj zame pa ostaja, kaj se spremeni, če v to zgodbo vpletemo še prihodke s strani prodaje muzejskih del, ki po eni strani povečajo prihodke muzeja, po drugi strani pa onejevoljijo vse tiste, ki jim kaj pomeni celovitost zbirke, odgovornost do donatorjev, nenazadnje pa tudi neradi vidijo, da imajo vodilni v muzeju preveliko prostih sredstev, ki jih lahko hitro tudi zlorabijo za lastne koristi ali preveč tvegane projekte.

Bolj preprosto tega ne znam povedati :) Vsekakor je še zelo zanimivo delo pred mano, tudi zato, ker ekonomskega modela tega problema doslej ni postavil in analiziral še nihče. Upam, da sem tudi odkril primerne baze podatkov, ki bodo omogočile tudi empirično preverbo ekonomskih modeliranj. V tem se namreč ta naloga tudi najbolj razlikuje od drugih nalog mojih kolegov, namreč da nisem začel iz nekega bolj ali manj že obstoječega modela, ki bi ga nato priredil in uporabil na neki novi bazi podatkov (npr. uporaba modela Johnsona in Thomasa (ali kogarkoli že) na primeru Bosne in Hercegovine), pač pa je bilo (ali bo) večino dela potrebno opraviti prav pri modeliranju samem, ki je tudi jedro naloge.

Sicer pa počasi spreminjam fokus svojega obiskovanja predavanj tule. Doslej sem bil reden gost pri dveh predmetih, muzejskem menedžmentu in ekonomiki za organizacije v kulturi. Moram priznati, da s predavanji nisem najbolj zadovoljen, in da se kar precej dolgočasim, zlasti pri slednjih (čeprav je predavatelj moj mentor…). Zato sem se odločil, da bom vedno bolj sledil predavanjem na ekonomskem oddelku te univerze. V petek sem bil torej tam, na seminarju profesorja Sudipte Sarangija, ki je govoril o ekonomiki omrežij in temah, močno vezanih na meni ljubo teorijo iger, in moram reči, da sem končno dobil nekaj bolj zase, za mojo dušo in razmišljanje. Tegale ameriškega FDV-ja imam iskreno rečeno že kar precej dovolj, manjka mi matematika, ekonomski modeli, ekonometrija, tudi na predavanjih in ne le v študiju in poslušanju pogovorov med raziskovalci. Tako da iskreno upam, da se mi v prihodnjh tednih izboljša tudi razpoloženje glede tega.

Toliko, ker je bilo že kar precej povedanega, bom počasi sklenil. Vem, da imate v Sloveniji veliko dogajanja na političnem parketu, od Jay-Z-jeve odločitve za kandidaturo, do preostalih predvolilnih dogajanj, Patrie, neuspehov pri fuzbalu itd. Čeprav se trudim vsemu kar intenzivno slediti, bom o vseh teh stvareh tule molčal. Upam, da se vam tako politično kot dejansko vreme kmalu izboljša, da se bodo torej Krajncem vremena končno zjasnila:) Tule je sicer jasno, poletno vreme, ampak, saj veste, od tod gre lahko samo še navzdol, pri vas pa ravno obratno… :)

P.S.: Prispevek ponovno objavljam z nekajdnevno zamudo. Tako sem danes že opravil konverzacijo z mentorjem, ki je bil poln pohval glede modela. Vse v začetku povedano torej drži. Sam pa danes glede na to spet malce proslavljam – očitno bo v Bloomingtonu res nastal sploh prvi ekonomski model problema deaccessioninga, in tudi eden redkih podobnih matematičnih modelov v ekonomiki nevladnih organizacij nasploh. Tako da, ja, kako že pravimo Slovenci: od bedaka do junaka…

P.P.S.: Še samo kratka končna opomba: bloganje mi počasi spet postaja užitek in veselje. Upam, da bo tudi to trajalo!

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |