V krizi smisla tiči misel






         

13.06.2012

Adios

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 13.06.2012

Dragi bralci,

po devetih mesecih in kar burnem dogajanju tule na blogu, je naposled napočil čas, da se serija “Bloomingtonski zapisi” sklene in da naposled stopim na letalo in zapustim prizorišče zločina. Kaj reči za konec tega potovanja?

Najprej, bilo je izjemno delovno. Ko se poslavljam od prijateljev te dni, večkrat slišim, da še niso videli nikogar, ki bi tako obsedeno delal. Kolegi tule so si me zapomnili predvsem po tem, ko sem jih kot duh strašil vse bloomingtonske noči, ko so nič hudega sluteč odhajali domov mimo odprte pisarne doktorskih študentov in je bila vedno prižgana luč ter en stalni stol vedno zaseden. Verjetno so te dni prepričani, da smo vsi Slovenci manijaško delovni, potem ko so videli tudi uspehe Anžeta Kopitarja.

Vendar je bilo tudi kar precej uspešno. Lahko rečem, da je prvo polletje potekalo divje in burno, v akademsko-ekonomskem smislu sem videl in slišal resnično vse, kar je bilo možno. Veliko tega ste lahko prebrali tudi tukaj. Drugo polletje je bilo glede tega bolj umirjeno, sam pa se bom vedno spominjal obdobja enega meseca, ko sem skoraj do konca izživel svoje otroške sanje norega znanstvenika in matematično obdelal dve vsaj po mojem poznavanju dokaj pomembni ekonomski zagonetki: deaccessioning in agentski stroški prostega denarnega toka ter vrednosti neuporabe. Lahko rečem, da bo to zagotovo tisto obdobje, ki se ga bom spominjal še zelo dolgo in ga želel še večkrat ponoviti.

Obenem oz. kljub vsemu temu sem uspel videti in doživeti marsikaj, dovolj, da bom v ZDA zagotovo še večkrat z veseljem prišel. Resda se to morda v Sloveniji komu zdi dežela “trdega kapitalizma in neoliberalizma”, vendar lahko sam zanjo rečem, da je tudi dežela izjemno prijaznih in odprtih ljudi, trde delovne mentalitete, kakršne tudi pri nas zlepa ne srečamo, številnih drugačnih navad (merskih enot, električnih vtičnic, semaforjev in prometnih znakov, “papirnate” arhitekture, itd.) in narodnosti, kar se Bloomingtona tiče tudi odlične in raznovrstne hrane, pijače, glasbe in zabave nasploh.

Skratka, upam, da vam je tole druženje prek blogov pričaralo vsaj malce te atmosfere, ki sem jo sam užil v teh mesecih, vsekakor pa vsakomur, ki ima možnost oditi v ZDA, zlasti študijsko, to toplo priporočam – tudi če niste posebni “zagovorniki” ameriškega sistema, morate to življenje in razmišljanje preprosto izkusiti, če imate to možnost seveda!

Sicer pa seveda z zapisi nadaljujemo, ko se malo ustalim v naši domovini. Najverjetneje bom tudi nadaljeval in zaključil kratko delavnico o ekonometriji, s katero sem se uspel spet malce bolj pozabavati v zadnjih tednih.

  • Share/Bookmark

Fuzbal – EP in moji favoriti

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 13.06.2012

Malo preden bom odšel iz Bloomingtona, sem prvič spremljal nekaj nogometa prek interneta. Nasploh sem bil zadnje tedne malce bolj “razpuščen” iz prejšnjega delovnega ritma.

Kaj reči pred nadaljevanjem EP v nogometu v Poljski in Ukrajini? Danes sem si prek interneta pogledal drugi polčas tekme Poljska: Rusija. Čeprav sem Ruse spremljal v zadnjih letih in sem bil mnenja, da so močna reprezentanca, nekakšen “stroj”, jim tokrat ne privoščim uspeha. Enostavno se mi zdijo preveč brez duše, preveč razbijaški, morda se motim in me bo kdo tu popravil. Poljaki pa so mi simpatični: po vseh neuspehih v preteklih letih – spomnim se še SP 2002, ko so v zelo lahki skupini s Portugalsko, ZDA in Južno Korejo kot eni favoritov s takrat nenadkriljivim naturaliziranim “molčečim” nigerijskim reprezentantom Olisadebejem osvojili zadnje mesto. Pa SP v Nemčiji 2006, ko so ponovno šli ven že po prvem krogu, boljši je bil Ekvador. Tudi na EP 2008 niso bili nič boljši, razdelili so si zadnje mesto v predtekmovalni skupini z Avstrijo, to ob sedanji kvaliteti avstrijske reprezentance pove vse. Nekakšni osmoljenci vseh dosedanjih evropskih in svetovnih prvenstev torej, vsaj od tistega 1982 v Španiji, ko so bili tretji še z generacijo Boniek, Smolarek (oče), Žmuda.

Zato Poljakom privoščim, da vsaj na domačem prvenstvu zlomijo urok, ki jih sprejmlja v zadnjem desetletju. Za to bo potrebno premagati Čehe, ki so bili ponavadi med mojimi favoriti (zelo rad sem spremljal nogomet, ki so ga igrali od leta 1996 in njihovega drugega mesta na EP, torej igralce, kot so bili Koller, Šmicer, Nedved, Poborsky, Berger, Kadlec, Skuhravy, Jankulovski in kot so še vedno Rosicky, Čech in Baroš), tokrat pa priznam, da bi raje videl Poljake v četrtfinalu.

Poglejmo še druge skupine. Skupina B z Nemci, Nizozemci, Danci in Portugalci. Moji favoriti tu so Nemci, čeprav sem bil vesel, ko so jih v Južni Afriki izločili Španci, pa sem sedaj na njihovi strani – imajo močno zasedbo, katere jedro je nekdanja mladinska reprezentanca, evropski mladinski prvak 2009 z igralci kot Özil, Khedira, Kroos in Müller. Vsekakor upam, da pridejo daleč. Nizozemcem ne vem več, kaj bi dejal – zelo bi jim privoščil uspeh (zmago) na naslednjem SP, ker so v preteklih desetletjih resnično doživeli že vse, samo uspehov ne. Nisem pa kaj posebej na njihovi strani na tem EP, morda pa se vseeno opomorejo po začetnem danskem šoku. Portugalcev ne maram preveč zaradi ošabnosti zvezdnika ekipe Cristiana Ronalda, tudi sicer nekako ne delujejo najbolj kompaktna ekipa. Danci bodo kot kaže eno presenečenj, priznam pa, da njihovo ekipo slabše poznam. Moja favorita iz te skupine sta tako Nemčija in Danska.

Skupina C – Hrvaška, Španija, Italija in Irska. Vsekakor ne navijam za Hrvate, vse njihove izjave in nastopanje vsaj meni daje vtis močno prepotentne reprezentance, pa tudi posamične kvalitete nimajo toliko, kot morda na nekaterih prejšnjih tekmovanjih. Za Špance močno navijam, priznam. Simpatična mi je tako ekipa Barcelone, ki sestavlja jedro reprezentance, kot njihov pristop v reprezentanci, ko so ponavadi dominanten partner od začetka do konca. Vendar imam nekako občutek, da se jim tokrat ne bo izšlo, bomo videli. Italijani imajo ponovno malce bolj simpatičen pristop k igri, kolikor spremljam po medijih, naj bi jih preporodil selektor Prandelli. Irci bi bili morda lahko presenečenje, če ne bi na “mino” naleteli že na prvi tekmi. Tako pa sta moja favorita iz te skupine Španija in Italija.

Še skupina D – Ukrajina, Anglija, Francija, Švedska. Ukrajinci so sicer presenetili na prvi tekmi, vendar ne verjamem, da je Andreju Ševčenku še ostalo toliko dinamita v nogah, da bi zmogli pripraviti kaj posebnega, no, bomo videli. Anglija je še en večni poraženec, morda se jim posreči tokrat, ko so bolj v vlogi underdoga kot favorita. Francija je vsekakor zame ena boljših ekip tule, simpatična mi je igra, ki jo kaže Franck Ribery, tudi sicer mi je ekipa dokaj simpatična. Za Švede pa ne vem, Zlatan Ibrahimović je morda res vrhunski igralec, kot osebnost pa me ne prepriča posebej, po vseh njegovih izpadih v klubski areni se mi zdi bolj nekakšen iztirjenec kot kaj drugega. Sodeč po prvi tekmi pa je večina švedskega uspeha odvisna prav od njega. Morda pa se to spremeni in morda tudi Švedi še uspejo presenetiti. Moja napoved te skupine pa je Anglija in Francija.

Kaj torej reči? V četrtfinalu torej pričakujem in si želim Poljake, Ruse, Nemce, Dance, Špance, Italijane, Angleže in Francoze. To bi bila vsekakor zanimiva zasedba, z izjemo Nizozemcev in Portugalcev morda tudi vse vodilne ekipe na prvenstvu. In če si še zaželim finale, recimo Španija: Nemčija. Potem pa naj nasledniki pokojne hobotnice Paula odločijo, katera hrana v akvariju bo tokrat bolj slastna.

Veliko užitkov. In seveda, povedano so popolnoma moja subjektivna mnenja, ki velikokrat temeljijo bolj na osebnih simpatijah kot boljšem poznavanju.

  • Share/Bookmark

12.06.2012

RIP Lin Ostrom

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 12.06.2012

Dva dni preden odhajam iz Bloomingtona še tale vest. Umrla je doslej edina Nobelova nagrajenka za ekonomijo, Elinor “Lin” Ostrom, profesorica na Šoli za javne in okoljske zadeve (School of Public and Environmental Affairs) univerze v Bloomingtonu, torej prav fakultete, ki mi je nudila streho nad glavo devet mesecev.

Kaj reči? Lin je bila ponos te šole, morda tista, ki je nosila odmev in pomembnost te šole ves čas. Lin sicer spada v šolo novoinstitucionalistov, njena glavna dela pa govorijo o pomenu povezovanja ljudi tudi kadar trg in država odpovesta. Njeno glavno delo je Governing the Commons: Evolution of Institutions for Collective Action iz leta 1990. Lin je večino svojega dela opravila v legendarni delavnici politične teorije in analize (na povezavi najdete številne prispevke in informacije o delu ene najpomembnejših institucij na univerzi v Indiani), ki jo vodila skupaj s soprogom Vincentom vse do smrti. Med njenimi tesnimi sodelavci verjetno velja omeniti tudi enega najpomembnejših eksperimentalnih ekonomistov Jima Walkerja, ki sem ga večkrat srečeval tudi sam v Bloomingtonu.

Počivaj torej v miru, Lin. Čeprav mi njene teorije in način razmišljanja niso posebej blizu in čeprav poznam številne, ki so skeptični do njenega pomena za ekonomsko stroko, je s svojim delom in posebno in energično osebnostjo gotovo tlakovala pot nekaterim drugačnim razmišljanjem v sicer konvencionalni in (neo)klasični ekonomski stroki. Za konec še povezava do njenega predavanja ob prejemu Nobelove nagrade: http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economics/laureates/2009/ostrom-lecture.html

  • Share/Bookmark

8.06.2012

Raj za vse tiste, ki vas zanima kulturna ekonomika

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 8.06.2012

Vsem tistim, ki vas to zanima – organizatorji junijske osrednje konference kulturnih ekonomistov v Kyotu so končno objavili vse prispevke na konferenci. Več lahko preberete tukaj: http://www.jace.gr.jp/ACEI2012/usb_program/menu/ACEI2012_Program.html.

Veliko užitkov, sam sem jih že danes imel kar nekaj.

  • Share/Bookmark

2.06.2012

95 tez o umetnosti in Intelektualne kurbe

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 2.06.2012

Prijatelj iz časov mojega dela na Zavodu za kiparstvo, kipar Jiři Kočica, me je pred časom opozoril na svoj projekt, ki ga pripravlja za neko newyorško galerijo (izbran je bil na razpisu nekdanjega MK za tamkajšnje stanovanje, namenjeno slovenskim umetnikom). Na stene tamkajšnjih galerij bo v znanem slogu nemškega protestantskega duhovnika Martina Luthra nabil svojih 95 tez o umetnosti.

Morda bo komu projekt zanimiv. Več lahko preberete na zgornji povezavi.

Mimogrede še opozorilo na projekt drugega znanca iz tistih dni, kiparja Zorana Srdića Janežiča. Njegov projekt (skupaj z Jano Putrle Srdić) “Intelektualne kurbe” že nekaj časa vsak konec tedna poteka na mariborskih ulicah.

Več lahko preberete tukaj in tukaj. Mislim, da gre tudi tu za zelo zanimiv projekt.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |