V krizi smisla tiči misel






         

15.04.2012

Zlato fiskalno pravilo – nekaj mikroekonomskih razlogov ZA

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 15.04.2012

V Sloveniji želijo vlada in stranke uvesti zlato fiskalno pravilo, ki bo v bodoče omejilo stopnjo možnega zadolževanja. O tem sem danes imel kratko razpravo na blogu Kvarkadabre (vem: kaj pa delo – “razpravljal” sem seveda s službenega mesta…).

Mnogo je bilo argumentacije za in mnogo proti. Nekaj razlogov proti lahko najdete na http://blog.kvarkadabra.net/2012/04/proti-zlatemu-fiskalnemu-pravilu.html. Sam bom skozi gradivo, ki ga te dni (in to leto) “tolčem”, pokazal na nekaj razlogov, ki govorijo v prid temu ukrepu.

Žal ne bo šlo brez ekonomske teorije. Leta 1976 sta Michael Jensen in William Meckling objavila še danes pogosto citiran prispevek, kjer sta opozorila na koncept agentskih stroškov. Preprosto povedano so to vsi stroški, ki nastanejo kot posledica razmerja principal/agent, vodja/podrejeni, nadzornik/nadzirani, če hočete. V grobem bi lahko rekli, da gre za obliko transakcijskih stroškov, o katerih so govorili npr. Ronald Coase, Oliver Williamson in drugi. Stroškov torej, ki nastanejo zaradi transakcije same – če kupite na trgu solato, vas to seveda stane ceno solate plus ceno poti, ki ste jo napravili do trga in nazaj domov. Ta cena poti je tisto, kar ni vračunano v tržno ceno, je pa vseeno del vaših stroškov. Takšna bi bila malce po domače razlaga transakcijskih stroškov. Agentski stroški so vrsta transakcijskih stroškov, ki nastanejo kot posledica razmerja principal/agent, kot posledica vpetosti v neko osnovno socialno ali če hočete profesionalno razmerje torej.

Michael Jensen je šel še dlje. V še enem svojih legendarnih prispevkov iz leta 1986 je opozoril, da obstajajo zelo močni agentski stroški prostih denarnih sredstev v rokah managerjev. Ti stroški nastanejo takrat, ko iz kakršnega koli razloga pride do večje količine denarja v rokah managerjev, ki ga ni potrebno naložiti v nujne obveznosti. Jensen pravi, da v tem primeru najpogosteje pride bodisi do prevelikih ugodnosti (perquisites – npr. različni privilegiji in ugodnosti v podjetju, večerje, hoteli, itd.) na strani managerjev ali do investicij v projekte, ki tega niso vredni. Številni prispevki so kasneje skušali preveriti Jensenove ugotovitve, žal formalnega modela in dokaza njegove trditve še ni, rezultati empiričnih študij pa gredo v splošnem v njegovi smeri.

Štiri leta pred tem sta še dva izmed legendarnih ekonomistov Sandy Grossman in Oliver Hart preverjala vlogo zadolževanja pri motivih, ki vodijo managerje. V relativno zapleteni mikroekonomski izpeljavi sta formalno pokazala, da dolg podjetja lahko služi kot varnostni mehanizem pred agentskimi stroški. Da torej dolg podjetja pomeni, da je manager soočen z večjo nevarnostjo bankrota podjetja in s tem k bolj treznim in pametnim odločitvam. Dolg je torej v tem primeru nekaj dobrega – o tem govori večina ekonomske teorije, po eni strani je financiranje podjetja z zadolževanjem ponavadi cenejše od kapitalskega financiranja (npr. prek delnic), po drugi strani so že omenjeni avtorji pokazali, da dolg lahko služi kot pomemben mehanizem samo-discipliniranja managerjev (naj tu dodam: v primeru slovenskih tajkunskih zgodb je situacija nekoliko drugačna, v tem primeru je šlo za managerske odkupe, kjer bi pravzaprav v končni instanci agent postal principal, kar precej spremeni celotno zgodbo).

Grossman in Hart povesta in dokažeta še nekaj drugega: managerjem je praviloma v interesu, da skrbijo za finančno blagostanje podjetja, in jim je s tem samim v interesu, da imajo dolg kot mehanizem samo-omejitve. Zakaj? Grossman in Hart navajata tri razloge: 1) ker je od večje vrednosti podjetja lahko odvisna managerjeva plača; 2) ker se s tem zmanjša možnost sovražnih prevzemov; 3) če managerji izdajajo nove delnice ali obveznice, se le-tem s tem lahko zviša njihova vrednost in lahko s tem zberejo več novega kapitala. Ergo: managerjem je praviloma v interesu, da ima podjetje neko obliko samoomejitve, ki jo v primeru Grossmana in Harta (in Jensena) igra dolg.

Kaj ima zdaj vse to opraviti z zlatim fiskalnim pravilom? Uganili ste: zlato fiskalno pravilo je oblika samoomejitve države. Zato igra ne le restriktivno vlogo, da torej omejuje morebitno bodoče slabo ravnanje vlad in finančnih ministrov, pač pa tudi signalno in “povezovalno” vlogo (v smislu povezovanja interesov principala – v tem primeru EU ali bank upnic – ter agenta – v tem primeru Slovenije). Signalna vloga je seveda v sporočanju navzven, torej morebitnim bodočim partnerjem, upnikom, državam, s katerimi bomo še sodelovali, da Slovenija “igra dobro igro”, igro s pozitivnim payoffom, da smo na pravi poti in da je Slovenija ekonomsko kredibilna država. Da je ta faktor pomemben, govorijo prav navedeni prispevki in številna druga literatura, ki jih spremlja.

Žal pa je ponovno prisoten “sindrom Žiga Turk” (z opravičilom dotičnemu, če po naključju to bere). Govorim o tem, da se ponovno sprejemajo neki ukrepi brez jasno predstavljenih izračunov, projekcij, številk, podobno, kot sem vsaj sam videl dogajanje v začetku Turkovega mandata ob “televizijskem” ukinjanju kulturniških agencij in zavodov. Zagotovo namreč obstajajo tudi močni negativni vidiki sprejemanja takšnega pravila. Zakaj torej niso javnosti predstavljene točne številke, argumenti, o katerih govorim tudi sam in ki jih oseba, kot je dr. Janez Šušteršič zagotovo pozna? Zakaj se ponovno operira s pavšalnimi sodbami, ki jim naši destruktivni sindikati zlahka parirajo? Ali takšne številke sploh obstajajo? Glb…

Kakorkoli, v prispevku sem vam skušal približati svoje videnje nekaterih razlogov za zlato fiskalno pravilo. Morda je čas, da vsaj o nekem ukrepu pride do resne razprave, morda je ta zapis majhen prispevek k temu, da vsaj bralci tega bloga bolje razumete nekatere ekonomske razloge v ozadju smiselnosti uvajanja takšnih pravil.

  • Share/Bookmark


10 komentarjev »

  1.   Rado — 16.04.2012 @ 11:38 Rado

    Andee,

    ko takole berem tvoje poglabljanje v kulturo, ekonomijo in pozdravljam tvojo študioznost, se vprašam, “ali ti ljudje” (ekonomisti) znajo /znate/ razmišljati tudi izven svojega področja? Ekonomija sicer spada med najpomembnejše panoge preživetja. Ni pa edina. Kvaliteta življenja – preživetja je odvisna še od marsikatere druge panoge (družbenega znanja).

    Sam pri sebi primerjam dobro ekonomijo z dobrim avtomobilom, ki te zanesljivo pripelje do cilja, kljub slabemu terenu in slabemu vremenu. Vprašanje pa se postavlja. Kaj sem na tej poti pomendral? Koliko okolja, ki ni neskončna kategorija, sem pomendral in nepovratno uničil. Ali je cilj prav? etc., etc.

  2.   amuk — 16.04.2012 @ 12:18

    Upam, da mi Andee ne zameri, če ti jaz odgovorim na to vprašanje. Da, različne veje ekonomske vede proučujejo trajnostni razvoj, ki je predvsem vezan na upravljanje z miniljvimi naravnimi resursi:
    http://en.wikipedia.org/wiki/Environmental_economics
    http://en.wikipedia.org/wiki/Ecological_economics
    http://en.wikipedia.org/wiki/Green_economy#Critique_of_the_.27Green_Economy.27 (section on Economics)
    http://en.wikipedia.org/wiki/Environmental_management (section on Economics)
    http://en.wikipedia.org/wiki/Sustainability#Economic_dimension

    Potem so tu veje ekonomije, ki posegajo na področje sociale:
    http://en.wikipedia.org/wiki/Socioeconomics
    http://en.wikipedia.org/wiki/Welfare_economics

    Prav tako se veda o ekonomiji prekriva s psihologijo (behavioral economics), teorijo o evoluciji (evolutionary economics) in še in še in še…. Veda o ekonomiji preučuje ta področja in jih skuša aplicirati, združiti z ekonomsko znanostjo. Je pa tako, da osebe izven tega foha le redko kdo pozna ta področja. Mainstream je vedno bila, in verjetno vedno bo, makroekonomija. Makroekonomisti se tudi največ najpogosteje pojavljajo v medijih.

  3.   Stric Marč — 16.04.2012 @ 13:51

    Ameriške avtorje, ki govorijo o zadolženosti podjetja kot samoomejevalni faktor menežerjev, očitno tudi ameriška vlada ne upošteva,saj ameriška zadolženost presega evropsko. Mislim, da je problem zlatega pravila bolj enostaven in prozaičen. Države, ki so gonilo EU ( pa tudi ostali) si želijo stabilno EU. Ker enotna politika ni mogoča, je potrebno z stogimi rezi omejiti možnost zadolževanja. Tako se bomo izognili ( tudi za ceno recesije) prekomernega zadoževanja in potrebe ECD za reševanje stabilnosti evra. Nemčija želi ohraniti pridobitve EU ( trga in valute) , vendar ne z zadolževanjem( odkupa obveznic ) evropske banke , da se ne večajo skupne obnveze, ki bi jih ob razpadu EU morale prevzeti posamezne države. Nemčija vodi politiko za krepitev EU in evra, vendar tako, da v primeru izstopa iz nje ne plača prevelike cene. Kdor se bo hotel peljati na francosko-nemškem vlaku ( po Pahorju) bo pač moral vpeljati zlato pravilo.

  4.   ljudina — 16.04.2012 @ 15:02

    Švicarji so o koristnosti zlatega pravila že zdavnaj rekli svoje. Samo podalpski bedaki bolj počasne pameti …

  5.   andee — 17.04.2012 @ 03:07 andee

    @Rado:
    mislim, da ti je Amuk dal zelo dober odgovor.

    @Stric Marč:
    saj se strinjam z večino tega, kar si povedal. Vendar ekonomska teorija še vedno pravi tako, kot v zapisu. Da se pa ne upošteva, je pa zgodba, ki bi verjetno terjala daljšo razpravo in ki res sodi bolj v politiko kot v ekonomijo.

    @Ljudina:
    ja, ne samo Švica, ampak tudi več drugih evropskih držav. Vendar se strinjam z Stricem Marčem – razlogi so najbrž različni, verjetno tudi od države od države.

  6.   amuk — 17.04.2012 @ 12:01

    Se strinjam , upoštevanje strokovnjakov je problem. S tega vidika je Radovo vprašanje popolnoma na mestu. Koliko se priporočila ekonomistov, ki proučujejo trajnostni razvoj, upoštevajo pri vodenju gospodarske in okoljske politike? Že nasvete mainstream ekonomistov velikokrat povozi “umetnost možngea”. Deloma je to razumljivo, saj se politika ne sme voditi zgolj na osnovi ekonomskih kriterijev, so še drugi deležniki v procesu. Me pa skrbi, da je pri vodenju politik, v previsoki meri v ospredju kratkoročna korist pred dolgoročnimi stroški. Posledično se mnenja stroke upoštevajo šele tedaj, ko smo že zavozili. In je treba krpati ogromne luknje v proračunu, zniževati zadolženost, sprejeti ostre reforme,… Pri okoljski politiki pa zna biti, da ko enkrat zavozimo, zavozimo do konca.

  7.   andee — 18.04.2012 @ 06:05 andee

    @Amuk:
    čeprav iskreno mislim, da je bilo Radovo vprašanje bolj provokacija v njegovem slogu, namenjena čisto drugim stvarem kot diskusiji, se strinjam s tabo. To je velik problem, predvsem pri nas, ko je dobršen del ljudi celo v strokovni srenji prepričan, da je “vse politično”. Vendar se pogosto tudi strokovnjaki na političnih funkcijah ravno ne obnesejo, o tem obstaja kar nekaj primerov. Zato je res vprašanje, kje naj bo meja. Pri nas pa še posebej, ko še neke resne strokovne, nepolitično in politikantsko usmerjene debate v javnosti nismo zmožni.

    In lep primer vsega tega bo morda jutri/danes, ko bodo zagreti stavkajoči na ulicah še enkrat, n-tič, skušali preprečiti spremembe, o potrebi katerih opozarjajo skoraj vsi ekonomisti in gospodarstveniki.

  8.   Rado — 18.04.2012 @ 10:18 Rado

    Glede na to, da teče polemika o tem: »Kaj je (sem) avtor hotel povedati«, se bom oglasil še enkrat. Zdi se mi Andee, da je tvoje prepričanje o moji domnevni stalni provokaciji zgolj priročen izgovor, da se ti s vsebino povedanega ni treba ukvarjati. Pa nič zato. Nisem jezen nate.

    Naj ti pojasnim moj širši pogled na ekonomske procese zadnjih dveh stoletij in iz česar se generirajo moja stališča o ekonomiji. /za potrebe polemike z Ive A. Staničem sem napisal spodnji tekst/:

    »Treba je poznati tudi zgodovinsko komponento komunizma.
    Nič v naravnem, evolucijskem procesu se ne zgodi samoposebi. Za kaj takšnega morajo biti ugodne razmere.
    Tudi z komunistično idejo je bilo tako. Kapitalizem je namreč od svojih nastankov, skozi Laissez-faire druge polovice 19. stoletja, dospel v svojo ekstremno različico. Človek – delavec je postal potrošna in zamenljiva roba. In prav zaradi te krutosti so lahko vzcvetele nove ideologije. Sindikalna gibanja,
    (čikaški štrajk leta 1886) so pograbila teorije Marksa in Engelsa in trasirala pogoje za nastanek v primerjavi s kapitalizmom, človeku bolj prijaznega sistema.
    Ideja o enakosti je bila privlačna in se je pričela širiti po svetu.
    Seveda ti moram dati prav Ive, sistem je evolviral v izjemno krute različice.
    A ob tem je imel tudi pozitivne učinke. Zahodne države so pred strahom komunistične ideje zajezile svojo kapitalistično izkoriščevalskost in dopustile razvoj socialnih demokracij, ki so eksistenčno varovale delavce pred nebrzdanim kapitalizmom.
    Danes, dvajset let po padcu komunizma se odsotnost komunizma še kako pozna.
    Kapitalizem je izgubil svojega antagonista – komunizem in prav zaradi tega so tudi socialne demokracije v zahodnih državah pričele pešati.
    Ne trdim, da je komunizem boljši sistem, a v omejenih segmentih ima kapitalizmu nujno potrebno antagonistično vlogo“.

    Če povzamem Andee. Potrebujemo nekaj povsem drugačnega. Tisto kar nam ponujate ekonomisti so zgolj popravljene različice starega. Kapitalizem 2.0, kapitalizem 3.0, itd. Potrebujemo novega antagonista. In v tem smislu velja pozorno prisluhniti tudi mislecem, sicer politično nespretnim, a vendarle proncljivim. Če omenim le Hanžka, Kebra, . . . na lokalnem nivoju, pa Žižka in druge na globalnem.
    Če je pogoj za razvoj znotraj kapitalizma samega utemeljen na konkurenčnem boju, potem to velja tudi za kapitalizem v celoti. Tudi kapitalizem kot tak potrebuje konkurenta. Profit iz tega boja bo pripadal prav vsem.

  9.   andee — 18.04.2012 @ 19:01 andee

    @Rado:
    “Glede na to, da teče polemika o tem: »Kaj je (sem) avtor hotel povedati«, se bom oglasil še enkrat. Zdi se mi Andee, da je tvoje prepričanje o moji domnevni stalni provokaciji zgolj priročen izgovor, da se ti s vsebino povedanega ni treba ukvarjati. Pa nič zato. Nisem jezen nate.”

    Rado, tudi jaz nate ne. O provokaciji pa sklepam iz nekaterih tvojih komentarjev tule, na blogu Simone Rebolj in drugih zapisih, ko je žal občutek, da precejkrat bolj želiš nek določen odziv neke osebe in ne razpravo o stvari sami. V kolikor gre za zadnje pa ti seveda z veseljem odgovarjam, kot bom tudi sedaj.

    »Naj ti pojasnim moj širši pogled na ekonomske procese zadnjih dveh stoletij in iz česar se generirajo moja stališča o ekonomiji. /za potrebe polemike z Ive A. Staničem sem napisal spodnji tekst/:

    »Treba je poznati tudi zgodovinsko komponento komunizma.
    Nič v naravnem, evolucijskem procesu se ne zgodi samoposebi. Za kaj takšnega morajo biti ugodne razmere.
    Tudi z komunistično idejo je bilo tako. Kapitalizem je namreč od svojih nastankov, skozi Laissez-faire druge polovice 19. stoletja, dospel v svojo ekstremno različico. Človek – delavec je postal potrošna in zamenljiva roba. In prav zaradi te krutosti so lahko vzcvetele nove ideologije. Sindikalna gibanja, (čikaški štrajk leta 1886) so pograbila teorije Marksa in Engelsa in trasirala pogoje za nastanek v primerjavi s kapitalizmom, človeku bolj prijaznega sistema.
    Ideja o enakosti je bila privlačna in se je pričela širiti po svetu.
    Seveda ti moram dati prav Ive, sistem je evolviral v izjemno krute različice.
    A ob tem je imel tudi pozitivne učinke. Zahodne države so pred strahom komunistične ideje zajezile svojo kapitalistično izkoriščevalskost in dopustile razvoj socialnih demokracij, ki so eksistenčno varovale delavce pred nebrzdanim kapitalizmom.
    Danes, dvajset let po padcu komunizma se odsotnost komunizma še kako pozna.
    Kapitalizem je izgubil svojega antagonista – komunizem in prav zaradi tega so tudi socialne demokracije v zahodnih državah pričele pešati.
    Ne trdim, da je komunizem boljši sistem, a v omejenih segmentih ima kapitalizmu nujno potrebno antagonistično vlogo“.

    Če povzamem Andee. Potrebujemo nekaj povsem drugačnega. Tisto kar nam ponujate ekonomisti so zgolj popravljene različice starega. Kapitalizem 2.0, kapitalizem 3.0, itd. Potrebujemo novega antagonista. In v tem smislu velja pozorno prisluhniti tudi mislecem, sicer politično nespretnim, a vendarle proncljivim. Če omenim le Hanžka, Kebra, . . . na lokalnem nivoju, pa Žižka in druge na globalnem.«

    Glej Rado, ne bom šel (več) v neko posebno razpravo o komunizmu in kapitalizmu, ker preprosto nisem dovolj dober ekonomist, da bi s tega vidika lahko že kaj posebnega prispeval. Lahko rečem samo to, da je komunizem sistem, ki je propadel v skoraj vseh svojih različicah, da so ga s tečajev vrgli sami ljudje, na ulicah, morda še v večji složnosti kot danes. Kolikor vem, obstajajo številni dokazi o ekonomski nevzdržnosti takšnega sistema, ki je podobno kot današnji slovenski temeljil na zadolževanju in življenju na puf, življenju v ekonomsko nevzdržnih iluzijah torej. Poleg tega je radikalno zatiral svobodo (v nekih državah bolj nekje manj seveda), svobodo govora, svobodo tiska, svobodo združevanja, svobodo mišljenja itd. Kot omenjam na koncu tega odgovora, se s tabo seveda strinjam, da je zelo dobro in potrebno iskati različice in antagonizme kapitalizmu, ki nikakor ni Fukuyamov končni sistem, vendar je pri tem potrebno biti realen, na tleh, z upoštevanjem tega kaj ljudje smo, kako razmišljamo, kaj želimo. Glede tega se bojim, da je kapitalizem milje daleč pred komunizmom, vendar se še kako strinjam, da nikakor ni nek idealen sistem (vprašanje, če je kaj takšnega sploh možno ali sploh smiselno najti). Je pa seveda res, da je kapitalizem v veliki meri zgrajen prav na ekonomski logiki, tudi zato mi je morda kot ekonomistu še toliko bližje.

    Glede Hanžka, Kebra in Žižka mi gre pa brez zamere močno na smeh. Prvega celo poznam in nikoli nisem imel mnenja, da ima kaj posebej zanimiva ali lucidna razmišljanja. Keber je kolikor vem bolj protagonist neke politične stranke, v konkretnem primeru LDS. Vendar o njiju ne bi sodil, vsekakor pa po tem kar vem o obeh nisem ravno mnenja, da bi bila sposobna kakšne posebne pronicljivosti.

    Glede Žižka pa raje ne bi. Tistim, ki berejo ta blog je že jasno, da nikakor nisem pozitivnega mnenja o njem. Moje mnenje o njem je, da je navaden pajac, lutka v rokah kapitalističnega sistema (oba, on in kapitalizem, na ta račun zelo dobro služita). Predvsem pa sem zanj (morda malce manj za Hanžka in Kebra) prepričan, da imajo skupno napako: ekonomski sistem, na katerem počiva kapitalizem, komajda razumejo, ne razumejo številnih matematičnih izpeljav in modelov, ki ekonomistom služijo, da prihajajo do sklepov, do katerih prihajajo. Glede tega sem seveda zadrt ekonomist: težko razumem ljudi, ki jim »ni všeč«, da je 1+1=2. Seveda je ekonomija kot vsaka družboslovna znanost podvržena negotovosti lastne epistemološke podlage, da torej sama spreminja svet s svojimi ugotovitvami, da torej njene ugotovitve nikoli niso nekaj po sebi danega, vendar sem mnenja, da je v prvi meri potrebno razumeti, na kakšnih temeljih počiva ekonomija, zakaj so modeli postavljeni kot so in zakaj dajejo rezultate, kot jih dajejo. Šele na tej točki nekdo lahko zares razume sistem, kot je zgrajen in šele na tej točki so lahko ugotovitve res trdne in dolgoročno vzdržne. Šele na tej točki po mojem mnenju lahko pride do izraza tista resnična filozofska pronicljivost, ki so je morda res precejkrat bolj zmožni filozofi od ekonomistov. Brez tega se bojim, da je »kritika kapitalizma« (kot se jo gre npr. Žižek) bolj neka veščina, ki ima čisto svoje besedišče in logiko, in je tudi v veliki večini bolj sama sebi namen.

    »Če je pogoj za razvoj znotraj kapitalizma samega utemeljen na konkurenčnem boju, potem to velja tudi za kapitalizem v celoti. Tudi kapitalizem kot tak potrebuje konkurenta. Profit iz tega boja bo pripadal prav vsem.«

    To je pa zelo dobra, celo odlična misel in se z njo še kako strinjam. Vendar žal v komunizmu, kot smo ga spoznali doslej, ne vidim te alternative.

    Več pa, če bo še kaj, proti večeru, že sedaj odgovarjam iz službe, se opravičujem.

  10.   amuk — 19.04.2012 @ 12:23

    Rado, ne vem če te prav razumem. Praviš, da kapitalizem potrebuje nov antagonistični sistem. A vendar, ljudje, ki jih omenjaš kot reference na tem področju, ne ponujajo ama nič novega. Ali se jim kolca po sistemu, kakršnega predstavlja komunistični ideal, ki je, bodimo realni čeprav hvale vreden, propadel na celi črti, ali pa zagovarjajo eno izmed bolj socialno usmerjenih različic kapitalističnega sistema. Nadalje, v ekonimiji kot vedi, ne ideologiji, nikjer ne piše, da nebi smelo biti državnih podjetij, socialne države, itd.. Še več, le to je nujno. Pogovarjamo se zgolj o ravnotežju, koliko in česa. Tu, žal, v veliki meri dospemo do pozitivističnega zaključka, da je preveč socialne države in podjetij v državni lasti, ki bi lahko delovala v konkurenčnem okolju, v povprečju, negativno vpliva na naš razvoj in blaginjo. Vendar je to le zaključek pozitivne ekonomije, vede, ki se ne ukvarja s tem kaj je pravično, kaj je bolj humano ipd.. Npr. poda samo odgovor, kje bomo čez 50 let s 50% podjetij v državni lasti in kje s 20% podjetij v državni lasti. Ob teh dejstvih (no, ocenah) se nato lahko pogovarjamo kaj naj storimo. Tu pa bo prišlo do kresanja osebnih interesov in osebnih želja o tem kakšen naj bi bil svet. To se sedaj dogaja na ulicah. Skratka, vse to v okviru kapitalizma.

    Meni je reklo “vsakomur po njegovi potrebi in vsak kolikor zmore” izjemno lepo. Problem je le, da ko ga udejanjimo se vsi ne trudijo kolikor zmorejo, temveč veliko manj. Namreč, ljudje delujemo na spodbude in če si ti sposoben narediti dvakrat več od mene, za svoje opravljeno delo pa boš prejel enako plačilo, verjemi, ne boš naredil dvakrat več, saj te moje veselje, ko dobim kolikor potrebujem vendar na račun tvojega dela, žal ne veseli toliko, da bi delal kolikor si sposoben. Tu, in pa zaradi podivnestiranosti podjetij v komunizmu (druga zgodba enakih korenin), le-temu spodrsne. Vzdržen komunističen sistem, tak z enakim tempom razvoja kot smo ga doživeli v kapitalističnem sistemu, je možen le, ko bodo ljudje ponotranjili potrebe drugih in bili pripravljeni delati več, kot jim je nujno potebno, in to zgolj za dobro družbe. No ja, druga opcija, v kateri bi imeli vzdržen komunističen sistem, je možna takrat, kadar ni omejitve resursov, kar je pa žal le utopija.

    Samo še to, kadar se pogovarjamo o kapitalizmu bi bilo smiselno kot prvo pojem opredeliti. Po mojih izkušnjah se izkaže, da kadar to storimo opazimo, da stojimo na istem bregu.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |