V krizi smisla tiči misel






         

23.03.2012

Dekalog za kulturo v EU

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika, miks — andee - 23.03.2012

Za vse tiste, ki niste toliko na tekočem: objavljam nedavni dokument o kulturi v EU, ki ga je podpisala večina evropskih kulturnih ministrov – Dekalog za kulturo v EU (Decalogue for Europe of Culture). Morda, če mi bo čas to dopuščal, ga v bodoče celo prevedem, čeprav iskreno rečeno po vsebini tega mislim da ni vreden. Teče pa te dni velika bitka na kulturniškem področju, za ohranitev CSPU, JAK, SFC. Sestajajo se različni organi in institucije, pišejo se protestna pisma in pisma podpore, ki se pošiljajo po vsej Evropi. Turk si je zgodbo sam zakuhal, po njej pa brodi brez posebnih pomislekov in argumentov še naprej, kar kaže njegov neopravičen izostanek s seje NSK (osrednje nacionalne neodvisne institucije na področju kulture), kamor je bil vabljen, a se seje ne on ne Aleksander Zorn iz neznanih razlogov nista udeležila.

Sam sem v pripravah na tukajšnjo jutrišnjo konferenco doktorskih študentov. Nastopam zadnji, malo me je strah, da moja “ekonometrija” in drugi argumenti niso na ravni podanikov Elinor Ostrom in drugih nadobudnih ameriških družboslovcev. Vsekakor bomo videli, naslov moje zgodbe pa bi se dal zapisati “Dva nova argumenta za javno podporo kulturi”. Vrednosti neuporabe kot argument za eksternalije v kulturi ter ekonomski problemi koncepta javno-zasebnih partnerstev v kulturi. Bomo videli, tukaj je sicer poletje, temperature so blizu tridesetih stopinj, sončno, vsi s(m)o v kratkih rokavih in hlačah. Dodal bi še to, da počasi zbiram energijo za nov prispevek v delavnici ekonometrije, tudi računalnika še nisem uspel nesti v popravilo. Skratka: burno in delovno.

Tukaj pa je dokument:

———————————————–
DECALOGUE FOR EUROPE OF CULTURE

With Europe currently facing serious social and economic difficulties, it is up to the key players in our cultural life and the political decision makers to reaffirm that culture lies at the heart of Europe’s construction and must not be sacrificed. The European Commission’s Education and Culture DG and 22 EU Ministers have approved a joint declaration: the Decalogue for Europe of Culture. (signed F Mitterand, French Minister of Culture).

1. Europe of culture embodies the values of democracy in all the nations of the EU.

2. Europe of culture contributes to the affirmation of the European identity in all its diversity and to the flourishing of the arts and languages from which its richness is derived.

3. Europe of culture ensures absolute freedom of creation across all its elements and events.

4. Europe of culture promotes access for all, without distinction in terms of gender, age, origin, health or social status, to intellectual works, expressions of art, and the tangible and intangible cultural heritage.

5. Europe of culture protects the legitimate right of creators and authors to fair remuneration and guarantees this by means of all appropriate meaures against the threats of piracy, fraud, theft and abusive use to which they might be exposed.

6. Europe of culture encourages the circulation and exhibition of works both within the EU and beyond its borders, and ensures the legal and financial compliance of the actions of the various cultural contributors who organise and promote this.

7. Europe of culture establishes good rules of economic governance for the art and cultural industries market, within a spirit of complete transparency. It takes part in the development of innovations which interest the public authorities and private initiatives, in order to guarantee their harmonious development protected from any commercial monopoly.

8. Europe of culture addresses the technological, financial and legal challenges brought about by the digital revolution fro the gathering and transmission of works and for the flourishing of new forms of artistic expression.

9. Europe of culture lobbies for the reinforcement of school curricula, teaching methods and procedures for artistic education and the training of creative artists.

10. By emphasising that creation, art and beauty constitute a fundamental investment in the future which creates not only individual but also collective well-being in the form of employment, Europe of culture commits the European Union to consolidation of the budgets for culture and media programmes in order to meet the needs and aspirations of Europeans.

Signed by the Culture Ministers of Austria, Bulgaria, Cyprus, Czech Republic, Estonia, Finland, France, Germany, Greece, Hungary, Ireland, Italy, Latvia, Lithuania, Luxembourg, Malta, Portugal, Romania, Slovenia and Spain. And the French-speaking community of Belgium, the UK Business Ministry and the EC’s Commissioner for Culture, Media, Education , Youth and Sport.
———————————————–

  • Share/Bookmark

18.03.2012

“Vzpenjanje iz krize” – ideološko ali ekonomsko?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 18.03.2012

Lep pozdrav vsem,

pri svojem delu se počasi trudim preiti iz “zaverovanega” kulturnega ekonomista v trše, bolj pravoverne ekonomske vode. Zato naj bo tole eden prvih tovrstnih aktualnih komentarjev na podlagi trenutnih slovenskih in svetovnih medijskih odzivov ekonomske narave.

Sodeč po zadnjih komentarjih v The Economistu, po dogajanju preteklih tednov zlasti na ameriškem borznem trgu in trgu dela, ter po opaženi akademski klimi v mestu, kjer bivam, so morda krizi v ZDA vendarle počasi šteti dnevi. Resda to še zdaleč ne pomeni, da je vsega hudega konec, velika tveganja se pojavljajo predvsem v neurejeni situaciji v Evropski uniji, kjer še vedno (čeprav malo manj) grozi grški scenarij in nasploh zadolženost držav PIIGS skupine (Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija), tveganja so tudi v šibki gospodarski klimi na Kitajskem in nasploh umirjanju rasti v državah BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska). Kljub temu je v deželi, ki je s seboj prinesla to krizo, kot kažejo podatki tegale prispevka očitno gospodarsko dogajanje na višku. V zadnjih treh mesecih je ameriško gospodarstvo ustvarilo prek 700.000 novih delovnih mest, kar je približno toliko, kot ima trenutno zaposlenih celotna Slovenija (brez samozaposlenih seveda, po zadnjih podatkih SURS). Stopnja brezposelnosti v ZDA je seveda še vedno visoko nad tisto izpred krize, kljub temu pa skupaj z drugimi kazalci (rast borznih tečajev, stabilna napoved gospodarske rasti) kaže na kratkoročen pozitiven trend. Ali gre le za kaj trajnejšega pa bo pokazal čas, vendar bi bil verjetno že čas, da zaključimo s številnimi pretresi te krize.

Kaj zanimivega še pravi ta angleška revija? Evropskim državam svetuje previdnost pri prevelikem varčevanju in večjo pozornost investicijam. Stanje v Evropi še ni tako dramatično, da bi morali rezati na vseh koncih in krajih (razen morda v Grčiji in sorodnih državah, kamor zaenkrat Slovenija še ne spada). Evropska centralna banka je zaenkrat s svojimi ukrepi še zmožna kriti zadolženost evropskih držav. Zato tudi The Economist opozarja, da je predvsem potrebna “izgradnja institucij, ki bodo zmožne ustvariti večjo fiskalno disciplino v evropskih državah”. In na tej točki je predvsem potrebna skrb za gospodarsko rast in razvoj in velja previdnost pri varčevanju na slepo, kot se morda sedaj skuša prodajati tudi pri nas.

Kako v luči tega videti trenutne gospodarske ukrepe v Sloveniji? Kot sta v analizi, narejeni za Gospodarsko zbornico Slovenije ugotavljala ekonomista dr. Boris Majcen in prof. dr. Mitja Čok (predvsem Majcna, ki je vodja Inštituta za ekonomska raziskovanja pri ljubljanski Ekonomski fakulteti, zaenkrat cenim kot precej treznega, nepristranskega in strokovnega ekonomista), prav noben od ukrepov, ki so jih v predvolilni kampanji obljubljale politične stranke, torej tako Jankovićev dvig DDV kot Janševih 10+100 in mladoekonomistična “slaba” banka in nižanje davkov, ne vodi vsaj k uravnoteženju slovenskih javnih financ. Zakaj torej kljub temu Šušteršič in klapa vztrajajo na svojem?

En odgovor lahko da zgodovina makroekonomije. Leta 1976 je ameriški ekonomist Robert E. Lucas zadal enega uničujočih udarcev keynesijanizmu. V svoji znameniti kritiki ekonomske politike (zanjo je leta 1995 prejel tudi Nobelovo nagrado), je pokazal, da lahko ukrepi gospodarske in finančne politike sami spremenijo zakonitosti, ki veljajo v gospodarstvu, prek mehanizma pričakovanj: v kolikor se zaradi teh ukrepov spremenijo pričakovanja in razpoloženje posameznikov in podjetij, lahko to vodi k precej drugačnim rezultatom v gospodarstvu od napovedanih. In v tej luči tudi sam vidim vztrajanje Šušteršiča in njegovih pri predlaganih ukrepih: če bodo uspeli vzpostaviti precej drugačno klimo v gospodarstvu, če bo pričelo vladati večje zaupanje v pravno državo, če bo resnično manj birokracije in nepotrebne papirologije, če se bo vmes tudi stanje na tujih trgih izboljšalo, bodo morda tudi ukrepi, za katere Majcen in Čok menita, da niso vzdržni, porodili bolj optimistične rezultate.

Vendar pa velja opozoriti še na nekaj. Po prebranem in videnem v medijih dobim občutek, da ne gre zgolj za ekonomsko reševanje krize, pač pa vedno bolj tudi za ideološki boj. Tako boj v ekonomski stroki med pripadniki t.i. mladoekonomistov, ki prisegajo na neoklasična ekonomska spoznanja, ter pripadniki vseh drugih, recimo temu heterodoksnih ekonomskih šol (kot so denimo novo in postkeynesijanci, kot je npr. prof. Mencinger, ter novoinstitucionalisti, kamor se pogosto šteje prof. Bogomir Kovač), slednji so doslej, desetletja imeli prevladujočo besedo pri ekonomski politiki v Sloveniji. Prav tako pa tudi za boj med konzervativci in desnimi liberali ter dediščino preteklega režima, ki je usmerjala skoraj vse ekonomsko, politično in kulturno dogajanje v preteklih dvajsetih letih. Za hud ideološki boj torej, ki poteka na platnu “reševanja ekonomske krize”.

In prav tega boja me je strah. Poteze, kot jih te dni vleče npr. dr. Žiga Turk na področju kulture so najbolj podobne igranju (ali lomastenju) slona v trgovini s porcelanom. Iz prve roke lahko povem, da med kulturniki (upravičeno) vlada bojno vzdušje. Problem pa ni v tem, da ne bi veljalo napraviti sprememb na področju kulture – kot nekateri veste, sem sam eden večjih zagovornikov tega. Vendar kot stanje izgleda sedaj, se preprosto ukinja celotna infrastruktura, za katero so nekateri garali desetletja, brez vsakega racionalnega razloga, zakaj se to počenja in kaj bomo s tem res “prihranili”. Brez napravljenih (zelo) resnih študij, izračunov in argumentov, zakaj neko institucijo potrebujemo in zakaj neke druge ne. Sprejemajo se ukrepi, kot je prepoved sklepanja novih avtorskih pogodb v javnem sektorju, s katerimi je kulturni sektor trenutno skoraj ohromljen. Žiga Turk pa piše podobno neslane komentarje kot so “ravnajte gospodarno in počakajte na nadaljnja navodila”.

Vse to daje slutiti, da gre bolj za ideološki kot ekonomski boj, za to, da tisti, ki so sedaj na oblasti, preprosto delujejo po principu, “programu” ukinjanja vsega, kar diši po “mehkejšemu”, manj ekonomskemu dojemanju sveta, če pa je to “nekaj” še del javnega sektorja, še toliko prej. Javnosti je to seveda zaenkrat še všečno, podobno kot je bil v filmu Borat naslovni junak sprva deležen huronskega aplavza ameriških gledalcev rodea, ko je klobasal o podpori “ameriški vojni terorja”. Žal pa so posledice tega lahko zelo dolgoročne in daljnosežne. Ne bom razpredal naprej: naj Žiga Turk ali kdorkoli ga že zagovarja, malce premisli – naj se ukrepi zmanjševanja javnega sektorja, ki so še kako potrebni, vodijo “s tresočo roko” in naj se končno predstavi resne argumente, zakaj so določeni ukrepi potrebni. Sicer bo vedno močnejši občutek, da smo žal še enkrat pri nas priča zgolj ideološkim borbam in znova zapravljenim priložnostim za resnično potrebne spremembe.

In tako bo še ena priložnost za malce bolj “zdravo” ekonomsko razmišljanje v javnem sektorju in Sloveniji nasploh morda izzvenela v svoje nasprotje.

P.S.: Delavnica ekonometrije sledi tokrat s kakim dnem zamude, upam, da že jutri.

  • Share/Bookmark

14.03.2012

Kratka misel – ali smo res samo ekonomski “utility maximisers”?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 14.03.2012

Čeprav me bo morda kdo imel za norega (nič novega torej :) ), bom zapisal tole kratko misel, ki se mi je pred kako uro utrnila med delom.

V ekonomiji se pogosto gleda na posameznike kot maksimizerje lastne koristnosti, kot ljudi torej, ki gredo skozi življenje maksimirajoč svojo lastno “funkcijo koristnosti”. Pri tem niti ni nujno, da so (oz. smo) posebni egoisti, dovolj je, da skušamo maksimirati svoje zadovoljstvo, ki je lahko odvisno tudi npr. od drugih ljudi. Vendar naš osnovni princip je isti: v življenju torej predvsem skušamo maksimirati svoje lastno zadovoljstvo.

Seveda iz drugih humanističnih ved vemo za številne druge pristope k življenju, enega se spomnim izpred nekaj let kot “budistično ekonomskega” (citat Sheile Dow), ki se trudi maksimirati napor namesti koristi. Drugega sem prebral pravkar, ekonomisti mu pravijo kantovski (ker močno spominja na Kantov kategorični imperativ): da vložiš toliko napora, kot pričakuješ, da ga bodo (in bi bilo prav, da bi ga) vložili drugi. Skratka, da ne zaidem preveč: obstajajo še številni drugi pristopi k življenju kot zgolj maksimiranje koristnosti.

Vendar: kolikor vem, nekateri v ekonomiji kljub temu zagovarjajo klasični pristop maksimiranja koristnosti s tem, da smo pač vsaj večinoma vsi maksimizerji koristnosti. V povprečju torej. Da velja nekakšna normalna krivulja porazdeljenosti, kjer je večina v povprečju, nekateri pa sledijo zgornjim (ali spodnjim) “drugačnim” pristopom.

Mislim, da sem našel argument, ki to logiko v ekonomskem smislu resnično sesuje do tal… Tisti, ki sledite delavnici ekonometrije, ga boste verjetno bolje razumeli. Ali je ta porazdelitev res normalna, Gaussova, vprašam?? Trdim, da ni, empirija pa bi seveda povedala svoje. Trdim, da v sodobni družbi ni prav veliko povprečnih maksimizerjev koristnosti, pa tudi če so, je izjemno veliko tudi drugačnih ljudi in izjemno veliko drugačnih pristopov k življenju. In celo če je res večina maksimizerjev koristnosti, nisem prepričan in celo ne verjamem, da je splošna porazdelitev normalne, Gaussove oblike! Pri tem imam seveda v mislih delo Arthurja de Vanyja o ekonomiki filmske industrije, kjer je avtor lepo pokazal, kakšne so posledice nenormalnosti porazdelitve prihodkov in stroškov v filmski industriji – preprosto povedano, drastične, spremeni se tako rekoč vse.

Če pa porazdelitev ni normalna, predvidevam torej, da je na tej točki ogrožena večina postavk tako makro kot mikroekonomije, ki počivajo na tej “normalnosti” maksimiranja koristnosti… Kakšne posledice lahko ima to, kako se spremenijo postavke, kako se spremenijo formule? Najprej (predvsem): za kakšno statistično porazdelitev torej sploh gre? In potem: kako to vkomponirati v ekonomske postavke? Ali lahko to razloži nekatere napake v izračunih sodobne ekonomije?

Toliko, malo blodno in na hitro. Vsekakor pa verjamem, da je to misel, ki odpira čisto nove in precej “divje” horizonte raziskovanja. V kolikor seveda nisem odkril kake “tople vode”, v tem primeru se seveda kot nekdo, ki je še intenzivno v procesu študija, opravičujem. Vsekakor pa je to nadaljevanje “raziskovalnega programa”, ki sem ga zasnoval pred dvemi leti, in ki mu dolgoročno še vedno skušam slediti: povezovanje spoznanj ekonomije in drugih, “mehkejših” humanističnih in družboslovnih ved.

  • Share/Bookmark

13.03.2012

Štiri protestna pisma – ukinjanje JAK, SFC, CSPU

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 13.03.2012

Objavljam štiri protestna pisma slovenskih umetniških združenj, ki so se pojavila v zadnjih dneh. Kaj reči takole na hitro? Ne bom posebej kritičen ali “pameten”, veliko tega sem povedal že v predhodnih zapisih. Mislim pa, da se počasi kristalizira tisto osnovno vprašanje: ali je kultura javna dobrina in je zanjo dolžna skrbeti država? Konkretno: ali je npr. sodobni ples tako družbeno (torej javno) pomembno področje, da potrebuje v času krize in zategovanja pasu svojo javno institucijo? Bom kar mrkaićevsko neposreden: ali je sodobni ples pomembnejši od npr. “enakih možnosti”, “verskih skupnosti”, “civilnega letalstva”, “varnega prometa”? Nekatere javne institucije, uradi in agencije bodo pač ukinjene, denarja ni več za vse. Morda je na nek bizaren način celo prav tako: morda se bomo šele s tem zavedli resničnega pomena nekaterih takšnih institucij.

Še to: odgovore bi verjetno v danem trenutku lahko dale samo cost-benefit študije, torej natančne analize koristi in stroškov neke konkretne institucije. Cost-benefit študije, ki bi upoštevale vrednosti neuporabe, torej vrednosti, ki jih državljani Slovenije pripisujejo obstoju tovrstnih institucij – resnično opozarjam, da bi šele v tem primeru lahko videli kolikor toliko realno sliko institucij, katerih osnovna vrednost ni klasično ekonomska (kot velja za skoraj vse javne institucije). Vendar časa ni, denarja ni, potrebnega znanja in poznavanja tudi ne. Naj se torej vendarle pripravijo vsaj ocene teh koristi in stroškov in predstavijo javnosti, šele potem so možne odločitve. Sicer nam bo verjetno precej žal, in da, v skladu s tem bo morda moral v končnem, če bo mož beseda, žal (!) oditi tudi dr. Žiga Turk.

—————————————–
DRUŠTVO ZA SODOBNI PLES SLOVENIJE

Žiga Turk
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
Kotnikova 38
1000 Ljubljana
Ljubljana, 8. 3. 2012

Spoštovani gospod minister prof. dr. Žiga Turk,

iz medijev smo izvedeli o vaši nameri o ukinitvi Centra sodobnih plesnih umetnosti. Verjetno že veste, o čem bo šlo to pismo, in imate prav: vaši odločitvi ustvarjalci sodobnega plesa – plesalci, koreografi, producenti, teoretiki, kritiki in zgodovinarji s področja, poleg umetnikov, ki to prakso soustvarjajo z znanji z drugih umetniških področij – soglasno in z vso odločnostjo nasprotujemo. Gre namreč za edino institucijo na tem področju pri nas, za katero si je nevladni sektor, katerega uspehi in potrebe so že zdavnaj dosegli vrhunsko profesionalno raven, prizadeva več kot dvajset let. Septembra 2011 je bil Center za sodobne plesne umetnosti končno ustanovljen in pripravljen na uspešno in prepoznavno pot institucionaliziranega slovenskega sododobnega plesa.

Sodobni ples je umetnost, ki je v slovenskem prostoru prisotna že od začetka 20. stoletja – torej je k nam prišla sočasno z njenim silnim razmahom v Evropi in ZDA – vendar je glede na ostale umetniške zvrsti z vidika institucionalizacije pri nas popolnoma zapostavljena. V primerjavi z Evropo je državna podpora sodobnemu plesu v velikem zaostanku. Medtem ko ima vsaka evropska država po več akademij za sodobni ples, številne državne inštitute in gledališča, namenjena sodobnemu plesu, ki delujejo že več kot petdeset let, pa v slovenskem prostoru sodobni ples še vedno v veliki meri obstaja le na področju neinstitucionalne umetnosti. Po vseh letih neurejenih pogojev za delo in ustvarjanje, plesalci, koreografi in vsi s plesom povezani potrebujemo prostor in sredstva namenjena celostni profesionalizaciji sodobnega plesa, ki bi omogočila dolgoročno stabilnost in razvoj plesa.

Uspehi slovenskega sodobnega plesa, ki je dosegal vrhunke rezultate in prepoznavnost v Evropi in po svetu, primerljive z rezultati evropskih institucij, so tako šli na račun garaškega dela slovenskih plesalcev in koreografov. Kljub velikim mednarodnim dosežkom so plesalci in koreografi pri nas vezani zgolj na projektno delo v okviru nevladnih organizacij.

Še enkrat naj poudarimo, da gre za strateško pomemben center, v katerega bi morala slovenska država vlagati, saj je sodobni ples že dosegel visoko prepoznavnost v svetu. Prav preko sodobnega plesa, ki je ena najbolj internacionalnih in razvijajočih se umetniških vej v svetu, bi Slovenija lahko gradila svojo mednarodno prepoznavnost.

Spoštovani gospod minister prof. dr. Žiga Turk, čeprav smo v strategijah in taktikah upora proti (kulturno-)politični ignoranci ali enostranskim odločitvam oblasti inventivni in dobro izurjeni, bi si našo inventivnost želeli tokrat resnično usmeriti v širok spekter tistega, kar si predstavljamo pod umetniškim ustvarjanjem in produkcijo na področju sodobnega plesa. Ker si principe in protokole naše državne ureditve, ki nosi ime republika in se ponaša s parlamentarno demokracijo ter s pravicami, ki iz teh ureditvenih značilnosti izhajajo, od vas pričakujemo vabilo na sestanek, za katerega nam boste datum in uro sporočili na naslov dsps2012@gmail.com in številko 040 471 794. Ker vemo, da cenite pridobitve slovenske države vključno s civilnim dialogom, vemo, da pred posvetovanjem s stroko in pred sestankom z nami ne boste sprejemali enostranskih odločitev.

V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljamo.

S spoštovanjem!

Društvo za sodobni ples Slovenije,
zanj Bara Kolenc, predsednica

V vednost:
- minister Žiga Turk,
- direktorica direktorata za umetnost, Barbara Koželj-Podlogar
- sekretarka Mojca Jan-Zoran

—————————————–

JAVNO PISMO V ZVEZI Z OBSTOJEM JAVNE AGENCIJE ZA KNJIGO REPUBLIKE SLOVENIJE

Vznemirjeni zaradi zaustavitve vseh razpisov v domeni Javne agencije za knjigo RS, ki trenutno skrbi ne le za podporo slovenski knjigi in njenem uveljavljanju doma, ampak slovenski ustvarjalnosti tudi sistemsko pomaga pri vzpostavljanju mednarodnih stikov, želimo s tem pismom izraziti skrb glede obstoja, predvsem pa delovanja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

Naša skrb se nanaša na to, da bi morebitna ukinitev te institucije lahko predstavljala razpustitev dosedanjih vlaganj v sodelovanje slovenske knjige in njenih avtorjev z mednarodnim prostorom, kar seveda pomeni tudi uveljavljanje prepoznavnosti in ugleda slovenske države v tujini. JAK RS seveda tudi omogoča izdajanje izvirnih in prevodnih visoko kvalitetnih in nekomercialnih književnih del, tovrstna podpora torej zagotavlja, da se Slovenija ne more znajti v intelektualni puščavi. Prav tako so si mnogi slovenski avtorji uveljavljanje slovenske knjige v svetu zastavili kot svoj vseživljenjski stil, in prisotnost našega, sicer tako majhnega jezika, v svetu občutno narašča, čeprav na voljo nimamo velikih sredstev. Mnoge iniciative, tudi v tujini, so nastale na zasebno pobudo in s finančno pomočjo tujih držav in evropskih sredstev, vanje je bilo vloženo mnogo časa in entuziazma posameznikov, in državna sredstva zanje predstavljajo samo nujno asistenco, ne pa korita. Zato si želimo jasnih stališč glede bodočih zastavitev kulturne politike na področjih, ki jih sedaj pokriva JAK, predvsem mednarodnega uveljavljanja slovenske knjige, saj je pomembno, da slovenska ustvarjalnost ne deluje v smeri zapiranja same vase, temveč nasprotno, v smeri dialoga s svetom.

Glede napovedane racionalizacije nas zanima tudi, na kakšen način se bo v prihodnje zagotavljala transparentnost razpisov in demokratičnost polja, ob čemer želimo preprečiti, da bi se iz polja izločalo manjše akterje in iniciative, ki so lahko za razvoj področja zelo pomembni.

Minister Žiga Turk je v eni izmed javnih debat na Slovenskem knjižnem sejmu novembra 2011 javno izjavil, da JAK RS ne namerava ukiniti, kljub vsemu pa nas zanima, ali to drži in kakšen je natančnejši načrt morebitne proračunske racionalizacije, ki ga vlada načrtuje glede JAK RS. Obstoj le-te trenutno zagotavlja tudi fleksibilnost delovanja države v dotičnem polju.

Vlado oziroma pristojnega ministra zato pozivamo, naj pojasni:
- ali namerava ohraniti institucijo, ki je v treh letih racionalno in kakovostno uredila številne vidike knjižne – leposlovne in znanstvene – produkcije, predvsem pa vidik mednarodnega sodelovanja, oziroma, ali si morda predstavlja kakršno koli morebitno alternativo JAK, kako bodo na tem področju v nadaljnje sodelovala strokovna telesa in akterji z različnih predelov literarnega polja
- na kakšen način se bodo v prihodnje udejanjala načela, ki so sedaj opredeljena v Zakonu o Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije, predvsem v njegovem 3. členu (ZJAKRS, UL RS št. 112/2007);
- kako namerava urejati to področje, torej izpeljevati do sedaj razvite in vzpostavljene projekte, slediti razvijanju področja, predvsem na mednarodni ravni, ohranjati demokratičnost polja oziroma preprečiti monopolizacijo polja;
- točen izračun prihrankov, ki bi bili doseženi z morebitno ukinitvijo agencije.

Naši skrbi in našim vprašanjem se pridružujejo tudi številni mednarodni organizmi, organizatorji mednarodnih festivalov in drugih literarnih dogodkov, tuje založniške hiše in posamezniki iz različnih držav, s katerimi aktivno sodelujemo na področju knjige.

Ljubljana, 28. februar 2012

Podpisani:

KOKS
Upravni odbor Društva slovenskih pisateljev (Veno Taufer, Draga Potočnjak, Vinko Möderndorfer, Aleš Debeljak, Ivo Svetina, Milan Jesih, Feri Lainšček, Marko Kravos, Vlado Žabot, Janja Vidmar, Tone Peršak)
Barbara Pogačnik, pesnica, prevajalka in kritičarka, Društvo za mednarodne kulturne povezave Sinji krog
Mateja Bizjak-Petit, pesnica, prevajalka, Hiša slovenske poezije v Franciji
Marcello Potocco, pesnik, kritik, univerzitetni profesor
Radharani Pernarčič, pesnica, antropologinja, koreografinja
Barbara Korun, pesnica
Maja Vidmar, pesnica
Alenka Jovanovski, kritičarka, prevajalka, pesnica
Stanka Hrastelj, pesnica, prevajalka
Lucija Stupica, pesnica in arhitektka
Dejan Koban, pesnik, organizator kulturnih dogodkov, KUD Kentaver – Mlade rime
Peter Semolič, pesnik, prevajalec
Julija Potrč, prevajalka, kritičarka
Tone Škrjanec, pesnik, prevajalec, organizator mednarodnega festivala Trnovski terceti
Robert Simonišek, umetnostni zgodovinar, pesnik, kritik
Aleš Mustar, pesnik in prevajalec
Renata Zamida, vodja mednarodnega sodelovanja, Študentska založba
Jelka Ciglenečki, urednica, prevajalka, kritičarka, vodja festivala Dnevi poezije in vina
Vida Mokrin-Pauer, pesnica in pisateljica
Alja Adam, pesnica, znanstvenica
Peter Kuhar, publicist, prevajalec
Suzana Koncut, prevajalka
Jana Unuk, prevajalka
Barbara Simoniti, pesnica, prevajalka, znanstvenica
Tina Kozin, urednica, kritičarka, pesnica
Andraž Polič, pesnik, glasbenik
Gregor Podlogar, pesnik, prevajalec, novinar
Glorjana Veber, pesnica, organizatorka kulturnih dogodkov, Institut IRIU
Cvetka Bevc, pesnica, pisateljica in glasbenica
Matjaž Brulc, pisatelj, pesnik, kritik
Taja Kramberger, pesnica, znanstvenica, prevajalka
Veronika Simoniti, pisateljica, prevajalka
Gašper Malej, prevajalec, pesnik, scenarist
Gašper Torkar, pesnik, glasbenik
Petra Kolmančič, pesnica, organizatorka kulturnih dogodkov s področja knjige in literature, MKC Maribor
Peter Rezman, umetnik
Andrej E. Skubic, pisatelj
Fabjan Hafner, pesnik, prevajalec, literarni zgodovinar, Celovec
Zoran Pevec, pesnik, kritik, urednik
Tone Partljič, dramatik, pisatelj, publicist
Andrej Inkret, kritik in literarni zgodovinar, akademik
Breda Smolnikar, pisateljica
Franček Rudolf, pisatelj
Ivo Frbežar, pesnik, urednik
Mojca Kumerdej, pisateljica, kritičarka
Lučka Zorko, pesnica
Tomaž Šalamun, pesnik
Urška P. Černe, prevajalka, Univerza v Mariboru, Festival PRANGER
Željo Perović, pesnik, prevajalec
Mitja Čander, kritik, esejist
Marko Sosič, pisatelj, režiser
Simona Kopinšek, literarna ustvarjalka
Marija Švajncer, pesnica, kritičarka, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Josip Osti, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec
dr. Andrej Blatnik, pisatelj, predstojnik katedre za knjigarstvo na Filozofski fakulteti
dr. Boris A. Novak, pesnik, prevajalec, univerzitetni profesor
Marjana Moškrič, pisateljica
Tomislav Kiš, pesnik, prevajalec, profesor in filozof
Društvo slovenskih založnikov (zanj: Maruša Kmet, predsednica)
Dušan Šarotar, pisatelj
Jolka Milič, pesnica, prevajalka
Bogomila Kravos, slavistka, samostojna raziskovalka, Trst
Upravni odbor Društva slovenskih književnih prevajalcev (Dušanka Zabukovec, Đurđa Strsoglavec, Irena Trenc Frelih, Nada Grošelj, Majda Stanovnik, Branko Madžarevič, Štefan Vevar, Jože Stabej, Maja Kraigher, Matej Hriberšek, Barbara Juršič, Martina Ožbot, Saša Jerele, Tone Smolej, Iztok Ilc, Miriam Drev, Tanja Petrič)
Matjaž Hanžek, pesnik, sociolog
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, režiser, scenarist
Mare Mlačnik
Nada Grošelj, prevajalka, znanstvenica
Dušan Mlakar, režiser
Polde Bibič, igralec
Maja Gal Štromar, pisateljica, prevajalka in igralka
Uroš Maček, igralec v Slovenskem mladinskem gledališču
Igor Sancin, igralec
Manca Ogorevc, igralka
Draga Potočnjak, dramska igralka, pisateljica
Matic Primc, oblikovalec
Uroš Potočnik, igralec, scenarist
Erika Johnson Debeljak, pisateljica, prevajalka
Saša Pavček, igralka, pesnica
dr. Dušan Plut
dr. Igor Koršič, predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma na AGRFT
Jagoda Tovirac, igralka
Alenka Bole Vrabec, univ. dipl. dramska igralka in književna prevajalka
Gorazd Kocijančič, filozof, pesnik, prevajalec
Maruša Krese, pesnica, pisateljica
Aleš Šteger, pesnik, urednik
Ana Kržišnik, dramaturginja, SNG Nova Gorica
Suzana Tratnik, pisateljica, esejistka
Jasna Blažič, pisateljica
Niko Grafenauer, pesnik, prevajalec, esejist, akademik
Diana Koloini, esejistka, kritičarka
Iztok Osojnik, pesnik in znanstvenik, Literarno društvo IA
Breda Biščak, prevajalka
Gabriela Babnik, pisateljica, kritičarka
Katja Hohler, izvršna producentka Animateke
Ervin Fritz, pesnik
Vesna Tripkovič, novinarka
Manca Gašperšič, prevajalka
Andrej Rijavec
Gašper Troha, kritik, direktor mednarodnega festivala Vilenica
Lijana Dejak, prevajalka
Marko Kravos, pesnik, Trst
Miklavž Komelj, pesnik, prevajalec, esejist
Nada Šumi, publicistka, urednica
Tadej Golob, pisatelj
Alenka Pirjevec, predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije
Rok Kunaver, igralec
Kristijan Muck, pisatelj, gledališčnik
Tina Mahkota, prevajalka
Milan Dekleva, pesnik, pisatelj, prevajalec
Rudi Mlinar, pisatelj, dramatik
Monika Vrečar, pesnica
Miroslav Košuta, pesnik, dramatik, prevajalec
Aleksandra Rekar, prevajalka
Petra Koršič, kritičarka, urednica
Marko Juvan, Inštitut za slovensko literature in literarne vede, ZRC SAZU

—————————————–

ARGUMENTI FILMSKIH DRUŠTEV PROTI UKINITVI SFC

Ob alarmantnih napovedih, da bo filmsko področje izgubilo Slovenski filmski center, edino ustanovo, ki skrbi za produkcijo, distribucijo in promocijo slovenskega filma, hkrati pa opravlja tudi številne druge naloge, od podpore scenaristiki, razvoju projektov, izobraževanju in štipendiranju, distribuciji filmov in filmskim festivalom do urejanja avtorskih pravic starih slovenskih filmov nastalih v produkciji Triglav filma in Viba filma do leta 1990, hkrati pa opravlja vrsto mednarodnih nalog, so slovenska strokovna filmska združenja predstavila SEDEM ARGUMENTOV PROTI UKINITVI SLOVENSKEGA FILMSKEGA CENTRA.

1. Slovenski filmski center ni ena od številnih državnih agencij, temveč je poleg zavoda Viba film edini in osrednji zunajvladni subjekt, ki slovenskemu filmu zagotavlja financiranje, promocijo, mednarodne povezave, kontinuiteto, skrb za filmsko izobraževanje, dediščino – skratka vse. Treba je verjeti besedi center v imenu in njegovi dejanski vlogi – agencija je le njegova ustanovna oblika. V resnici pa gre za smiselno nadgradnjo Filmskega sklada, ki je bil ustanovljen leta 1994 zelo nepolitično, s poslanskim zakonom, pripravljenim na Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev.

2. S Slovenskim filmskim centrom je bilo prvič v zgodovini to področje vsebinsko zaupano filmski stroki! Izbiranje in oblikovanje filmskih programov neposredno pod okriljem resornih državnih organov je preživeto in nehigienično, ker omogoča neposreden politični vpliv in ovira fleksibilno naravo filmske produkcije.

3. Neposredno financiranje filmskih dejavnosti preko ministrstva, pristojnega za kulturo, ima v Evropi le nekaj izjem: Litva, Ciper, Turčija in Italija. Pri slednjih je potrebno poudariti, da ima Italija vrsto regionalnih filmskih skladov ter filmsko davčno olajšavo. Litva in Ciper imata prav zaradi tega velike težave pri sofinanciranju filmov. Z drugimi besedami: z ukinitvijo SFC slovenski film izginja z evropskega zemljevida.

4. Slovenski neodvisni filmski producenti so samo v zadnjih dveh letih s sodelovanjem in ob sofinanciranju SFC preko tujih partnerjev pridobili sredstva za svoja dela iz SFC-ju sorodnih inštitucij na Irskem, Švedskem, Finskem, Nemčiji, Italiji, Madžarski, Češki, Hrvaški, BiH, Srbiji, Makedoniji in Bolgariji v znesku več kot 3 milijone Eur. Brez tega sodelovanja bo Slovenija izrinjena iz koprodukcijskih krogov in ne bo
mogla izkoristiti niti svojega kotizacijskega deleža, ki ga vplačuje v Eurimages.

5. Čas nastajanja posameznega filma je daljši kot pri drugih kulturnih programih, zato je potrebno izvajati večletno financiranje, kar skozi proračun ministrstva pristojnega za kulturo ni mogoče. Z ustanovitvijo SFC je film po 17 letih končno dobil tudi izvenproračunsko financiranje. Po zgledu evropskih držav smo dobili možnost, da tudi televizije sofinancirajo slovenski film. Pričakovali smo logično nadgradnjo, to je uzakonitev tudi drugih izvenproračunskih virov financiranja filma, ki jih poznajo po Evropi. Nikakor pa ne ukinitve in ponovno vrnitev financiranja filma zgolj iz enega vira – iz že itak skromnih proračunskih sredstev Ministrstva za kulturo.

6. SFC opravlja tudi številne naloge, ki jih ministrstvo praktično ne more izvajati. SFC ima producentske pravice in upravlja s fondom AV del ukinjenih državnih producentov (Viba, Triglav), skrbi za promocijo slovenskega filma doma in v tujini, izdaja in daje na voljo starejše filme, organizira domači filmski festival …

7. In nenazadnje: Slovenski filmski center ima samo 8 redno zaposlenih. Vsi ostali izvajalci so samozaposleni. Tako malo zaposlenih nima nobeno drugo ustvarjalno področje. Niti ljubiteljska kultura. Produkcijska organiziranost slovenskega filma bi bila v pogledu ekonomike lahko kvečjemu vzor za druga področja.

Zaradi vsega tega pozivamo Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in njegovega prvega moža, ministra dr. Žigo Turka, da o vsakršni spremembi na filmskem in AV področju prisluhne argumentom stroke ter upošteva že uveljavljene rešitve iz drugih evropskih držav z urejeno kinematografijo.

DSFU – Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev
DSR – Društvo slovenskih režiserjev
Društvo FPS – Društvo Filmski producenti Slovenije
ZFS – Združenje filmskih snemalcev Slovenije
ZDUS – Združenje dramskih umetnikov Slovenije

Ljubljana, 8. marec 2012

—————————————–

STALIŠČE ZDRUŽENJA ASOCIACIJA

V Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju umetnosti in kulture, se pridružujemo protestom različnih interesnih skupin, ki nasprotujejo nameram o ukinjanju Javne agencije za knjigo RS in Slovenskega filmskega centra. Z zaskrbljenostjo spremljamo po našem mnenju nepremišljeno, nekonsolidirano in arbitrarno reorganizacijo institucij kulturne politike, ki poteka brez dialoga s strokovno javnostjo, kot tudi brez dialoga z različnimi deležniki kulturnopolitičnega polja, torej tudi s predstavniki civilne družbe. Nesprejemljivo je, da v demokratični državi politični odločevalci pred ukrepanjem niso javno predstavili strokovnih razlogov za ukinitev teh dveh institucij, pri čemer se zgolj posplošeno sklicujejo na varčevanje in racionalizacijo, nikakor pa ne na ocene in analize posledic ter učinkov tovrstnih sprememb v kulturnem sistemu.

Društvo Asociacija je že ob pridružitvi Ministrstva za kulturo Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport opozarjalo, da ni jasno, kako in če sploh naj bi združevanje ministrstev imelo kakršne koli pozitivne učinke za reorganizacijo Ministrstva za kulturo in kulturnega sistema, ne glede na to, da Slovenija vsekakor potrebuje modernizacijo obstoječega kulturnopolitičnega modela v celoti. Zadnje napovedi o ukinjanju JAK in SFC poglabljajo naše dvome o premišljenosti in progresivnosti začetnih reorganizacij polja kulturne politike. Zakaj? Ker JAK in SFC predstavljata instituciji, ki sta neodvisni od politike in ju upravljajo ter njune dejavnosti organizirajo za ti področji umetnosti usposobljeni strokovnjaki.

Vlado oz. nosilce oblasti na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport zato pozivamo, da:
1. čim prej vzpostavijo strukturiran dialog z deležniki kulturnega polja o odprtih kulturnopolitičnih vprašanjih, saj lahko le tako pridobijo relevantne strokovne sogovornike in brez demokratičnega deficita kreirajo kulturno napredno okolje.
2. posodabljanje in reorganizacijo kulturnega sistema izpeljejo z vključevanjem strokovne in druge zainteresirane javnosti, kar je nujen pogoj odgovornega pristopa k zagotavljanju kvalitetnih javnih kulturnih dobrin.

Ljubljana, 12. marec 2012
—————————————–

  • Share/Bookmark

12.03.2012

Spisano in odpisano – “ob varčevanju v kulturnem sektorju”

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 12.03.2012

Tole sem prejšnji teden v ihti spisal in kasneje “odpisal”. Po premisleku vseeno objavljam tukaj, morda bo komu zanimivo.

Komentar: Ob ukrepih za varčevanje v kulturnem sektorju in paradigmi »več sredstev za kulturo«

V zadnjem času se v Sloveniji veliko govori o varčevanju, na vseh področjih, ki vključujejo javni sektor – pa najsi so to že kultura, šolstvo, zdravstvo, sociala, šport, znanost itd. Pri tem sta se oblikovali dve strani, ena, ki hoče varčevati vsevprek in ji je skorajda vseeno, ali ukinja tajnice in fikuse ali pa včasih tudi bolj ustvarjalne in produktivne dele družbe, in druga, ki ji je prav tako vseeno, kaj se dogodi, le da ohrani (ali celo poveča) svoje dolgoletne privilegije.

V svojem prispevku bom predstavil razmislek o tem, kaj pomeni ta sedanja resnično nenavadna »klima« na področju kulturnih dejavnosti in kam lahko pripelje. Predvsem pa, kaj bi bilo morda potrebno, da bi vendarle lažje prešli vse preteče konflikte, ki se kažejo na tem področju.

Najprej, področje slovenske kulture in kulturne politike že resnično dolgo caplja na mestu. Resnične spremembe v kulturni politiki se niso dogodile že vse od osamosvojitve, kot ugotavlja vrsta avtorjev. Vendar, zanimivo, pravih predlogov za spremembe na tem področju preprosto ni – kolikor vem, jih ni bila sposobna pripraviti delovna skupina za modernizacijo javnega sektorja, sprememb ne predlaga Nacionalni svet za kulturo, Kulturniška zbornica Slovenije je telo, ki je bolj v posmeh kulturi kot kaj drugega, Nacionalni program za kulturo pa je resnično bizaren programski in strateški dokument – pripravljen na osnovi stotin strani nepreglednega in mestoma celo napačnega gradiva (v smislu čistih osnov strateškega menedžmenta, kot so analize SWOT), in napravljen vsakič znova bolj kot obupan poskus ustreči vsem in obenem nikomer, kar ima za posledico odsotnost skoraj vsake jasne strateške usmeritve, ki bi lahko področju kulture nudila iztočnico za bodoči lažji in bolj ciljan razvoj. Seveda bi lahko temu oporekali z besedami ekonomista F. A. Hayeka, da je vsako planiranje že v izhodišču napačno, vendar je popolna kakofonija interesov na področju kulture, kot jo je nekoč poimenoval dr. Bogomir Kovač, in hkratna skorajda hermetična prisesanost na državno podporo, eden večjih vzrokov anarhije in stopicanja na mestu, ki je po mojem mnenju prisotno na tem področju pri nas.

Vendar bolj zbode nekaj drugega: kulturniki so (ali smo) večinoma popolnoma nesposobni razumeti najosnovnejša vprašanja, ki se postavljajo v družbi. Ko je govora o varčevanju in splošni gospodarski krizi v državi, tako kulturniki še naprej vzdihujejo o morda večjih (ali vsaj enakih) sredstvih za kulturo. Nasploh nastane vtis, da je to tudi edino, kar večina premore kot odgovor, kam in kako naj se kultura razvija v bodoče. Več sredstev, najbolje kar vsa, ki so v državi sploh možna. Kot je v svoji analizi iz leta 2002 pokazal nizozemski likovni umetnik in ekonomist Hans Abbing, je ponudba na trgu dela umetnikov (pre)močno elastična glede na spremembe v povpraševanju. Preprosto povedano to pomeni, da bo povečanje državnih sredstev za kulturo in kulturnike v sicer dobri nameri najverjetneje vodilo k nesorazmerno večjemu odločanju za kulturniški poklic in s tem v najboljšem primeru k enakemu, najverjetneje pa k še veliko slabšemu splošnemu ekonomskemu položaju kulturnikov v družbi.

Vendar to morda niti ni najhuje, še hujše je to, da kulturniki, ki bi morali biti steber družbe, kar se tiče prožnosti, premišljenosti in inovativnosti odgovorov na družbene probleme, na vprašanje o razvoju kulture vedno znova zmorejo le eni in isti odgovor: »več sredstev…«. Naj v ta namen navedemo nekaj kratkih številk o nikoli dovolj visokem proračunu za kulturo: v letu 2007 so znašali državni odhodki za kulturo okrog 179 milijonov €, v letu 2008 194 milijonov €, v letu 2009 220 milijonov €, nekoliko so padli le v letu 2010, na približno 207.5 milijonov € (podatki raziskave o Materialnem položaju kulture iz leta 2011). Skupno so se torej od 2007 do 2010 povečevali po povprečni (nediskontirani) letni stopnji 5%. In to v letih največje gospodarske krize! V tej letih je bilo torej kulturnemu sektorju ustreženo, vsaj v tem pogledu. Zato ni nič čudnega, da se sedaj mnogi prav na tem področju prestrašeno sprašujejo, kaj sedaj, navajeni stalne rasti državnih sredstev (govorim v pavšalu seveda), in povsem nenavajeni pogleda, po katerem mora tudi kultura v času krize nositi vsaj del bremen, ki jih nosijo ostali sektorji preskrbe javnih dobrin, da o gospodarstvu ne govorimo.

Zato seveda celotno dogajanje v zadnjem slabem mesecu in pol ni nič nenavadnega: medtem, ko vlada govori o racionalizaciji sredstev, kulturniki govorijo o »simbolnem« pomenu kulture, ko vlada govori o potrebi po učinkovitosti porabe sredstev, so kulturniki nezmožni dati kakršen koli resen vsebinski odgovor, razen občasnih žaljivk. V javnosti pa ostaja neizbrisen vtis, da ne vedo, o čem je sploh govora, da pojmov gospodarska kriza, racionalnost porabe sredstev, deljenje bremen med področji v družbi, preprosto niso sposobni razumeti. In to človeka, ki vsaj delno pripada temu področju, resnično napravi žalostnega in osramočenega, ko se žal po mojem mnenju jasno pokaže, v kako bednem stanju premisleka in refleksije svojega mesta v družbi se trenutno nahaja področje kulture v Sloveniji.

Vendar je to le ena plat medalje, le ena stran, ki smo jo na začetku omenili. Druga plat in stran pa je vladna stran. Tudi ta ne premore kaj dosti več »domišljije«, njen edini odgovor, ki smo ga doslej videli, je ukinjanje institucij vsevprek, brez razprave in tudi brez jasnih argumentov, zakaj ukiniti točno to in ne katero drugo institucijo, kjer so resnični prihranki, in ali ne gre pri njenih potezah ravno tako žal le za poteze bolj simbolnega značaja, ki kažejo samo to, da bo pač skušala disciplinirati nemirne kulturnike in slepo slediti paradigmi »varčevanja«, kamorkoli bo že to pač pripeljalo.

Zato bi bila resnično nujna vsebinska razprava o tem, kakšno je dejansko stanje na področju kulture, katere institucije in institucionalni sklopi na področju kulture nas stanejo koliko in koliko so pomembni za razvoj slovenske kulture (pa tudi v kakšnem smislu lahko k temu razvoju oz. stanju prispevajo), čemu se torej resnično lahko odrečemo in zakaj. In tudi čemu se ne moremo odreči in zakaj ne. Ob ukinitvi samostojnega ministrstva teh razlogov po moji vednosti ni bilo predstavljenih. Bojim se, da tudi ob preteči ukinitvi Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra ne. Zato je bolj kot kadarkoli potrebna javna razprava, na kakšen način se lahko želje in zmožnosti kulturnikov vključijo v strateške usmeritve novega ministra in njegove koalicije, preden bomo kot slon v trgovini s porcelanom podrli še tisto, kar vendarle prinaša neke rezultate. Tudi kultura, spoštovani gospod minister, in ne zgolj gospodarstvo, je področje, kjer ni dovolj zgolj varčevanje, pač pa jasna razvojna vizija, v kateri bo jasno, kaj hočemo, kaj potrebujemo in tudi česar ne, in predvsem zakaj. Vizija, ki bo pripravljena na osnovi temeljite široke razprave v javnosti, ki verjetno ni potrebna le na področju kulture.

Spremembe, ki so pred nami so lahko nevarnost, lahko pa izziv. Lepo bi bilo, da kljub sedanjim protestom prinesejo tiste končno želene in dolgo pričakovane premike na področju kulture. To je pravzaprav že kar »zgodovinski« izziv sodobnega trenutka. Zato avtor upa, da je tole le eden prvih prispevkov v tisti potrebni, širši razpravi o novi organizaciji kulturnega področja in s tem začetek v preseganju paradigme »več sredstev za kulturo«.

Podpis: …

  • Share/Bookmark

11.03.2012

Kratka interaktivna delavnica ekonometrije: Trije najpogostejši problemi linearne regresije

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 11.03.2012

Pozdrav ponovno. V nekaj predhodnih zapisih smo spoznali, kako potekajo osnovni mehanizmi ocenjevanja s pomočjo linearne regresije, osnovne postavke, na katerih slednja sloni, ter tudi nekaj primerov. Danes bomo nadaljevali, kjer smo končali, in pričeli z vpogledom, kaj se dogaja, ko katera od naših šestih temeljnih postavk linearne regresije ni izpolnjena. V zaključku se bomo vrnili k našemu praktičnemu primeru ocenjevanja dejavnikov, ki vplivajo na finančno vrednost NBA moštev in videli, kaj v predhodnem modelu ni bilo pravilnega.

NAPAČNA SPECIFIKACIJA MODELA IN MULTIKOLINEARNOST

Prva stvar, ki gre lahko narobe je, da smo v model bodisi vključili katero od spremenljivk, ki vanj ne sodijo ali iz njega izključili katero, ki vanj sicer sodijo in so pomembni dejavniki pojava, ki ga preučujemo. Izkaže se, da prva napaka ne spremeni kaj dosti – model s preveč spremenljivkami namreč ohrani večino dobrih lastnosti cenilke, o katerih smo govorili prejšnjič (spomnite se kratic BLUE in NENALICE). Cenilka parametra b bo torej še vedno nepristranska in dosledna, sprememba bo le v učinkovitosti – model s preveč parametri ima praviloma preveliko varianco, zato je tudi glede tega potrebno biti previden. Kot še marsikje drugje v ekonometriji, naj tudi tu igra osnovno vlogo ekonomska teorija: v model naj bodo torej vključene tiste spremenljivke, ki bi po teoriji morale pojasnjevati pojav, in če je to možno izključene tiste, ki naj bi ga ne pojasnjevale. Če torej ugotovimo neznansko močno povezavo pogostosti hoje dimnikarjev čez sosednje cesto in BDP na državni ravni je to bodisi znak, da z ekonomskim oz. ekonometričnim modelom nekaj ni v redu, ali pa drži katera od magijskih teorij Aleisterja Crowleyja in Carlosa Castanede. Mi bomo glede tega pač »konzervativni« in vztrajali na prvi razlagi.

Naj povemo še to, da zaradi tega, ker vključevanje nesignifikantnih spremenljivk nima nobenega vpliva na točnost parametrov, v praksi (v različnih analizah in ekonomskih člankih) največkrat srečate celotne modele, ki vključujejo vse spremenljivke, kjer pa so nekatere označene z zvezdicami, ki ponavadi označujejo, da je spremenljivka statistično značilna, več zvezdic kot ima, bolj značilna ponavadi je: tri zvezdice navadno označujejo značilnost na ravni 0.01, dve zvezdici na ravni 0.05 in ena zvezdica na ravni 0.1. Namesto zvezdic so včasih v uporabi tudi drugi simboli, kot so različni križi ali male latinske črke.

Druga možnost, ki pa je bolj nevarna za model, je da vanj pozabimo vključiti spremenljivke, ki bi morale biti relevantne. Če je torej prava enačba y=a+bx+cz+e1, mi pa ocenjujemo samo y=a+bx+e2, je očitno drugi e sestavljen iz dveh delov – prvi je prvotna napaka e1, drugi pa vpliv spremenljivke z. To pa žal pomeni, da naša ocena parametra b ni več točna, nepristranska, kar ima velike posledice. Naša ugotovitev, da je OLS cenilka BLUE oz. NENALICE je namreč temeljila na predpostavki, da ima standardna napaka, torej naš e, pričakovano vrednost enako 0. V tem primeru pa ni tako! Ker je e2 sestavljen tako iz e1 kot z, njegova pričakovana vrednost ni enaka pričakovani vrednosti e1, ki je 0. Zato je pričakovana vrednost e2 največkrat različna od 0, cenilka parametra b pa je pristranska, netočna in moramo spremeniti model in vanj poskusiti vključiti manjkajoče spremenljivke. Pri tem je ponovno najbolje, da poslušamo ugotovitve ekonomske teorije in na podlagi tega prilagodimo model.

Doslej še ni bilo veliko govora o pojmu koeficienta determinacije oz. R-kvadrat, čeprav je to osnovni element, s katerim ocenjujemo, kdaj se naš model dobro prilega podatkom in kdaj ne. Najprej o samem izračunu koeficienta determinacije. Govorili smo že o vsoti kvadratov ostankov, nenazadnje je prav to tisto, kar minimiziramo pri metodi najmanjših kvadratov, iščemo torej takšno cenilko, pri kateri bo vrednost kvadratov ostankov (slučajnih napak) najmanjša možna. Iz naših pravih in ocenjenih vrednosti odvisne spremenljivke lahko sedaj sestavimo tri različne vsote kvadratov: prva je že omenjena vsota kvadratov ostankov, torej razlik med pravo in ocenjeno odvisno spremenljivko, v statističnih paketih jo ponavadi srečate pod imenom Residual Sum of Squares. Drugo dobimo, če od vsake ocenjene vrednosti odvisne spremenljivke odštejemo povprečno vrednost ocenjene odvisne spremenljivke, rezultate kvadriramo in ponovno seštejemo. Temu pravimo tudi regresijska vsota kvadratov oz. Regression Sum of Squares. Tretjo pa dobimo, če od vsake prave vrednosti odvisne spremenljivke odštejemo povprečno vrednost, rezultate kvadriramo in seštejemo. Dobljeni vsoti pravimo skupna vsota kvadratov oz. Total Sum of Squares. Primerjavam med temi tremi vsotami ponavadi pravimo tudi analiza variance oz. ANOVA. Izkaže se, da je skupna vsota kvadratov kar enaka vsoti vsote kvadratov ostankov in vsote kvadratov regresije, kar nam zelo pomaga pri izračunih.

Izkaže se tudi, da je naš koeficient determinacije enak količniku regresijske vsote kvadratov in skupne vsote kvadratov. Po domače povedano koeficient determinacije pomeni kolikšen delež v skupni vsoti kvadratov predstavlja regresijska vsota kvadratov, kolikšen delež skupne variance smo torej uspeli pojasniti z regresijo. Iz definicije je razvidno, da se koeficient determinacije oz. R-kvadrat vedno giblje med 0 in 1: bližje kot je 1, več variance smo uspeli pojasniti z našim regresijskim modelom in boljši je torej (vsaj ponavadi) naš model.

Druga stvar, po kateri nosi tole podpoglavje tudi ime, je multikolinearnost. Pojem multikolinearnosti je v ekonometrijo vpeljal Ragnar Frisch, Norvežan, ki je skupaj z Nizozemcem Janom Tinbergenom leta 1969 prejel prvo Nobelovo nagrado na področju ekonomije (Frisch je še z dvema avtorjema podpisan tudi pod Frisch-Waugh-Lovellov teorem, ki je prav tako eno pomembnejših spoznanj pri analizi linearnih regresij, sami pa ga tu ne bomo posebej izpostavljali). Spomnimo se, da je bila ena od predpostavk linearne regresije neodvisnost med pojasnjevalnimi spremenljivkami. Multikolinearnost pravi ravno nasprotno: v tem primeru med spremenljivkami obstaja prevelika korelacija in eno lahko izrazimo kot kombinacijo drugih. Primer tega je denimo, ko v model pojasnjevanja npr. odločitve za nakup vstopnice na neko prireditev vključimo tako mesečni dohodek posameznika, kot njegovo izobrazbo – vemo, da sta slednji močno povezani, in da ima nekdo z višjo izobrazbo praviloma (ne pa nujno) tudi višji dohodek. V tem primeru bo model narobe specificiran – kljub velikemu R-kvadratu, torej veliki količini pojasnjene variance, bodo posamezni ocenjeni koeficienti pri parametrih neznačilni, veliko bo torej koeficientov s p-statistikami večjimi od 0.05. Povedano drugače, koeficient pri mesečnem dohodku bo »preglasil« koeficient pri izobrazbi in eden od njiju, kljub temu, da je pomemben dejavnik bo moral izpasti iz modela.

Multikolinearnost nima posebnega vpliva na BLUE lastnosti cenilk – te ostajajo nepristranske, učinkovite in dosledne. Zato je včasih v primeru multikolinearnosti najbolje ne narediti ničesar. Včasih se svetuje tudi povečanje vzorca, izključevanje močno koreliranih spremenljivk (v našem primeru bodisi dohodka bodisi izobrazbe), včasih je koristna tudi uporaba faktorske analize ali podobnih metod, ki pomagajo skrčiti število pomembnih dejavnikov v modelu.

HETEROSKEDASTIČNOST

Precej resnejše posledice za naš model ima prisotnost heteroskedastičnosti. Slednja pomeni (kot smo omenili že v naših osnovnih predpostavkah), da imajo slučajne napake nekonstantno varianco. Naša osnovna predpostavka homoskedastičnosti je namreč bila, da je varianca konstantna, da se torej razpršenost ne spreminja med opazovanji. V primeru, da to ne drži, da se torej varianca z opazovanji spreminja in npr. raste ali pada, je potrebno prilagoditi model. V tem primeru namreč vrednost b še naprej ostaja nepristranska, ni pa več najbolj učinkovita, ni več BLUE oz. NENALICE, pač pa le še LUE oz. NELICE. Tudi cenilka variance slučajne napake postane pristranska in zato testna statistika za koeficient b tudi ni več dosledna.

Dovolj razlogov za skrb torej. Heteroskedastičnost ponavadi najlažje vidimo iz grafa. Na spodnji povezavi sta grafa homoskedastične in heteroskedastične variance, pri prvem so variance enakomerno porazdeljene, pri drugem rastejo z opazovanji: povezava.

Na heteroskedastičnost lahko sklepamo tudi na osnovi nekaterih osnovnih testov, omenimo predvsem Whiteov, Goldfeld-Quandtov in Breusch-Paganov test. Nekateri omenjajo tudi Glejserjev in Parkov test. Vsem testom je skupen izračun testne statistike (najdete jih v večini osnovnih statističnih paketov, kot sta Stata in SPSS), ki se pri Glejserju in Parku porazdeljuje po t-porazdelitvi, pri Goldfeld-Quandtu po F-porazdelitvi, in pri Breusch-Paganu ter Whiteu po hi-kvadrat porazdelitvi. Ponovno torej opazujemo, ali testna statistika presega kritično vrednost, v tem primeru ponavadi lahko zavrnemo ničelno hipotezo, da je model homoskedastičen, s tem torej ugotovimo prisotnost heteroskedastičnosti. Več bomo pokazali na primeru ob koncu zapisa.

Heteroskedastičnost najlažje odpravimo z uporabo tehtanih najmanjših kvadratov (WLS, weighted least squares) ali tudi posplošenih najmanjših kvadratov (GLS, generalized least squares). Preprosteje povedano posamezne člene v modelu množimo (ali delimo) z ustreznim faktorjem oz. utežjo, da s tem »uravnotežimo« varianco. Najpogosteje regresijsko enačbo delimo tisto spremenljivko (ali njenim korenom), ki vpliva na varianco – pogosto je to kar standardna napaka iz regresije ali njen kvadrat, torej varianca pri posameznem opazovanju. Slednje bomo uporabili tudi mi pri reševanju primera v zaključku prispevka.

AVTOKORELACIJA

Ostane nam še tretji osnovni problem, ki lahko nastane pri ocenjevanju linearnih regresijskih enačb z metodo najmanjših kvadratov. Spomnimo se, da je bila ena naših osnovnih predpostavk tudi odsotnost avtokorelacije slučajnih napak. Kadar pride do slednje, so slučajne napake denimo petega opazovanja neposredno odvisne od npr. slučajne napake tretjega ali četrtega opazovanja. Avtokorelacijo ponavadi označujemo z kratico AR(k), kjer v oklepaju zapišemo do katerega odloga spremenljivke sega korelacija – avtokorelacija četrtega reda (AR(4)) torej pomeni, da je slučajna
napaka petega opazovanja neposredno odvisna od slučajnih napak prvega, drugega, tretjega in četrtega opazovanja. Z avtokorelacijo se ponavadi srečujemo pri ekonometriji časovnih vrst, o kateri bo v naši delavnici govora pri samem koncu, in ki je eno najbolj dinamičnih področij sodobne ekonometrije.

Posledice avtokorelacije so podobne kot pri heteroskedastičnosti: cenilka za b je še naprej nepristranska, ni pa več učinkovita in dosledna – je LUE oz. NELICE. Tudi cenilke varianc slučajne napake in variance koeficientov postanejo pristranske.

Avtokorelacijo ponovno lahko opazimo z grafično metodo. Na tejle povezavi je grafični primer avtokorelacije slučajnih napak: povezava.

Obstaja zelo veliko testov za avtokorelacijo, med njimi je gotovo najbolj znan Durbin-Watsonov test, zelo znani so tudi Wallisova in Durbinova statistika, ter Breusch-Godfreyjev test (oz. test LM). V osnovah časovnih vrst se omenjata še test asociacije napak modela in test sekvenc oz. Gearyjev test. Durbin-Watsonov test, ki je najpogostejši in ga najdete v vseh osnovnih statističnih paketih (npr. SPSS, Stata), razdeli celoten interval [0,4] na realni osi (Durbin-Watson statistika lahko zavzame vrednosti zgolj med 0 in 4) na pet področij. V primeru, da je Durbin-Watson statistika manjša od določene meje dl, je s tem dokazana prisotnost pozitivne avtokorelacije. V primeru, da je ista statistika večja od (4-dl), s tem pokažemo prisotnost negativne avtokorelacije. V primeru, da se statistika nahaja med neko zgornjo mejo du in (4-du), avtokorelacija ni prisotna. Ostaneta še primera, da je statistika bodisi med dl in du ali med (4-du) in (4-dl), v tem primeru odgovora o prisotnosti ali neprisotnosti avtokorelacije ne moremo dati.

Kaj lahko storimo, če ugotovimo prisotnost avtokorelacije? Prva možnost so ponovno generalizirani najmanjši kvadrati oz. GLS. Poznamo tudi različne transformacije npr. prek diferenčnih enačb, ocenjevanju avtokorelacijskega parametra npr. na temelju Durbin-Watsonove statistike, iterativne metode (torej metode, kjer se s postopnim ocenjevanjem bližamo pravemu parametru, znana je predvsem Cochrane-Orcutt procedura), Box-Jenkins metoda na podlagi ARIMA modelov (avtoregresijskih integriranih drseče-sredinskih modelov) ter Newey-Westova metoda korekcije. Podroben opis metod in testov presega tale zapis, morda se temu posvetimo, ko bo govora o časovnih vrstah.

IN ZDAJ NAPOSLED: KAJ TOREJ VPLIVA NA FINANČNO VREDNOST NBA MOŠTEV?

In zdaj torej naš primer od prejšnjič. Če se spomnite, je bila vrednost koeficienta determinacije v našem modelu visoka, okrog 96%, torej je model pojasnil kar 96% skupne variance, kar je zelo veliko. Tudi druge statistike, priložene v rezultatih paketa Gretl ne dajejo slutiti kakšnih posebnih problemov. Vendar nekaj vendarle daje za misliti: spremenljivke, ki bi morale vplivati na vrednost moštva, kot so tradicija moštva (npr. koliko naslovov NBA je to moštvo doslej že osvojilo, kar vemo koliko pomeni v ameriški košarki – mnogi bi ubijali zaradi tega…) ter nenazadnje vrednost samega moštva, torej plače igralcev, se v modelu niso izkazale kot statistično značilni pojasnjevalni dejavniki.

Morda bi lahko govorili o multikolinearnosti, saj so vsi pogoji za to izpolnjeni: R-kvadrat je velik, nekateri koeficienti pri spremenljivkah pa niso statistično značilni. V tem primeru je najbolje pogledati korelacijsko tabelo, da vidimo, koliko so spremenljivke dejansko povezane med seboj:

—————————————————————————
Correlation Coefficients, using the observations 1 – 30
5% critical value (two-tailed) = 0,3610 for n = 30

uspeh plexp metro_area revenues
1,0000 0,3197 -0,0230 0,3203 uspeh
1,0000 0,1032 0,5803 plexp
1,0000 0,4661 metro_area_popu
1,0000 revenues

wonNBA age
0,3774 0,0333 uspeh
0,4432 0,1106 plexp
0,2668 0,3232 metro_area
0,5078 0,3677 revenues
1,0000 0,5132 wonNBA
1,0000 age
———————————————————————–

Iz te tabele ni opaziti kake posebne povezanosti med neodvisnimi spremeljivkami. Prav nobene spremenljivke nimajo Pearsonovega korelacijskega koeficienta večjega od 0.6, da bi lahko govorili o veliki povezanosti. Tudi sicer logika ne najde prave povezave med spremenljivkami, ki smo jih namenoma vključevali v model tako, da se ne križajo druga z drugo. Edina para malce bolj med seboj povezanih spremenljivk sta revenues (prihodki) in plexp, torej izdatki za ekipo, kar je logično, saj obe izhajata iz finančnega delovanja kluba, ter spremenljivki age (starost moštva od ustanovitve kluba) in wonNBA (število osvojenih naslovov), kar tudi logično, saj sta obe vključeni, da ovrednotita tradicijo moštva. Kljub temu je korelacija med tema paroma spremenljivk manjša od 0.6, kar pomeni, da ni posebne nevarnosti za multikolinearnost. To lahko preverimo tudi tako, da katero od navedenih spremenljivk izključimo iz modela – rezultati se tako rekoč ne spremenijo, nobena spremenljivka ne postane kaj prida bolj statistično značilna.

Kaj pa heteroskedastičnost? Najbolje je pogledati graf ostankov (bo priložen, takoj ko dobim popravljen računalnik).

Iz tega grafa je razvidno, da sicer obstaja sum heteroskedastičnosti, da pa ta ni posebej močan oz. razviden. Opravimo še osnovne teste – Whiteovega:

White’s test for heteroskedasticity
OLS, using observations 1-30
Dependent variable: uhat^2

coefficient std. error t-ratio p-value
———————————————————————-
const 9688,92 30314,0 0,3196 0,7796
uspeh 12257,4 29412,3 0,4167 0,7173
player_expenses -368,651 621,762 -0,5929 0,6134
metro_area_popu 0,00208900 0,00289065 0,7227 0,5450
revenues -51,7638 374,176 -0,1383 0,9026
wonNBA 2259,33 6128,22 0,3687 0,7477
age -80,2823 236,672 -0,3392 0,7668

Warning: data matrix close to singularity!

Unadjusted R-squared = 0,937993

Test statistic: TR^2 = 28,139799,
with p-value = P(Chi-square(27) > 28,139799) = 0,403793
———————————————————————–

ter Breusch-Paganovega:

Breusch-Pagan test for heteroskedasticity
OLS, using observations 1-30
Dependent variable: scaled uhat^2

coefficient std. error t-ratio p-value
—————————————————————-
const -4,76183 2,29472 -2,075 0,0493 **
uspeh -3,31696 1,58837 -2,088 0,0480 **
player_expenses 0,107382 0,0335534 3,200 0,0040 ***
metro_area_popu -5,89494e-08 5,48223e-08 -1,075 0,2934
revenues -0,00150383 0,00996678 -0,1509 0,8814
wonNBA -0,128379 0,0731008 -1,756 0,0924 *
age 0,00816295 0,0156769 0,5207 0,6076

Explained sum of squares = 27,8113

Test statistic: LM = 13,905653,
with p-value = P(Chi-square(6) > 13,905653) = 0,030708
—————————————————————————

Whiteov test ne pokaže heteroskedastičnosti (glejte zadnjo vrstico: ker je p-vrednost precej večja od 0.05, ne moremo zavrniti ničelne hipoteze o homoskedastičnosti), jo pa pokaže Breusch-Pagan (glejte zadnjo vrstico: tu je p-vrednost manjša od 0.05, zato lahko s 95% stopnjo gotovosti zavrnemo ničelno hipotezo o homoskedastičnosti – torej je prisotna heteroskedastičnost, vsaj sodeč po tem testu). Tu torej morda tiči zajec.

Na tem mestu velja še en premislek: vzorec opazovanj je zelo majhen, obsega le 30 ekip. Vemo, da je za normalnost porazdelitve prav to skrajna meja. Če torej preverimo še normalnost posameznih vključenih spremenljivk, se dokopljemo do še enega vzroka za probleme, saj kar tri spremenljivke padejo na Jarque-Bera testu normalnosti (o katerem smo govorili v temle zapisu).

Kaj torej storiti? Literatura svetuje, da opravimo korekcijo za heteroskedastičnost in to tako, da kot uteži vključimo inverze kvadratov standardnih napak prvotne regresije, da torej vsak člen delimo s kvadratom ustrezne standardne napake iz prvotne regresije. Dobimo naslednji model:

Model 3: Heteroskedasticity-corrected, using observations 1-30
Dependent variable: value

coefficient std. error t-ratio p-value
—————————————————————-
const -28,8685 24,7762 -1,165 0,2559
uspeh 74,3684 19,1804 3,877 0,0008 ***
player_expenses 0,728475 0,351801 2,071 0,0498 **
metro_area_popu 4,11691e-06 5,77952e-07 7,123 2,96e-07 ***
revenues 2,39001 0,112111 21,32 1,20e-016 ***
wonNBA 1,41006 0,555147 2,540 0,0183 **
age -0,546260 0,219216 -2,492 0,0204 **

Statistics based on the weighted data:

Sum squared resid 39,92801 S.E. of regression 1,317574
R-squared 0,996176 Adjusted R-squared 0,995179
F(6, 23) 998,6758 P-value(F) 1,32e-26
Log-likelihood -46,85637 Akaike criterion 107,7127
Schwarz criterion 117,5211 Hannan-Quinn 110,8505

Statistics based on the original data:

Mean dependent var 368,7667 S.D. dependent var 99,81973
Sum squared resid 13788,84 S.E. of regression 24,48499
—————————————————————————

Kaj reči? Izvrstno… V novem modelu je vseh šest spremenljivk statistično značilnih, model pojasni še več variance kot predhodni (kar 99,6%, kar kaže, da smo verjetno vključili vse prave pojasnjevalne spremenljivke), značilnost F-statistike se je še precej izboljšala, tudi standardna napaka regresije je precej manjša (prej: 24,485; sedaj: 1,318).

Koeficienti pri spremenljivkah povedo sledeče:
- večji uspeh v rednem delu pomeni tudi večjo vrednost moštva; vsak odstotek večje uspešnosti pomeni 0,74 milijona večjo vrednost moštva
- večji izdatki za igralce, torej bolj kakovostno moštvo pomeni tudi večjo vrednost ekipe; vsak milijon vložen v igralce pomeni za 0,73 milijona večjo finančno vrednost moštva
- večje mesto, kjer ekipa domuje ima prav tako pozitiven učinek na finančno vrednost moštva; vsak milijon dodatnih prebivalcev pomeni 4,12 milijona večjo vrednost moštva
- celotni prihodki imajo prav tako pozitiven vpliv na vrednost moštva; vsak milijon dodatnih prihodkov pa pomeni 2,39 milijona večjo vrednost moštva
- vsak dodatni naslov, ki ga je moštvo osvojilo v preteklosti pomeni 1,41 milijona večjo vrednost ekipe
- starost moštva ima negativen predznak, kar je morda manjša uganka, ki jo je še potrebno rešiti, in jo zaenkrat prepuščam vam; model pravi, da vsako dodatno leto starosti moštva zmanjša vrednost moštva za približno pol milijona zelencev

Tako, naslednjič bomo poleg zadnjih odgovorov glede zgornjega modela pričeli oz. nadaljevali z obravnavo razširitev osnovnega OLS modela, torej metod GLS in WLS. Malce se bomo morda že dotaknili tudi instrumentalnih spremenljivk, ki bodo več kot zanimiva tema, s katero bomo počasi prešli k malce zahtevnejšim in bolj aktualnim temam v sodobni ekonometriji.

P.S.: Pomembno: bralce vljudno prosim za potrpljenje – moj računalnik je zadnje tedne ponorel pod vplivom škodljivih substanc z interneta. Zato bom tabele in slike k zadnjima dvema prispevkoma uredil in dopolnil tokom tega tedna, ko bo upam gotovo popravilo. Hvala za razumevanje.

  • Share/Bookmark

8.03.2012

O Žabotovem pismu in javno-zasebnih partnerstvih v kulturi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 8.03.2012

Po svoji funkciji pa tudi zanimanju se trudim ažurno spremljati dogajanja na področju kulturne politike v Sloveniji. Zato ne morem, da ne pokomentiram tegale: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/vlado-zabot-prica-smo-oblastnemu-plenjenju-na-podrocju-kulture/278376

Kot verjetno večina ve, bo eden od predvidenih ukrepov Žige Turka tudi ukinitev JAK, SFC in morda tudi Arhiva RS. Predvsem v primeru JAK se mi zdi odločitev o ukinjanju res prenagljena, ker ta agencija opravlja številne raznorodne funkcije in glede na prebrano sicer morda deluje netransparentno, glede na vrsto očitkov iz preteklih let morda celo klientelistično, vendar sodeč po številu zaposlenih (in najbrž tudi številu izvedenih projektov) gotovo ne neučinkovito. Prav učinkovitejše kadriranje pa naj bi bilo osnovni Turkov namen, torej je v tem primeru skoraj zagotovo na slepi poti.

Vendar je potrebno komentirati nekaj drugega, povedanega v zgornjem članku, ker se nanaša ravno na moje delo teh dni, ko pripravljam prispevek za tukajšnjo konferenco doktorskih študentov. Nanaša se na:

Nevarnost trivializacije kulture
“Pripravljeni so namreč načrti za uvedbo tako imenovanega javno-zasebnega partnerstva. To pomeni, da bo nekdo, politično in človeško potuhnjen in politiki ustrezen, lahko dobil na primer koncesijo za upravljanje Cankarjevega doma, SNG Drame, Opere itn. ter vse pripadajoče subvencije za izvajanje dnevni politiki všečnih programov – z vsem tem pa bo seveda skrbel predvsem za lasten profit. To pa na slovenskem pomeni skrajno provincialistično trivializacijo programov in kulture,” še opozarja.

V sveti preproščini, ki jo kažejo te besede, je Žabot morda celo zadel žebljico na glavico. Seveda ne gre za noben “potuhnjen, zlobni načrt iz ozadja”, tega sploh raje ne bi komentiral. Naj bo dovolj to, da imamo v Sloveniji Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP) “uveden” že od leta 2006, o večjem vključevanju javno-zasebnih partnerstev (JZP) v kulturi je govora npr. tudi v Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011. O tem je torej že dolgo govora, mi pa je delno jasno, da Žabot seveda doslej ni imel pojma, o čem je bilo govora – ker mu tudi ni bilo treba, NPK je tako ali tako mrtev dokument na papirju, ki ga resno ne jemlje tako rekoč nihče.

Kot pa razumem iz povedanega, nekdo sedaj želi slovenske javne zavode v kulturi dati v upravljanje zasebnemu kapitalu, v dobri veri, da bodo rezultati boljši. In tu ima seveda Žabot popolnoma prav, tudi ekonomska logika se strinja z njim – uvedba JZP je v tem primeru res ekonomsko vprašljiva rešitev.

Naj najprej navedem (skoraj enotno) mnenje v ekonomski literaturi, ki ga povzemajo ugotovitve iz članka harvardskih profesorjev Harta, Shleiferja in Vishnyja iz leta 1997: v primeru, da je potreba po zmanjševanju stroškov pomembnejša od upada kakovosti storitve, je bolj primerna oblika JZP, v primeru pa, da zmanjševanje stroškov lahko privede do prevelikega upada v kakovosti, je primernejše upravljanje s strani javnega sektorja.

V ekonomski literaturi niti približno ne vlada navdušenje nad JZP v vsakem primeru, prav nasprotno, veliko primerov je bilo navedenih, v katerih JZP niti približno niso primerna oblika upravljanja, ne le v kulturi, pač pa nasploh, na vseh področjih. Pravzaprav bi lahko rekli, da so JZP ponavadi primerna oblika le, ko gre za velike infrastrukturne projekte.

Sam sem v svojem strokovnem delu (nekaj je razloženo tudi tule: http://andee.blog.siol.net/2011/04/14/javno-in-zasebno-javno-zasebno-javno-zasebno/) že opozoril, da model Harta, Shleiferja in Vishnyja, ki določa natančno tri scenarije, v katerih lahko govorimo o prednostih bodisi JZP bodisi javnega upravljanja, v primeru kulture ne daje odgovora. Preprosto ni mogoče reči, ali je v kulturi bolj primerno JZP ali javno upravljanje! Izsledki drugih avtorjev pa dajejo misliti, da JZP, razen v primeru velikih infrastrukturnih projektov, kot je Rog, niso najboljša oblika upravljanja na področju kulture.

In da, iz zgornje trditve Harta, Shleiferja in Vishnyja je jasno tudi to, da bo rezultat najverjetneje trivializacija, o kateri govori Žabot, torej izguba kvalitete storitev. Preprosteje povedano, bo upravljalcu SNG Drame ali Opere poslej bolj pomembna vsakodnevno polna dvorana, in bo repertoar postal bolj usklajen s povpraševanjem široke publike: na njem bodo predvsem železna dela klasikov in pogrošne operete.

Kot dokazujeta Frey in Pommerehne, sicer tudi trg lahko producira visoko zahtevno produkcijo in se (včasih še hitreje od javnega sektorja) odziva na novitete na področju, vendar sam, zaradi nacionalnega, osrednjega statusa omenjenih institucij ne verjamem, da bi upravljalec takšnega objekta želel iti v npr. nišne produkcije, kjer bi dajal prednost manj uveljavljenim delom in avtorjem na račun uspeha na daljši rok in privabljanja kakega specifičnega dela publike. Najverjetneje bo torej sledil interesom večine: za bogatune, »Breitlinge« bodo na razpolago pregrešno draga dela klasikov s kakšnimi zvezdniškimi dirigenti in režiserji, za množice pa bodo na razpolago pogrošne predstave v slogu npr. Špas Teatra.

Seveda pa je možno, da bo kakovost storitve, ki jo bo zagotavljal koncesionar, kako drugače določena in specificirana, denimo v pogodbi. Problem, ki odgovori na ta pomislek je preprost: ker kakovosti storitve na področju kulture (predstave, razstave, filma) preprosto ni mogoče “pogodbeno” določiti vnaprej, žal odgovor ostaja jasen in tak, kot smo ga podali poprej. V primeru, da je kakovost storitve pomembnejša od potencialnih stroškovnih prihrankov, JZP preprosto niso primerna organizacijska oblika.

In zato je, žal, strah Vlada Žabota, tudi po mojem mnenju povsem upravičen.

  • Share/Bookmark

4.03.2012

Kratka interaktivna delavnica ekonometrije: Metoda najmanjših kvadratov

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 4.03.2012

Danes torej nekaj več o linearni regresiji, ob koncu tudi s primerom, ki bo tudi tokrat s področja športa. Spomnimo se, kaj smo o linearni regresiji povedali prejšnjič: v kolikor spremenljivke, ki jih opazujemo, zadoščajo naslednjim šestim pogojem, je na mestu uporaba običajne linearne regresije:

1) Linearnost modela
2) Neodvisnost med ocenjevalnimi spremenljivkami
3) Eksogenost neodvisnih spremenljivk
4) Homoskedastičnost in odsotnost avtokorelacije pri slučajnih napakah
5) Nestohastičnost neodvisnih spremenljivk
6) Normalna porazdelitev slučajnih napak (s pričakovano, srednjo vrednostjo napake enako 0)

METODA NAJMANJŠIH KVADRATOV

Povedali smo že, da nas pri analizi regresije vodi osnovni cilj čim natančneje oceniti parametre v enačbi ob čim manjši slučajni napaki. Spomnimo se tudi naše osnovne enačbe: y=a+bx+e, kjer sta a in b parametra, ki ju ocenjujemo, e pa slučajna napaka. Izkaže se, da bo do tu naprej včasih priročneje računati le z enim parametrom, torej bi bilo lažje zapisati y=x’b+e. Zakaj gre? Najprej lahko parameter a zapišemo kot a×1, in se obnašamo, kot da je spremenljivka, ki jo ocenjujemo z njim, vedno enaka 1, pomnoženo z parametrom a, ki postane torej del (prvi element) vektorja parametrov b. Naša matrika (več o matrikah tule) x’ pa je enaka matriki, ki jo dobimo tako, da vse spremenljivke, ki jih opazujemo, pri čemer je prva enaka 1 (da vključimo konstanto), druge pa gredo v normalnem vrstnem redu, zapišemo eno ob drugo. Enačba je torej v vektorski oz. matrični obliki, kjer je x’ enaka matriki spremenljivk x, obrnjeni v nasprotno smer, torej njene elemente pišemo namesto od leve proti desni od zgoraj navzdol. Samo tako se enačba izide. Če imamo torej tri prave spremenljivke, namesto enačbe y=a+bx+cz+dw+e pišemo y=x’b+e, kjer je x’ enak vektorju (1,x,z,w) obrnjenemu od zgoraj navzdol, vektor b pa je enak (a,b,c,d). Če pomnožite oba vektorja, boste dobili zapisano isto izhodiščno enačbo.

Odslej bomo torej našo osnovno enačbo pogosto pisali v vektorski oz. matrični obliki y=x’b+e. Če je vseh opazovanj npr. nek i, s tem dobimo i enačb zapisanih z ustreznimi indeksi: y(i)=x(i)’b+e(i), kjer y(i) označuje i-to opazovanje spremenljivke y.

Slučajna napaka je torej vektorsko enaka e=y-x’b. Kakšno enačbo bomo torej uporabili, da zapišemo naš pogoj za čim manjšo skupno standardno napako? Osnovni in velik problem je, da je po definiciji srednja vrednost slučajne napake enaka 0 (v povprečju naj ocene ne bi odstopale o pravih vrednosti). Če bi torej skušali minimizirati vsoto vseh slučajnih napak, ne bi imeli prav nobenega dela – vsota vseh slučajnih napak je vedno enaka 0! Srednjo vrednost napake namreč izračunamo kot vsoto vseh napak, deljeno s številom opazovanj. Ker je torej srednja vrednost enaka 0, mora biti tudi vsota vseh napak enaka 0. Tega pa nima smisla minimizirati, saj je vedno že svoj minimum in maksimum, vedno je namreč vsota enaka, konstantna – enaka je 0.

Zato sta v uporabi ponavadi dve možnosti: prva in manj pogosta je, da vzamemo absolutne vrednosti napak in minimiziramo njihovo vsoto. Druga, ki je najpogosteje (skoraj vedno) v uporabi, pa je t.i. metoda najmanjših kvadratov (least squares method). Pri njej minimiziramo skupno vsoto kvadratov slučajnih napak. Izkaže se, da je računanje s to metodo precej lažje, predvsem zaradi tega, ker se kvadratna funkcija »lepše obnaša« kot absolutna vrednost, lažje jo je npr. odvajati, kar pride v tem primeru precej prav.

Če torej zapišemo našo enačbo (žal odslej naprej ne bo šlo več brez enačb, ki pa jih bom vseeno skušal zminimizirati na najnujnejše): skušamo minimizirati vsoto kvadratov slučajnih napak, torej: min Σ(e(i)^2)=min Σ((y(i)-x’(i)b)^2). Vemo, da je potrebni pogoj za minimum neke funkcije, da ima prvi odvod enak nič. Če torej odvajamo našo funkcijo po b (ker je to naš parameter, glede na katerega želimo minimizirati funkcijo), dobimo -2Σx(i)(y(i)-x’(i)b)=0. To lahko preuredimo kot 2Σx(i)y(i)=2Σx(i)x’(i)b, ali še drugače Σx(i)y(i)=(Σx(i)x’(i))b. Vektor b lahko torej izrazimo kot b=(Σx(i)x’(i))^(-1)×Σx(i)y(i).

Tej enačbi pravimo tudi normalna enačba, prvi pa jo je opisal Karl Friedrich Gauss okrog leta 1794 (zato ji včasih pravijo tudi Gaussova normalna enačba). V matrični obliki je videti nekoliko lepše: b=(X’X))^(-1)×(X’y).

Izkaže se, da je normalna enačba zelo priročen način za izračun ocenjenega koeficienta b (ki hkrati, zaradi načina, kako smo prišli do enačbe, tudi minimizira vsoto kvadratov slučajnih napak). Vse, kar potrebujemo, je da vrednosti opazovanih spremenljivk zapišemo v obliki matrike x, matriko obrnemo (včasih temu rečemo tudi transponiranje), da dobimo x’, nakar pomnožimo x’ in x. Produktu obeh matrik, torej matriki x’x poiščemo inverzno vrednost (tudi to je ena osnovnih operacij dela z matrikami, kako se to naredi in v katerih primerih to sploh gre, najdete npr. tukaj), ter jo naposled pomnožimo s produktom x’y. Zgodba je zaključena, dobili smo tisto, kar smo želeli: vektor ocenjenih parametrov b, ki hkrati minimizira slučajne napake.

Morda smo šli malo preveč naprej, ko smo uporabili matrično obliko enačbe. V takšni obliki je pač precej elegantneje pisati in reševati ekonometrične enačbe. V našem primeru enostavne linearne regresije z le dvema spremenljivkama x in y, pa lahko enačbe za parametra a in b zapišemo tudi brez vektorjev in matrik. Parameter b je enak kovarianci med x in y, deljeni z varianco spremenljivke x. Pri tem kovarianco spremenljivk x in y dobimo tako, da najprej izračunamo srednje vrednosti obeh spremenljivk. Nato izračunamo odklone posameznih opazovanj od srednjih vrednosti – če je npr. povprečna vrednost x enaka 4, prvo opazovanje pa je enako 4.2, je odklon enak 0.2; če je povprečna vrednost y enaka 3, prvo opazovanje y pa 2.4, je odklon enak -0.6. Ko tako dobimo odklone pri vseh opazovanjih, pomnožimo med seboj vse odklone po opazovanjih: odklon x pri prvem opazovanju pomnožimo z odklonom y pri istem opazovanju, enako naredimo pri drugem, tretjem, itd. opazovanju. Vse te zmnožke nato seštejemo in vsoto delimo s številom opazovanj, zmanjšanem za 1. Rezultat je naša kovarianca… Varianco spremenljivke x dobimo po enakem postopku, le da namesto odklonov spremenljivke y uporabimo še enkrat spremenljivko x. Dejansko torej kvadriramo odklone po posameznih opazovanjih, jih seštejemo in delimo s številom opazovanj, zmanjšanem za 1. Rezultat je varianca spremenljivke x. Če sedaj delimo kovarianco obeh spremenljivk z varianco prve, torej x, dobimo naš koeficient b. Koeficient a dobimo tako, da izračunamo povprečni vrednosti x in y, ter nato od povprečne vrednosti y odštejemo naš mukotrpno izračunani koeficient b pomnožen s povprečno vrednostjo x. Trarara (ojoj, končno)… Oba koeficienta sta pred nami.

Kot vidite, je zelo veliko računanja na ta način, pa še opravka imamo le z dvema spremenljivkama. Pri več spremenljivkah zapletenost izračuna naglo raste. Zato smo uporabili vektorsko oz. matrično obliko, ker je v takšni obliki izračun bistveno bolj preprost in eleganten. Če kdo ne ve veliko o matrikah naj pove, in bom predlagal kak nov tekst ali zelo na hitro povedal nekaj osnov računanja z matrikami, ki bo še zelo prav prišlo. Skoraj celotna sodobna ekonometrija je seveda zapisana v matričnih oblikah, verjemite mi. Ponavadi pa je to res tisto, kar večini študentov povzroča največ preglavic na začetku, tudi pri mojih kolegih na doktorskem študiju v Ljubljani je bilo tako.

BLUE/NENALICE LASTNOSTI CENILK

Še dve stvari, pa zaključimo za danes. Najprej, morda le že kdo slišal za izraz BLUE (v slovenščino ga pri nas nekoliko nerodno prevajajo z NENALICE). BLUE pomeni kratico za Best Linear Unbiased Estimator oz. nepristranska najbolj učinkovita linearna cenilka (ne-na-li-ce). V kratkem gre torej za cenilko (oceno parametra), ki je:

1) Nepristranska: njena pričakovana vrednost je enaka pravi vrednosti parametra. Z drugimi besedami to pomeni, da bo v povprečju ocenjena vrednost parametra vedno enaka pravi vrednosti. Ta lastnost je ključna – v primeru, da neka cenilka ni nepristranska, pomeni, da bo izračun dajal napačne vrednosti in takšna cenilka ni preveč uporabna.
2) Najbolj učinkovita: varianca, torej razpršenost ocen okrog pravih vrednosti bo pri dani cenilki najmanjša med vsemi možnimi. Ta lastnost sicer ni nujna, je pa vsekakor izjemno zaželena.
3) Linearna: njena oblika je linearna. Tu ni kaj posebnega dodati. V ekonometriji imamo pogosto opravka tudi s cenilkami največjega verjetja (maximum likelihood estimator), slednje so primer nelinearnih cenilk.
4) Cenilka: tudi tu ni kaj dodati – gre za oceno, s katero ocenjujemo nek parameter.
5) Še eno lastnost velja omeniti, ki ni vključena v BLUE – doslednost (angl. consistency). Ta lastnost je zelo podobna nepristranskosti, vendar ni ista. Gre preprosto za to, da nek parameter ob neskončnem ponavljanju ocenjevanja vedno bolj verjetno postaja enak pravi vrednosti parametra. V ekonometriji pogosto srečamo cenilke, ki niso nepristranske, so pa včasih dosledne in dovoljujejo vsaj delno delo z njimi.

Kaj reči ob teh BLUE opredelitvah in zakaj smo jih omenili? Izkaže se, da lahko hitro pokažemo, da je cenilka, ki smo jo dobili z našo metodo najmanjših kvadratov, opisano zgoraj, BLUE cenilka. Odlično! S tem postopkom lahko torej mirno izračunavamo koeficiente v naših linearnih regresijskih enačbah, pod predpogojem seveda, ki je zelo pomemben, da je izpolnjenih vseh šest začetnih pogojev. Naslednjič bomo pričeli z razmišljanji, kaj se zgodi, če kateri od njih ni izpolnjen.

KAJ VPLIVA NA VREDNOST NBA MOŠTEV? KRATKA ANALIZA S POMOČJO LINEARNE REGRESIJE

Da bo zgodba malce bolj pestra, pa dodajam še kratek primer, ki pokaže, kako lahko uporabimo linearno regresijo v okviru katerega od statističnih računalniških paketov. Sam doma uporabljam paket Gretl, ki ga lahko brezplačno naložite z interneta na tem naslovu: http://gretl.sourceforge.net/.

Kaj bomo torej ugotavljali? Vzel sem primer tridesetih moštev košarkarske lige NBA, ker so podatki zanje zelo hitro dostopni prek interneta. Skušal sem preveriti, kaj nam uporaba linearne regresije pove o dejavnikih, ki vplivajo na (finančno) vrednost neke ekipe, torej npr. Chicago Bulls ali Boston Celtics. Podatke o vrednosti ekipe sem ugotavljal glede na meritve spletne strani Forbes. S te spletne strani sem vzel tudi nekatere druge uporabne podatke, kot so plače igralcev (kar sem vzel za približek kakovosti moštva), velikost mesta, s katerega prihaja ekipa, ter prihodke moštva. Poleg tega se mi je zdelo smiselno med dejavnike, ki vplivajo na finančno vrednost ekipe (preverjal sem podatke za leto 2010), vključiti tudi uspeh ekipe v prvenstvu (v ta namen sem vzel količnik zmag v rednem delu sezone) ter tradicijo ekipe (v ta namen sem uporabil dve spremenljivki – število doslej osvojenih naslovov lige NBA (ali ABA, SBA, torej predhodnic lige NBA), ter število let od ustanovitve ekipe – nastarejša, Philadelphia 76ers obstaja od leta 1939, najmlajša, Charlotte Bobcats pa od leta 2004). Obe zadnji spremenljivki sem vzel iz podatkov Wikipedije.

S temi šestimi spremenljivkami, torej: uspehom ekipe v rednem delu sezone (merjenim v količniku zmag, torej med 0 in 1), izdatki za plače igralcev (merjenimi v milijonih dolarjev), skupnimi prihodki moštva (merjenimi v milijonih dolarjev), velikostjo mesta, od koder ekipa prihaja (merjeno v številu prebivalcev), številom doslej osvojenih naslovov, ter leti od ustanovitve ekipe, sem ocenjeval finančno vrednost moštva. Naša linearna regresija bi bila torej v tem primeru videti takole: vrednost moštva=a+b×uspeh ekipe+c×izdatki za plače+d×prihodki+f×velikost mesta+gךtevilo naslovov+h×leta od ustanovitve+e.

Rezultati iz paketa Gretl so sledeči:

Model 2: OLS, using observations 1-30
Dependent variable: value

coefficient std. error t-ratio p-value
—————————————————————–
const -32,8333 43,7599 -0,7503 0,4607
uspeh 117,591 30,2900 3,882 0,0008 ***
player_expenses 0,793885 0,639858 1,241 0,2272
metro_area_popu 4,86073e-06 1,04545e-06 4,649 0,0001 ***
revenues 2,15450 0,190065 11,34 6,83e-011 ***
wonNBA 1,09739 1,39402 0,7872 0,4392
age -0,403273 0,298956 -1,349 0,1905

Mean dependent var 368,7667 S.D. dependent var 99,81973
Sum squared resid 12029,45 S.E. of regression 22,86962
R-squared 0,958369 Adjusted R-squared 0,947509
F(6, 23) 88,24589 P-value(F) 1,04e-14
Log-likelihood -132,4769 Akaike criterion 278,9538
Schwarz criterion 288,7622 Hannan-Quinn 282,0916

Excluding the constant, p-value was highest for variable 6 (wonNBA)
—————————————————————–

Rezultati kažejo, da model pojasni okrog 96% skupne variance (to nam pove vrednost R-squared, o kateri bomo tudi nekaj več povedali prihodnjič), torej pojasni kar 96% celotnih odstopanj navzgor in navzdol. To pomeni, da je model glede tega relativno dober, med spremenljivkami pa vrednost ekipe najmočneje določajo:
- uspeh v rednem delu sezone (en odstotek boljši uspeh poveča vrednost ekipe za milijon dolarjev)
- velikost mesta (vsaj dodaten milijon prebivalcev poveča vrednost za 4,8 milijona dolarjev) ter
- celotni prihodki ekipe (vsaj dodaten milijon prihodkov poveča vrednost ekipe za 2,15 milijona dolarjev)

To lahko preberemo iz p-vrednosti v zadnji koloni, o tem smo govorili pri preverjanju hipotez – tisti parametri, katerih p-vrednost je manjša od 0,05 (to pa so samo zgornji trije) so statistično značilno različni od nič pri stopnji gotovosti 95%, torej jih lahko vključimo v model, drugi za to ne pridejo v poštev.

Iz vrednosti posameznih koeficientov, lahko preberemo tudi t.i. mejne učinke, torej za koliko sprememba neke neodvisne spremenljivke za eno enoto poveča vrednost odvisne spremenljivke – npr. koeficient pri revenues, ki je 2,15450, nam pove, da en milijon dodatnih revenues poveča vrednost ekipe za 2,15450 milijona, glede na uporabljene enote. Vrednost F statistike je močno značilna (spet pogledamo pripadajočo vrednost p, ki je enaka 1,04e-14, torej je izjemno majhna), kar pomeni, da lahko zavrnemo ničelno hipotezo o tem, da so vsi koeficienti enaki nič, kar ponovno priča o topogledno primernem modelu.

Za vse tiste, ki se ob tem dolgočasite, pa samo vprašanje: kako to, da na vrednost ekipe ne vplivata tradicija in kakovost moštva? Ali smo storili kaj narobe in kakšni so predlogi za spremembe? Naj dam namig – morda ena od predpostavk linearne regresije ni izpolnjena. Več pa naslednjič.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |