V krizi smisla tiči misel






         

12.10.2012

Kaj…

Zapisano pod: Politične 'analize', miks — andee - 12.10.2012

je novega pri meni :) Opravičilo vsem tistim, ki pričakujete bolj izbrane naslove zapisov, vendar me resnično žene samo zapisati nekaj trenutnih misli na tale blog.

Že vse, od kar sem se vrnil v Slovenijo, se je v meni naselil mrak. Kar velik mrak, moram reči, in kolikor govorim z drugimi Slovenci, je pri številnih prisoten isti občutek. Še ko sem pred odhodom govoril s korejskim prijateljem, ki me je najbolj spremljal v ZDA (“silom prilike”, delila sva si pisarno), sem povedal, da me je kar malo strah odhoda v Slovenijo in da nisem najbolj optimističen. Sam mi je razlagal, da si zelo želi po končanem doktorskem študiju v Bloomingtonu vrniti se na korejske univerze in tam nadaljevati akademsko pot. Čeprav bo zvenelo neoliberalistično, je dejal predvsem to, da so tam univerze izjemno kakovostne, vendar seveda zelo amerikanizirane.

Te dni v spomin nanj in na lepe dni mojih matematičnih odkrivanj včasih poslušam celo tako bedast komad kot je Gangnam Style :)

Žal se nisem zmotil. Kljub temu, da še vedno premorem veliko svetlobe, pa se z Jožetom Damijanom strinjam, da prihodnost Slovenije ni svetla. Skorajda se ne bi mogel bolj strinjati z njegovo analizo v omenjenem prispevku. Povsem sami smo si krivi za nastalo stanje, skorajda bi si upal reči, da je vsaj na področju družboslovnih znanosti Slovenija nekakšen otok, marsikaj, kar v ZDA jemljejo za običajno, je tu demonizirano, spoznanja in predvsem politične boje, ki so tu prisotni do skrajnosti, sicer v ZDA poznajo, vendar so le ena od zgodb, ki tam potekajo. Ena od mnogih.

Vse, kar sem tu ponavljal v preteklih letih, in kar so ponavljali tudi drugi, bo po mojem mnenju eskaliralo v prihodnjih tednih. Iskreno rečeno sem mnenja, da je najverjetnejši (od oka takole vsaj 80%) scenarij ta, da bodo sindikati in njihovi zavezniki preprečili sprejem novih reform in s tem povzročili padec te vlade. V kolikor bo Janša tako nor (in to morda tudi ni izključiti), da bo skušal na oblasti vztrajati tudi naprej, ga bo odnesla ulica.

Vendar v tem ni nič preveč svetlega. Žal so generacije ekonomskih napak, ki jih lepo grafično prikaže Damijan v omenjenem prispevku, povzročile, da je Slovenija kmalu po hitrem poosamosvojitvenem vzponu kmalu pričela razvojno zaostajati, zaradi napačne razvojne vizije, kar so mnogi skušali prikrivati, dokler se je dalo. In sedaj je preprosto prepozno za karkoli. Varčevanje v času gospodarske krize močno verjetno vodi v t.i. paradoks varčevanja, kljub nemški dogmi zategovanja pasu. Strukturne reforme so potrebne, vendar dajejo rezultate le na daljši rok – kljub temu verjamem, da jih je preprosto potrebno uskladiti in sprejeti. Tudi glede fiskalnega pravila sem enakega mnenja, kot prej: je koristno, vendar nikakor ni nujno v tem trenutku.

Vendar verjamem, da je v tem trenutku resnično najpomembnejši “psihološki moment”: Slovenci bomo morali znati v tem času stopiti skupaj, pozabiti na zamere, ideološke in kulturne boje in skupaj složni iskati pot iz nastalega stanja. Ne pravim, da je v kapitalizmu odgovor na karkoli, vendar bo preprosto potrebno biti pragmatičen in ohranjati tiste stvari, ki smo jih doslej uspeli narediti dobro in iskati poti za tisto, kar nas bo lahko popeljalo naprej.

Drugega ne vidim. V kolikor bo mentaliteta v intelektualnih krogih še naprej usmerjena v neke paradigme kritike družbe in sistema (antisistemsko mišljenje), se resnično bojim, da nas bo moral reševati kdo drug. Že tako je to najverjetnejša zgodba, vendar bi bilo lepo, če bi imeli vsaj toliko poguma in ponosa, da odgovornost za svoja dejanja prevzamemo nase in se ne bomo ponovno čez deset let sklicevali na to, da smo bili zavedeni, kot se nekateri žal sklicujejo že sedaj. Da torej ne zavzemamo pozicije Luhmannovega “izključenega tretjega”, tistega, ki lahko družbo kritizira od zgoraj, kot da sam ni del nje, pač pa tistega, ki je poleg kritike, torej opažanja problema, sposoben ponuditi tudi pogled, ki omogoča pot do rešitve ali rešitev samo. Žal imamo v tem trenutku problemov čisto dovolj, rešitev pa močno primanjkuje…

Stopiti torej skupaj, iskati rešitve in to predvsem takšne, ki bodo nekako “Pareto učinkovite” – usmerjene bodo v izgradnjo novih stvari, konceptov, razvoja, podjetij, sistemov, ob tem da bodo puščale svobodo za takšne korake in mišljenja, ki bodo to gradnjo sproti prevpraševale in premišljale. Graditi naprej torej, in porušiti čim manj od tistega, kar smo že trudoma postavili. Žal z resetiranjem družbe ne bo šlo, to ni pravi koncept… Ne bom temu rekel evolucija, pač pa počasna izgradnja in ne rušenje vsega. Predvsem pa sprejemanje okolja okrog sebe, tujcev, tujih držav, tujih spoznanj. V tem Slovenci nikoli nismo bili posebej dobri, v kolikor smo to počeli, smo to počeli na hlapčevski, udinjajoč način, v kolikor smo to zavračali, smo požigali mostove okrog sebe in gradili barikade pred grdimi spoznanji zlobnega zahoda.

Ne vem, ne bom se več delal preveč pametnega, ker mi te dni to ne gre posebej od rok. Vendar naj bo tisto, kar bo nastalo po turmoilu, ki nas morda ali najverjetneje čaka v prihodnjih tednih, nekaj složnega, nekaj takšnega, da bomo čez nekaj let z veseljem dejali, da je bila kriza res priložnost. Priložnost za težaven korak naprej. Upam, da ga bomo zmogli. Žal sem mnenja, da drugače kot s popolnim padcem, ki se dogaja sedaj, to preprosto ni več moglo iti naprej. Bomo videli torej. Vseeno je razlika med mano in Damijanom torej: sam sem še vedno optimist in verjamem, da precej globlje, kot že smo, vsaj po razpoloženju sodeč, preprosto ne more iti. Upam, da se ne motim…

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |