V krizi smisla tiči misel






         

31.03.2013

Dva nedavna prispevka – kreditne agencije; sprejemanje evra in ekonomske reforme

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 31.03.2013

Dva zanimiva nedavna članka, ki se vežeta na probleme, ki trenutno tarejo Slovenijo v ekonomskem smislu, najdete med novostmi NBER (ameriškega National Bureau of Economic Research).

Prvi članek na podlagi mikroekonomskega “contract theory” modela ocenjuje dejavnike, ki vplivajo na ocene bonitetnih agencij. Vsekakor tema, ki močno zadeva slovensko stanje in probleme z napredujočim »devalviranjem« slovenskih obveznic.

Prevedeni povzetek, ki naj vam služi kot informacija o vsebini, je tukaj:

“Ta prispevek analizira model, kjer investitorji uporabljajo bonitetne ocene pri odločanju o financiranju podjetja. Kakovost ocene je odvisna od neopazovanega “truda”, vloženega s strani bonitetne agencije (CRA). V prispevku analiziramo optimalne sheme kompenzacije za CRA, ki se razlikujejo med seboj glede na to ali je naročnik bonitetnih ocen vladni načrtovalec, podjetja ali investitorji sami. Naše ugotovitve so, da so napake pri ocenjevanju večje, kadar podjetje naroča oceno, kot kadar jo naročajo investitorji sami. Vendar se izkaže tudi, da investitorji sprašujejo po ocenah prevečkrat in da to vodi v neučinkovitost. Odgovor na vprašanje, kateri od dogovorov torej vodi k večji skupni družbeni koristi, je odvisen predvsem od predhodnih prepričanj akterjev glede kakovosti projekta. V prispevku prav tako pokažemo, da tekmovanje med CRA-ji vodi k zmanjšanju njihovih prihodkov, zmanjšanju vloženega truda in tako tudi k manj natančnim bonitetnim ocenam. Kakovost ocen je manjša za nove obveznice. Naposled, ugotavljamo tudi, da lahko sicer optimalne pogodbe, ki zagotovijo spodbude tako za začetne ocene kot tudi njihove nadaljnje revizije, vodijo CRA-je h počasnosti pri prepoznavanju in priznavanju lastnih napak.”

Drugi članek pa je kratek prikaz zgodovine in razlogov problemov v nekaterih državah članicah evro območja, t.i. državah PIIGS (Portugalska, Irska, Grčija, Španija, o Italiji v članku ni govora) in primerjava z Nemčijo. Izpostavljeno je predvsem vplivanje sprejema evra na upočasnitev reformnih procesov v teh državah. Kratek primer nastanka problemov dveh španskih vodilnih bank imate povzet in preveden spodaj (oba prevoda sta bila narejena zelo hitro, zato so možne manjše napake). Verjetno boste našli kar nekaj podobnosti z razlogi problemov v slovenskih bankah in podjetjih.

»3.2 Primer institucionalnega razpada: Bankia

Propad Bankie, bančnega giganta s premoženjem enakim 33% španskega BDP je z odstopom njenega vodje, Rodriga Rata, ki je odstopil 9. maja 2012, vodil neposredno k španski prošnji za bančno reševanje s strani Evropske unije. Način, kako sta dve banki z dolgoletno tradicijo, Caja Madrid in Bancaja, prišli do sramotnega konca manj kot dve leti po spojitvi v enotno banko Bankia, govori zgovorno zgodbo institucionalnega propada, sproženega s pokom nepremičninskega balona. Caja Madrid je bila ena najstarejših »caj« (španski izraz, ki označuje posebno obliko banke, značilno za Španijo). V prvem desetletju po sprejetju zakona iz leta 1985 (ki smo ga obravnavali v prejšnjih poglavjih) je bila Caja Madrid vodena s pomočjo soglasja med vodilnimi političnimi strankami bogate madridske regije. Njen vodja, Jaime Terceiro, priznani akademski ekonomist, je vodil banko profesionalno in omogočil, da je postala močan tekmec na kreditnem trgu. V letu 1996, le leto po vzponu konservativne stranke (PP) na oblast v regiji, je PP vzpostavila koalicijo, ki je združila svoje glasove s tistimi s strani sindikatov, močno povezanih s komunistično stranko (CC.OO.), s ciljem prevzema nadzora nad Cajo Madrid. Sindikat je »posodil« svoje glasove konservativni stranki, da bi zamenjal vodjo Caje Madrid z Miguelom Bleso, dobrim prijateljem novoizvoljenega ministrskega predsednika José Maríe Aznarja. V zameno je konservativna stranka omogočila sindikatom pravico veta na osebna imenovanja in zagotovila, da Caja Madrid nikoli ne bo dovolila vstopa zasebnega kapitala v upravljanje banke, četudi bi bilo to potrebno za zagotovitev solventnosti banke. Za nameček je dogovor pozval k ponovni vzpostavitvi povezav z nepremičninskimi posredniki, čeprav je hkrati opozoril na preveliko zanašanje na njihovo financiranje.

Pričenši z 1996 je Caja Madrid pričela z agresivno ekspanzivno politiko, sodelujoč v nastajajočem nepremičninskem balonu. Prav tako je pridobila pomembne deleže v strateških deležih korporativne Španije, nadaljujoč že tako ali tako premočan splet politike, financ in poslovnih interesov, značilen za španski kapitalizem. Vrh političnega vmešavanja je nastopil, ko je bil Blesa prisiljen sestopiti kot posledica posega vodje regionalne madridske vlade, slednji pa je na Blesin položaj imenoval tesnega političnega zaveznika brez vsakih izkušenj v bančništvu. Posledica bojev znotraj konservativne stranke je bila naposled imenovanje še enega od njenih vplivnih članov, bivšega upravnega direktorja Mednarodnega denarnega sklada in ministra za finance, Rodriga Rata, ki je tudi vodil banko s pomočjo upravnega odbora, sestavljenega iz povsem politično imenovanih članov vse do njene nacionalizacije v pomladi 2012.

Druga polovica tega, kar je kasneje postalo Bankia, je bila Bancaja, osrednja »caja« na območju Valencie. Prav tako institucija z dolgoletno tradicijo, ustanovljena leta 1878, je ostala na lokalnem nivoju večino svoje zgodovine. Šele v času okrog 1997, na začetku nepremičninskega balona, je pričela z naglo ekspanzijo in prvič posegla na mednarodne dolžniške trge.

Politizacija Bancaje se je še poglobila po tem, ko je regionalna vlada v Valencii spremenila zakonodajo, ki je regulirala področje bank v Valencii. Ta zakon je povsem prepustil nadzor nad banko lokalni vladi, za nameček pa je zakon dodelil nadzorno funkcijo lokalni organizaciji, valencijskemu inštitutu za finance, ki je bilo v tem času zgolj podaljšek regionalne vlade brez kakršnega koli lastnega nadzornega organa. Ta dogovor je oslabil špansko centralno banko (Bank of Spain), ki pa je ohranila končno odgovornost za finančno stabilnost.

Nič ne more bolje prikazati povezavo med politiko in finančnim svetom kot dejstvo, da je bila oseba, imenovana kot predsednik Bancaje, ko je nepremičninski balon pričel dosegati svoj višek, prav José Luis Olivas, isti politik, ki je kot finančni minister v Valencii pripravil omenjeni zakon, ki je določil razmerja v lokalnih »cajah« (in je bil vmes tudi predsednik regionalne vlade). Za nameček sam ni imel prav nikakršnih izkušenj v bančništvu.

Kot je bilo tudi v primeru Caje Madrid, je tudi Bancaja postala dodaten instrument regionalnih političnih ciljev v različnih sektorjih: stanovanja, energetski sektor, telekomunikacije in šovbiznis. Prek naslednjega desetletja je Bancaja sodelovala pri financiranju vseh večjih infrastrukturnih projektov vlade v Valencii, vključujoč dirko Formule 1 v Valencii (strošek: 244 milijonov EUR), castellónsko letališče (strošek: 200 milijonov EUR; do danes na njem še ni pristalo letalo), Terra Mitica (strošek: 300 milijonov EUR; zabaviščni park je bankrotiral v letu 2004), itd. Tekom desetletja so se povezave med politiko, razvojem in bankami še utrdile in razvile. Pok nepremičninskega balona pa je v javnost naposled prinesel vse številne korupcijske škandale v tej sicer bogati španski regiji.

Ko so se problemi pričeli v letu 2009, so enake politično-ekonomske omejitve, ki so stale v ozadju nastanka nepremičninskega balona, določale tudi začetne stadije odzivanja na krizo. Caja Madrid in Bancaja sta se združili v veliko sistemsko institucijo, Bankio, kjer so prevladovali enaki politični interesi, ki so poganjali obe institucije v letih nastanka balona, s pristankom španske centralne banke. Ker dve neuspešni banki / »caji« ne moreta tvoriti uspešne banko, je bila Bankia naposled, po postopku javne ponudbe, ki je izpostavil vse španske institucionalne probleme, nacionalizirana s pričetkom pomladi 2012.«

Članka sta:

Who should pay for credit ratings and how?
Anil K. Kashyap, Natalia Kovrijnykh
NBER Working Paper No. 18923
Issued in March 2013

Political Credit Cycles: The Case of the Euro Zone
Jesus Fernandez-Villaverde, Luis Garicano, Tano Santos
NBER Working Paper No. 18899
Issued in March 2013

  • Share/Bookmark

23.03.2013

Uganka ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov pred odgovorom

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 23.03.2013

Tole je napoved nečesa, kar se je pravzaprav že zgodilo v preteklih mesecih in predstavlja nekakšen sklep mojega šestletnega dela na problemu merjenja ekonomskih učinkov kulture. Več o tem bom lahko povedal tule: http://seminar.outofthebox.si/program/sezona-20122013/economic-estimation-of-value-of-culture/.

Na hitro, za kaj gre. Problem je zelo jasen: ali imajo kulturni dogodki ekonomske učinke in če, kakšne, kako velike, in na katere ekonomske kategorije kulturni dogodki najmočneje vplivajo? Poleg tega tudi: na kakšen način lahko te ekonomske učinke ovrednotimo? In ja, trdim, da smo pred dokončnim odgovorom na to vprašanje, bolje rečeno, pred korenitim premikom v tej znanstveni zgodbi.

Na omenjene probleme je doslej kulturna ekonomika, pa tudi vrsta drugih študij, dajala dva glavna odgovora. Prvič, ekonomski učinki so se vrednotili prek multiplikatorskih oz. t.i. impaktnih analiz. Preprosto ste ocenili vnos novega denarja v neko regijo in v katere dejavnosti je ta vnos šel, vzeli ste klasične keynesijanske multiplikatorje iz input-output tabel za državo ali v najboljšem primeru regijo, ter na tak način ocenili koliko novega denarja je generirala neka investicija oz. kulturni dogodek.

Takšne analize so prvič, prinesle močno prenapihnjene rezultate učinkov in privedle do ugotovitev, kot je tista iz ameriške študije Arts and Economic Prosperity, da “so umetnosti preprosto dober posel”. Nič čudnega, omenjena študija je ugotovila donose na investicijo v nevladni umetniški sektor prek 1:8, kar je kot piše Arthur Sterngold boljše, kot v najboljših časih Wall Streeta. Kaj torej čakate, vložite ves svoj denar v ameriške nevladne umetniške organizacije in boste obogateli hitreje kot v shemah Forex. Še čakate? Zakaj že? In zakaj sedim sam tu doma in ne vložim svojih sredstev v ta rudnik zlata?

Skratka, omenjene nebuloze so prvi od razlogov, da so takšne študije na čudnem glasu. Drugi, ki je nastal kot posledica tega, je metodološki vidik, na katerega je pričel prvi opozarjati Bruce A. Seaman (naš gost lani septembra v Mariboru) v legendarnem prispevku iz leta 1987. Preprosto povedano, v resnih kulturno ekonomskih krogih se tovrstnim študijam samo še posmehujejo, milo rečeno.

Vendar alternativ ni. Tudi sam Seaman se je sicer v svojem mariborskem predavanju spomnil na vprašanje iz povabila, ki sem mu ga napisal, da so namreč kritike impaktnih študij samo “nergaško zabavljanje” (grumpy bitching). Odgovoril nanj ni.

Alternativa se je doslej iskala, kjer je ni bilo možno najti, v študijah kontingenčnega vrednotenja. Slednje dejansko niso odgovor na probleme, ki jih imajo impaktne študije, so pa seveda neka druga znanstvena metoda za merjenje vrednosti javnih dobrin, ki uživa precej večjo kredibilnost med znanstveniki. Čeprav ima ta metoda tudi sama kopico problemov in kopico neodgovorjenih kritik, vse od znamenite razprave ob nesreči tankerja Exxon Valdez konec osemdesetih, ko se je o njej pričelo burno razpravljati.

Vendar je kot rečeno, kontingenčno vrednotenje v temelju namenjeno nečemu povsem drugemu kot impaktne študije, merjenju nekih povsem drugih vsebin.

Hm, vendar ekonomski učinki kulture vendarle so. Guggenheimov muzej je preporodil mesto Bilbao in celotno regijo na severu Španije. Številni projekti urbane regeneracije prek kulture (Gateshead, Dunaj, Edinburgh, Glasgow, veliko angleških mest) so pokazali, da kultura vendarle je ekonomski dejavnik. Zato sem sam na delavnici EWACE v Dublinu (nadaljevanje delavnice bo letos septembra v Ljubljani) pred večino vodilnih kulturnih ekonomistov postavil mnenje, ki je bilo razlog za skrb: kulturna ekonomika se preprosto izogiba odgovoru o načinu vrednotenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov in ga zvaja na nekakšen “Methodenstreit”, kjer pa lahko izbiramo samo med napačnimi opcijami. Kulturna ekonomika pa se zadovoljuje z malimi metodološkimi korekcijami, razprave pa preprosto ni zmožna zajeti v celoti, bolje rečeno, ni zmožna dati odgovora na povsem enostavno vprašanje, postavljeno v uvodu. Naj ponovim: ali imajo kulturni dogodki pozitivne in večje ekonomske učinke na okolje, kjer potekajo, ter kako lahko takšne učinke ovrednotimo?

Že v Dublinu mi niso bili zmožni dati odgovora, je pa ostal občutek, da sem zadel v živo, deležen sem bil samo nekaterih čestitik in simpatij s strani nekaterih vodilnih ekonomistov. Seveda pa je tudi v mojem primeru šlo še naprej zgolj za kritiko, razmišljanje.

V takšnem ozračju in spodbujen z razpravami na omenjeni konferenci v Mariboru sem dal pobudo Bogomirju Kovaču, Suzani Žilič Fišer in Mitji Čandru, da se vendarle pripravi ocena ekonomskih učinkov projekta EPK Maribor 2012. Pobuda je naletela na pozitiven odziv, sedaj je študija že v eni ključnih faz izvedbe.

Kar pa je glavno: skorajda si že upam reči, da bo ponudila tudi pričetek resnih odgovorov na omenjena vprašanja. Bolje rečeno, na mnoga bo podala že kar dokončen odgovor. Razvili – bom kar narcisoidno dejal: razvil oz. uporabil – sem novo metodo, nekakšno tretjo pot, ki daje odgovor na omenjena vprašanja. Namesto ex-ante (predhodne) multiplikatorske analize, ki je velikokrat delana pred dogodkom, ter mikroekonomske metode kontingenčnega vrednotenja, bomo uporabili ex-post ekonometrično preverbo. Preprosteje povedano, na podlagi statističnih podatkov o ekonomskih kazalcih v različnih slovenskih občinah bomo ocenili ekonomski učinek EPK 2012 v šestih mestnih občinah, kjer je potekal. Ali je bilo resnično več turistov? Ali je bilo resnično več obiskovalcev kulturnih dogodkov? Predvsem pa, kar je ključno: ali so zaradi tega prihodki podjetij v šestih mestnih občinah zrasli in ali je prišlo do novih zaposlitev?

Na nekatera od teh vprašanj že lahko dam delne odgovore, ki sicer počivajo še na relativno mikimaus (preveč preprosti) difference-in-differences ekonometriji. Na skupni ravni šestih mest ni bilo učinka v povečanem turizmu. Na ravni nekaterih občin, zlasti občine Maribor pa je bil ta učinek precejšen, tudi do 30.000 novih turistov (predvsem tujih) in do 50.000 novih nočitev, ponovno s strani tujih turistov. Na ravni domačih turistov ni bilo učinka oz. je bil ta skorajda negativen. Pri vseh teh številkah govorim zgolj o tem, kakšni so bili učinki kot posledica EPK 2012 in ničesar drugega. To je eden osnovnih dosežkov analize. Tudi novih obiskovalcev kulturnih dogodkov v gledališčih (SNG Maribor, Lutkovno gledališče Maribor, Mestno gledališče Ptuj, Anton Podbevšek Teater) je bilo 15.000 na institucijo. Vse navedeno so samo ocene, ki še niso dovolj preverjene.

Bistveni del zgodbe pa je skorajda končan. Odgovor na eno od obeh vprašanj je namreč na dlani. Omenjena ex-post analiza, ki sta jo pričela razvijati Baade in Dye s prispevkom leta 1988, vendar iz nekega posebnega razloga nikoli ni našla pot v ekonomske analize kulturnih dogodkov, je najverjetnejši odgovor na probleme merjenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov. Njeni rezultati niso in ne morejo biti predmet podobnih kritik in prenapihnjenih rezultatov kot multiplikatorske analize. Tako rekoč edina metodološka vprašanja, ki jih pušča, so ekonometrične narave: izpolnjenost predpostavk, nepristranskost in doslednost cenilk, pravilna specifikacija modela in podobno. Vse drugo, o čemer so desetletja razpravljali kulturni ekonomisti se v luči tega zdi le še izgubljanje časa. Metoda ex-post ekonometrične preverbe bo torej metoda, ki bo upam nadomestila desetletja zablod okrog multiplikatorskih in kontingenčnih analiz pri vrednotenju ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov.

Drugi odgovor, ki je javnosti gotovo še bolj zanimiv, pa bo seveda sledil do konca študije, ko bomo analizirali še nekatere druge kazalce: ali imajo torej kulturni dogodki ekonomske učinke? In seveda kolikšne? Ali je imel torej EPK Maribor 2012 kakšne pomembne ekonomske učinke? Obljubim, da bom o tem na predavanju v Mariboru že lahko govoril, vsi pa vljudno vabljeni. Tale post pa sem nekako moral spisati, ker ta vsebina sicer ostaja zgolj na ravni dela s profesorji, s katerimi sodelujem, vendar iskreno rečeno, nanjo (podobno kot na druga, predhodna znanstvena spoznanja in rešitve problemov, ki sem jih naredil še za časa bivanja v ZDA) zaenkrat nisem prejel tako rekoč nikakršnega feedbacka, čeprav ljudje vedo, kako sem zadevo zastavil in kam gre. Ob navedbi, da gre za rešitve, ki lahko pomenijo precejšen preboj v raziskovanju na tem področju, da v zanosu ne rečem skoraj revolucijo, sem doslej doživel samo nervozne skomige. In seveda dolge diskusije o njihovem delu, najpogosteje bolj vezanem na neko njihovo ustvarjanje mnenja o zadevi (konkretno EPK 2012) in potem prodajanje tega kot veliko znanost in “globoko, široko, daljnosežno razmišljanje”. Oh, kako mi gre to počasi že na živce, čisto iskreno rečeno (pa upam, da noben od omenjenih tega ne bo bral :) )… Obenem pa točno vem, da bodo/boste Slovenci v končnem to kupili kot veliko razmišljanje in dolge ure komentirali njihove modre poglede. Mogoče pa mora biti tako, kaj jaz vem…

  • Share/Bookmark

22.03.2013

Ministrska bolezen

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Politične 'analize' — andee - 22.03.2013

Dr. Uroš Grilc se je kot kulturni minister v koalicijski pogodbi zavezal k: “zmanjševanju odvisnosti kulture od proračunskih virov s podporo ukrepom, ki omogočajo črpanje izvenproračunskega financiranja in dejavnost na trgu”. V pogovoru za Osmi dan pa že govori o premajhnem kulturnem proračunu in potrebi po ponovnem višanju javnih izdatkov za kulturo. Čeprav eno z drugim morda ni nujno v nasprotju (kljub temu, da nekoliko povišate javne izdatke za kulturo, lahko še vedno stavite na druge vire sredstev, le da morate seveda slednje zagotoviti v toliko večji meri) se močno bojim, da ga kot vse predhodne ministre pričenja dajati “ministrska”, bolje rečeno uradniška bolezen. Kot trdi pokojni ameriški ekonomist Bill Niskanen, je za uradniško ekonomiko značilno, da temelji na maksimiranju lastnega proračuna. In podobno se bo kot kaže zgodilo tudi dr. Urošu Grilcu, čeprav upam, da ne. Mislim, da je namreč citat iz koalicijske pogodbe smiseln, čeprav zelo eksplozivne narave in tvegan. Vendar ob pravem pristopu uresničljiv. Seveda pa je osnovna omejitev, ki ji je treba zadostiti in ki dela enačbo zapleteno ta, da morajo organizacije ostati z najmanj istimi proračuni kot prej.

  • Share/Bookmark

2.03.2013

Državni odhodki za kulturo: preveliki, premajhni? Nepravični?!

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 2.03.2013

Nov prispevek s strani Cultural Policies and Trends in Europe “The Effects of the Financial Crisis (for cultural budgets): Grim but not hopeless?” – sledite spodnji povezavi: http://www.culturalpolicies.net/web/compendium-topics.php?aid=233.

Manjkajoči podatki za Slovenijo so naslednji (vir: Čopič, Srakar v pripravi za 2013):
slovenska javna poraba za kulturo na prebivalca (državna in občinska skupaj)
78 € (leto 2000, ocena)
121 € (leto 2005)
182 € (leto 2009)
179 € (leto 2010)
V letu 2010 je skupna javna poraba za kulturo (državna in občinska) znašala 3.16 % skupnih javnih odhodkov ter 1.02 % v slovenskem BDP, izračuni so lastni, iz virov ministrstva za kulturo (2011) in SURS.

Zgodba je precej razvidna: problem slovenskega kulturnega proračuna ne more biti podhranjenost, saj imamo skupno javno porabo za kulturo v odstotkih med najvišjimi v Evropi (višjo ima le Estonija), občinska je mimogrede še precej višja kot državna glede na skupni proračun občine oz. države.

Problem torej ni v višini, pač pa učinkovitosti. Težko bi dejali, da je slovenska kultura zlasti glede na vložek, primerno prepoznavna in dejavna. Problem pa je tudi v razporeditvi, delitvi. Preprosto prevelik delež gre za javne organizacije, predvsem za plače v javnih zavodih (pri tem poudarjam, da govorim tudi na podlagi pogovorov s številnimi ljudmi na področju). Manjši delež, le nekaj več kot 3% gre za programe in projekte nevladnih organizacij v kulturi (podatki iz realizacije proračuna MK 2010), za primerjavo: samo za umetniške programe javnih zavodov (plače sicer mislim, da so vključene v to postavko, niso pa v to vključene knjižnice, kulturna dediščina in mediji, kjer gre še za vsaj enkrat toliko sredstev) je šlo v letu 2010 skoraj natanko osemkrat več sredstev kot za celotne programe nevladnih organizacij. Pa bi se dalo probleme sedanje razdelitve verjetno najti še na katerem drugem področju.

Problem pa prav gotovo ni tam, kjer ga vidi Dejan Steinbuch v skrajno populističnem in ljudem všečnem pisanju v Financah: http://www.finance.si/8334867/Pogine-naj—kultura/rss. Vsa kultura naj gre na trg, naj že neha viseti na državnih jaslih. Tudi sam sem naklonjen spremembam v kulturi, tudi glede združevanja ministrstev sem tukaj napisal nekaj ne-nenaklonjenih misli. Vendar slovenski sistem pač ne gre (resnično “ne gre”, ni mogoče, ni izvedljivo, preveč je družbenih razlik, ki so ključne za delovanje samega sistema) čez noč napraviti anglosaški, ameriški, kjer za kulturo skrbi predvsem nacionalna agencija NEA in številni zasebni subjekti, podprti s strani države posredno, prek obilnih davčnih olajšav. Kdaj bo to že postalo jasno ljudem, ki pisarijo po medijih (nekateri celo v knjigah) neumnosti in populizme, ki pa vedno poberejo pozornost javnosti?

Seveda je potrebno napraviti reformo pridobivanja zasebnih sredstev v kulturi (pa kljub temu nikoli ne bomo niti blizu ravni ZDA, kar je verjetno celo dobro), razviti kulturni trg, ki ga sedaj večinoma tako rekoč ni, vendar so za to potrebni ukrepi, delovanje, delo. Turk ga žal ni napravil, kljub podobnemu govorjenju o zasebni iniciativi v kulturi in temu, da naj ukinjeni centri za sodobni ples postanejo nevladne organizacije. Zakaj vedno znova podobna govoričenja prispevajo ljudje, ki v končni fazi pristanejo pri javnih sredstvih in se tudi ukvarjajo predvsem z javnimi institucijami, kot Turk? Retorično vprašam…

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |