V krizi smisla tiči misel






         

11.10.2013

O »odtujitvi« v galeriji Alkatraz, »kurnikovcih« in kreativnih industrijah

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturna ekonomika — andee - 11.10.2013

Zelo veliko misli se mi takole popoldan suče ob poslušanju prispevkov na RŠ in branju opisov dogodkov glede akcije v galeriji Alkatraz v teh dneh. Nekaj jih bom skušal zapisati spodaj.

Najprej, dejanja aktivistov, »kurnikovcev«, kot so jim nadeli ime v medijih nikakor ne dojemam kot krajo (seveda pa ne vem, za kaj je aktivistom dejansko šlo, sklepam po poročanjih medijev). Čeprav niti približno nisem na isti mišljenjski liniji kot Andrej Kurnik (o čemer sem tu že pisal), pa se v veliki meri tokrat strinjam z njegovim pogledom na zadevo. Predvsem se strinjam z nekaterimi avtorji, da je velik problem slovenske kulture, pa tudi slovenske družbe v splošnem, da se velikokrat pogovarjamo kot bi bili v nekakšni »vati«. Vsem »kritikom neoliberalizma« sporočam: da, bolj »neoliberalno« protislovne razstave, kot je omenjena Marije Mojce Pungerčar že dolgo nisem zasledil. Čeprav je avtorica želela, da jo beremo kot kritiko sistema, pa je povsem jasno, da gre v veliki večini sporočilo (in kontekst) razstave ravno v podporo sistemu, ki ga želi kritizirati. In zato je skrajno paradoksno, da velik del umetniške scene sicer parazitira na nekakšni »kritiki neoliberalne ideologije in sistema«, ko pa pride čas, da se bobu reče bob in ko je potrebno priznati, da so neoliberalci med nami (in verjemite, ni jih malo, po mojem mnenju jih je največ oz. kar velika večina ravno med najglasnejšimi kritiki neoliberalizma), da si neoliberalec ti, da sem neoliberalec jaz, se pa najde kakšnega drugega grešnega kozla, »kurnikovce« ali koga drugega. Samo zato, da se ohranja nek vatiran slovenski sistem, kjer veselo preklinjamo, žalimo in zabavljamo čez šefe, direktorje, tajkune, župane, predsednike, neoliberalce, priročne grešne kozle skratka, ko pa moramo sami kaj zares storiti, pa hitro vidimo, da dosti drugače ne gre in/ali ne znamo. Zato priznam, da v reakciji Andreja Kurnika vidim neko doslednost, ki bi bila verjetno potrebna tudi pri drugih akterjih zgodbe. Prisvajanje simbolov vstajnikov in njihovo znamčenje, za kar pri razumevanju razstave resnično gre (ne morem pomagati) izzveni podobno neslano kot projekt enega naših pesnikov, ki je želel pozornost pridobiti s pisanjem knjige v enem dnevu v času vstaje. Oboje žal deluje podobno žaljivo do akterjev vstaje.

Vendar bodi o tem dovolj, naj to uredijo moji dragi znanci, prijatelji (po zgoraj prebranem morda celo že nasprotniki) z umetniškega polja in polja politične akcije. O tem sem že veliko pisal in se mi iskreno rečeno na tem mestu ne da več.

Želel pa sem opozoriti na nek po mojem mnenju zmoten miselni obrat, ki ga napravijo »kurnikovci«, »antineoliberalci«, predvsem pa vsi tisti, ki jih je strah ekonomske logike v umetnosti. Gre nekako takole. Če pokažemo, da ima umetnost oz. kultura ekonomske učinke, pomeni, da se ji gre za profit. Umetniške dejavnosti, ki se jim gre za profit so seveda v prvi meri kulturne industrije in še močneje kreativne industrije. V kolikor bomo torej govorili o ekonomskih učinkih umetnosti, bomo govorili o spodbujanju kreativnih industrij. Takšno razpravo pa je potrebno preprečiti, ker je nevarna za velik del (vitalne) umetnosti, neodvisne, nevladne, kritične, kakorkoli ji že rečete.

Logika povedanega seveda ni vredna niti ficka soli. Najprej, ko govorimo o ekonomskih učinkih, govorimo o treh vrstah (kratkoročnih, potem pa so tu seveda še dolgoročni učinki in učinki na vrednotenje posameznikov) učinkov: neposrednih, posrednih in induciranih. Prvi so v primeru npr. gledališke predstave prihodki od vstopnic. Drugi so prihodki od porabe obiskovalcev predstave v npr. hotelih, restavracijah, kulturnih objektih, zabaviščih, trgovinah, itd. Tretji pa so naposled multiplikativni učinki na druge dejavnosti, ko torej sredstva, porabljena v sektorju kulture, vplivajo tudi na z njo le bežno povezane gospodarske sektorje, npr. proizvodnjo papirja, kemikalij, ladijskih vijakov če hočete.

Če ima torej nekaj neposredne učinke, dejansko govorimo o profitu, ki ga ustvarja iz svoje dejavnosti. Že ko govorimo o posrednih učinkih, pa seveda zadeva ni več takšna, da o induciranih učinkih sploh ne govorimo. Če torej podpiramo umetnost, ker ima po empiričnih podatkih (vsaj za Slovenijo) večje multiplikativne učinke kot naložbe v zdravstvo, šolstvo, obrambo, socialo, itd. torej to nima nikakršne povezave s podpiranjem kreativnih industrij (vsaj sam ne poznam številk, ki bi govorile o tem), kjer so pomembni predvsem neposredni učinki. Pri posrednih in induciranih učinkih (in prav za te gre verjetno v največji meri, ko govorimo o javnih naložbah) pa vlaganje v umetnost ne pomeni kakršne koli zveze s podpiranjem dejavnosti, ki so profitabilne (in le tistih, ki so profitabilne), pač pa podpiranje dejavnosti zaradi njihovih učinkov na razvoj kraja, mesta, regije, države. Ti učinki bodo tam ne glede na to, ali bodo to kreativne industrije in fensi šmensi jankovićevska propadla javno zasebna partnerstva ali kritična umetnost. Zanimivo bi bilo seveda videti resno študijo, ki bi pokazala, kakšna je razlika v multiplikatorjih za različna področja umetnosti, vendar sam priznam, da se takšne ne spomnim. Potrebno pa je dodati, da gre v primeru razprave o ekonomskih učinkih kulture in umetnosti za zablodelo debato ne le na slovenski ravni (tu je tako ali tako sploh ni) pač pa na svetovni ravni. Resni svetovni ekonomisti niso bili zmožni producirati študij, ki bi prinesle zanesljive rezultate o ekonomskih učinkih kulture in se raje zadovoljujejo z onaniranjem ob metodoloških malenkostih različnih metod, največkrat kontingenčnega vrednotenja, ne da bi bili zmožni resno premisliti (in zamejiti) domet teh metod. Vsa preostala javnost, ki ji Bruno S. Frey pravi »arts people«, pa hiperproducira sranje, imenovano ekonomske impaktne študije, za katere ekonomisti že desetletja vedo, da producirajo metodološko, pa tudi vsebinsko groteskne in prenapihnjene rezultate. Vendar se nihče ne zmeni, da bi razčistil stanje na tem področju, vsi pa se zadovoljujejo le s hipsterskimi besedami – eni so skrajno za ekonomske učinke, eni pa vehementno proti. Zabavno je, da večinoma ne eni ne drugi ne vedo, za kaj pri enem ali drugem sploh gre, vendar je nekako modno biti za ali proti. In potem od nekod privlečejo še to nesrečno zgodbo kreativnih industrij, ki je zgolj parazit na zgodbi ekonomskih učinkov in z njo pravzaprav neke prevelike zveze ne bi smela imeti, kar upam, da je iz povedanega jasno. In potem pridejo še »kurnikovci« in so proti povezovanju kulture in razvoja, ker da spodbuja kreativne industrije in zatira »kritično refleksijo in umetnost«. In je zmeda več kot popolna.

Čas bi bil, da se enkrat spregovori tudi o tem. Morda pa v prihodnjih tednih vendarle uspe malce razčistiti tudi to polje, glede na trenutne razprave ob Strategiji razvoja Slovenije 2014-2020 in peticiji, ki smo jo na Asociaciji pripravili ob tem. Upajmo.

P.S.: Še dostavek. Seveda ekonomski učinki nikakor ne smejo biti primarno vodilo podpiranja umetnosti. Seveda financiranje kritične umetnosti lahko vodi tudi v udejanjenje kritike, zamenjavo sistema, zamenjavo oblasti in s tem neštete nepredvidene (pozitivne ali negativne) posledice, tudi v ekonomskem smislu. Kljub temu lahko seveda v tem primeru govorimo o močni umetnosti, ki jo velja podpreti. Vendar je bilo povedano govorjeno z zamišljene perspektive nekoga, ki podeljuje javna sredstva in ki je že po definiciji vezan na cost-benefit analize, torej na prikaz upravičenosti svojih odločitev o podpori nekaterih projektov in zavrnitvi drugih, to je dolžan ali bi moral biti dolžan po svoji funkciji. In s tega vidika je jasno potrebno povedati, da je umetnost po nekaterih preverljivih številkah vredna teh sredstev (vendar bi bila jasno potrebna tudi resna razprava o tem, predvsem med kolegi ekonomisti) in ima tudi močne ekonomske stranske učinke, ne glede na to, ali gre za kreativne industrije ali »alternativce« v Rogu ali na Metelkovi.

  • Share/Bookmark

O optimalnih cenilkah v linearnih regresijah malo drugače

Zapisano pod: Ekonometrija — andee - 11.10.2013

Povezava še na dva zanimiva prispevka Davea Gilesa, tokrat na temo linearne regresije. Pri slednji ponavadi uporabljamo cenilke, ki se jim reče OLS cenilke, torej cenilke najmanjših kvadratov. Pri slednjih velikokrat govorimo, da so BLUE, torej najbolj učinkovite (B-est) linearne (L) nepristranske (U-nbiased) cenilke (E-stimators). Učinkovitost cenilke ponavadi ocenjujemo s tem, da ima slednja karseda majhno povprečno vsoto kvadratov napak (MSE oz. Mean Squared Error). Slednjo lahko izrazimo tudi kot vsoto variance in kvadrata pristranskosti (angl. bias). V primeru nepristranskih cenilk je MSE seveda kar enak varianci.

Vendar obstaja vrsta cenilk, ki imajo manjši MSE kot OLS cenilka. Giles torej postavlja vprašanje, zakaj ne minimiziramo kar MSE, tudi če zanemarimo dejstvo, da je takšna cenilka lahko pristranska. In najde prepričljiv in zanimiv odgovor, več najdete v prispevku tukaj. Giles zadevo tudi razširi in poišče način, kako lahko na osnovi MSE vseeno zgradimo optimalne cenilke, le da ne minimiziramo MSE (varianca plus kvadrat pristranskosti) direktno, pač pa uteženo vsoto variance in kvadrata pristranskosti.

Verjetno bosta prispevka zanimiva predvsem za tiste, ki ste se že srečali z algebro najmanjših kvadratov, ker jo prikažeta v nekoliko drugačni luči. Obenem sta lahko tudi uvod v nekaj, čemur sodobna ekonometrija pravi skrčene (angl. shrinkage) cenilke, primer tega je zelo aktualna cenilka LASSO, ki jo je v tem prispevku razvil Rob Tibshirani.

  • Share/Bookmark

8.10.2013

Davčna giljotina a.k.a. @Matevž Tomšič

Zapisano pod: Ekonomija, Politične 'analize' — andee - 8.10.2013

Kratek komentar k temle prispevku: http://www.siol.net/priloge/kolumne/matevz_tomsic/2013/10/davcna_giljotina.aspx.

Samo dve misli oz. opombi:
1) Lafferjeva krivulja je eden bolj kontroverznih konceptov v ekonomiji, kolikor vem nikjer ni bilo dokazano oz. potrjeno, kakšne oblike dejansko je (še manj pa, kje na njej se trenutno Slovenija nahaja). Še več, kolikor vem tudi o uspešnosti reaganomike, ki počiva na tovrstnih konceptih, ni enotnega mnenja, zelo blago rečeno. Sklicevanje na Lafferja torej žal samo pokaže Tomšičevo enoumje in ekonomsko blefiranje.
2) Ekonomski indeksi svobode pa so seveda še bolj problematična tema. Na to temo kar nekaj objavljajo tudi kolegi iz EF, mislim, da velja prisluhniti njihovim spoznanjem.

Vse v vsemu: tudi samemu se mi zdi višanje davkov zgolj skrajni izhod v sili in nikakor ne kakšna svetla ekonomska možnost. Vendar je tudi trenutna slovenska zvezda precej temna in mračna, zato imam sam vsaj delno razumevanje do ukrepov v tej smeri. Je pa verjetno iz prebranega že vsakomur jasno, zakaj Tomšičeve spise povezujejo s politično obarvanostjo, konkretno z desnico in SDS: ker so velikokrat spisani na prvo žogo in resnično vprašljivi za nekoga z akademskega polja. Vendar se potem spomnim na veleume Boštjana M. Turka in sem vsaj malo srečen tudi za to, da lahko sedaj na Siolu beremo le še Tomšiča :)

  • Share/Bookmark

2.10.2013

Raznarije ekonometrije

Zapisano pod: Ekonometrija, Ekonomija — andee - 2.10.2013

Nekaj kratkih ekonometričnih pred spanjem:

1) Že dlje časa se skušam poglobiti v področje vrednotenja povprečnih učinkov tretmaja (average treatment effects, ATE). Slednje spada v t.i. ekonometrijo vrednotenja učinkov programov, s katero lahko ovrednotite npr. učinke posameznih ukrepov vlade, ministrstev, organizacij, agencij itd. kar bi bila gotovo zanimiva stvar, če bi jo pri nas več in bolj kompetentno počeli. Sam jo kar precej uporabljam v enem od prispevkov, ki ga pripravljam za objavo. Dajem torej nekaj ključne in zanimive literature na tem področju, ki je na srečo vsa dostopna na netu. Opozarjam, da gre za precej zahtevne članke, tudi samega me čaka še kar nekaj dela, da se resnično poglobim v vse skupaj.
- Seiro Ito (2007): A Practical Guide to the Program Evaluation Methods, gre za odličen pregledni članek področja
- Angrist, Graddy, Imbens (2000): The interpretation of instrumental variables estimators in simultaneous equations models with an application to the demand for fish, pomemben članek, v katerem je med drugim udeležena ena današnjih najpomembnejših kulturnih ekonomistk Kathryn Graddy
- Athey, Imbens (2006): Identification and inference in nonlinear difference-in-differences models, ključen tekst, ki običajni metodi razlike-v-razlikah dodaja metodo “sprememb-v-spremembah” oz. changes-in-changes, ki je posplošitev prve za primer nelinearnosti
- veliko na to temo najdete tudi v treh prispevkih (tule, tule in tule) z odlične delavnice sodobne ekonometrije, ki je potekala 2007 na ameriškem NBER in je v celoti dostopna na netu.

2) Dva zanimiva prispevka Davea Gilesa. Najprej, če koga zanima, kakšni statistični porazdelitvi sledi determinacijski koeficient oz. iz regresij dobro znani R kvadrat, je odgovor v tem prispevku: http://davegiles.blogspot.com/2013/10/more-on-distribution-of-r-squared.html. Na osnovi tega bi seveda sledila vrsta potencialnih testov, o katerih pa Giles žal na tem mestu ne govori, nekaj na to temo pa najdete v temle članku.

3) Še drugi prispevek z istega bloga, preprost ekonometrični trik, ki dopušča, da v programu, ki ne dopušča, da v regresiji izpustite konstanto, vseeno napravite željeno regresijo brez konstantnega člena. Preprosto, podvojite vsa opazovanja, vendar podvojenim vrednostim obrnite predznak. O tem, zakaj to deluje, več v tem prispevku.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |