V krizi smisla tiči misel






         

24.09.2012

Malo “šnopčka” pred spanjem

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika, miks — andee - 24.09.2012

Pred leti sem nekje na Blogosu zasledil, da eden od blogerskih kolegov, Alex van der Volk, objavlja “šnopčke za dušo”. Čeprav mi izraz ni nevemkako všeč, pa mi večkrat pride na misel, ko imam namen, tako kot danes napisati nekaj misli oz. pregled trenutnega dogajanja pri meni, pred spanjem.

Ta vikend smo (morda bolj realno kar: “sem”) zaključili projekt, ki se je vlekel zadnje pol leta, v zadnjih dveh mesecih pa vzel res veliko energije in skoraj full time osemurni job vsak delovnik.

Kaj povedati ob konferenci, o kateri sem pisal tudi tule? Da sem po vseh spremembah, pritiskih, slabih novicah, tradicionalnem kritikastrskem odnosu slovenskih “kulturnikov”, ko kdo dela kaj koristnega (dober primer tega so žal vse kritike projekta EPK v splošnem, zato vsa čast ekipi, ki to dela in ki sem jo dodobra spoznal v teh dneh), zelo zelo vesel, da se je vse skupaj končalo. Predavatelji so bili odlični, bolje rečeno izjemni – večkrat sem na konferenci slišal, da očitno marsikomu ni jasno, kakšno zasedbo sem pripeljal v Ljubljano. Naj naštejem samo nekatere: Bruce A. Seaman je zagotovo prva svetovna referenca trenutno na področju študij ekonomskih učinkov kulture; Bruno S. Frey je ne le eden najpomembnejših kulturnih ekonomistov trenutno in avtor doslej edine v slovenščino prevedene knjige s področja kulturne ekonomike (naj zganjam egotrip še naprej – imamo seveda tudi (edino) knjigo slovenskega avtorja, katerega ime se ujema z imenom avtorja tega bloga); Michael Rushton je ne le moj mentor, pač pa tudi odgovorni urednik (v odhajanju) najpomembnejšega znanstvenega časopisa s področja kulturne ekonomike in še do nedavna tudi edinega znanstvenega časopisa s področja kulturne ekonomike, politike in drugih sistemskih preučevanj kulture, ki ima SSCI oznako; Jen Snowball je avtorica trenutne biblije vrednotenja učinkov kulturnih dogodkov, Measuring the Value of Culture iz 2008; Xavier Castañer je morda vodilna referenca oz. začetnik raziskovanja vrednotenja ustvarjalnosti in inovativnosti v umetnosti, predvsem v luči organizacijskih in menedžerskih teorij; François Matarasso je eden najbolj znanih angleških raziskovalcev in publicistov na področju kulturne politike in ustvarjalnosti v mestih.

Vendar večini Slovencev kot kaže tudi ta zasedba ni dovolj, da bi svoj “ponos” pokazali tudi tako, da bi odšli poslušat takšno konferenco. Naj navedem samo kratko razpravo, ki je na društvu Asociacija potekala pred konferenco. Eden bolj znanih slovenskih kritikov vsega kar leze in gre je izrazil svoje “razmišljanje”, da bi morala konferenca in EPK plačati njemu in skupini ljudi, ki bi šli tja od dnevnic do hotela in še honorarja za poslušanje. Eden nagrajencev Prešernovega sklada, ki je to bral in ki prav tako deluje v okviru tega društva, katerega predsednik sem sedaj, je na to takoj repliciral: “tako se govori!”. V podrobnejšo razpravo okrog tega se ne bi podajal, razumem pa, kako se morajo ljudje na EPK, ki podobne dogodke, kot je bila moja konferenca pripravljajo vse leto, počutiti, ko od leve in desne po njih tolčejo večno nezadovoljni kulturniki. Naj rečem samo tole: kdor misli, da bi podobne projekte speljal bolje – izvolite, z veseljem (in za razliko od vas) vas pri tem podpremo, vsaj jaz sam, pokažite torej, da ste “frajerji” ne s tem, da ste večno proti, ampak s tem, da sami pripravite boljše projekte, boljše zamisli, boljše delo. Izvolite torej!

Vendar se kot rečeno, s tem raje ne bi več ubadal. Z izjemo udeležbe sem s konferenco 100% zadovoljen, na podlagi resnično vrhunskih predavanj, ki lahko nudijo trdno oporo bodočim razmišljanjem o ekonomskih, socialnih in drugih učinkih kulturnih dogodkov, pa bo najverjetneje pripravljen tudi zbornik, tako da bo vsaj nekaj ostalo za tem srečanjem “nemirnih duhov”. Prihodnje leto bomo na Ekonomski fakulteti organizirali tudi EWACE – šesto evropsko delavnico aplikativne kulturne ekonomike, ki velja za drugi najpomembnejši dogodek na področju kulturne ekonomike. Iz hipne pobude, ki se mi je porodila med mojo udeležbo na peti tovrstni delavnici v Dublinu 2011, bo torej nastal dogodek, ki bo upam dokončno začrtal mesto kulturne ekonomike kot enega zanimivejših raziskovalnih področij tudi v slovenskem prostoru. Vsekakor pa sam vem samo eno: če bo tudi ta dogodek ostal v ignoranci s strani vseh tistih, ki vse leto tulijo o ekonomiji, kulturni politiki itd. ipd. je to tudi moj zadnji poskus, da vabim predavatelje s tega področja v Slovenijo. V teh letih so prišli k nam (ali vsaj izrazili željo, da bi prišli, kot prof. David Throsby) že skorajda vsi, ki tu kaj pomenijo na področju kulturne ekonomike: Ginsburgh, Frey, Graddy, Rushton, Klamer, Seaman, Rizzo, Fernandez-Blanco, Abbing, Snowball, Castañer ter skoraj vsi prvonagrajeni avtorji konference ACEI, ki še resno delujejo na tem področju. Prihodnje leto pridejo zagotovo še Zanola, Scorcu, O’Hagan, Prieto-Rodriguez, upam, da tudi Francoise Benhamou, Luis Cesar Herrero Prieto, Victoria Ateca Amestoy, Douglas Hodgson, vsi so bili prisotni v Dublinu 2011. Razen njih ostane še zelo malo znanih kulturnih ekonomistov, ki jih še ni bilo tukaj.

Vendar naj bo dovolj o tem. Še nekaj o mojem sedanjem delu in preteklem burnem tednu. V ponedeljek sem imel predstavitev svoje doktorske teze, prvo predstavitev dela v ZDA v slovenskem prostoru. Vodja doktorskega študija je bil brez besed oz. dejal je, da je brez komentarja in da nekaj takšnega resnično pričakuje tudi od drugih po štirih letih študija. Sam pa sem ob pripravi prezentacije dobil veliko inputa za zaključevanje dela na nalogi, kar nekaj stvari je še, ki jih bo potrebno narediti. Verjetno bodo ravno prihodnji dnevi namenjeni pripravi članka za novembrsko konferenco EBR na Ekonomski fakulteti, kjer bom skušal rešiti še enega od problemov, ki so se pokazali kot morda rešljivi pri moji nalogi: dokaz Jensenove in Easterbrookove postavke o agentskih stroških prostega denarnega toka v rokah managerjev. Ali bom tu ostal zmagovalec ali bom moral položiti orožje pretežkemu problemu? Prihodnji dnevi in tedni bodo ponudili odgovor.

Poleg tega s kolegico z doktorskega študija pripravljava tudi “nekaj” na temo franšizinga in teorij principala in agenta. Kolegica, ki piše doktorsko nalogo s tega področja me je pred časom prosila, da bi z matematičnega področja skušal postaviti model, ki bi bolje kot je to v literaturi sedaj skušal razložiti razmerje med tveganjem in spodbudami, predvsem v primeru franšizinga. Za kaj gre? Ena prvih, ki sta preučevala to področje, sta bila Holmstrom in Milgrom v prispevku iz 1987, “nuzprodukt” njunega dela je bila tudi ugotovitev, da bolj kot je neko delo tvegano, manj bo v njem “močnih” spodbud, torej spodbud vezanih na rezultate ali katerikoli drugi na negotovost vezani kriterij. V kolikor je torej delo bolj tvegano, bo agent/manager bolj naklonjen varnosti oz. zagotovilom za svoje plačilo in manj naklonjen od rezultatom odvisnemu plačilu. Vendar pa so empirični rezultati ravno obratni: praviloma gredo tveganje in spodbude z roko v roki, tudi pri franšizingu je tako. Do kod torej to razmerje? Vprašanje, ki bega ekonomiste že več kot desetletje in velja za enega pomembnejših odprtih problemov na področju analiz problema principala in agenta ter ekonomske teorije pogodb v splošnem. Obstajajo razlage tega, najbolj znan je prispevek Canicea Prendergasta iz 2002, vendar si po pregledu literature upam trditi, da ta problem še zdaleč ni ustrezno razložen. Upam, da bo čez npr. nekaj mesecev že drugače in da bo tudi moje ime stalo pod temi rezultati, več pa seveda še sledi.

Seveda bo potrebno finalizirati tudi moje raziskovanje vrednosti neuporabe in članek, ki sem ga že pripravil za Kyoto, spraviti v obliko za publikacijo. Tudi tu bi rad zadevo dokončal: nesporno je, da je model, postavljen v članku prvi na tem področju in kljub relativni enostavnosti razloži veliko stvari doslej znanih le iz empirije in kontingenčnih študij. Tukaj zato verjetno čaka le močnejša ekonometrična študija, ter morda še kak “okrasek” k modelu, ki bi ponudil še kakšno dodatno hipotezo za kasnejše testiranje prek ekonometrije.

Tudi članek o samozaposlenih, ki je doživel kar uspešen krst v Mariboru (hvala še enkrat Amuku za koristne pripombe), bo potrebno pripraviti za objavo, najverjetneje v kakšni Teoriji in praksi ali Družboslovnih razpravah. Morda nam uspe tudi tu še malce zaplesti celotno zgodbo, morda tudi prek kakšne dodatne ekonometrične metode, torej regresije, čeprav so žal podatki zelo grobi in neustrezni. Sam bi se glede tega predvsem rad ognil pretirani spolitiziranosti, ki se jo sedaj dela iz te teme.

Še vsaj dve raziskovalni zadevi sta v igri. Z(a) Vesno Čopič naj bi pripravila ekonomsko študijo bodočih delovnih razmerij na področju kulture. Skušamo namreč pripraviti boljši in bolj prožen sistem delovnih razmerij, tako na področju javnih zavodov kot pri samozaposlenih. Sam sem v tem udeležen toliko, da prepričujem Vesno (na srečo nje ni potrebno prav dosti) in druge, da potrebujemo tak sistem in s takšnimi spodbudami, da se bodo pravi ljudje odločili za prava delovna razmerja. Skušali bomo torej napraviti takšen mehanizem (povezan z ekonomsko metodo screeninga), da bo razkril skrite informacije o delovnih preferencah zaposlenih in zadevo napravil precej bolj prožno in učinkovito. Več me trenutno raje ne sprašujte več, zadevo šele gradimo oz. gradim.

Suzana, direktorica EPK, me je na konferenci ponovno vprašala, če bi delali ekonomsko analizo učinkov EPK in priznam, da sem trenutno kar precej navdušen nad zamislijo. Kljub kritikam, ki so jih ekonomske impaktne študije deležne že več kot dve desetletji, sem sam vendarle eden tistih, ki verjame, da lahko ob primerni metodološki strogosti ponudijo smiselne rezultate. Zato bom verjetno sprejel to zgodbo oziroma jo skušal pognati naprej. Videli bomo, kaj bo nastalo iz tega.

Pred počitnicami sem bil tudi izvoljen za predsednika društva Asociacija, osrednjega slovenskega združenja nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture. Zaenkrat zadevo opravljam kar intenzivno in vsaj mestoma v tem kar uživam. V bodoče bo tu seveda še veliko tega, kar delno doživljam že sedaj – balansiranja med interesi na kulturniški sceni, političnih pritiskov, zagretega in predanega dela, dolgih in polemičnih debat o kulturi in kulturni politiki, pa tudi nekaj zabave se kdaj najde vmes :)

Še kar nekaj bi se našlo, vendar bom tu zaključil. Kot vidite je polno dela. Iskreno upam, da imate veliko dela, takšnega, v katerem uživate, tudi vi. Sicer pa se po mojih izkušnjah da v vsakem delu najti zadovoljstvo in užitek, s časom seveda vsakdo prepozna tisto, kar ima rad in v čemer uživa. Tudi sam sem zelo dolgo iskal svoje področje in napravil veliko stvari, ki so bile vsaj malce, velikokrat pa tudi čisto izven sedanjega zanimanja. Vendar se vsako iskanje in vlaganje naposled povrne, potrebno je le vztrajati na svoji poti, takšne so vsaj moje izkušnje. Upam, da se torej v bodoče še beremo in da bodo koga moja stresanja dnevnih misli tule še naprej pritegnila k branju. Lep pozdrav.

  • Share/Bookmark

4.09.2012

Statistična simulacija – spremembe uredbe o samozaposlenih v kulturi

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika, Politične 'analize' — andee - 4.09.2012

Vsem ljubiteljem statističnih in matematičnih analiz prilagam empirični del prispevka, ki ga s kolegicama pripravljamo za študentski del konference v Mariboru. Vsebinsko ta analiza secira učinke sprememb uredbe o samozaposlenih, ki jo je pred kratkim pripravilo naše “super-ministrstvo” in se navezuje na moj predhodni zapis, le da je sedaj analiza kar precej bolj izdelana. Več o sami zgodbi uredbe lahko preberete v člankih iz Dela ter Mladine. Opozarjam, da je naša analiza zaenkrat delana na podatkih o samozaposlenih, veljavnih maja letos (uporabili smo gradiva za sejo Nacionalnega sveta za kulturo, namenjeno tej tematiki), ko smo pisali prvo verzijo analize.

Vsi konstruktivni komentarji so seveda kot vedno dobrodošli.

Prispevek lahko preberete tukaj.

Za pokušino kopiram uvodni del:

———————–
V empiričnem delu prispevka bomo s kratko parametrično simulacijo prikazali učinke predlaganih sprememb uredbe o samozaposlenih, ki jih predlaga Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije, na število in strukturo samozaposlenih v bodoče. Naj najprej razložimo osnovno zgradbo simulacije. Sodeč po kriterijih v spremembah uredbe, naj bi bilo poslej za pridobitev statusa za plačevanje prispevkov potrebno zbrati 71 točk od možnih stotih, odtega se 20 točk podeljuje za »obseg«, torej število opravljenih predstav, vlog in projektov, preostalih 80 pa se podeljuje za »izjemnost«, torej prispevek k razvoju področja, osvojene nagrade, število strokovnih kritik ipd. Od teh kriterijev se pri večini poklicev za osvojene nagrade podeljuje 10 točk.

V naši simulaciji bomo torej skušali oceniti, kakšno bo število samozaposlenih po uveljavitvi sprememb, v primerjavi s prejšnjim številom samozaposlenih. V ta namen smo predpostavili, da je porazdelitev števila točk posameznikov, ki prosijo za status porazdeljena po normalni, Gaussovi porazdelitvi. To pomeni, da izhajamo iz nekega povprečja, ki ga dosegajo posamezniki po doseženih točkah, ter ocenjenega standardnega odklona. Naj na tem mestu spregovorimo nekaj besed o takšnih predpostavkah. Predpostaviti normalno porazdelitev se morda zdi naraven korak, saj se na podoben način preučuje številne druge porazdelitve, ki imajo povezavo z človeškim delovanjem in odločanjem. Vendar bomo navedli nekaj razlogov, zakaj temu ni tako.

Ko smo pokazali v prvem delu prispevka, je odločanje komisij pri dodeljevanju statusa po navadi razpeto med dvema skrajnima vodiloma: na eni strani ga vodi priznavanje izjemnosti dosežkov kulturnih ustvarjalcev, na drugi strani pa je status samozaposlenega tudi socialni korektiv. V primeru točkovanja po novih kriterijih bi torej pričakovali, da je v primeru, ko je osnovno vodilo točkovanja priznavanje izjemnosti, točkovanje bolj neizprosno in dosledno, ter s tem bližje pravi normalni porazdelitvi. V primeru pa, ko točkovanje upošteva tudi socialne dejavnike statusa, je pričakovati, da bo povprečna vrednost podeljenih točk višja, zato se bo krivulja normalnosti pomaknila v desno, najverjetneje pa tudi dobila značilno nagnjeno obliko (glej sliko 2). V tem primeru je seveda potrebno biti pazljiv pri upoštevanju predpostavk normalnosti.

Drugi problem, ki ga nosi predpostavka normalnosti pri naših izračunih so osnovni momenti distribucije: srednja vrednost ter varianca oz. standardni odklon. Ker na tem področju ni dostopnih tako rekoč nikakršnih podatkov, je potrebno enostavno predpostaviti vrednosti osnovnih momentov ter opazovati, kako se izračuni spreminjajo v odvisnosti od variacij v teh parametrih. Literatura navaja kot najbolj običajne rešitve v tem primeru simulacije prek metode bootstrap (glej npr. Wasserman 2006; Davidson & MacKinnon 2005; MacKinnon 2002), kjer bi bilo dovolj zbrati podatke za nek dovolj velik vzorec iz populacije, ter na tej osnovi opraviti simulacije s ponavljanjem, kjer prvotni vzorec postane nova populacija. Metode bootstrap so postale zelo priljubljene predvsem z delom ameriškega statistika Bradleyja Efrona (Efron 1982; Efron & Tibshirani 1994), sami pa jih bomo skušali uporabiti pri nadaljnjem delu na raziskovanju problema, kjer bomo skušali zbrati ustrezne podatke prek simulacije točkovanja za manjši vzorec samozaposlenih s pomočjo preteklih članov komisij na odgovornih javnih institucijah. Žal nam zaenkrat zbrani podatki niso omogočali opraviti te vrste simulacije že v tem prispevku.

Tretji problem, ki se pojavlja je, da je klasična normalna porazdelitev neomejena navzdol in navzgor.V primeru točkovanja uredbe pa smo seveda omejeni tako navzdol (nihče ne more dobiti manj kot nič točk) kot tudi navzgor. Zato je bolj primerno in točno govoriti o »prirezani« (angl. truncated) normalni porazdelitvi. Primerjava obeh porazdelitev je prikazana na slikah 1 in 2 spodaj.

Vendar tudi to ni dovolj dober opis. V primeru, ko bo zaradi podeljevanja točk po kriteriju socialnega korektiva (ko bo torej povprečje točk višje od običajne srednje vrednosti normalne porazdelitve), lahko govorimo o nagnjeni (angl. skewed) normalni porazdelitvi. Prikaz takšne porazdelitve (nagnjene v levo) je na sliki 3 spodaj.

V našem primeru bomo vsaj za začetek izhajali iz preproste parametrične predpostavke normalne porazdelitve točk samozaposlenih po novih kriterijih točkovanja ter kasneje pogledali še posledice za izračune, ko upoštevamo prirezano normalno porazdelitev. Posledic nagnjenosti krivulje v levo (kar bo najverjetneje prisotno zaradi bolj milega ocenjevanja s strani komisij) ne bomo mogli opazovati, saj bi za to potrebovali podatke, iz katerih bi lahko sklepali o koeficientu nagnjenosti (angl. skewness).Takšna ocena bi bila možna le v primeru simulacije, opravljene na konkretnih podatkih (npr. simulacije bootstrap). Že iz zgornje slike pa je razvidno, da bo pri krivulji nagnjeni v levo ploščina pod krivuljo levo od povprečja večja od običajne (ali prirezane) normalne porazdelitve. Zato bi ob upoštevanju nagnjenosti zagotovo prišli še do bolj negativnih podatkov za število samozaposlenih po uveljavitvi uredbe (še večje število tistih, ki povprečja ne bodo dosegali in bodo torej na zgornji krivulji pod t.j. levo od povprečja).
———————–

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |