V krizi smisla tiči misel






         

24.11.2011

O ekonomski potratnosti javne uprave – Niskanenova zgodba

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 24.11.2011

Pozdrav še enkrat,

danes je prvi dan “Thanksgiving” počitnic v ZDA in tudi prvi pravi počitniški dan zame, odkar sem prišel sem. Zato tudi malce bolj intenzivna blogerska dejavnost.

Izpolnjujem pa eno od obljub izpred nekaj tednov, da namreč nekaj več napišem o delu Williama A. Niskanena. Profesor Niskanen (ki je preminil konec oktobra 2011) je bil eden glavnih tvorcev Reaganove ekonomske politike (o kateri je napisal tudi vplivno delo Reaganomics), eden osrednjih mož libertarne doktrine (dolgoletni predsednik instituta Cato), ter eden od “the brightest guys”, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja delali doktorate iz ekonomije na univerzi v Chicagu, legendarnem oporišču malce bolj radikalnih idej v ekonomiji. Uganili ste, eden njegovih učiteljev in tistih, ki so imeli nanj največji vpliv, je bil Milton Friedman.

Vendar pa me na tem mestu ne bo zanimala njegova politična in ideološka preteklost. Niskanen je avtor ene pomembnih in gotovo najzanimivejših teorij o ekonomskih značilnostih birokracije. Spoznanja je povzel v delu Bureaucracy and Representative Government iz leta 1971. Krajša spoznanja, ki bodo tudi mene vodila pri pisanju tega prispevka, je predstavil v prispevku “The Peculiar Economics of Bureaucracy“, objavljenem v American Economic Review leta 1968.

O čem torej govori Niskanen? Želi – kot prvi doslej – postaviti (mikro)ekonomski model delovanja birokratskih institucij (naj takoj povem, da gre tako za javne kot nevladne organizacije, sam govori o “nonmarket decision making”). Osnovna predpostavka pri tem je, da birokrati, torej npr. vodje nekega resorja na kakem ministrstvu ali agenciji, sledijo predvsem maksimizaciji svojega proračuna. To lahko opazujemo še danes, ko se kaki uradniki vztrajno borijo za povečanje sredstev na svojem resorju. Povedano je torej osnovni cilj vsakega birokrata, vsaj po Niskanenu.

Vprašanje, ki se seveda takoj postavi, je: kakšne ekonomske posledice ima takšna opredelitev za učinkovitost delovanja organizacije. Ali so stroški nekega urada manjši, enaki, večji ali bistveno večji od primerljivega zasebnega podjetja, ki bi prav tako zagotavljalo isto dobrino (hipotetična situacija seveda)? Kaj se dogaja z outputom, torej produkcijo javnih dobrin s strani urada? Ter kaj od tega dobimo davkoplačevalci, kaj ponudniki storitev, ki jih kupuje urad za svoje delo, in kaj nenazadnje urad sam? Niskanen zaradi enostavnosti predpostavlja določeno obliko funkcije proračuna in stroškov v odvisnosti od outputa (za tiste, ki bolje poznate mikroekonomijo, naj povem, da gre pri Niskanenovem uradu za izenačevanje skupnih in ne mejnih prihodkov in stroškov - to dejstvo je dobro razloženo tukaj).

Niskanen torej primerja, kako bi se pri produkciji neke dobrine obnesli podjetje v popolni konkurenci, monopolno podjetje in javni urad. Rezultati so, hm, zelo zanimivi. Ponazarja jih tabela spodaj:

                Monopol               Podjetje                     Urad
Output: 50,00 100,00 166,67
       
Prihodki      
Skupni: 7.500,00 10.000,00 19.444,44
Povprečni: 150,00 100,00 116,67
Mejni: 100,00 100,00 33,33
       
Stroški      
Skupni: 4.375,00 10.000,00 19.444,44
Povprečni: 87,50 100,00 116,67
Mejni: 100,00 100,00 158,30
       
Dobiček: 3.125,00 0,00 0,00
Potrošniški presežek: 1.250,00 5.000,00 0,00
Presežek lastnikov faktorjev: 312,50 1.250,00 3.472,20

 

Pri enakih osnovnih količinah torej monopol proizvede 50 enot, podjetje v popolni konkurenci 100 enot in javni urad 166,67 enot. Monopolno podjetje ima dobiček v velikosti 3.125 enot, v popolni konkurenci podjetja ne ustvarjajo dobičkov (gre za idealizirano situacijo, kar popolna konkurenca v temelju tudi je), javni urad pa že po definiciji ne sme imeti dobička. Potrošniki dobijo največ v situaciji popolne konkurence (5.000 enot), precej manj v monopolu (1.250), javni urad pa potrošnikom ne prinaša neposrednih koristi. Koristi proizvajalcev faktorjev pa so daleč največje v primeru javnega urada (3.472 ,2 enot), nekoliko manjše v popolni konkurenci, še manjše pa v primeru monopola.

Rezultati so torej jasni. Kot je že dolgo znano iz mikroekonomije, so v monopolu praviloma višje cene, manjša proizvodnja in manjše koristi za potrošnike, ter večji dobiček za podjetje samo. Javni urad se pri tem obnese še slabše kot monopolno podjetje… Prozvede sicer dve tretjini več outputa, kot bi bilo zaželeno. Prihodki (in stroški) so zato sorazmerno večji. Vendar od tega nimajo potrošniki (davkoplačevalci) popolnoma nič, na boljšem so le proizvajalci dobrin, ki jih ta urad kupuje. Od tod torej vsi lobistični interesi in lovke, prepredene po javnih organizacijah.

Ne bom se posebej poglabljal v mikroekonomske podrobnosti modela, ki ga predstavi Niskanen. Naj bo dovolj zgolj ugotovitev, da različni uradi proizvedejo bistveno preveč outputa (ki ga nihče ne potrebuje), kar koristi predvsem njihovim karieram in interesom podjetij, s katerimi poslujejo in od njih nabavljajo produkte. Niskanen še pokaže, da se jim pogosto splača tudi lobirati v javnosti za povečanje proračuna (denimo pobude/prošnje za povečanje proračuna na posameznem resorju kakega ministrstva ali kar ministrstvu samem), saj se s povečanim “povpraševanjem” s strani davkoplačevalcev njihov proračun in z njim koristi povezanih podjetij naglo povečujejo.

Kaj sledi iz modela in kakšni so zaključki samega Niskanena? Najprej, da so ugotovitve seveda vsaj za tedanji čas (1968) šokantne. Ugotovitev, ki je pomembna še danes, je, da primanjkuje empiričnih študij, ki bi preverile delovanje modela tudi v praksi, ob tem, ko Niskanen opaža tudi številne probleme, ki bi se postavili pred raziskovalce, ki bi skušali izvesti takšne študije. Vendar ugotovitve zvenijo nenavadno znano, zagotovo ne le Slovencem.

Poleg tega Niskanen ugotavlja, da bi bilo seveda najlažje (in najbolje), če bi tudi v javnem sektorju vladala konkurenčnost. V tem primeru se oblike njegovih ekonomskih funkcij hitro spremenijo v bolj pozitivno smer. Druga možnost bi bila, da se uspešnost javnega uslužbenca meri glede na minimizacijo stroškov, in se morda tudi plače (vsaj vrhnjih) uslužbencev napravi vsaj delno negativno odvisne od porabljenega proračuna – večji kot je bil porabljeni proračun, manjša bo plača uradnika. Tretja možnost, ki jo sam vidi, bi bila outsourcing dela uradov v zasebna podjetja (financiranje bi pri tem ostalo javno). S tem bi seveda birokracija takorekoč izginila. Če ne drugega, pa svetuje vsaj jasno izdelana in merljiva merila uspešnosti javnega sektorja.

Niskanena se pogosto primerja s Ludwigom von Misesom, ekonomistom avstrijske šole, ki je bil prav tako na glasu kot velik nasprotnik javne sfere. Vendar medtem ko von Mises razmišlja le znotraj čistih ekonomskih spekulacij in je zanj birokracija preprosto prostor neracionalnega vedenja in zato nekaj, proti čemu se je že pro forma potrebno boriti, pa Niskanen ekonomsko primerja javni in zasebni sektor kot dve področji, ki jih vodijo v principu podobni vzgibi, in skuša iskati tudi rešitve za ekonomske probleme javnega sektorja. Zato je njegova teorija še danes sveža – žal (in to velik ŽAL…), pa v slovenskem prostoru tako rekoč neznana.

Za preizkus sem šel gledat programe slovenskih univerzitetnih študijev, zlasti na FDV, EF in FU, kjer naj bi nenazadnje poučevali javni menedžment. Ime Niskanen se praktično ne pojavlja v programih (to predvsem velja za FDV in EF), vsekakor pa o njem v Sloveniji ni tako rekoč nobene razprave na akademski ravni. Tudi ob smrti tega moža, ki je veljal za enega najpomembnejših libertarnih ekonomistov v ZDA in širše, ni bilo s strani slovenskega medija napisanega nič. Niti blog Libertarec tega ni omenil niti z besedo. Morda bi bil čas, da se kaj spremeni tudi na tem področju, in se o neučinkovitosti javne uprave pri nas prične malo več razmišljati tudi v jeziku ekonomskih modelov.

Še ena misel: vsekakor bi bilo zanimivo več napraviti na področju funkcij koristnosti, ki vodijo “nonmarket sector”; kaj torej vodi birokrate in nevladnike pri njihovem delu – ali maksimirajo prihodke, proračun (kot trdi Niskanen), lastne funkcije koristnosti, višje cilje oz. poslanstvo organizacije, vse skupaj ali kaj čisto tretjega.

Na področju umetniških nevladnih organizacij se ponavadi deli organizacije na tiste, ki maksimirajo občinstvo, kakovost in proračun. Ravno pred kratkim mi je prišla pod roke ugotovitev, ki kaže, da tiste umetniške organizacije, ki skušajo maksimirati občinstvo, pri tem (nujno!) zanemarjajo kakovost, tiste, ki pa skušajo biti prvenstveno izjemno kvalitetne pa izgubljajo na številu občinstva. Le tiste, ki skušajo maksimirati proračun, lahko dosežejo optimum z vidika družbe, pa še to le po naključju. Še ena relativno presenetljiva in zanimiva ugotovitev (v skladu z Niskanenom), ki kaže, da umetnost, ki stremi k množicam nujno žrtvuje kakovost - vsaj v kolikor na to gledamo z očmi ekonomista. Vsekakor vsaj zame zanimiva točka za morebitno nadaljnje raziskovanje.

  • Share/Bookmark

23.11.2011

Ob zasedbi fakultete

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 23.11.2011

Morda ob pomanjkanju informacij iz Slovenije nisem pravi za pisati kaj na temo “zasedbe” Filozofske fakultete. Imam pa dva razloga, da bom nekaj napisal na to temo. Najprej, kot sem nekajkrat tu že omenil, sem v študentskih časih sodeloval in tudi zasnoval kar nekaj študentskih gibanj in skupin in vem, o čem smo takrat sanjali in kako smo razmišljali. Nenazadnje sem tudi v osnovi diplomant humanistične smeri. Drugič, sedaj imam izkušnjo tudi iz drugega, lahko rečem tudi precej drugačnega univerzitetnega sistema, kot je pri nas.

Če sem čisto iskren, me ob gledanju televizijskih posnetkov intervjujev z udeleženci protestov pred borzo in drugimi medijskimi odzivi iz tega dogajanja, popade histeričen smeh. Ne morem pomagati, čisto iskreno je najpogosteje takšna reakcija. Ob toliko neumnosti na kupu težko ostaneš resen. Žal živimo v času, ko je izjemno modno protestirati, pokazati torej, da si proti nečemu, ni važno, kaj je to – Mrkaićeve reforme, Svetlikove reforme, ekološke, socialne, sociološke, politološke teme, karkoli, samo da gremo na ulico in pokažemo, kako “pokončni” da smo. Živimo torej v svetu, kjer je Marxova misel, da je minil čas, ko so filozofi (intelektualci, …) svet razlagali, zdaj ga je potrebno spremeniti, dosegla eskalacijo. Zdaj je pomembno samo še, da ga nekako spremeniš, ni važno, če tudi kaj res razumeš ali premisliš, bolje celo če ne, ker izpadeš nadut in zoprn… Potrebno je biti “ful proti, mau pa tut za”, kot pravita Slon in Sadež.

Priznam, da ne razumem (ali bolje, se ne strinjam z njo) logike sodobnih protestov. S tem, ko odidem nekam protestirat, in, kot trdijo protestniki pred borzo, zastavit svojo dušo in telo, je dobro, da vsaj vem, proti čemu in komu protestiram in zakaj. Ali je naše življenje (duša in telo) res tako malo vredno in smo tako neskončno zabiti, da ga prodamo prvemu, ki nas pozove na proteste? Če ne vemo niti malo, kaj bi radi dosegli in kam so naši protesti usmerjeni… Ampak seveda dragi profesorji (na FF in FDV) gledajo na to z zadovoljstvom, evo jih, aktivni študentje in bodoči “kritični misleci”, super. Kapitalizem je grd, udri po kapitalizmu. Mrkaić je grd, udri po njem. Svetlik in Pahor postajata “neoliberalca”, udri po njih. Ni važno, če zato preprečimo vrsti dobrih stvari, ki bi se lahko zgodile, globljih razprav, h katerim bi namesto protestov lahko prispevali utemeljene predloge, ne, važno je iti na cesto in razbijati in preprečevati vse, kar ni v skladu z našim pogledom. In potem se imamo seveda za neznansko napredne…

Naj skrajšam. Zahteve protestnikov pred borzo niso nesmiselne, ker jih preprosto ni. Razen klica, da je kapitalizem grd in da se mora nehati, kar je intelektualno približno na ravni dojenčka (žal brez pretiravanja), in da mora zavladati nekakšna arhaična demokracija, kjer bodo državljani vstajali in izražali svoje mnenje – ljubi bog. Ali je še komu čudno, če me ob tem popade histeričen smeh? Ali so to dejansko misli študentov (ali, v primeru borze, aktivistov, kritičnih mislecev, protestnikov), ki naj bi imeli malo globlji uvid v dejanske mehanizme delovanja političnega, ekonomskega, pravnega, socialnega sistema? Ali so ti ljudje res zmožni samo nekega povsem infantilnega zaletavanja z glavo v zid? Ali so to bodoči intelektualci – žal, srhljivo žal, da, žal so, saj niso nič kaj bistveno drugačni od številnih “intelektualcev”, ki jih sedaj premoremo, in njihovih “zamisli”. Kaj naj rečem – nisem dovolj pameten in “močan”, da bi lahko kako vplival na to. Vem samo, da sam po tej poti pač ne bom šel, to edino lahko storim.

Še glede izkušnje iz ameriškega sistema (ja, vem, neoliberalna prokolonialistična zver sem, kajne?). Zadnje tedne tu garam kot neumen, zadnja dva dni sem v povprečju delal 14 ur. Domov vedno odidem po 20h. Resda sem eden redkih, ki to počno tako redno, vendar me je presenetilo, da skoraj vedno, ko odidem, na hodnikih fakultete srečam študente, ki sedijo in študirajo. Po 8h zvečer… Tudi sicer je delavnost zlasti med doktorskimi (pa tudi drugimi) študenti zelo visoka, večinoma vsi delajo doma še med vikendi, ob večernih urah, za svojega so me vzeli šele, ko sem enkrat domov odšel ob pol polnoči (skupaj s kolegom iz pisarne). Ne pravim, da je to nek idealen sistem, in gotovo povzroča številne stresne in podobne negativne dejavnike. Vendar tu študentje zares študirajo, tak je vsaj moj občutek. Veliko profesorjev je uvedlo obvezno prisotnost na urah, kjer izgubiš npr. nekaj procentov ocene, če manjkaš več kot trikrat. Iz poslušanja govorilnih urah nekaterih kolegov lahko potrdim, da se izjemno zavzamejo za študente, jih nudijo resnično vse, kar jim lahko, razlagajo snov vsem tistim, ki je na urah niso razumeli. Neuspeh študentov na preizkusih znanja pa jemljejo za osebni neuspeh.

Pri nas je študentom problem že obvezna prisotnost, ki da naj bi “krnila” “kritičnega duha”. Ideal (vsaj študentom humanističnih fakultet) pa je verjetno nekdo, ki cele dneve preleži v postelji in se ima za kvazi-filozofa (in morda celo genija). Ljudje božji – zasedite fakulteto, ampak ne predavalnic, temveč knjižnice!! Vzemite šotore, če hočete, pojdite tja in študirajte pozno v noč. Prepričan sem, da boste po nekaj mesečnem (ali letnem…) šotorjenju ob knjigah bistveno bolje razumeli probleme kapitalizma. Še več, prepričan sem, da boste takrat lahko organizirali resnične proteste (ali karkoli že) s konkretnimi idejami, ki bodo sposobne preseči obstoječe stanje. Nekaj takšnega bi si gotovo vsi želeli.

Vse do takrat pa bodo vaša dejanja nič drugega kot poziranje v vlogi (nedoraslih, infantilnih) kvazi-upornikov in turistično obujanje razglednic iz preteklosti. Ki žal najpogosteje služi bolj zatiranju resničnih idej in duha, kot pa čemu drugemu.

P.S.: K temu bom dodal samo še to: kot sem dejal, nisem dovolj moder in “močan”, da bi resnično videl v prihodnost. Zato: prove me wrong! Naredite nekaj resnično zanimivega in prodornega, spremenite zadeve, pokažite torej, da se nekaj pa morda vendarle da narediti. Vendar kot rečeno: prove me wrong…

  • Share/Bookmark

18.11.2011

Problemi s komentarji

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 18.11.2011

Dragi komentatorji in Blogos,

ne vem kaj se dogaja s komentarji. Te dni dobivam številne spam komentarje s čisto xyz vsebino, veliko vaših komentarjev pa ne objavlja. Bom pisal na Blogos, kaj je narobe. Samo v vednost.

Če je karkoli, bom skušal vaše komentarje vsaj spuščati skozi moderacijo na nadzorni plošči. Opravičilo in lep pozdrav.

  • Share/Bookmark

Crazy time in B-Town

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 18.11.2011

Ne morem, da malo ne pokomentiram lastnega dogajanja v Bloomingtonu. Moja pisarna se spreminja v prostor pravih žurk. Že tretji dan imamo neskončne debate o vseh problemih sveta (diskriminaciji žensk na Kitajskem, potrebi po reformi šolskega sistema v ZDA, plesnih korakih swinga, charlestona in bluesa, …). V pisarni sem pravzaprav z doktorskim študentom četrtega letnika javnih financ Chojem iz Južne Koreje, ki edini modro v teh debatah ne sodeluje in se nam samo smeje; dvema Kitajcema – Bangchengom, ki je profesor na eni šanghajskih univerz, v B-Townu je kot gostujoči profesor, sicer pa ga je en sam smeh in hihitanje (v tem času sva postala že kar dobra prijatelja), ter Helen (nadimek), ki je gostujoča doktorska študentka iz Kitajske; Donaldom A. Petkusom, profesorjem in doktorskim študentom (tudi ta kombinacija je mogoča…), sicer pa obilnim gospodom v letih, ki pa je poleg tega, da je velik strokovnjak za mednarodno politiko in javni menedžment, tudi pravi žurer; ter Shannon, ki sem jo že omenjal, doktorsko študentko drugega letnika okoljske politike, ki je hudo razigrano bitje, ki preprosto ne zdrži pri miru in v tišini… Poleg njih se pogosto v tej improvizirani pisarni oglasijo še drugi doktorski študentje.

Skratka, po današnji dolgi in burni debati, ko sta se oba Kitajca vsa srečna poslovila, smo s Shannon in Petkusem pričeli debatirati še o plesnih korakih, ki jih Shannon uporablja pri tečaju swinga. Petkus se je pokazal za poznavalca ameriških plesov začetka dvajsetega stoletja, zato je omenil Black Bottom Dance: http://www.youtube.com/watch?v=RGPnPHrrZeA. No, nato smo na glasno glasbo iz mojega laptopa, ko sem zagnal ta video, pričeli po malem plesati kar vsi. S Shannon sva dogovorjena celo za plesno seanso v januarju. Vsekakor je vse skupaj izpadlo kar hecno, ko namesto trdega dela doktorskih študentov, iz “pisarne”, ki je odprt prostor v središču profesorskih pisarn, prične odmevati glasna glasba. Verjetno kaj takega redko vidijo tukaj.

Za konec dneva sva s Petkusem vrgla še debato o mednarodni politiki, komunizmu in kapitalizmu, birokraciji, njegovih teoremih in mojih ekonomskih avtorjih, skratka resnično buren in razburljiv dan. Uhhhh. Nato seveda še delo do 10h zvečer v pisarni, da sem vsaj malo nadoknadil napol izgubljen delovni dan. Happy and satisfied…

Moram pa (še enkrat) omeniti tegale profesorja: Juan Carlos Escanciano. Najboljši predmet, ki ga poslušam (Nonlinear Econometrics), odličen profesor, zelo dostopen, človeški, obenem pa tudi odlično pripravljen na urah. Skratka, respect. Danes sem poslušal njegovo samostojno predavanje oz. seminar v okviru fakultete, številnih stvari seveda še nisem razumel, ker je bilo precej teoretično obarvano (teme, kot so pogojna stohastična dominanca, multiplier-type bootstraping, najmanjši konkavni majorant, konkomitanti, Pooled Adjacent Violators Algorithm, številne Monte Carlo simulacije, treatment group effect, Pz-Donsker funkcije – priznam, da se je tudi meni, ki sem sicer vedno bolj zaljubljen v ekonometrijo, močno vrtelo v glavi). Vedno več vem o teoretski ekonometriji, malo me skrbi le to, da seveda želim ta spoznanja predvsem prenesti v aplikativne primere, za kar pa nimam veliko možnosti. Tudi zato sem ta teden volontersko prevzel izvedbo ekonometrične študije o učinkovitosti davčnih olajšav v kulturi pri nas. To študijo sem leta 2010 predlagal na ministrstvu, šla je naprej, na sestanku z Heleno Kamnar, Matejo Vraničar in ljudmi z ministrstva smo jo potrdili kot eno prioritet ministrstva, tik preden bi šel ven razpis za izvedbo, pa so se začeli odločilni dnevi Pahorjeve vlade in vse je padlo v vodo. Bolje rečeno, študija se je odložila do ureditve stanja, pa še potem bo vprašanje, če bo med prioritetami novega kadra (če bo MK sploh še obstajal kot samostojno ministrstvo). Zato sem se nekaj dni nazaj, ko je nanesel pogovor na to temo, razjezil in se dogovoril s kolegi v Ljubljani, da bom študijo preprosto izvedel sam, kot “vajo v slogu” za spoznanja iz ekonometrije, ki jih dobivam tu v Bloomingtonu. Velik zalogaj bo to sicer, ampak drugače verjetno ne bo šlo. Bo pa potrebnih seveda še kar nekaj podobnih poznih delovnih večerov, kot sem že kar precej navajen. Ahhh… :(

  • Share/Bookmark

15.11.2011

Ženske na vodilnih managerskih položajih – ali in zakaj uvesti kvote?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 15.11.2011

Lep pozdrav vsem,

današnje predavanje Amalie Miller z univerze v Virginii se me je kar dotaknilo, zato nekaj besed o tem. Profesorica Millerjeva je s kolegom opravila poglobljeno ekonometrično študijo o rezultatih podjetij, ko so na vodilne položaje postavljene ženske. Kot izhodišče ji je služila odločitev norveške vlade, da uvede t.i. kvote na ženske v upravnih odborih – v upravnem odboru vsakega norveškega javnega podjetja mora od leta 2006 sedeti vsaj 40% žensk (uredba je nediskriminatorna – prav tako mora v skladu z njo v istih upravnih odborih sedeti tudi vsaj 40% moških). Millerjeva je norveško ureditev izkoristila za empirično analizo, kaj se je dogajalo z rezultati podjetij pred to uredbo in po njej. Z drugimi besedami: ali večji odstotek žensk na vodilnih položajih pomeni drugačne (slabše, boljše) rezultate podjetja?

Rezultati so kar zanimivi. Millerjeva in njen kolega Matsa sta ugotovila, da so se rezultati podjetij (dobički) v povprečju zmanjšali za 4%. Na prvi pogled dober razlog za vse seksistične interpretacije… Vendar glavno seveda šele pride.

Millerjeva in Matsa sta ugotavljala tudi razloge za zmanjšanje dobička, med njima sta ločila tri: zmanjšanje prihodkov, stroške dela in druge stroške. Ugotovila sta, da slabši rezultat kot posledica žensk na položajih vsebuje le približno po en odstotek spremembe v prihodkih (zmanjšanje) in spremembe v drugih stroških (prav tako zmanjšanje, tako da se ta dva učinka pravzaprav izničita). Pač pa je ključen drugi dejavnik, ki odtehta tako rekoč vso spremembo v dobičku: porast stroškov dela.

Seveda bi lahko šlo preprosto za višanje plač v podjetju, vendar avtorja to zavrneta – empirično preverita, da gre le za učinke v zaposlovanju in ne za učinek na relativno višino plač. Kar pomeni, da gre torej bodisi za povečano (seveda žal suboptimalno, z vidika rezultatov/dobička podjetja ) zaposlovanje novih delavcev ali za zmanjšano odpuščanje. Avtorja testirata tudi ti dve možnosti in ugotovita, da tudi ne gre za povečano zaposlovanje, pač pa edinole za zmanjšano odpuščanje. 

To torej preprosto povedano pomeni, da so ženske na vodilnih položajih dosti manj naklonjene odpuščanju odvečnih delavcev kot moški, vsaj dokler podjetje stoji relativno dobro. Zanimivo je tudi, da gre pri tem predvsem za delovna mesta z nizko dodano vrednostjo, torej za slabše plačana delovna mesta. Ta dejavnik tudi odtehta za vse merljive spremembe v rezultatu podjetja, ko ga vodijo ženske!

Kaj reči na to? Avtorja predlagata dve interpretaciji. Bodisi so ženske na položajih bolj čustvene, empatične in usmiljene od moških (priznam, da slovenski primer npr. Alenke Žnidaršič Kranjc, kolikor jo poznam iz medijev, ne govori ravno o čem podobnem…) in so nagnjene k simpatijam do slabše plačanega kadra (naj ponovim, gre zgolj za relativno majhen učinek, vendar dovolj, da se ga opazi), ali pa so usmerjene bolj dolgoročno in želijo zadržati dobro vzdušje in “moralo” v podjetju, in spodbuditi delavce, da na dolgi rok vrnejo podjetju z lojalnostjo in produktivnostjo.

Vsekakor gre kar za nekaj zanimivih iztočnic za slovenska podjetja. Povedano namreč pomeni, da ženske vsekakor imajo svoj lasten slog vodenja (rezultati avtorjev so izjemno robustni, t.j. odporni na različne drugačne interpretacije in morebitne pomanjkljivosti v izvedbi in interpretaciji). Robustnost rezultatov torej pomeni, da te razlike po eni strani težko pripišemo čemu drugemu, po drugi strani pa te tudi niso zanemarljive oz. se bodo najverjetneje pojavile pri vseh izbranih vzorcih.

Ženske torej prinesejo svoj lasten, senzibilen način vodenja, ki sicer na kratek rok morda vodi v (zelo majhen) padec v uspehu podjetja, vendar prav lahko na dolgi rok vodi k bolj uspešnemu, “moralnemu” in senzibilnemu podjetju. Nekaj, za kar se mnogi tudi pri nas zavzemajo. Kaj torej še čakamo – prav lahko bi poskusili slediti norveškemu zgledu, uvedli kvote, in s tem omogočili večje število žensk na odgovornih položajih. O podobnem ukrepu trenutno razmišlja več evropskih držav. Škodilo verjetno ravno ne bi (čeprav, glede na rezultate študije, kakšnih posebnih kratkoročnih učinkov na finančno uspešnost gospodarstva to najbrž tudi ne bi imelo).

Še povezava do študije (imate jo tudi v tekstu): http://www.indiana.edu/~econdept/workshops/Fall_2011_Papers/MatsaMiller.pdf.

  • Share/Bookmark

9.11.2011

“Kva dogaja” v B-Townu

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 9.11.2011

Nimam najbolj inventivnih naslovov blogov, vem: “Nekaj zanimivih linkov” (× 5), “Nekaj misli”, “Kva dogaja…” Kakorkoli, malo spet pišem o dogajanju tule v našem malem midwestern mestecu.

Sedaj sem že tretji mesec tukaj. Na življenje sem se že precej navadil. Na faks se primajem tako-tako, včasih ob 9h, ko so predavanja, včasih tudi šele ob 10h ali celo kasneje. Večinoma sem velikokrat še vedno med prvimi med kolegi :)  Relativno pozno jutranjo uro kompenziram s študijem pozno v noč, ponavadi odidem iz službe ob 20h, večkrat delam tudi kasneje doma (kadar ne blogam, kot danes). Na faksu so se že navadili moje delavnosti in tega, da takrat ko oni ponavadi že odhajajo iz službe, mene še čaka kar lep kos študija. Družbo mi večkrat dela kolegica Shannon, ki je prav tako ljubiteljica poznih ur študija. Nasploh je eno prijetnejših bitij tule v Bloomingtonu. Kar veliko se zadnje tedne družim s kolegi doktorskimi študenti in visiting scholarji na SPEA-i, zelo prijetna druženja in pogovori. Seveda sem spet v poziciji nekakšnega “eksota” – doma sem iz Slovenije (t.j. nisem doma iz ZDA ali Vzhodne Azije), študiram a) ekonomijo, kar je tu super, vsakomur potrebno in malce vzvišeno nad vsakdanjimi problemi na SPEA-i; b) kulturno ekonomiko, kar nihče ne razume in nihče (doktorsko) ne študira. Mentor me še vedno ne jebe pet posto, kar je pravzaprav dobesedno bizarno in edina negativna točka mojega bivanja tule. Na vseh predavanjih tule (zelo težkih na ekonomskem oddelku) sem vzpostavil odličen stik s profesorji, vedno se zelo veselim predavanj in novih znanj, ki jih tam dobim (ekonomsko znanje je tu res na veliko višji ravni kot v Sloveniji). Na mentorjevih predavanjih (ki so sicer čisto korektna, vendar zelo bazična, brez enačb, brez modelov, vse, kar je težjega, označi kot “rocket science”) pa se dobesedno mučim. Obnaša se, kot bi me včeraj prvič srečal, kot bi bil eden večjih aberveznikov na področju. Hecno res, precej frustracij sem že dobil zaradi tega, tudi kadarkoli se oglasim, je vedno vse narobe, počutim se kot dinozaver, ki ga zanimajo enačbe in modeli in ki se nekaj sili s svojim ekonomskim znanjem med” kulturnimi administratorji”. Jutri ima naslednje predavanje in komaj se bom prepričal, da še stopim v tisti razred, iskreno povedano.

Kakor koli že, vseeno je zaenkrat bivanje še znosno. Ob intenzivnem študiju najdem res bolj malo časa za karkoli drugega, še za hrano si ga včasih ne vzamem. Je pa res, da odkrivam mnoge stvari, ki jih prej nisem poznal, in postajam vedno boljši in bolj dosleden v (predvsem mikro)ekonomiji, ekonometriji in kulturni ekonomiki. Pravzaprav kar čakam, da bo to, kar pridobivam tule nekje izbruhnilo, v kakem članku, morda v disertaciji. Glede slednje sem pričel reševati precej kompleksne sisteme enačb, tako da se je pravzaprav prevesila v čisto matematični del, kar me zelo veseli, obenem pa postavlja številne izzive. Vendar priznam, da me vedno bolj privlači matematika in modeliranje, in vedno manj dolge, pogosto brezplodne družboslovne in humanistične razprave. Kot bi zaživel nek nov svet, nov, po drugi strani pa dobro znan iz mojega srednješolskega matematičnega angažmaja (bil sem trikrat državni prvak in pohvaljen na olimpijadi v Istanbulu 1993). Kot bi se ta svet, ki je cel študij kulturologije nekako spal, ponovno obudil in skušal naposled zaživeti v meni v vsej polni moči. Vsekakor nekaj, kar me zelo veseli in uživam, dokler traja. Na ekonomskih predavanjih tule lahko ta svet kar najbolje izživim, na srečo v ZDA resnično velikokrat velja ekonomija=matematični modeli.

Tako, nisem sicer posebej razpoložen za pisanje danes, vsekakor pa se (še vedno) čisto zabavam na bivanju v ZDA. Iskreno rečeno, če me ne bi vezalo kar nekaj ljudi v Sloveniji, in če bi imel možnost ostati študijsko (doktorsko, postdoktorsko) v ZDA, ne bi okleval niti za trenutek. No, zaenkrat te možnosti (še?) ni, če bi se kaj takega pojavilo, pa bi bil v hudih skušnjavah. Lep pozdrav.

  • Share/Bookmark

5.11.2011

Nekaj zanimivih linkov

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, miks — andee - 5.11.2011

Ta teden sem se pripravljal, da spišem prispevek o pokojnem Williamu A. Niskanenu. Kljub temu, da pri nas mrgoli samozvanih libertarcev, pa o smrti enega velikih mož te doktrine ni bilo spisanega niti besede. Mož, ki so ga imenovali najresnicoljubnejšega človeka v Washingtonu, pa me ne bi zanimal zaradi libertarstva (ker se sam pač ne štejem za pripadnika te doktrine), vendar je avtor ene zanimivejših in predvsem za slovenski prostor zelo relevantnih teorij o ekonomski neučinkovitosti javnega sektorja. Vendar kot rečeno, enostavno ob drugih obveznostih ne najdem energije za kaj več o tem, tako da si lahko nekaj preberete sami, morda pa v prihodnjih dneh vseeno ugriznem v to kislo jabolko.

Še nekaj drugih morda zanimivih povezav:

- najvplivnejši/a (t.j. najbolj citirani/a) slovenski/a ekonomist/ka je Nina Pavčnik. Ob tem ko se pri nas šopirijo razni pomembneži, je na osrednji listi najbolj citiranih svetovnih ekonomistov prisotna žal le ta gospa, pri nas skoraj povsem neznana. Gospa že vrsto let deluje v ZDA, predava na enem najboljših ekonomskih oddelkov na svetu trenutno, Dartmouth Collegeu, se pa očitno ne izpostavlja v javnosti kot morda kdo drug. Ja, tudi to bi bila tema za kak blog.
- na isti listi je že kar nekaj časa na samem vrhu tale možak. Profesor Andrei Shleifer, ki predava na Harvardu, prihaja iz Rusije in je eden večjih kritikov socializma in komunizma nasploh, je pa res, da je bil tudi eden “arhitektov” pri izgrajevanju novega ruskega turbokapitalizma in bil tudi obtožen večih goljufij v zvezi s temi procesi. Poleg tega pa je avtor ali soavtor (dobesedno) množice vrhunskih in odmevnih znanstvenih prispevkov s področij mikroekonomije, finančne ekonomije in ekonomike tranzicije. Na drugem in tretjem mestu sta tudi nam dobro znani Joe Stiglitz (Nobelov nagrajenec 2001) ter še en Nobelov nagrajenec (za področje ekonometrije) James J. Heckman.
- ko smo že pri Harvardu – na njihovih spletnih straneh najdete več kurzov s kompletnimi zapiski in pogosto še marsičem drugim zanimivim. Sam prilagam tegale: Asset Pricing I, ostale dobite, če pri posameznih profesorjih klikate na kurze, ki jih predavajo. Nimajo pa žal vsi odprto dostopnega materiala – meni najbolj zanimivi kurzi iz mikroekonomije so skoraj vsi zaprti za javnost. Je pa kar veliko dostopnega materiala s področij makroekonomije in finančne ekonomike.
- tukaj dobite dostop do seminarjev, ki jih te dni poslušam tudi sam. Nekateri so (bili) resnično vrhunski (drugi pa tudi malo manj…). Teme so razdeljene na ekonometrijo ter mikro in makroekonomijo. Če je potrebno izbirati, sam priporočam tegale.
- za konec še nekaj slovenskega: v programu Evropske kulturne prestolnice Maribor 2012 je tudi projekt skupine, ki jo koordiniram sam – konferenca “Kultura – razvojni potenciali?” Čeprav malo zaskrbljen nad njegovo usodo, močno upam, da bo projekt uspešen. Bo pa Ljubljana in Ekonomska fakulteta najverjetneje vložila tudi kandidaturo za organizacijo tegale pomembnega dogodka (v letu 2013). Še nekaj mojega masla…

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |