V krizi smisla tiči misel






         

31.12.2011

Nekaj zanimivih linkov ob novem letu

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 31.12.2011

Pozdravljeni,

ob novem letu vam prilagam nekaj meni zanimivih, večidel ekonomskih linkov, morda bo tudi komu od vas kateri zanimiv:

1) Odličen komentar Danija Rodrika na spletni strani Project Syndicate, ki odraža tudi moje osebno mnenje - upoštevanje ekonomskih modelov bi lahko preprečilo krizo, vendar se zaradi vztrajanja na nekaterih “rules-of-thumb” in pozabljanja, da je tudi ekonomija vpeta v družbeni kontekst, to ni zgodilo. Potrebujemo “seminar-room-variety” ekonomijo in ne slepo vero v zakone bodisi logike trga bodisi državnih jasli.
2) Še dva zanimiva komenarja z iste spletne strani: Kenneth Rogoff in Martin Feldstein.
3) Sveže poročilo o dobrodelni dejavnosti v ZDA, s strani dveh profesorjev z ameriške univerze, kjer bivam. Mislim, da je vredno prebrati. Tukaj je tudi pogovor z obema profesorjema o tem poročilu.
4) Iščete inštruktorja ekonomije? Potem je Inka in njena ekipa zagotovo ena prvih izbir. Druga možnost, ki jo priporočam, pa je Mimetaro. Govorim iz izkušenj inštruktorja, lani sem z zadovoljstvom kar nekaj časa delal pri obeh podjetjih.
5) Kot sem že omenil, se mi v letu 2012 obeta obsežno nadaljevanje debate o vrednostih neuporabe. Ali je lahko tu odgovor v debati “javna ali zasebna sredstva v kulturi”? Ali je lahko tu argument za ohranjanje javnih sredstev za kulturne projekte? Ker mnogi veste, da nisem poseben zagovornik slednjega, bom rekel samo: naj argumenti povedo svoje. Prilagam pa vam dober primer razprave o vrednostih neuporabe in njihovi uporabi v policy analizah. Primer je iz okoljske ekonomike.
6) Univerze v ZDA in VB in njihovo premoženje (angl. endowment)… Zanimiv zapis Tylerja Cowena, predvsem pospremljen s številnimi dobrimi povezavami s tega področja.
7) Za konec: srečnega in zdravega seveda… Naj bo novo leto čim bolj blogersko in čim manj politikantsko. Upam, da se tudi čimveč beremo. In predvsem čim manj tega.

  • Share/Bookmark

25.12.2011

Praznična

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 25.12.2011

Pozdrav po krajšem času,

najprej kot že v navadi malo razlage, zakaj kar nekaj tednov nisem pisal semle. Razloga sta pravzaprav dva. Najprej, trenutno sem v Sloveniji, naredil sem majhen premor za praznike, ko so tudi v ZDA semestrske in novoletne počitnice. V Bloomington se vrnem 6. januarja in upam nadaljujem še v večjem zagonu kot doslej (predavanja, ki me čakajo, so po napovedih še veliko boljša kot doslej, med drugim “Mikroekonometrija” svetovno znanega profesorja Pravina Trivedija z indianske univerze).

Drugi, pomembnejši razlog, pa se tiče nekakšnega občutka dezorientacije, nastalega predvsem po rezultatih predčasnih volitev ter tudi vrnitvi v Slovenijo. Priznam, da le počasi razumem (in razumevam) stanje, nastalo v Sloveniji. Potem, ko so tako rekoč vsi, ki si jih vprašal, vsaj dve leti kričali proti levici in levičarski vladi, ki da je kriva za vse probleme Slovenije, je bila na volitvah izvoljena še veliko bolj “leva” (beri levičarska) vladna opcija. Opcija, ki dobesedno ponazarja vse lobije, o katerih pogosto spregovorim tule tudi sam. Zato, ja, ena prvih reakcij, ki sem jo sam dobil po pregledu rezultatov volitev je bila, da se v Slovenijo ne vrnem več. Bolje rečeno, da pričnem resno delati na tem, da si zagotovim zaposlitev na akademski instituciji v kakšni od drugih držav Evropske Unije ali kje drugje po svetu. Iskreno priznam, da je to še zdaj opcija, ki se mi zdi najbolj sprejemljiva zame in na kateri bom verjetno pričel resno delati takoj, ko se ponudi kakšna možnost. Ob branju traktatov o “sovražnem govoru”, “fašizmu”, ” neoliberalizmu” in podobnih stvareh, ki jih je bilo v slovenskih medijih po volitvah kar nekaj, ti počasi “dojadi”. Če sem svoje delo doslej v Sloveniji še videl v funkciji tega, da se morda kdaj kaj spremeni, da bodo ljudje vendarle sposobni videti svet tudi z drugimi očmi, priznam, da me vse od volitev spremlja občutek jalovosti takšnega početja.

Naj dam primer, da bo bolje jasno kaj mislim. Zelo verjetno naj bi v bližnji prihodnosti prevzel predmet Kulturna ekonomika na podiplomskem študiju Kulturne politike in menedžmenta, ki se uvaja v sodelovanju FDV in EF. Kar veliko sem že v preteklih dveh letih razmišljal na to temo – česa naučiti bodoče kulturne menedžerje in javne uslužbence? V programu, ki ga nisem pisal sam, je zapisano veliko o vrednosti kulture, kar je nenazadnje tudi eno mojih glavnih področij, o katerih sem doslej pisal. Prav zato vem, da to ni področje, o katerem bi želel, da se bodoči kulturni menedžerji učijo celotno leto. Sam bi jih želel naučiti veliko več: veliko o mikroekonomiki kulturnih organizacij, o postavljanju cen v kulturnih organizacijah, o razlikah javno/zasebno v kulturi in pomenu (in morda prevelikem poudarjanju) nevladnih organizacij na tem področju, o preučevanju kulture prek regresijskih in ekonometričnih modelov, o javnih financah na področju kulture, o tem, kako reševati konkretne probleme v kulturni organizaciji (kako v danem trenutku zagotoviti sredstva za organizacijo, kako ravnati v kriznih situacijah), in še. Vendar se je v meni naselil velik dvom v koristnost takšnega početja. Nekomu, ki ni pripravljen videti prek psovke o neoliberalizmu za vsa spoznanja sodobne ekonomije, nekomu, ki mu zasejati dvom v lastna prepričanja pomeni fašizem in sovražni govor (tu ne mislim neposredno na razvpiti spis Tomaža Majerja, pač pa na splošni domet levice, ki kaj dosti dlje od blebetanja o fašizmu in sovražnem govoru tako ali tako ne pride), nekomu, ki mu kot novinarjem, ki so poslušali simpozij z vodilnimi strokovnjaki s področja kulturne ekonomike, ki smo ga organizirali septembra 2010 na EF, pomeni vključevanje ekonometrije v kulturno ekonomiko precedens in blasfemijo brez primere, nekomu takšnemu tudi sam ne morem dati ničesar, žal. Priznam, da sem od vere po spreminjanju slovenskega mišljenja precej utrujen. Če je Slovencem pač že v gene zapisan Marx in kritična teorija, sam tukaj ne morem veliko, kot reči, da sem naključni proizvod mutacije narave, in da bom svoje vrstnike torej raje iskal kje drugje.

Zato sem kot rečeno precej razdvojen in se pri svojem nekajtedenskem bivanju tule ne počutim preveč dobro. Slovenija je razdvojena, skregana, štejejo le še ekstremi, normalno, trezno razmišljanje je z rezultati volitev večidel izgubilo domovinsko pravico (morda se to le malenkostno spreminja v zadnjih dneh). Samega pa me iskreno rečeno vedno bolj vleče nazaj v Bloomington, tam, kjer štejejo le ure dela, ki ga napraviš in nasploh angažma, ki ga vložiš. Tam, kjer se resnično “kuha”, kjer lahko svobodno izražaš zamisli (kolikor te niso skrajno politično usmerjene), kjer te ima akademski živelj za svojega, če razmišljaš po svoje, vendar na temelju argumentov in prebranega gradiva. In priznam, da me tale obisk Slovenije samo spomni na vsa leta, ki sem jih preživel že doslej tule v obupnem (in večidel brezuspešnem) prepričevanju kulturnikov, da nisem narodni izdajalec in suženj neoliberalističnega mamona, ter (slovenskih) ekonomistov, da v ekonomiji obstaja še kaj drugega kot podjetništvo in kapitalski trgi. Zato seveda verjetno ne bo posebno presenečenje moja izbira, če (ali ko) bom imel možnost izbirati med tema dvema svetovoma.

Vsem vam pa iskreno želim kljub vsemu veliko lepega v novem letu, ki prihaja, v upanju, da še kdaj zaidete na tale blog in rečemo še kakšno o čemerkoli že.

  • Share/Bookmark

8.12.2011

Naposled…

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika, miks — andee - 8.12.2011

Tole je končno prišlo v javnost: http://www.labforculture.org/en/groups/open/young-researchers-forum/publications/encouraging-private-investment-in-the-cultural-sector. Študija, ki smo jo delali za Evropski Parlament v prvi polovici leta, brez podatkov, brez pravega časa, z več spori okrog temeljnih konceptov med raziskovalci. Na koncu vsega še niti ni tako slaba, t.j. lahko bi bilo še huje. Prava zgodba na osnovi te študije pa se šele piše, govori pa o konceptu vrednosti neuporabe oz. “non-use values” kot argumentu za vrednotenje “javnih” vrednosti v kulturi (oz. vrednosti kulture kot vsaj delno javne dobrine). Tema, o kateri sem sam že kar veliko napisal, med drugim tudi na tem blogu, sem pa v zadnjem mesecu ob študijskem delu in pripravi nekega prispevka (ter sugestijah dr. Vesne Čopič) ugotovil, da je dejansko precej neraziskan in spregledan teren tudi v kulturni ekonomiki nasploh, na kar opozarja več avtorjev. O tem morda več kdaj drugič, trenutno žal spet komajda diham od zaključnega tedna tega semestra tule.

  • Share/Bookmark

3.12.2011

Pet seminarjev – weekly report

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, miks — andee - 3.12.2011

Za mano je eden najbolj norih tednov tule, če ne nasploh v zadnjih letih. Naj bo dovolj to, da povem, da sem domov vsak dan hodil okrog pol polnoči in da sem skupaj preračunano oddelal okrog 70 ur v petih dneh. Morda ima kdo drug od vas v Sloveniji podobno delovne dni, ne vem. Vsaj meni se je to zdel kar precej divji način življenja (in po videnem tule, tudi precej splošen način življenja doktorskih študentov v ZDA).

Tale zapis pa pišem zato, da malo rezimiram vse seminarje, torej predavanja gostujočih predavateljev, ki sem jih poslušal med tednom. V ponedeljek sem bil tako na makroekonomskem seminarju o vlogi volatilnosti pri razlagi in napovedovanju ekonomskih kriz. V torek je bil verjetno vrhunec tedna  – predavanje enega najboljših ekonometrikov trenutno, prof. Petra M. Robinsona z londonske LSE. V četrtek sem poslušal brown bag seminar (poimenovan po rjavih vrečkah, v katerih ponavadi dobite hrano za na pot v ameriških restavracijah; prenešeno brown bag seminar pomeni predavanje katerega od kolegov, ki je namenjeno predvsem pridobivanju feedbacka in diskusiji med kolegi, zato je ponavadi bolj neformalen, poteka v času kosila, med predavanjem pa se lahko tudi je malico ali kosilo) s področja ekonometrije (bolje rečeno s poudarkom na uporabi ekonometričnih metod). V petek, torej danes, sem poslušal še predavanje nekega sociologa s Harvarda (edino predavanje na moji matični instituciji, torej SPEA-i), ter za konec mikroekonomski seminar na tukajšnji poslovni šoli Kelley (ki velja za eno dveh ali treh najboljših poslovnih šol v ZDA), ki mi je bil posebej pisan na kožo – spremembe v glasbi po nastanku Napsterja in drugih internetnih fenomenov. Končno prostor, kjer sem lahko zadihal nekoliko tiste prave “ekonomske” kulturne ekonomike.

Zelo na kratko predstavljam teme vsakega od petih predavanj, morda bo komu zanimivo kot vpogled, kaj se trenutno dogaja na ameriški ekonomski sceni. Prvo predavanje je bilo kot rečeno makroekonomsko. Profesorica Marcelle Chauvet s kalifornijske univerze v Riversideu je predstavila model, napravljen v sodelovanju z dvema turškima kolegoma, ki je skušal predstaviti pojav volatilnosti in njegov pomen pri napovedovanju ekonomskih kriz. Izkaže se, da volatilnost finančnih trgov ponavadi poraste v razponu tri do šest mesecev pred nastankom gospodarskih kriz. Zato lahko služi kot dober prediktor kriz – v kolikor je opaziti večjo volatilnost na finančnih trgih, je potrebno naglo ukrepati oz. pripraviti vse potrebno za zaviranje morebitne finančne in gospodarske krize. Analiza, ob kateri je potrebno dodati, da je vsaj v zadnjem času prava poplava različnih ekonomskih modelov, ki skušajo pojasnjevati okoliščine gospodarske krize (kar seveda ni nenavadno, glede na čas, v katerem smo). Od kar sem tukaj, sem poslušal že vsaj tri predavanja na to temo. Upati je, da bo iz te množice informacij nastala tudi kakšna bolj trdna teorija, ki bo sprejeta tudi širše.

Drugo predavanje je bilo predavanje tega možaka: Peter M. Robinson. Profesor Robinson je sicer statistik na London School of Economics, velja pa za enega največjih strokovnjakov na področju analize časovnih vrst (time series econometrics). Na predavanju je predstavil tale članek, ki sta ga napisala skupaj s španskim profesorjem Javierjem Hualdejem. V njem obravnava asimptotske lastnosti cenilk v t.i. delno integriranih avtoregresijskih modelih s premikajočim povprečjem (FARIMA). Bolj preprosto povedano, gre za modele časovnih vrst, ki uporabljajo operatorje odlogov (operatorje iz preteklih časovnih obdobij, npr. regresija neke vrednosti danes v odvisnosti od vrednosti v preteklih obdobjih) za ugotavljanje vzorcev v podatkih in napovedi dogajanj v prihodnosti. Delno integrirani modeli te vrste pa namesto celoštevilskih indeksov odloga dovoljujejo tudi racionalne in realne indeksne vrednosti integracijskega parametra odloga. Potrebno je povedati še to, da ARIMA in FARIMA modeli vključujejo tri komponente: odloženo oz. avtoregresijsko (AR), premikajoče povprečno oz. odvisnost od operatorjev odlogov napak (MA), ter integracijsko (I), ki igra vlogo predvsem pri prisotnosti enotskega korena (kar jih npr. loči od AR, MA ali ARMA modelov). Takšni modeli so zelo v uporabi na področju finančne ekonomike. Robinson in Hualde sta torej v prispevku pokazala nekatere lastnosti in obnašanje cenilk (vrednosti, s katerimi ocenjujemo nek parameter) v takšnih modelih.

V četrtek sem doživel malce nacionalnega ponosa – prof. Volodymyr Lugovskyy s tukajšnjega oddelka za ekonomijo je na predavanju o učinku kreditnih omejitev na rast izvoza uporabil spoznanja Jožeta P. Damijana, Črta Kostevca in Saša Polanca z moje drage ljubljanske EF. Sicer je bilo njegovo predavanje malce zmedeno, profesorji med poslušalstvom so našli kar pomembno omejitev njegovih spoznanj že v začetku predavanja. Lugovskyy je sicer govoril o tem, kako kreditne omejitve v določeni državi (znesek kredita, ki ga lahko prejme neko podjetje) učinkujejo na izvozno uspešnost podjetij. Osnovna ugotovitev njegove analize je, da kreditne omejitve kar pomembno vplivajo v začetni fazi izvoznega podjetja, kasneje (zelo kmalu), ko pa to podjetje prodre na tuj trg, pa izgubijo pomen. To torej pomeni, da kreditne omejitve služijo kot nekakšna vstopna ovira novim podjetjem. Omejitev, ki so mu jo (upravičeno) očitali drugi profesorji pa je, da v svojem (panelnem) vzorcu, v katerem je zajel tako različne države kot so Bolivija, Nemčija in Slovaška, ni upošteval podjetij, ki propadejo ali se ustavijo, še preden pričnejo izvažati. Tako je upošteval predvsem “zvezde”, torej v primeru Bolivije le najboljših 5% podjetij, ki se je prebilo do izvoznih pozicij. Seveda je s tem njegova analiza lahko pristranska, saj vzorec preprosto ni dovolj reprezentativen za trditve, kot jih je postavil.

Mimogrede še to: seminarji tukaj, še posebno tisti na poslovni šoli Kelley, potekajo v kar precej divjem ozračju spraševanja s strani profesorjev. Na enem prvih seminarjev, ko je predaval nek ekonomist z Boston University, sem doživel, da so človeka dobesedno verbalno slekli, spraševali so ga tako rekoč o vsaki podrobnosti njegove študije, človek je po eni uri takšnega vzdušja izgubil začetni nasmešek in se le še obupano trudil prebiti vsaj skozi osnovne ugotovitve na diapozitivih. Ko mu profesorji niso dali miru tudi po zadnjem diapozitivu, se je končno zlomil, in povedal, da imajo verjetno prav in da se je najbrž on nekje zmotil. Grozljivka, ne predstavljam si, kako bi se počutil v njegovi koži. Toliko o vzdušju tule, ki pa ti lahko da kar precej zaledja in spodbude, da se pri svojih projektih pripraviš na čisto vsa mogoča vprašanja iz publike in premisliš predstavitev do zadnje podrobnosti.

Danes sem torej poslušal še predavanje sociologa Christopherja Marquisa s Harvarda, ki pa me ni navdušilo. Govoril je o pojmu družbene odgovornosti podjetij v ameriških podjetjih. Izjemno dolgo časa je porabil za razlago svojih petih osnovnih hipotez, ki so bile vsaj meni precej “za lase privlečene”, nakar je v svojem panelnem regresijskem modelu skušal dokazati teh pet hipotez. Regresija je bila zelo šibka, razlaga pa precej enodimenzionalna, kar vsekakor nisem pričakoval od profesorja s te institucije. Tudi v pogovorih z drugimi, ki so poslušali predavanje, smo se spraševali, v čem je pravzaprav smisel tovrstnih študij, ko se nekdo na vrat na nos sili z neko kvantitativno metodologijo, katere edini namen v tem primeru je najbrž to, da članek zgleda bolj “fancy” in ga bo zato kdo prej objavil. Sem pa še enkrat dobil potrditev, da je trenutno stanje v ameriških družbenih vedah izjemno naklonjeno empiričnim (in ekonometričnim) metodam, morda še posebej na instituciji, kjer sem lociran. To velja tudi za sociologe ali raziskovalce s področja nevladnih organizacij.

Zadnje predavanje je bilo tole: http://www.indiana.edu/~econdept/workshops/Fall_2011_Papers/Waldfogel.pdf. Profesor Waldfogel z univerze v Minnesoti je predstavil svojo študijo o spremembah v glasbeni industriji po pojavu Napsterja in drugih internetnih tehnologij za brezplačen prenos glasbe z interneta. Kot rečeno, sem v tem predavanju končno našel nekaj iztočnic iz kulturne ekonomike, zato sem se na presenečenje profesorjev pričel tudi sam oglašati s vprašanji. Na kratko povedano, je Waldfogel predstavil analizo, ki dokazuje, da kvaliteta glasbe po uvedbi novih internetnih tehnologij nikakor ni padla in da je tudi dotok nove glasbe vsaj na enaki ravni kot prej. Postavlja se seveda vprašanje, s čim producenti glasbe nadomeščajo upad prihodkov. Znani ekonomist Alan B. Krueger je nekaj let nazaj predstavil tezo, da glasbena industrija nadomešča izpad prihodkov z višjimi cenami koncertov. To lahko tudi sami opazimo pri opaznem porastu cene vstopnic na koncerte tujih glasbenikov pri nas (vsaj mislim, da je tako, naj me kdo popravi, če ne drži). Waldfogel se, čeprav tezo dobro pozna, s tem ne strinja – njegovo mnenje je, da prihodki od vstopnic koristijo predvsem glasbenikom samim, ne razložijo pa, kje izpad prihodkov nadomestijo producenti. Ne bi se sicer čisto strinjal s tem, vendar nisem ugovarjal še naprej. Waldfogel ima neko bizarno tezo, da so izpad prihodkov izkoristile predvsem “indie” založbe, katerih prihodki so se v tem času naglo povečali, da se torej izpad prihodkov nadomešča s spremenjeno strukturo trga. Ob tem bi lahko pokomentirali tudi t.i. učinek dolgega repa (long tail effect), o katerem so sicer tudi mnenja deljena. V vsakem primeru pa je analiza zanimiva, posebej za tiste med vami (ki jih najbrž ni malo), ki vas zanimajo internetni fenomeni, kot so YouTube, Napster in MySpace, ter ekonomika zastonjskega snemanja glasbe z interneta. Kdor bo tu rabil kako pojasnilo ekonometrije v članku, bom z veseljem na voljo.

Naj čisto za konec dodam še nekaj: tale zapis sem napisal bolj sebi na ljubo, da malo premeljem, kar sem poslušal med tednom. Od tod nekaj “težkih” izrazov in ekonomskega jezika, ki mu včasih še sam tule komajda sledim. Morda pa lahko kak del zapisa vseeno kdo uporabi za lastna razmišljanja in iskanja.

  • Share/Bookmark

1.12.2011

Še enkrat: o ukinitvi kulturnega ministrstva

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 1.12.2011

Preden grem spat, še tale kratek komentar: pred več tedni sem pisal o razlogih za in proti ukinitvi kulturnega ministrstva.

Vmes se je (po mojih takratnih pričakovanjih) debata že polno razvnela, najdete jo naprimer tukaj: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/kulturniski-to-se-ne-bo-zgodilo-ukinitvi-ministrstva-in-zanemarjanju-kulture/271796, tukaj: http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042491309 in nenazadnje tudi tukaj: http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2011/11/razvojno_socialna_laz.aspx.

Samo kratko misel bi imel. Edino vprašanje, ki je relevantno (tudi za večino političnih predlogov) je: “Ali je kulturno ministrstvo v sedanji obliki učinkovito organizirano, in če ne, kakšne so alternative?”. Ali ste kolegi kulturniki sposobni odgovoriti vsaj na to, kratko vprašanje, brez okolišenja o usodnem pomenu kulture za slovenstvo, ki s tem konkretnim vprašanjem nima nikakršne zveze?

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |