Ulica
Kot nekoga, ki velikokrat napiše kakšno pikro čez proteste, me je zamikalo nekaj napisati tudi tokrat. V enem redkih trenutkov v zadnjem času, ko imam dovolj volje, da napišem kak smiseln zapis semle.
Bom povedal kar odkrito: protesti v Mariboru se mi zdijo upravičeni in vesel sem, da so se zgodili. Po daljšem času sem začutil prav nekakšno vznemirjenje, da bi se jih udeležil še sam. Po daljšem času sem imel občutek, da le-ti niso bili zgolj politično jadikovanje nad groznim kapitalističnim sistemom, ampak so imeli jajca, tudi dobesedno. Končno sem imel občutek, da se Slovenci prebujamo, vsaj na ravni dejanj in upora, če že ni posebnih premikov na ravni razmišljanja in razvoja.
Naj tudi povem, da glede protestov v Ljubljani in drugje nisem enako navdušen – preprosto manjka tisti pravi sprožilni moment (in razmišljanje), ki je bil v Mariboru več kot dovolj prisoten. Zato se lahko med demonstranti mirno sprehodi Kanglerjev klon, se nasmehne in pove, da bi se celo pogovarjal… Morda situacija in čas še nista dorasla, tudi sam sem glede številnih ukrepov te vlade še vedno relativno optimističen: verjamem, da je nujno in na prvem mestu potrebno rešiti bančni sistem, da potrebujemo reformi trga dela in pokojninskega sistema, tako zaradi signalnega učinka na finančne trge kot tudi in predvsem zaradi ustvarjanja bolj konkurenčnega poslovnega okolja v Sloveniji. Vse to je preprosto nujno, vsako drugo razmišljanje, ki ne odgovarja na te probleme, se mi zdi žal prej zabloda kot kaj drugega.
Sem pa postal bolj skeptičen glede nedeljskih volitev. Na tem blogu sem se večkrat javno potegnil za Boruta Pahorja, tudi v časih, ko mu javnost ni bila ravno naklonjena.
Zdaj pa sam ne vem, kaj naj si mislim. Z JPD se strinjam, da gre za kandidate, ki ponazarjajo same obupne alternative. Meni najbolj primeren za predsednika kot oseba se je zdel Zver, vendar je bil ta najverjetneje oz. zagotovo le Janšev “Medvedjev”. V teh dveh tednih sem imel priložnost spoznati tudi oba nedeljska protikandidata. Danilo Türk je name naredil dober vtis, vendar se je vame preveč vrezalo več njegovih potez tokom mandata, kjer je jasno dal vedeti, koga podpira in zagovarja ter pri kateri opciji se bolje počuti.
Borut Pahor, ki sem ga volil v prvem krogu, pa žal tudi meni vzbuja skrbi, da je preprosto nekoliko bebav, žal mi je, vendar ne morem uporabiti drugih besed, kot tistih, ki jih je že uporabil JPD. In ne vem, če si želim predsednika, ki bo ponovno skrbel za pahorizme, kot so “so what”, “krucifiks”, “kakšen fantastičen dan” ipd. Ponavadi v ključnih trenutkih… Žal res ne vem, če si želim nekoga precej narcisoidnega in precejkrat resnično bedastega, da zasede tako visoko simbolno funkcijo. Pa naj še tako povezuje in združuje, kar menim, da je sicer res.
Zato ne vem, kako bom volil v nedeljo. Morda pa za Chucka Norrisa ali Ivana Krambergerja kot nekateri prijatelji ter nekateri blogerji tule. Priznam pa, da preživljam nekoliko stresne tedne tudi sam in da se vsaj zaenkrat ne morem znebiti črnogledosti ne glede svojega osebnega in strokovnega početja kot tudi ne glede tega, kam bo šla naša država. Še vedno pa ohranjam glede vsega seveda upe na najboljše.
