V krizi smisla tiči misel






         

16.04.2012

Česa si želim ob rojstnem dnevu?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 16.04.2012

Še četrti pozdrav v teh dneh,

pravkar sem si pogledal tokratne (četrtkove) Poglede Slovenije in se odločil, da napišem en “šnopček za dušo”, kot je temu baje nadel ime bloger Alex van der Volk. Mimogrede imam drug teden, v nedeljo, tudi rojstni dan, poleg tega je ta april četrta obletnica delovanja tega bloga.

Česa si torej želim ob rojstnem dnevu? Najprej seveda veliko, bolje rečeno dovolj, pozornosti s strani najbližjih – prijateljev, kolegov, družine, znancev, neznancev. Pozornosti, ki mi bo omogočala, da še naprej opravljam svoje delo z energijo kot doslej. Pozornosti, ki ki bo omogočala, da še naprej raziskujem področja, ki me najbolj veselijo: kulturno ekonomiko, ekonometrijo, makro in mikroekonomijo v vseh oblikah. Da na teh področjih še naprej uresničujem svoje sanje in prihajam do novih in zanimivih odkritij, ki bodo povedala kaj novega še komu drugemu, ne le meni. Predvsem pa seveda meni, če je že beseda o tem.

Kaj si želim glede slovenskega stanja? Ker sem precej politično bitje, o čemer sem se prepričal na nedavnem simpoziju v Washingtonu, torej kar precej.

Najprej: kar precej sodelujem v zgodbi nevladnega sektorja v kulturi v Sloveniji, zato si neskončno želim, da bi ta sektor in ljudje v kulturi nasploh končno pričeli na svet gledati tudi z drugega, bolj ekonomskega pogleda. Da bo končno razumeli, da je kultura le eno od področij v družbi, pomembno, morda zelo pomembno, vendar le eno. Ob napovedanem povečanju sredstev za kulturo v EU za 37% v času največje gospodarske krize prav v tem območju se zato sprašujem: zakaj ne povečati sredstva za 200%? Ali recimo 370%? Vsi izračuni in “multiplikatorji” kažejo na to, da bi bilo morda še to premalo… Zakaj torej nepotrebna skromnost? Ob teh in takšnih razmišljanjih si samo zaželim, da bi končno ljudje na področju kulture malo bolj razumeli ekonomska razmišljanja in jih ne bodisi skrajno zavračali bodisi skrajno instrumentalizirali v svoje namene. Eno in drugo je bedasto brez primere. Vsekakor pa si sam želim predvsem sogovornikov – takšnih, ki jim ni osnovni vzgib ljubosumje in zavist do tvoje osebnosti, takšnih, ki so sposobni prisluhniti in takšnih, ki so sposobni razumeti vsaj osnovne principe razmišljanja, v katerem sam delujem.

Nato: ob poslušanju Pogledov in spremljanju stanja v Sloveniji (priznam, da sem po Washingtonu šele danes malo bolj spet seznanjen z vsem skupaj) si želim, da podobna ekonomska, drugačna razmišljanja pridejo tudi do ušes tistih, ki jih že leta vztrajno zavračajo: sindikalistov, kulturnikov, besnih levičarjev, slovenskih družboslovcev in humanistov, delavcev, malih ljudi in drugih. Da bomo končno zmožni sesti za eno mizo in se zediniti o smeri, kamor naj gremo, smeri, ki nas lahko popelje resnično naprej, z deljenimi bremeni, z medsebojnim poslušanjem, z razlogi, argumenti, številkami, projekcijami, pa tudi predstavami, vizijami, fantazijami, vendar takšnimi, ki se ob vzajemnem delovanju res lahko uresničijo. Naj povem, da sredine stavke ne podpiram, morda še bolj po poslušanju Pogledov. Verjamem, da je čas za spremembe, da je bilo dovolj razbijanja vsakega predloga, ki je bil na mizi, “na ulicah”, prek kvazi-pravičniškega protestiranja, prek skakanja v zrak, vsakič, ko se kdo dotakne tvojih privilegijev in pravic. Resnično verjamem, da je čas za spremembe in da bi bil uspeh stavke če čisto nič drugega izjemno slabo simbolno sporočilo. Sporočilo, da v Sloveniji dejansko ni možno spremeniti ničesar. Sporočilo, da so nekateri deli družbe preprosto premočni in zmožni ustaviti vsak poskus k preseganju stanja, ki bi posegalo v njihove poglede in predvsem ugodnosti. Naj (ponovno) povem, da nisem čisto na strani neoklasičnih ekonomistov Janševe vlade, vendar je po mojem mnenju preprosto potrebno iti naprej. In priznam da me kljub morda ne dovolj dobremu vpogledu v ekonomiko Janševih predlogov bolj prepričajo Šušteršič, Turk in Hribar-Milič kot Ščernjavič in Štrukelj.

Zato si želim predvsem tega, da bi se Slovenija malce bolj odprla. Čeprav imam zadnje mesece občutek, da tudi ZDA niso raj na zemlji in je tudi tukaj potrebno ogromno energije, prepričevanja, tudi klanovstva in pravilne usmeritve, da te kdo prepozna. Vendar mi diskusije s slovenskimi znanci še vedno povedo, da je raven razprav tule in in v Sloveniji preprosto neprimerljiva. Da je v Sloveniji vse na neki besedni, prepričevalni, malce politikantski ravni, medtem ko tule (morda je moja univerza tudi malce poseben primer glede tega) večina počiva na konkretnih podatkih, številkah, izračunih. Če tega nimaš, se ti smejejo, medtem ko če to imaš, se te v Sloveniji izogibajo in se te bojijo. Ampak dovolj o tem.

Morda sem malce zašel. Naj torej skrajšam. Ob obletnici si želim predvsem več posluha za vsakovrstna razmišljanja, več iskrivih razprav v javnosti, več drugačnosti in več presenetljivih, a utemeljenih argumentov. Kdo ve, morda pa se mi želja celo uresniči. V sosednji kitajski restavraciji sem v zadnjem času prejel dva zanimiva “fortune cookies-a”. Eden, ki pravi, da se mi bodo vsi plani za prihodnje obdobje uresničili. In drugi, ki pravi nekako takole: “You are capable, competent, creative, careful. Prove it.”. Naj bo to vodilo za vse skupaj. Prove it, torej…

  • Share/Bookmark

15.04.2012

Nekaj zanimivih povezav

Prilagam še nekaj povezav, na katere sem naletel v zadnjem času:
1) Tukaj lahko naložite dober program za računanje z modeli splošnega ravnotežja: http://www.monash.edu.au/policy/gempack.htm. Program je mogoče naložiti brezplačno v okviru trimesečne preskusne dobe.
2) Tudi to včasih sodi v kulturno ekonomiko – ekonomika športa: http://thesportseconomist.com/.
3) Glede na to, da od kolega iz Slovenije večkrat dobim linkane povezave s tega bloga, je morda vreden branja, za kulturniške in kulturno-politične navdušence: http://prasino.eu/.
4) Na tej povezavi najdete več o aktualnih službah za akademske ekonomiste: http://www.econ-jobs.com/economist-jobs/all/all/academic/.
5) Eden malce manj znanih makroekonomskih blogov: http://macroblog.typepad.com/macroblog/.
6) Še malce glasbe po daljšem času. Pred malce več kot mesecem dni je umrl italijanski kantavtor Lucio Dalla, avtor znamenite skladbe Caruso, ki je postala preskusni kamen številnih slovitih opernih pevcev. Vendar vsaj zame ostaja nepresežena interpretacija samega avtorja. Uživajte.
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zlato fiskalno pravilo – nekaj mikroekonomskih razlogov ZA

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 15.04.2012

V Sloveniji želijo vlada in stranke uvesti zlato fiskalno pravilo, ki bo v bodoče omejilo stopnjo možnega zadolževanja. O tem sem danes imel kratko razpravo na blogu Kvarkadabre (vem: kaj pa delo – “razpravljal” sem seveda s službenega mesta…).

Mnogo je bilo argumentacije za in mnogo proti. Nekaj razlogov proti lahko najdete na http://blog.kvarkadabra.net/2012/04/proti-zlatemu-fiskalnemu-pravilu.html. Sam bom skozi gradivo, ki ga te dni (in to leto) “tolčem”, pokazal na nekaj razlogov, ki govorijo v prid temu ukrepu.

Žal ne bo šlo brez ekonomske teorije. Leta 1976 sta Michael Jensen in William Meckling objavila še danes pogosto citiran prispevek, kjer sta opozorila na koncept agentskih stroškov. Preprosto povedano so to vsi stroški, ki nastanejo kot posledica razmerja principal/agent, vodja/podrejeni, nadzornik/nadzirani, če hočete. V grobem bi lahko rekli, da gre za obliko transakcijskih stroškov, o katerih so govorili npr. Ronald Coase, Oliver Williamson in drugi. Stroškov torej, ki nastanejo zaradi transakcije same – če kupite na trgu solato, vas to seveda stane ceno solate plus ceno poti, ki ste jo napravili do trga in nazaj domov. Ta cena poti je tisto, kar ni vračunano v tržno ceno, je pa vseeno del vaših stroškov. Takšna bi bila malce po domače razlaga transakcijskih stroškov. Agentski stroški so vrsta transakcijskih stroškov, ki nastanejo kot posledica razmerja principal/agent, kot posledica vpetosti v neko osnovno socialno ali če hočete profesionalno razmerje torej.

Michael Jensen je šel še dlje. V še enem svojih legendarnih prispevkov iz leta 1986 je opozoril, da obstajajo zelo močni agentski stroški prostih denarnih sredstev v rokah managerjev. Ti stroški nastanejo takrat, ko iz kakršnega koli razloga pride do večje količine denarja v rokah managerjev, ki ga ni potrebno naložiti v nujne obveznosti. Jensen pravi, da v tem primeru najpogosteje pride bodisi do prevelikih ugodnosti (perquisites – npr. različni privilegiji in ugodnosti v podjetju, večerje, hoteli, itd.) na strani managerjev ali do investicij v projekte, ki tega niso vredni. Številni prispevki so kasneje skušali preveriti Jensenove ugotovitve, žal formalnega modela in dokaza njegove trditve še ni, rezultati empiričnih študij pa gredo v splošnem v njegovi smeri.

Štiri leta pred tem sta še dva izmed legendarnih ekonomistov Sandy Grossman in Oliver Hart preverjala vlogo zadolževanja pri motivih, ki vodijo managerje. V relativno zapleteni mikroekonomski izpeljavi sta formalno pokazala, da dolg podjetja lahko služi kot varnostni mehanizem pred agentskimi stroški. Da torej dolg podjetja pomeni, da je manager soočen z večjo nevarnostjo bankrota podjetja in s tem k bolj treznim in pametnim odločitvam. Dolg je torej v tem primeru nekaj dobrega – o tem govori večina ekonomske teorije, po eni strani je financiranje podjetja z zadolževanjem ponavadi cenejše od kapitalskega financiranja (npr. prek delnic), po drugi strani so že omenjeni avtorji pokazali, da dolg lahko služi kot pomemben mehanizem samo-discipliniranja managerjev (naj tu dodam: v primeru slovenskih tajkunskih zgodb je situacija nekoliko drugačna, v tem primeru je šlo za managerske odkupe, kjer bi pravzaprav v končni instanci agent postal principal, kar precej spremeni celotno zgodbo).

Grossman in Hart povesta in dokažeta še nekaj drugega: managerjem je praviloma v interesu, da skrbijo za finančno blagostanje podjetja, in jim je s tem samim v interesu, da imajo dolg kot mehanizem samo-omejitve. Zakaj? Grossman in Hart navajata tri razloge: 1) ker je od večje vrednosti podjetja lahko odvisna managerjeva plača; 2) ker se s tem zmanjša možnost sovražnih prevzemov; 3) če managerji izdajajo nove delnice ali obveznice, se le-tem s tem lahko zviša njihova vrednost in lahko s tem zberejo več novega kapitala. Ergo: managerjem je praviloma v interesu, da ima podjetje neko obliko samoomejitve, ki jo v primeru Grossmana in Harta (in Jensena) igra dolg.

Kaj ima zdaj vse to opraviti z zlatim fiskalnim pravilom? Uganili ste: zlato fiskalno pravilo je oblika samoomejitve države. Zato igra ne le restriktivno vlogo, da torej omejuje morebitno bodoče slabo ravnanje vlad in finančnih ministrov, pač pa tudi signalno in “povezovalno” vlogo (v smislu povezovanja interesov principala – v tem primeru EU ali bank upnic – ter agenta – v tem primeru Slovenije). Signalna vloga je seveda v sporočanju navzven, torej morebitnim bodočim partnerjem, upnikom, državam, s katerimi bomo še sodelovali, da Slovenija “igra dobro igro”, igro s pozitivnim payoffom, da smo na pravi poti in da je Slovenija ekonomsko kredibilna država. Da je ta faktor pomemben, govorijo prav navedeni prispevki in številna druga literatura, ki jih spremlja.

Žal pa je ponovno prisoten “sindrom Žiga Turk” (z opravičilom dotičnemu, če po naključju to bere). Govorim o tem, da se ponovno sprejemajo neki ukrepi brez jasno predstavljenih izračunov, projekcij, številk, podobno, kot sem vsaj sam videl dogajanje v začetku Turkovega mandata ob “televizijskem” ukinjanju kulturniških agencij in zavodov. Zagotovo namreč obstajajo tudi močni negativni vidiki sprejemanja takšnega pravila. Zakaj torej niso javnosti predstavljene točne številke, argumenti, o katerih govorim tudi sam in ki jih oseba, kot je dr. Janez Šušteršič zagotovo pozna? Zakaj se ponovno operira s pavšalnimi sodbami, ki jim naši destruktivni sindikati zlahka parirajo? Ali takšne številke sploh obstajajo? Glb…

Kakorkoli, v prispevku sem vam skušal približati svoje videnje nekaterih razlogov za zlato fiskalno pravilo. Morda je čas, da vsaj o nekem ukrepu pride do resne razprave, morda je ta zapis majhen prispevek k temu, da vsaj bralci tega bloga bolje razumete nekatere ekonomske razloge v ozadju smiselnosti uvajanja takšnih pravil.

  • Share/Bookmark

14.04.2012

Štirje ekonomisti o upravičenosti javnih subvencij v kulturi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 14.04.2012

Povej mi, koga zagovarjaš in povem ti, kdo si… Spodaj vam prilagam poglede štirih pomembnih kulturnih ekonomistov na upravičenost javnih subvencij v kulturi, o temi torej, ki jo ne le pogosto načenjamo na tem blogu, pač pa postaja vedno bolj pomembna v slovenskem političnem in kulturnem prostoru. Citati so prevedeni iz knjige Ruth Towse A Textbook of Cultural Economics, Cambridge University Press, 2010, prevod je moj, upam, da ni preveč napak.


Lionel Robbins (1971):
»Zakaj bi morali davkoplačevalci plačevati za umetnost? Zakaj ne bi vsega prepustili zgolj ponudbi in povpraševanju? Če ljudje želijo umetnost, jo bodo kupili, če pa ne, zakaj bi jo ustvarjali?

Očitno je, da na to vprašanje ne moremo odgovoriti s sklicevanjem na ekonomska znanstvena spoznanja. Konec koncev gre za vprašanje vrednot, vprašanje, kaj vi menite, da je namen in funkcija države kot tistega avtoritarnega elementa v družbi, vprašanje politične filozofije torej. Ekonomija pride tu zraven šele, ko želite vedeti za posledice svojih odločitev, posledice v smislu razmerij, spodbud in mehanizmov.

V tem oziru, torej oziru političnih ciljev, sam nisem nikoli imel nobenih težav s tem, da sem videl v spoznavanju in podpori umetnosti in višjih naukov del svojega videnja nalog države.«


Alan Peacock (1969):
»Subvencioniranje umetnosti zadeva enake tematike kot subvencioniranje drugih sektorjev in področij v gospodarstvu, kakorkoli se bo to že zdelo nagnusno tistim, ki so predisponirani o tem razmišljati v luči moralne hierarhije potrošnih izdatkov. V naši analizi bo pozornost usmerjena v dva razloga za subvencioniranje, ki izvirata iz »tržnih nepopolnosti« (market failure), t.j. spoznanja, da stroge paretovske predpostavke deljivosti dobrin in odsotnosti eksternalij v produkciji in potrošnji preprosto niso izpolnjene v vsakdanjem življenju. Poseben vidik nedeljivosti, ki je relevanten za subvencioniranje umetnosti je upoštevanje blaginje bodočih generacij, t.j. blaginje tistih, katerih interesi ne morejo biti izraženi ali prisotni pri izražanju tržnih preferenc v sedanjosti.

Kulturni paternalizem, ki bi bil lahko upravičen na temeljih tega, da skupnost ne ve, kaj je dobro zanjo, moramo izključiti. Tudi če izvzamemo moje osebno nasprotovanje paternalističnim težnjam, je postavka nadrejenih vrednostnih sodb preprosto prelahka pot utemeljevanja javnih intervencij, namenjena dajanju javnosti ne tega, česar si želi, pač pa tega, kar bi si morala želeti.«


Bruno S. Frey (2000):
»Vsak raziskovalec ima svoje vrednotne predpostavke tudi, ko izvaja znanstvene raziskave… V skladu s pogledi sodobnih ekonomistov sam vidim številne prednosti pri uporabi trgov. Slednji so ponavadi učinkoviti in dovoljujejo različnim umetniškim preferencam javnosti, da se izrazijo in zadovoljijo. Umetnost ni zgolj tisto, kar (ponavadi samooklicani) strokovnjaki imenujejo »umetnost«. Umetniški strokovnjaki pogosto niso bili zmožni pravočasno dojeti novih umetniških gibanj: trg je bil pogosto hitrejši od njih pri odzivanju na takšna gibanja…

Vendar vidim tudi meje trgov. Po mojem mnenju obstajajo pomembni zunanji učinki in druge nepopolnosti trga. Teh ne moremo preprosto zaobiti prek pogajanj med udeleženimi akterji (kar je navadno razlog, da tržne nepopolnosti, kljub temu, da so prisotne, niso dovolj za utemeljevanje javne podpore, op. andee), če ne drugega že zato, ker potrošniki kulturnih dobrin niso dovolj organizirani. Vendar se ne strinjam, da tržne nepopolnosti v preskrbi umetniških dobrin nujno pomenijo potrebo po vmešavanju države. Kot politični ekonomist zanesljivo vidim meje državnih poseganj, tudi na področju kulture.«


David Throsby (2001):
»Če se premaknemo onkraj standardnih naziranj učinkovitosti pridemo do možnosti, da umetnost vidimo kot odlikovano dobrino, in v kolikor to drži, to pomeni normativne temelje kolektivnega delovanja oz. poseganja. Na prvi pogled se umetnost odlično prilega opisu odlikovanih dobrin: družba jo očitno vidi kot odlikovano, posebno, kljub temu pa posamezniki ne povprašujejo po njej na trgu, kot bi sodeč po tem pogledu pričakovali, kar daje jasen razlog za korigirajočo intervencijo. Bližnji pogled pa nam pove, da lahko številne značilnosti, ki jih lahko pripišemo umetnosti kot odlikovani dobrini, razložimo tudi kot posplošene eksternalije oz. družbene dobrine. Na primer: prepričanje, da je umetnost družbeno koristna, ko jo cenijo ljudje, ki se ne udeležujejo umetniških dejavnosti neposredno, ali ko nekdo sprejema udeleževanje drugih v umetniških dejavnostih, lahko vidimo kot primer medsebojno odvisnih funkcij koristnosti in s tem zmožnih razlage znotraj standardne teorije eksternalij. V takšnih primerih se zdi to, kar je na prvi pogled »vsiljena izbira« v končni instanci v skladu s principom potrošnikove suverenosti.«

Kateri pogled vam je najbližji? Meni samemu je najbolj blizu Throsbyjeva razlaga, ker je preprosto najbolj ekonomska in pogled razpirajoča. Priznam, da je David Throsby tudi sicer moj “idol” v kulturni ekonomiki, odličen ekonomist, ki je poleg tega sposoben videti tudi onkraj. Vam pa prepuščam lastno odločitev.

Še to: v septembru pride v Maribor tudi Bruno S. Frey, ponovno. Morda tudi David Throsby.

  • Share/Bookmark

9.04.2012

Kultura in nove zaposlitve: ali bi tudi vi radi poštirinajsterili svoje premoženje?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 9.04.2012

Naj takoj razočaram vse tiste, ki so na ta blog pridrveli v misli, da bom razlagal, kako je kultura bajni generator novega razvoja v družbi, omogoča neznanski ekonomski napredek in generira milijone novih zaposlitev. Vendar žal, debata v nekaterih državah postaja natančno takšna, dokaz je tule: http://www.parliament.uk/documents/lords-committees/eu-sub-com-g/ucEUG220312ev2.pdf (video posnetek pa tule: http://www.parliamentlive.tv/Main/Player.aspx?meetingId=10567, vse po zaslugi informacije kolega iz Slovenije, ki je bolj na tekočem s tem od mene).

Na kratko: na posnetku je zaslišanje skupine kulturniških funkcionark pred angleškim parlamentom, od njih se je pričakovalo, da utemeljijo angleško podporo novemu predlogu Evropske komisije za povišanje podpore kulturi, za kar 37% (da, takšni predlogi so trenutno na mizi v EU). Angleški minister za kulturo Ed Vaizey je zgodbi rekel odločen ne, tri gospe na posnetku pa so obupano skušale utemeljiti in prikazati razloge, zakaj naj angleški parlament vendarle potrdi to povečanje v času največje gospodarske krize, ki se trenutno najmočneje razrašča in zaostruje prav v EU.

Kaj so torej osnovni razlogi za povečanje sredstev? Sodeč po posnetku predvsem velik ekonomski učinek, ki ga baje kulturne dejavnosti prinašajo družbi. Številke gredo takole: program MEDIA naj bi prinesel za vsak vložen funt (ali evro) najmanj šest novih funtov (ali evrov), program Kultura pa “skromne” štiri. Dragi bralci: če ne veste, kam naložiti denar, vložite ga v kulturo… Vsak vaš evro bo naložba oplemenitila vsaj štirikrat, namesto vloženih tisoč boste v enem letu dobili štiri tisoč evrov, če upoštevate “skromnejšo” verzijo, če ste malo bolj širokogrudni v pričakovanjih, pa vas morda čaka šest ali celo štirinajst tisoč evrov. Tako pravijo angleške kolegice in rezultati “študij”. Kaj torej še čakate? Namesto, da protestirate proti varčevalnim ukrepom nove vlade, raje naložite vse svoje premoženje v angleške filme in muzeje in postanite milijonarji.

Če vprašate mene, se mora ta izrojena logika že končno nehati. Več kot očitno je, kam je pripeljala študija KEA iz 2006, ki je kot ena prvih v EU kričala o neznanskih ekonomskih potencialih kulturnega sektorja in resnično dosegla povečanje sredstev EU za kulturo in predvsem večjo pozornost na evropski ravni. Rezultati te debate, na negativne posledice katere smo nekateri opozarjali, so tu: če hočete utemeljiti povečanje sredstev za kulturo, se morate preobleči v podjetniškega svetovalca in angleškim ali katerim drugim parlamentarcem predstavljati številke o bajeslovnih donosih in novih zaposlitvah, ki jih bo generiral kulturni sektor. Vseeno je, kaj bo jutri, vseeno je, če teh donosov ne bo (in jih še nikoli tudi ni bilo v napovedanem obsegu), važno je, da igrate vlogo Robina Hooda in se počutite, da ste “kao” napravili nekaj dobrega in priborili nova sredstva za razvoj kulturnega sektorja.

Seveda so kritike tako očitne, da jih skoraj ni vredno zapisovati. Najprej, iskreno rečeno me zanima, kdo je od kulture na tak način že obogatel in zaslužil npr. teh bajeslovnih 1:14. Takšnih donosov, dragi bralci, ni bilo niti v najboljših letih Wall Streeta, ampak glej no – kultura poseka seveda tudi to… Da bo jasno, ne govorim o poslovnežih-umetnikih tipa Damien Hirst – izjeme so in vedno bodo. Govorim o povprečnem donosu naložbe in o povprečnih vlagateljih.

Drugič, očitno si sredstva zasluži samo tista kultura, ki generira nove zaposlitve in “evropsko dodano vrednost”. Da slednje nikakor ni v temelju kulturnih dejavnosti, je verjetno bolj ali manj vseeno – važno je, da gre šov naprej. Več sredstev, več sredstev, več sredstev, razlogi in način, na katerega se jih pridobi, pa so seveda postranskega pomena.

Tretjič, vedno manj postaja jasno, zakaj sektor, ki tako drastično raste in generira takšne donose, potrebuje javno podporo. Naj torej kultura končno postane industrija in kulturniki le še biznismeni, ki bodo od države odvisni le še prek kakšne podjetniške agencije, kot je slovenski JAPTI. Ne potrebujemo javnih institucij, ne potrebujemo nevladnega sektorja, le še kulturniška podjetja in podjetnike. Bom rekel: morda. Vendar ekonomska teorija pravi žal ali na srečo drugače: več kot dovolj ekonomskih razlogov obstaja za javno podporo kulturi, seveda pa je pri tem potrebno računati s takšno kulturo, ki resnično generira “eksternalije”. Vendar ne “eksternalije” v smislu rasti BDP, novih zaposlitev in večjih davkov, pač pa tiste edine ekonomske eksternalije, ki jih je možno najti v primeru kulture: vrednosti neuporabe, torej vrednosti, ki jih ima kultura za prebivalce, širšo javnost, za vse tiste, ki morda ne hodijo redno na predstave in koncerte, pa jim je vseeno pomembno, da kulturne dejavnosti obstajajo. Žal sam vidim ta “mehek” argument kot edini, ki stoji na trdnih ekonomskih temeljih, vse drugo je žal čisto zamegljevanje in najpogosteje sporoča ravno obratno od tistega, kar bi želeli tisti, ki generirajo sporočila.

Skratka: hecno je poslušati nove kulturne biznismene, katerih utemeljevanje potrebe po podpori kulturnega sektorja je sestavljeno iz podjetniških številk in kvazi-ekonomskega žlobodranja. Očitno se je ta praksa krepko razrasla ne le v Veliki Britaniji, pač pa kar v EU nasploh v zadnjih letih. Iz morda čisto dobronamerne pobude Združenih narodov iz konca osemdesetih letih po večji povezavi kulture in razvoja, je nastalo, kar gledamo na priloženem posnetku. Iskreno povedano, upam, da se ta zgodba čimprej sesuje sama vase. Žal bodo posledice morda v drastičnem zmanjšanju sredstev, namenjenih kulturi, vendar bo to morda povzročilo, da se končno kdo začne zavedati dejanskih temeljev kulture v ekonomskem smislu in da nam lahko ekonomija ponudi še kaj drugega kot frenetično borbo za sredstva na vsak način. Morda s tem v nekaj desetletjih vendarle dobimo bolj prizemljene ugotovitve o pomenu kulture v ekonomskem smislu. In s tem tudi tisto vlogo, ki ji bo resnično omogočala razcvet in normalen razvoj, kot vsem drugim področjem v družbi.

  • Share/Bookmark

3.04.2012

Washington in druge stvari

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 3.04.2012

Včeraj sem se vrnil s petdnevnega Fulbrightovega simpozija v Washingtonu. Glede na moje pretekle zapise tukaj je bila naslovna tema nekoliko ironična: protesti in njihova vloga v ameriški družbi. Simpozij je vključeval tudi zelo resno narejeno simulacijo ameriških volitev, v kateri smo sodelovali vsi Fulbrightovi štipendisti. Tudi sicer je bilo izjemno intenzivno, simpozij je trajal baje še en dan dlje kot siceršnji tovrstni simpoziji, dogajanja je bilo toliko, da sem po vrnitvi spal okroglih dvanajst ur, ob tem, da se večinoma nisem udeleževal nočnih neformalnih popivanj. Za spremembo…

Kaj reči? Najprej, da mi je v veselje vsakič, ko se mi ob ekonomskih pogovorih ni potrebno vnaprej opravičevati, češ da bi bil pripadnik neke politične ali ideološke opcije. Če sem torej mnenja, da na nekaterih področjih trg deluje dobro in učinkovito (in ga je morda premalo), da to ne pomeni, da sem nek desničar ali »neoliberalec«, in če sem mnenja, da obstaja nekaj kot javne dobrine, da torej obstaja veliko primerov, ko trg ne deluje dobro, da zato nisem marksist ali ekonomsko nepismen kulturnik. Ob poslušanju debat na soočenjih kandidatov in pripravi programa enega od republikanskih kandidatov, katerega vodja štaba sem bil, pa sem ugotovil samo eno: v politiki in nasploh v življenju imam rad odgovore, rešitve, odprto razpravo, ki dovoljuje kakršne koli argumente, če so tehtni in zanimivi. Zato po končanem »vpogledu« v ameriški sistem nisem ne na strani demokratov ne republikancev: ne maram praznega leporečenja demokratov, ki zelo spominja na retoriko slovenske levice (polno obljub, malo realnega ozadja), prav tako pa ne maram primitivizma republikancev, torej nasprotovanja splavu, podpore vojni kot orodju širjenja demokracije itd. Iskreno rečeno imamo po mojem v Sloveniji boljši, proporcionalni sistem kot v ZDA, vsaj glede širine opcij, ki so na voljo. Vsekakor pa čakam, da se vendarle enkrat pojavi stranka, da jo bo zanimalo isto kot mene: reševanje problemov ne glede na njihovo barvo ali okus. In ne glede na politično barvo rešitve, ki se pojavi.

S tega vidika priznam, da vidim Janševo vlado doslej v relativno pozitivni luči. Naj priznam, da za veliko stvari in dogajanja tudi ne vem, predvsem v zadnjem tednu sem popolnoma izpustil vse, kar je bilo novega. Vendar vem le eno: predlagan je seznam ukrepov, vključen je oster rez v javni sektor, za katerega vsi vemo, da bo potreben, vključen je oster rez v skoraj vse družbene skupine. Ukrepi so, kolikor sem na hitro videl, bolj ali manj v skladu s programom koalicije. Moti me isto, kar sem nekaj časa pogrešal pri Turku: rezanje brez argumentov in številk, rezanje na pamet, zaradi (ne)pravilnega zvoka rezanih institucij. Kolikor vem sedaj prihaja do številnih kompromisov, ki pa so, kolikor spremljam, ponovno delani takole na pamet, ker npr. Turk preprosto ne ve, kakšne so lahko posledice katerega ukrepa, je najprej objavil ukinitev vsega, zdaj pa se vse vrača nazaj. Argumentov in razprave v eno ali drugo stran pa še vedno ni. Je pa vsekakor pozitivno, da se je malce umaknil nazaj, ker je še vedno bolje ohraniti obstoječe kolikor se da, od brezglavega rezanja vsega, kar je bilo narejeno v preteklih letih. Najbolje pa bi seveda bilo jasno oblikovati in predstaviti argumente v smer, ki jo nakazuje koalicijska pogodba, in na podlagi le-teh dosledno izvrševati ukrepe. Kdaj, če sploh, bo prišlo do tega, ne vem. Vsekakor zaenkrat še podpiram Turkovo početje in verjamem v to, da se zadeve premikajo v pravo smer. Kolikor sem v kontaktu s slovenskimi kulturniki (in sem kar precej), sem edini, ki je takšnega mnenja, večina drugih bi že jutri šla na barikade. Rušit rušenje, vendar samo zato, da bi potem bilo spet vse po starem, enako, brez vizije, brez odgovorov, brez sprememb. In seveda z »več sredstvi za kulturo«…

Sam pa sem sredi priprav na veliko konferenco kulturnih ekonomistov v Kyotu. Prijavljena imam dva članka, kolikor se zadeve razvijajo sedaj bosta oba nekakšni »remekdeli«, v smislu tega, da obravnavata teme in ekonomske modele, kjer jih doslej preprosto še ni bilo: za disertacijo preverjam Jensenovo tezo o agentskih stroških (agency costs) prevelikih sredstev v rokah managerjev. Leta 1976 sta ameriška finančna ekonomista Jensen in Meckling predstavilo tezo o agentskih stroških, ki so lahko več vrst: principalovi stroški nadzora, agentovi stroški povezovanja in preostali stroški. Leta 1986 je nato Michael Jensen sam postavil tezo, da obstajajo tudi agentski stroški prevelikih prostih sredstev v rokah managerjev, ki so lahko dveh vrst: bodisi sredstva manager usmerja v prevelike lastne denarne koristi, bodisi sredstva investira v projekte z negativno sedanjo vrednostjo. Čeprav je bilo od tedaj veliko govora o tej tezi, vse od objave članka nihče ni resneje modeliral omenjenega problema in čeprav so ekonometrične študije večinoma potrdile Jensenova opažanja, v smislu ekonomskih modelov na tej točki ni bilo narejenega prav veliko. Vsekakor pa njegova opažanja niso doživela formalnega dokaza, ki ga bom malce neskromno skušal podati sam. Čakata pa me seveda še burna dva meseca do oddaje članka, lahko samo rečem, da sem kar precej blizu odgovorov, kakršni koli že bodo. Naj dodam samo to, da seveda Jensenove trditve predstavljajo osnovo moje teze, ki preverja ali odsvojitev muzejskih del, torej deaccessioning, res vodi k neoptimalnim managerskim odločitvam. Ker gre pri deaccessioningu za prodajo del, torej za prosta sredstva v rokah managerjev, je povezava seveda očitna.

Drug članek se dotika vrednosti neuporabe, o katerih sem že veliko pisal tule. S soavtorico dr. Vesno Čopič bova objavila članek v enem od znanstvenih časopisov na področju kulturne politike, v katerem dokazujeva, da vrednosti neuporabe predstavljajo argument za nedelovanje trga na področju donacij in torej za javno (indirektno) podporo temu področju, npr. prek davčnih olajšav. V članku za Kyoto pa bova skušala odpraviti pomanjkljivosti, ki sem jih sam opazil pri najinem izvornem članku: kot je opazil že legendarni ameriški ekonomist Paul Samuelson, je osnovni razlog, da področje donacij ne deluje, če ga prepustimo samemu sebi (torej dovolimo »laissez faire« v čistem smislu), prisotnost zastonjkarstva, free-riderstva, kjer se veliko ljudi izmika doniranju z razlogom »saj bodo drugi dali«. Zato so potrebne npr. davčne spodbude, da trg deluje bolje. Protiargument, ki sta ga našla v osemdesetih ekonomista Sugden (1984) in Andreoni (1988), je prisotnost altruizma, ki govori v prid trga. Vrednosti neuporabe pa kažejo v dve smeri: po eni strani govorijo o prisotnosti eksternalij, kar pomeni, da trg ne deluje dobro in je potrebno vmešavanje države (govorim v splošnem, seveda vsaka takšna trditev terja dodatne argumente v odvisnosti od konteksta). Po drugi strani pa vrednosti neuporabe vključujejo altruistične vrednosti (o tem npr. Bille Hansen, 1997; Holden, 2004), in torej po prej povedanem kažejo v smer trga. V članku bom torej skušal nekako zmodelirati celotno zadevo in ugotoviti, kateri od učinkov pretehta in kaj nam torej pove prisotnost vrednosti neuporabe. Glavna novost članka bo verjetno modeliranje vrednosti neuporabe, ki tudi doslej tako rekoč ni bilo prisotno v ekonomski literaturi.

Toliko, naj morda na kratko spomnim, da seveda velja »pravno obvestilo«: zamisli, ki sem jih predstavil tukaj so seveda moja »intelektualna lastnina«, za katero sem verjemite garal kar precej v preteklem letu. Upam, da se zadeve posrečijo. Današnji sestanek z mentorjem na temo disertacije je bil po resnično dolgem obdobju prvi, na katerem je bil mentor resnično pripravljen, je pa res, da je disertacija resnično v ključni, morda zadnji resnejši fazi. Prvič sem imel pogovore o matematiki mojega modela, prvič me ni odpravil s kakimi poceni argumenti. Vsekakor je moje opažanje zadnjih tednov sledeče: resnično težko se je v ZDA prebiti kamorkoli. Predvsem se je resnično težko pretolči do priložnosti, ko pa jo dobiš, pazi, da je ne zapraviš. Druga ne bo prišla kmalu, zagotovo. Vendar resnično ne štejejo toliko osebna poznanstva, kot pri nas, ko se do priložnosti včasih sploh ne moreš prebiti, če nisi prave »barve in okusa«. Če pa si, ne rabiš ničesar, samo trobiti pravilno bojno himno. In čakati, da boš star 80 let, ko boš lahko deloval kot »stric iz ozadja« in končno tudi sam onemogočal vse tiste pod seboj :) Vendar kot rečeno: v ZDA je priti do prave priložnosti prekleto težje kot pri nas. Upam, da sem si z obsedenim delom preteklih mesecev (in let), priboril možnost, da se nekaj takšnega tudi meni ponudi kmalu, v bližnji prihodnosti.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |