V krizi smisla tiči misel






         

28.03.2014

Ekonometrične novosti – februar in marec 2014

Še kratek pregled, kaj je bilo v zadnjem mesecu oz. dveh najzanimivejšega objavljenega na področju ekonometrije v virih, ki jih sam najpogosteje spremljam (in kar tistim, ki to spremljate ponujam v zanimivo branje, večina spodnjega pa čaka tudi mene, da se tega resneje bralno lotim):

1) CEMMAP delovni zvezki:
- Heejoon Han, Oliver Linton, Tatsushi Oka and Yoon-Jae Whang: The cross-quantilogram: measuring quantile dependence and testing directional predictability between time series: zanimiva stvar na področju analize medsebojne odvisnosti multiplih časovnih vrst
- James Brugler and Oliver Linton: Single stock circuit breakers on the London Stock Exchange: do they improve subsequent market quality?: applied analiza borznih trgov, nekaj kar verjetno lahko najde uporabo tudi na področju analize dražb umetnin, enega pomembnejših polj kulturne ekonomike
- Susanne Schennach and Daniel Wilhelm: A simple parametric model selection test: nov parametrični postopek za odločanje med različnimi (makro)ekonometričnimi modeli
- Fabrice Murtin and Jean-Marc Robin: Labor market reforms and unemployment dynamics: dinamični stohastični model search-and-matching, torej dinamična analiza dogajanja in ukrepov na trgu dela
- Wooyoung Kim, Koohyun Kwon, Soonwoo Kwon and Sokbae ‘Simon’ Lee: The identification power of smoothness assumptions in models with counterfactual outcomes: zanimiva analiza s področja “kontrafaktičnih” (counterfactual) izidov, nečesa torej, kar zadeva analizo kavzalnosti in učinkov tretmaja

2) Journal of Econometrics – aprilska številka:
- Jamie Hall, Michael K. Pitt, Robert Kohn: Bayesian inference for nonlinear structural time series models: bayesijansko sklepanje in predlog novega filtra pri analizi časovnih vrst
- Richard Blundell, Dennis Kristensen, Rosa Matzkin: Bounding quantile demand functions using revealed preference inequalities: ocenjevanje kvantilnih funkcij povpraševanja v pogojih neopazovane heterogenosti, prispevek je zanimiv tudi zaradi enega od avtorjev, sira Richarda Blundella, (so)avtorja znane sistemske GMM cenilke in še nekaterih drugih pomembnih premikov v sodobni ekonometriji
- Timothy B. Armstrong, Marinho Bertanha, Han Hong: A fast resample method for parametric and semiparametric models: metoda, ki nadgrajuje učinkovitost simulacijskih metod, kot je bootstrap
- George Kapetanios, James Mitchell, Yongcheol Shin: A nonlinear panel data model of cross-sectional dependence: analiza (nelinearnih) panelnih modelov, ki nastanejo kot posledica “učenja” ene opazovane enote od druge, torej t.i. cross-sectional dependence oz. “med-enotske odvisnosti/korelacije”
- Dacheng Xiu: Hermite polynomial based expansion of European option prices: opazovanje borznih dogajanj s pomočjo nove metode na osnovi hermitskega polinomskega razvoja v vrsto

3) Blog Davea Gilesa in drugi statistični in ekonometrični blogi
opozoriti velja na tri stvari:
- multivariatna normalnost in testiranje: dva prispevka – tukaj in tukaj
- pri interpretaciji in razlagi intervalov zaupanja se lahko hitro zmotite (in motijo se tudi izkušenejši raziskovalci in profesorji) – več tukaj
- predvsem pa odlična serija v nadaljevanjih o Monte Carlo metodi na osnovi markovskih verig (MCMC) – štirje deli: prvi, drugi, tretji in četrti.

  • Share/Bookmark

Nekaj makroekonomskih utrinkov za študente 1. letnika EF

Zapisano pod: Ekonomija, Makroekonomija — andee - 28.03.2014

Tole gradivo (izbor kratkih člankov) v priponki sem pred kakim mesecem zbral v namene seminarjev študentov z EF, morda bo komu zanimivo:
Seznam člankov po vrstnem redu:
1) D.M. King & M.J. Mazzota – Ecosystem Valuation
2) Davide Furceri, Prakash Loungani: Who let the Gini out? Searching for sources of inequality
3) Giovanni D’Alessio, Romina Gambacorta, Giuseppe Ilardi: Are Germans poorer than other Europeans? The principal Eurozone differences in wealth and income
4) Michael Bordo, Christopher M. Meissner: Does inequality lead to a financial crisis?
5) Robert Skidelsky: The Influence of the Great Depression on Keynes’ General Theory
6) Uneasy Money Blog: Who’s Afraid of Say’s Law?
7) R. Dorfman: Thomas Robert Malthus and David Ricardo
8 ) Johan Norberg: The Questionable Search for a Happiness Index
9) Eugenio Proto, Aldo Rustichini: GDP and life satisfaction: New evidence
10) Christopher D. Carroll: Consumption and Saving: Theory and Evidence
11) Katie Farrant, Mika Inkinen, Magda Rutkowska, Konstantinos Theodoridis: What can company data tell us about financing and investment decisions?
12) Daniel Carroll: Private Fixed Investment’s Recovery: Not So Bad After All
13) Volker Wieland: Fiscal Stimulus and the Promise of Future Spending Cuts
14) Dean Baker: Fiscal Policy, the Long-Term Budget, and Inequality
15) Menzie Chinn: Fiscal Multipliers
16) Robert J. Barro: Government Spending Is No Free Lunch
17) Ayako Saiki, Sunghyun Henry Kim: How the euro synchronised EZ cycles
18) Biagio Bossone: On Economic Rationality, Bubbles, and Macroprudence
19) Charles I. Plosser: Monetary Policy and a Brightening Economy
20) T. Duy: Yellen’s Debut as Chair
21) Jens Christensen: When Will the Fed End Its Zero Rate Policy?
22) Jean Ross: What makes a tax system fair?
23) Risaburo Nezu: Abenomics and Japan’s Growth Prospects
24) Regine Adele Ngono Fouda: Protectionism and Free Trade: A Country‘s Glory or Doom?
25) Michael Boehm: Job polarisation and the decline of middle-class workers’ wages
26) Paul Krugman: How complicated does the model have to be?
27) Simon Wren-Lewis: The return of schools of thought in macroeconomics
28) Jonathan Portes: Fiscal policy: What does ‘Keynesian’ mean?
29) M. Henry Linder, Richard Peach, and Robert Rich: The Long and Short of It: The Impact of Unemployment Duration on Compensation Growth
30) Jérémie Cohen-Setton: Blogs review: The employment to population ratio – does the drop in unemployment represent a genuine improvement in the US labor market?
31) Ben S.Bernanke: Deflation: Making Sure “It” Doesn’t Happen Here
32) Mickey Levy: Clarifying the debate about deflation concerns
33) Michele Battisti, Gianfranco di Vaio, Joseph Zeira: A new look at global growth convergence and divergence
34) Prakash Loungani: Are Jobs and Growth Still Linked?
35) Michael Spence: The Real Challenges to Growth
36) Simon Wren-Lewis: Monetary versus Fiscal: an odd debate
37) Daron Acemoglu and James Robinson: Democracy vs. Inequality

  • Share/Bookmark

O dojemanju kulturnega trga “po domače”

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturna politika — andee - 28.03.2014

K pisanju pričujočega prispevka sicer nisem bil povabljen, odločil pa sem se ga napisati iz več razlogov. Najprej, ker je iz izbora besedil in oseb, ki so bile vsaj po mojem vedenju povabljene k pisanju (ki so sicer zelo spoštovane osebe in jih cenim) žal razvidno, da tisti, ki v Sloveniji želijo spodbujati kulturni trg, k temu pristopajo bolj kot k »ideologemu« in jim je bolj važno nadaljevanje »razglabljanja« o kulturnem trgu kot dejansko poglabljanje v urejanje tega področja. H kulturnemu trgu kot k ideologemu torej, ki zveni odlično, malce mistično »ekonomsko«, mnogi iz kulturniških in humanističnih krogov se bodo ob omembi tega pojma sicer zgražali nad »neoliberalizmom« sedanjega ministra za kulturo, vendar bodo na tihem priznali, da vendarle »dela« in želi urejati sistemske probleme na področjih, ki jih njegovi predhodniki niso uspeli sistemsko urediti, vprašanje je celo, če so kaj pomembnejšega na teh področjih (trg umetnostnih del, izven proračunski viri financiranja kot so sponzorstva in donacije, sistemsko urejanje financiranja nevladnih organizacij in samozaposlenih, itd.) v svojih mandatih sploh napravili.

Vendar me pri sedanjem poskusu urejanja področja trga v umetnosti močno zmoti, da poteka s precej naivnimi predstavami in naivno »empirično analizo« tega, kaj trg v umetnosti sploh je in kateri so njegovi problemi na slovenski ravni. Zato se zdijo logične kritike, ki jih je v zadnjem tednu kustos Tevž Logar v okviru društva DUM naslovil na novi poziv ministrstva za kulturo za financiranje zasebnih zbirk, kjer je kritiziral nedorečenost poziva, njegovo necelovito dojemanje trga, številne neopredeljene pojme in vprašljive učinke na spodbujanje likovnega trga, ki jim je poziv namenjen. Omenjeni poziv je namreč samo simptom (podoben simptom je bil tudi poziv za žepnine samozaposlenih), ki zgovorno kaže zelo naivno predstavo sistemskega urejanja teh področij.

Pojem trga je seveda primarno vezan na ekonomsko stroko, o njem ekonomisti zelo radi govorijo/govorimo, ker je možno z relativno preprostimi mikroekonomskimi matematičnimi izpeljavami pokazati na dva temeljna izreka (t.i. prvi in drugi izrek blaginjske ekonomike), ki pravita, da je vsak tržni mehanizem učinkovit, ter da je vsak učinkovit mehanizem vedno v takšni ali drugačni obliki tržni mehanizem. Seveda to velja pod številnimi omejitvami, ki povzročajo, da takšna idealno tipska situacija v realnem svetu ne nastopi skoraj nikdar, vendar pa sta omenjena izreka vseeno dovolj, da bo večina ekonomistov pri urejanju katerega koli področja vedno najprej pomislila na mehanizem trga.

Ekonomisti preteklih desetletij so razvili številne (teoretske, empirične, matematične in ekonometrične) mehanizme, s pomočjo katerih je možno preučevati delovanje trga, večinoma se to veže na analizo ponudbe in povpraševanja. Ena od osnovnih funkcij trga (če ne kar temeljna) je namreč srečevališče ponudbe in povpraševanja, prodajalcev in kupcev. Ekonomisti (in ekonometriki) so v namene preučevanja razmerij med ponudbo in povpraševanjem razvili celo plejado orodij, s katerimi lahko bolje razumemo dogajanja na različnih trgih. Tudi kulturni ekonomisti tu ne zaostajajo. Kot v svojem preglednem prispevku iz leta 2006 (temeljnem na področju kulturne ekonomike) navaja ameriški kulturni ekonomist Bruce A. Seaman, je bila v preteklih desetletjih napravljena vrsta empiričnih študij določiteljev povpraševanja po različnih kulturnih dobrinah: gledališčih, orkestrih, opernih predstavah, plesnih predstavah in likovnih delih. Omenjene študije lahko ponudijo konkretnejši pogled na dejavnike, ki določajo povpraševanje po nekem umetniškem delu oz. dogodku in s tem jasnejšo sliko, kako se na posamezne spremembe in s tem ukrepe odziva povpraševanje po umetnosti. Kot zapiše Seaman, je pri bodočem delu na tem področju nujno upoštevati troje: 1) bolj pozorno ekonometrično delo; 2) uporaba boljših in bolj obsežnih zbirk podatkov; 3) intenzivnejša uporaba izdelanih modelov oblikovanja okusa za umetniška dela (Seaman 2006: 418).

Naj v kratkem predstavim, o čem govorijo te študije, kako so napravljene in zakaj bi bilo tako bistveno, da bi jih izvedli tudi pri nas, preden pričnemo z ukrepi za spodbujanje trga. Kot zapiše Seaman, je bilo med leti 1966 (splošno sprejetim letom, ko je nastalo področje kulturne ekonomike) in 2005 napravljenih vsaj 44 tovrstnih študij. Večina med njimi je uporabljala podatkovne baze, zbrane z anketami oz. študijami občinstva umetniških dogodkov. Vse med njimi so uporabljale neko obliko ekonometričnih regresijskih modelov, od preprostih modelov po metodi najmanjših kvadratov (OLS) do modelov simultanih enačb, panelnih podatkov in časovnih vrst. Večina med njimi je merila elastičnosti – bodisi cenovno in dohodkovno lastno elastičnost povpraševanja ali katero od križnih elastičnosti povpraševanja. Veliko jih je vrednotilo tudi učinke posameznih dejavnikov na povpraševanje v umetnosti: učinke oblikovanja okusa (oblikovanje navad; učenje-z-dejavnostjo; razumska in/ali miopična »zasvojenost«); učinke izobrazbe in dohodka; učinke subjektivnih in objektivnih dejavnikov kakovosti; učinke življenjskega sloga in drugih značilnosti (rasnih, seksualnih).

Vendar bom za to, da na preprost način (žal po izkušnjah ne verjamem, da je trenutno razumevanje ekonomske in ekonometrične metodologije v Sloveniji na področju kulture na takšni ravni, da bi zaleglo karkoli drugega) razložim, zakaj je tako bistveno napraviti takšne študije, preden razmišljamo o podrobnostih ukrepov za spodbujanje trga, uporabil dva kratka primera, oba bosta govorila o temeljnem ekonomskem pojmu, ko razmišljamo o povpraševanju (in o katerem kolikor vem ni bilo spregovorjene še niti ene besede pri nas na področju kulture, kljub poplavi govorjenja o kulturnem trgu): elastičnosti. Elastičnost povpraševanja označuje odzivnost prodane količine neke dobrine glede na nek drug dejavnik – največkrat govorimo o odzivanju na spremembe v ceni (cenovna elastičnost povpraševanja) ali dohodku (dohodkovna elastičnost povpraševanja).

Prvi kratek primer je obdavčevanje po t.i. Ramseyjevem pravilu, ki pravi, da moramo močneje obdavčiti tiste dobrine, ki imajo nižjo cenovno elastičnost povpraševanja. V kolikor nek davčni ukrep uporabljamo pri dobrini, ki je močno elastična, bodo učinki ravno nasprotni od želenega, zbrani prihodki pa minimalni. Govorimo resnično o osnovah ekonomije, vendar ali imamo kakšne (kakršne koli) dokaze o elastičnostih posameznih kulturnih dobrin, katerih trg skušamo spodbuditi v Sloveniji? Kako bi jih sploh imeli, ko pa na tem področju ni bilo napravljene prav nobene tovrstne študije doslej pri nas? In če teh podatkov nimamo, na osnovi česa se potem upamo napovedati, kakšne učinke bo imel nek ukrep? Ali ni možno (celo zelo verjetno), da bo brez trdnih ocen o odzivanju kupcev marsikateri ukrep čisti strel v prazno? To nas že vodi k drugemu primeru, ki se neposredno veže na vse povedano. Seaman v svojem pregledu jasno pove, da je evidenca glede cenovnih elastičnosti na področju kulture zelo nejasna in ne daje dokončnih odgovorov: nekatere študije so ugotovile cenovno elastično nekatere pa cenovno neelastično povpraševanje. V primeru enega in v primeru drugega pa je jasno, da moramo ukrepe oblikovati povsem drugače, saj se tudi povpraševanje odziva povsem drugače. Zato bom še enkrat postavil osnovno vprašanje: Na osnovi česa lahko brez opravljenih študij na slovenski ravni torej povemo, zakaj ima nek ukrep takšno ali drugačno obliko? Ali ni torej uspeh takšnih ukrepov v veliki meri loterija – žal pa je zastavljeni vložek narejen iz javnih, torej naših sredstev, ki jih seveda v času krize že tako ali tako močno primanjkuje.

Še to – omenjene študije, ki se ponavadi delajo sektorsko ali celo na primeru posameznih dogodkov, se redko ali skorajda nikoli ne izvajajo na makroekonomski ravni (določevanje splošnih dejavnikov povpraševanja po umetniških delih na nacionalni in globalni ravni). Čeprav v ta namen obstaja vrsta makroekonometričnih orodij s področja ekonometrične analize časovnih vrst, pa kolikor mi je znano tovrstna orodja doslej niso bila prav pogosto uporabljena na področju kulture, kar je velik problem samega akademskega področja kulturne ekonomike, vendar je to že neka druga zgodba.

Na osnovi povedanega imam torej sam, ko že nekaj mesecev poslušam govorjenje o spodbujanju kulturnega trga pri nas, ko berem o tem cele litanije v Nacionalnem programu za kulturo, ko me novinarji kot predsednika Asociacije ali kulturnega ekonomista nenehno sprašujejo o kulturnem trgu, zelo nenavaden, malce smešen občutek. Več kot očitno je, da »urejanje in spodbujanje kulturnega trga« služi le kot modna beseda. Žal v Sloveniji do resne razprave, ki bi morala potekati z vključevanjem ekonomistov (seveda je bila v slovenski ekonomski stroki pred časom polemična razprava tudi o tem, kdo resni ekonomist sploh je), predvsem pa resnih ekonomskih argumentov, o tem torej kaj kulturni trg je in kateri so njegovi problemi v Sloveniji na osnovi omenjenih empiričnih ekonomskih analiz, o tem se v Sloveniji kolikor vem za zdaj nismo še niti začeli pogovarjati. Bi pa seveda hiteli z urejanjem tega področja, pa karkoli bo že nastalo, če bo špičasto, so pač vile, če bo okroglo, je lopata. Glavno, da se o tem govori, predvsem pa, da se kdo lahko pohvali, da je nekaj skušal narediti na tem področju, tudi če so ukrepi in razpisi, pozivi, itd. sodeč po videnem namenjeni bolj slepljenju, da se nekaj ureja, kljub temu torej, da je jasno, da kljub »željam« ne prihaja do dejanskih sistemskih sprememb, kot zapiše v svojem besedilu tudi Tevž Logar.

Predlog tega kratkega prispevka bo torej zelo konkreten. Ministrstvo naslavlja prave probleme, področje kulturnega trga je resnično področje, kjer je potrebno marsikaj spremeniti, kar ve tudi veliko ljudi, ki deluje na področju kulture v Sloveniji. Čeprav s tem ne bomo spremenili ekonomske narave kulture kot dobrine, ki se nahaja na presečišču trga in države, in ji posebej v Sloveniji trg sam ne bo pomagal v takšni meri, da bi se država lahko kakorkoli bistveno umaknila od svoje obveznosti financiranja področja, kjer so prisotne tržne pomanjkljivosti (»market failures«) in je zato tudi v ekonomskem smislu nujna prisotnost države (toliko v odgovor t.i. tržnim fundamentalistom, ki bi kar vse v kulturi prepustili tržnemu mehanizmu, kamor se sam zagotovo ne štejem). Ministrstvo ima tudi že pripravljenih nekaj osnovnih statističnih deskriptivnih informacij o povpraševanju in ponudbi na različnih umetnostnih področjih. Manjka torej samo nekdo oz. neka skupina, ki bi podatke resneje empirično analizirala v skladu z metodologijo študij, ki na mednarodni ravni že obstajajo in o katerih sem govoril v prvem delu prispevka. Ne mislim »prodajati sebe«, naj bo to jasno, vendar naj ministrstvo poišče skupino kvantitativno usmerjenih ekonomistov, ki bi bili zmožni narediti takšno analizo. Šele z njo, če bo napravljena kvalitetno, bomo dobili bolj realno predstavo o razmerjih na slovenskem kulturnem trgu, kakšen obseg (velikost oz. število prodanih del, velikost prihodkov, število kupcev) slednji sploh lahko zavzame in kakšni sistemski ukrepi bi bili s tega vidiki najboljši, da bi ta nesrečni kulturni trg pri nas spodbudili, v meri, do katere je to sploh mogoče.

Zakaj torej še vedno »stojimo« in se o tem le pogovarjamo? Akcija…!

(Osnutek prispevka, ki bo v ponedeljek objavljen na spletni strani Nacionalnega sveta za kulturo (NSK, “Odkrito povedano”) v okviru sklopa prispevkov na temo kulturnega trga)

  • Share/Bookmark

6.03.2014

O tendenčnih intervjujih: odgovor Gašperju Trohi

Zapisano pod: Kulturna politika — andee - 6.03.2014

Čeprav brez vsakega časa, čutim, da moram replicirati na intervju z Gašperjem Troho v Pogledih. Glede na to, da se tudi sam v svojem intervjuju večkrat neposredno nanaša na povedano v mojem intervjuju, ki je bil objavljen hkrati (vendar fizično napravljen pred tem), je morda to nekakšen komentar in odgovor nazaj.

Najprej nekaj splošnega. Vesel sem, če bo ta razprava stekla, ker mislim, da odpira pomembna vprašanja. Čeprav gre s strani ministra in njegove ekipe velikokrat za navaden PR in lažno ustvarjanje vtisa, da se res rešujejo problemi, o katerih govorijo, pa gotovo naslavljajo vsaj prave probleme: reforma kulturno-političnega sistema; kulturni trg; zasebna sredstva v kulturi; reforma javnega sektorja; večji poudarek na nevladnem sektorju; izboljšanje položaja samozaposlenih; večja neodvisnost stroke od politike. Žal pa se kot rečeno bojim, da prav vsakega od naštetih naslovijo bolj na papirju, bolj na ravni besed, govoranc in medijskih nastopov, kot pa da bi pri tem resnično šli v globino problemov. Zakaj?

Najprej: kulturni trg. Pustil bom ob strani razprave o tem, ali sploh potrebujemo več trga in ali ne bi morali več staviti na status kulture kot javne dobrine, razprave, ki jih med drugim v zadnjem času odpira dr. Vesna Čopič. Sam se z ministrom Grilcem zelo strinjam v intenci, da razvije vsa področja kulturnega sektorja in postori, kar se postoriti pač da. Tukaj pa bom iskreno rekel, da z mojo drago sodelavko, “duhovno mentorico”, profesorico, s katero sva skupaj napisala veliko znanstvenega gradiva s področja kulturne politike v zadnjih nekaj letih, resnično nisem na isti liniji. Kulturni trg je področje, na katerem v Sloveniji ni bilo v preteklih letih postorjenega skoraj ničesar, zato je pomembno delovati na tem področju močneje in bolj intenzivno.

Zdaj pa k Trohinim trditvam. Zakon o enotni ceni knjige. O tem med drugim zapiše: “Ideja nasprotnikov ZOECK izhaja iz neoliberalnega prepričanja, da konkurenca znižuje ceno, iz česar izpeljujejo njegovo negativno formulacijo, po kateri se cena dviguje, če jo za nekaj časa zamrznemo. Na knjižnem trgu seveda nimamo istovrstnih izdelkov. Vsaka knjiga, ki izide, je unikat”.

Kaj reči drugega kot dobro jutro… “Neoliberalni nasprotniki ZOECK” (kot so seveda tako rekoč vsi kulturni ekonomisti, saj tako rekoč vse ugotovitve v kulturni ekonomiki, denimo avtorjev Canoy, van Ours in Van Der Ploeg 2006; Hjorth Andersen 2000; Appleman 2003; ali pa kar nedavni kratki prispevek dveh kanadskih ekonomistov govorijo proti enotni ceni knjige), ti neoliberalni peklenščki seveda prav dobro vedo, da je knjižni trg primer monopolistične konkurence, o kateri govori Troha in za katero je sicer značilna velika diverzificiranost proizvodov na trgu, vendar tudi ekonomski rezultati, ki so zelo podobni rezultatom modela popolne konkurence. Za več razprave pa je dovolj prebrati zapis Wikipedije, ki čisto dovolj nazorno in preprosto opiše, kaj se dogaja v modelu monopolistične konkurence in zakaj so trditve Trohe glede tega preprosto odveč. Edini argument torej ostane, da so tisti, ki sklepajo o učinku nekega ukrepa na osnovi ekonomske teorije, jah: grdi neoliberali – očitek, ki pa v Sloveniji zagotovo ni nekaj novega.

Dalje. Kulturni trg in številke. Tukaj sem sam resnično napravil nekaj nedoslednosti in po pomoti skušal hkrati kritizirati prispevke v slovenski revijski literaturi in delo ministrstva. Moje mnenje je, da so prvi velikokrat preveč na deskriptivni in intelektualno-polemični ravni, brez konkretne analize številk. Delo ministrstva pa seveda poteka s številkami, vendar se tukaj tudi ustavi… Dlje od sklepanja na osnovi deskriptivnih statistik, kolikšna je bila vrednost npr. prodaje knjig v letu 2010 in kolikšna v 2011 ne pride.

Kaj je torej potrebnega in o čem govorim, ko pravim, da ne pride do ekonomske analize razmerij ponudbe in povpraševanja v kulturi? Trohi in podobnim svetujem prebrati odličen pregledni prispevek Brucea A. Seamana iz leta 2006, ki velja za temeljnega na področju. V njem je čisto dovolj dobro opisano, o čem govorimo v kulturni ekonomiki, ko govorimo o ekonomskih študijah povpraševanja, velikanskem področju, o katerem je že vrsto desetletij veliko govora tudi v ekonometriji. Navedena je tudi vrsta študij, ki so bile doslej opravljene v kulturni ekonomiki na svetovni ravni, in to je tisto, kar bi bilo potrebno napraviti tudi v slovenskem prostoru. Kolikor mi bo čas dopuščal (in mi verjetno ne bo…), bom takšno analizo na deskriptivnih statističnih podatkih ministrstva (ki resda obstajajo) v prihodnjih mesecih napravil sam – žal še enkrat več ne vem, če bo šlo drugače.

Še to: ko sam govorim o celoviti analizi kulturnega trga seveda ne mislim na kak general equilibrium model ali celo kar regresijsko analizo skupnih spremenljivk za celoten kulturni trg v enem gemišt modelu (kar je očitno razumel Troha). Govorim samo o tem, da je potrebno kulturni trg analizirati do globin, in zato precej bolj celovito, kot pa ostajati na ravni deskriptivne statistike, ki je velikokrat zelo zavajajoča in se lahko interpretira tako ali drugače (rast iz enega leta v drugo je seveda lahko posledica neštetih različnih dejavnikov, česar iz deskriptivnih statistik ne boste videli). Seveda pa so analize povpraševanja, o katerih govori npr. Seaman, največkrat delane za posamezne sektorje, še več, za posamezne organizacijske in vsebinske forme umetnosti (javna ali zasebna gledališča, orkestri, itd.).

Gremo naprej. Tendenčni argumenti in razmerja med javnim in zasebnim sektorjem. Kot piše Troha: “Treba je sicer povedati, da so osnovni argumenti teh organizacij pogosto zelo tendenčni, namreč ravno Asociacija, iz katere prihaja Andrej Srakar, nenehno zatrjuje, da je razmerje med sredstvi, ki jih ministrstvo na eni strani namenja nevladnim organizacijam in na drugi strani javnim zavodom, ena proti deset. Podatki glede na prejemnike sredstev iz proračuna pokažejo, da je to razmerje približno ena proti pet, oziroma celo ena proti štiri, če seštejemo sredstva, ki gredo za nevladni sektor, za samozaposlene in za zasebni sektor. Če govorimo le o nevladnih organizacijah in samozaposlenih v kulturi, pa govorimo o slabih petnajstih odstotkih proračuna ministrstva. Ker vseh ostalih petinosemdeset odstotkov ne gre v javne zavode, ampak še za številne druge ukrepe, govorimo o precej manjšem razkoraku”.

Jao… Isti večer, ko so bili Pogledi objavljeni, sem Troho po emailu prosil za utemeljitev teh številk. Morda ni na mestu, da o tem pišem tukaj in bi moral to do konca razčistiti z njim osebno. Glede na zajedljivo pismo, ki ga je Asociacija prejela pred nekaj dnevi in kjer je prav to eden ponovno navajanih argumentov, pa bom za začetek odgovoril tule. Čeprav je bila moja analiza višanja proračuna ministrstva pred nekaj tedni resnično tendenčna, bolje rečeno najverjetneje napačna in temelječa na nepoznavanju dejanskih številk v proračunu, kar je ministrstvo (ter Grilc in Troha sama) takrat korektno utemeljilo, pa je tokrat žal zgodba povsem drugačna. Iz podatkov, ki jih je poslal Troha, pa tudi iz zgornjega citata, je jasno, da človek govori o podatkih na ravni celotnega ministrstva. Stokrat, tisočkrat, vedno… sem sam v vsakem gradivu, izjavi, pismu, intervjuju ponavljal, da me/nas zanimajo razmerja na področju umetniških programov in da govorim/o samo o tem. Prav nič me v zvezi s tem ne zanima področje medijev, kulturne dediščine, ljubiteljske kulture, slovenskega jezika, manjšin. Tudi samozaposleni niso predmet teh številk. Bom rekel kar direktno: številke, o katerih govori Troha, predvsem pa način, na katerega jih ministrstvo uporablja že devet mesecev, je pravi šolski primer “tendenčnosti”, zavajanja in uporabljanja zgolj tistih podatkov, ki govorijo zgodbo, ki bi jo radi slišali oni. Ker pa imajo zagotovo na voljo bistveno boljšo podatkovno bazo, ko jo imam v svojih poznovečernih prostočasnih analizah sam, jih vljudno prosim, da še enkrat natančno preberejo to, kar smo ves čas pisali, končno opazijo tisti velik del, ponavadi za kako vejico, da gre torej za umetniške programe in končno postrežejo s pravimi številkami. Šele na tej točki se dejanska razprava lahko nadaljuje, v nasprotju bomo šteli, da je razmerje, o katerem govorimo tudi sami, torej 1:10, točno in ravnali naprej v skladu s tem.

Dalje. Davčne olajšave. Troha piše: “Podatki ministrstva za finance pa kažejo, da še izredno majhen odstotek – okrog 0,3 –, ki predstavlja zdaj veljavno olajšavo, sploh ni izkoriščen. Kje so vzroki za to? Vsi bi radi videli dodatne davčne olajšave ali na drugi strani celo nove davke, ki bi šli za kulturo, a po drugi strani se ne zavedamo, kakšna je realnost. Sama možnost še ne pomeni povečanja sponzorskih sredstev. To je torej prva stvar, ko postavljamo to vprašanje. Druga stvar: države kot ZDA ali Velika Britanija, ki poznajo relativno visoke davčne olajšave za kulturo, skorajda ne poznajo subvencioniranja kulture. Za tem je določena logika, saj imaš težko oboje hkrati. Če bi dejansko šli v višje davčne olajšave, obenem pa bistveno skrčili subvencije v kulturi, se postavlja vprašanje, ali ne bi na kratek rok uničili še tega, kar imamo – in potem v suspenzu čakali, kdaj bo prišlo do predvidenih pozitivnih učinkov”.

Troha nas poskuša prepričati, da je neizkoriščenost olajšav, ki jih imamo posledica tega, da se donatorji in sponzorji nanje nasploh ne odzivajo prav dosti. Seveda je precej bolj verjetna razlaga, da se nanje ne odzivajo preprosto zato, ker so slednje premajhne in od njih nimajo nobenih koristi. V kolikor bi bile višje, bi bilo tudi odzivanje najverjetneje močnejše, a ne gre to tako…? :) Edino, kar je lahko tukaj protiargument, je študija službenih kolegov iz IER Črnigoja in Verbiča iz 2013, ki je pokazala, da se slovenska podjetja zelo slabo odzivajo na spodbude v davčnem okolju. Vendar je tovrstno študijo potrebno narediti tudi na primeru nevladnih organizacij in tudi to je nekaj, kar sam ponavljam do onemoglosti že vrsto let. Žal pa tudi tu pred konkretnimi številkami, s katerimi bi marsikaj postalo bolj jasno, dobivajo prednost različni politični, osebni, včasih pa tudi kar preprosto bedasti argumenti, argumenti iz neznanja in nepripravljenosti resno vzeti neko vprašanje oz. področje.

Še nekaj. Da imaš težko davčne olajšave in subvencije hkrati… Podatki za 27 razvitih držav (EU, Avstralija, Nova Zelandija, ZDA smo izločili) pokažejo, da prej kot o crowding-out lahko govorimo crowding-in. Zasebna in javna sredstva gredo vsaj pri relativno zmerni vrednosti pridobljenih/podeljenih sredstev z roko v roki, gibljejo se v isti smeri (kar je v članku iz leta 2000 ugotavljal že Arthur Brooks). Edino kar je res, je da se zasebna sredstva odzivajo bistveno močneje in bolj nepredvidljivo. Zato – še enkrat: napravimo že enkrat to prekleto ekonometrično študijo in bodimo pametni po njej, ko bomo tudi res kaj vedeli…

Glede prednosti nevladnega sektorja pred javnim se s Troho ne bi mogel bolj strinjati. Glede novega kulturno-političnega modela pa je po vsem zgoraj povedanem jasno, da gre za še eno od lepih besed trenutne kulturne politike, ki kot vse drugo (urejanje statusa samozaposlenih, tudi o tem bi morali napisati nekaj krepkih) preprosto ne pije vode. Intervjuji, kot ga je dal Troha, pa so, jah, dragi Gašper, bom uporabil kar tvojo besedo, preprosto: tendenčni (in močno zavajajoči). In to ni le moje “maščevanje za izrečene besede”, pač pa kar dober in verjetno realen opis trenutnih dogajanj v slovenski kulturni politiki.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |