V krizi smisla tiči misel






         

12.03.2012

Spisano in odpisano – “ob varčevanju v kulturnem sektorju”

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 12.03.2012

Tole sem prejšnji teden v ihti spisal in kasneje “odpisal”. Po premisleku vseeno objavljam tukaj, morda bo komu zanimivo.

Komentar: Ob ukrepih za varčevanje v kulturnem sektorju in paradigmi »več sredstev za kulturo«

V zadnjem času se v Sloveniji veliko govori o varčevanju, na vseh področjih, ki vključujejo javni sektor – pa najsi so to že kultura, šolstvo, zdravstvo, sociala, šport, znanost itd. Pri tem sta se oblikovali dve strani, ena, ki hoče varčevati vsevprek in ji je skorajda vseeno, ali ukinja tajnice in fikuse ali pa včasih tudi bolj ustvarjalne in produktivne dele družbe, in druga, ki ji je prav tako vseeno, kaj se dogodi, le da ohrani (ali celo poveča) svoje dolgoletne privilegije.

V svojem prispevku bom predstavil razmislek o tem, kaj pomeni ta sedanja resnično nenavadna »klima« na področju kulturnih dejavnosti in kam lahko pripelje. Predvsem pa, kaj bi bilo morda potrebno, da bi vendarle lažje prešli vse preteče konflikte, ki se kažejo na tem področju.

Najprej, področje slovenske kulture in kulturne politike že resnično dolgo caplja na mestu. Resnične spremembe v kulturni politiki se niso dogodile že vse od osamosvojitve, kot ugotavlja vrsta avtorjev. Vendar, zanimivo, pravih predlogov za spremembe na tem področju preprosto ni – kolikor vem, jih ni bila sposobna pripraviti delovna skupina za modernizacijo javnega sektorja, sprememb ne predlaga Nacionalni svet za kulturo, Kulturniška zbornica Slovenije je telo, ki je bolj v posmeh kulturi kot kaj drugega, Nacionalni program za kulturo pa je resnično bizaren programski in strateški dokument – pripravljen na osnovi stotin strani nepreglednega in mestoma celo napačnega gradiva (v smislu čistih osnov strateškega menedžmenta, kot so analize SWOT), in napravljen vsakič znova bolj kot obupan poskus ustreči vsem in obenem nikomer, kar ima za posledico odsotnost skoraj vsake jasne strateške usmeritve, ki bi lahko področju kulture nudila iztočnico za bodoči lažji in bolj ciljan razvoj. Seveda bi lahko temu oporekali z besedami ekonomista F. A. Hayeka, da je vsako planiranje že v izhodišču napačno, vendar je popolna kakofonija interesov na področju kulture, kot jo je nekoč poimenoval dr. Bogomir Kovač, in hkratna skorajda hermetična prisesanost na državno podporo, eden večjih vzrokov anarhije in stopicanja na mestu, ki je po mojem mnenju prisotno na tem področju pri nas.

Vendar bolj zbode nekaj drugega: kulturniki so (ali smo) večinoma popolnoma nesposobni razumeti najosnovnejša vprašanja, ki se postavljajo v družbi. Ko je govora o varčevanju in splošni gospodarski krizi v državi, tako kulturniki še naprej vzdihujejo o morda večjih (ali vsaj enakih) sredstvih za kulturo. Nasploh nastane vtis, da je to tudi edino, kar večina premore kot odgovor, kam in kako naj se kultura razvija v bodoče. Več sredstev, najbolje kar vsa, ki so v državi sploh možna. Kot je v svoji analizi iz leta 2002 pokazal nizozemski likovni umetnik in ekonomist Hans Abbing, je ponudba na trgu dela umetnikov (pre)močno elastična glede na spremembe v povpraševanju. Preprosto povedano to pomeni, da bo povečanje državnih sredstev za kulturo in kulturnike v sicer dobri nameri najverjetneje vodilo k nesorazmerno večjemu odločanju za kulturniški poklic in s tem v najboljšem primeru k enakemu, najverjetneje pa k še veliko slabšemu splošnemu ekonomskemu položaju kulturnikov v družbi.

Vendar to morda niti ni najhuje, še hujše je to, da kulturniki, ki bi morali biti steber družbe, kar se tiče prožnosti, premišljenosti in inovativnosti odgovorov na družbene probleme, na vprašanje o razvoju kulture vedno znova zmorejo le eni in isti odgovor: »več sredstev…«. Naj v ta namen navedemo nekaj kratkih številk o nikoli dovolj visokem proračunu za kulturo: v letu 2007 so znašali državni odhodki za kulturo okrog 179 milijonov €, v letu 2008 194 milijonov €, v letu 2009 220 milijonov €, nekoliko so padli le v letu 2010, na približno 207.5 milijonov € (podatki raziskave o Materialnem položaju kulture iz leta 2011). Skupno so se torej od 2007 do 2010 povečevali po povprečni (nediskontirani) letni stopnji 5%. In to v letih največje gospodarske krize! V tej letih je bilo torej kulturnemu sektorju ustreženo, vsaj v tem pogledu. Zato ni nič čudnega, da se sedaj mnogi prav na tem področju prestrašeno sprašujejo, kaj sedaj, navajeni stalne rasti državnih sredstev (govorim v pavšalu seveda), in povsem nenavajeni pogleda, po katerem mora tudi kultura v času krize nositi vsaj del bremen, ki jih nosijo ostali sektorji preskrbe javnih dobrin, da o gospodarstvu ne govorimo.

Zato seveda celotno dogajanje v zadnjem slabem mesecu in pol ni nič nenavadnega: medtem, ko vlada govori o racionalizaciji sredstev, kulturniki govorijo o »simbolnem« pomenu kulture, ko vlada govori o potrebi po učinkovitosti porabe sredstev, so kulturniki nezmožni dati kakršen koli resen vsebinski odgovor, razen občasnih žaljivk. V javnosti pa ostaja neizbrisen vtis, da ne vedo, o čem je sploh govora, da pojmov gospodarska kriza, racionalnost porabe sredstev, deljenje bremen med področji v družbi, preprosto niso sposobni razumeti. In to človeka, ki vsaj delno pripada temu področju, resnično napravi žalostnega in osramočenega, ko se žal po mojem mnenju jasno pokaže, v kako bednem stanju premisleka in refleksije svojega mesta v družbi se trenutno nahaja področje kulture v Sloveniji.

Vendar je to le ena plat medalje, le ena stran, ki smo jo na začetku omenili. Druga plat in stran pa je vladna stran. Tudi ta ne premore kaj dosti več »domišljije«, njen edini odgovor, ki smo ga doslej videli, je ukinjanje institucij vsevprek, brez razprave in tudi brez jasnih argumentov, zakaj ukiniti točno to in ne katero drugo institucijo, kjer so resnični prihranki, in ali ne gre pri njenih potezah ravno tako žal le za poteze bolj simbolnega značaja, ki kažejo samo to, da bo pač skušala disciplinirati nemirne kulturnike in slepo slediti paradigmi »varčevanja«, kamorkoli bo že to pač pripeljalo.

Zato bi bila resnično nujna vsebinska razprava o tem, kakšno je dejansko stanje na področju kulture, katere institucije in institucionalni sklopi na področju kulture nas stanejo koliko in koliko so pomembni za razvoj slovenske kulture (pa tudi v kakšnem smislu lahko k temu razvoju oz. stanju prispevajo), čemu se torej resnično lahko odrečemo in zakaj. In tudi čemu se ne moremo odreči in zakaj ne. Ob ukinitvi samostojnega ministrstva teh razlogov po moji vednosti ni bilo predstavljenih. Bojim se, da tudi ob preteči ukinitvi Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra ne. Zato je bolj kot kadarkoli potrebna javna razprava, na kakšen način se lahko želje in zmožnosti kulturnikov vključijo v strateške usmeritve novega ministra in njegove koalicije, preden bomo kot slon v trgovini s porcelanom podrli še tisto, kar vendarle prinaša neke rezultate. Tudi kultura, spoštovani gospod minister, in ne zgolj gospodarstvo, je področje, kjer ni dovolj zgolj varčevanje, pač pa jasna razvojna vizija, v kateri bo jasno, kaj hočemo, kaj potrebujemo in tudi česar ne, in predvsem zakaj. Vizija, ki bo pripravljena na osnovi temeljite široke razprave v javnosti, ki verjetno ni potrebna le na področju kulture.

Spremembe, ki so pred nami so lahko nevarnost, lahko pa izziv. Lepo bi bilo, da kljub sedanjim protestom prinesejo tiste končno želene in dolgo pričakovane premike na področju kulture. To je pravzaprav že kar »zgodovinski« izziv sodobnega trenutka. Zato avtor upa, da je tole le eden prvih prispevkov v tisti potrebni, širši razpravi o novi organizaciji kulturnega področja in s tem začetek v preseganju paradigme »več sredstev za kulturo«.

Podpis: …

  • Share/Bookmark


3 komentarjev »

  1.   zimb — 12.03.2012 @ 09:21

    kaj pa vem, meni se zdi dokaj logicno. nekako bi blo normalno, da breme krize nosijo tisti, ki so jo zakuhali, navsezadnje so placani kar z visokimi denarci da se ukvarjajo s financami. zadnje case pa zgleda kot da se bomo vsi ukvarjali samo se s tem kako postaviti gospodarstvo na noge.

    predlagam da ukinemo celotni kulturni sektor dokapitaliziramo za eno leto eno banko, tolk da bilance za eno leto mal se dihajo, drugo leto skenslamo penzije pa tako naprej, enkrat bo ze ratalo da bo slo spet navzgor, ce ne bo pa vsaj par ljudi bogatih. vseh se ne da resit, pa dajmo vsaj sebe.

    Ekonomisti ste tisti, ki ne znate narediti sistema, ki bi bil vzdržen na dolgi rok. Širitev in povečevanje, da sploh preživiš, pač ni smiseln, vsaj če nimaš neskončno velikega trga, kamor se lahko širiš in po modelu, da denar prehaja od množice k posameznikom in ko se množica izčrpa začneš jamrat da je kriza, ki jo bomo preživeli samo tako da bo ta množica malo stisnila in te dokapitalizirala.

    sicer pa saj veš kaj so bo zgodilo pri varčevanju v kulturi. plače bodo ostale no ok zamrznjene, nevladnim organizacijam bodo vzeli podporo, pa malo bodo skrčili uradnike, pa smo na 30% prihranka in vse bo zgledalo fajn. se pa ne strinjam z Abbingom, mene osebno ne moti kvantiteta, ker to povecuje konkurencnost, verjamem pa da se establishement boji te nove konkurence.

  2.   andee — 12.03.2012 @ 16:24 andee

    @Zimb:
    upam samo to, da plače v javnem sektorju v kulturi ne bodo ostale zamrznjene, sicer je vse res metanje peska v oči.

  3.   andee — 12.03.2012 @ 19:29 andee

    a propos:
    pravkar sem prejel protestno pismo proti ukinitvi Centra za sodobne plesne umetnosti (le eno od mnogih, ki krožijo te dni). Zapisano je natanko tako, kot pišem zgoraj: “Predlagamo nasprotno: da aktualni ministrski resor s svojim širokim spektrom dejavnosti poveča sredstva na omenjenih področjih in premisli, kako okrepiti te dejavnosti in kako je mogoče koncepte, metodologije, iznajdbe in postopke, ki jih te dejavnosti generirajo, implementirati v širši spekter družbenih dejavnosti”.

    Vendar se počasi strinjam z enim od komentarjev, ki sem jih že v preteklih dneh prejel na ta zapis: potrebno bo razčistiti, ali je (slovenska) kultura javna dobrina (in jo mora zagotavljati država), ali vsaj kateri deli le-te so javnega značaja. Če je oz. so, potem je debata brezpredmetna in Turk nima prav pri ukinjanju teh institucij. Vendar se močno bojim, da se argumenti slovenskih kulturnikov za kulturo kot javno dobrino v principu dajo zvesti le na en argument: merit good oz. “posebej odlikovana dobrina”. Ta argument preprosto pravi: kultura je javna dobrina (in jo mora zagotavljati država), ker je izjemno pomembna, pomembna pa je, ker mi tako rečemo. Kot pišejo kulturni ekonomisti, je to seveda najmanj prepričljiv od vseh tovrstnih argumentov, mu pa je treba priznati vsaj eno: je iskren…

    Potrebno pa je dodati še nekaj: argument “merit good” preprosto ni edini argument za javni značaj kulture! Samo v ekonomiji obstaja še vrsta (bistveno boljših) razlogov, ki bi se lahko uporabili. In zakaj se ne, vprašam?

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |