V krizi smisla tiči misel






         

28.06.2014

Na montrealskem letališču

Vračam se v Ljubljano po relativno uspešni konferenci ACEI v Montrealu. Kaj reči o vtisih po konferenci?

Najprej, prispevki na konferenci me niso navdušili, da ne rečem še kaj hujšega. Zavedam se, da sem postal že precej podoben nečemu, čemur bi rekli fah idiot, vendar v ekonomskih prispevkih pričakujem ali kakšno pomembno spoznanje ali pa vsaj zanimivo uporabo metodologije, z jasnim teoretskim, matematično-modelskim in empirično-ekonometričnim delom.

Iskreno rečeno sem na konferenci opazil štiri bolj zanimive prispevke (morda sem katerega izpustil, za kar se opravičujem).

Prvič, že prvi dan sem se spoznal s Hasanom Bakhshijem z londonskega think tanka NESTA, ki je na konferenci predstavljal članek, podoben enemu, ki ga je pred kratkim objavil z Davidom Throsbyjem. V prispevku, ki je bil izrazito ekonometrično obarvan, sta s kolegom ekonometrikom z NESTE pokazala, da so predstavitve angleškega gledališča pozitivno prispevale k ogledom živih gledaliških predstav v Angliji. Članek je bil izvrstno ekonometrično narejen, Hasan mi je sicer prvi dan obljubljal big data econometrics, ki ga ni bilo prav veliko prisotnega (razen precej obsežnega dataseta prek milijon opazovanj), vseeno pa prispevek, vreden branja.

Drugič, Isidoro Mazza je predstavil “konkurenčen” članek moji doktorski tezi o deaccessioningu, ko smo torej v Di Gaetano & Mazza 2012 in Srakar 2012 v letu 2012 postavili prve matematične modele deaccessioninga, ki (ponovno) postaja kar pomembna tema v kulturni ekonomiki. Sam bom predvidoma v naslednjih dneh v objavo oddal matematično popravljeno in dokončano verzijo mojega članka, tako da bo vsa zgodba dostopna in vidna. Razlike med obema člankoma je v problemu, ki ga obravnavata: Di Gaetano in Mazza sta pokazala, da deaccessioning oz. odsvojitev muzejskih del negativno vpliva na obseg donacij muzejem (grobo rečeno), medtem ko sem sam pokazal, da negativno vpliva na odločitve muzejskih menedžerjev. Mislim in upam, da bo ta zgodba (oba članka) še dobila več epiloga in tudi razprave med drugimi kulturnimi ekonomisti.

Mimogrede, kot stvari kažejo sedaj, bo zagovor moje doktorske teze naposled v septembru ali oktobru, I’ll keep you posted :)

Tretji članek je delo Karola Jana Borowieckega, ki je kot vedno zanimiv in ekonometrično izdelan, govori pa o vplivu emocij skladateljev, kot se kažejo v njihovih pismih, na njihovo produktivnost in blagostanje. Kot vedno priporočam Karolove članke v branje, ekonometrično so ponovno utemeljeni na instrumentalnih spremenljivkah, ki jih bom predstavil v eni (prvi) naslednjih blogovskih delavnic ekonometrije, ker upam, da mi bodo počitnice omogočile nekaj več časa glede tega. Karol je eden večjih mojstrov na področju kulturne ekonomike v iskanju zanimivih instrumentalnih spremenljivk, s katerimi lahko ovrednotimo učinke nekaterih pojavov, ki jih je sicer zaradi težke merljivosti ali zaradi problemov endogenosti težko meriti.

Četrti članek ali članka pa sta neskromno moja oz. soavtorstvo z Akosem Tothom (javni proračuni za kulturo v EU v času velike recesije) in Miroslavom Verbičem in Vesno Čopič (kulturnopolitični indeks). Zlasti prvi, ki je bil prvič predstavljen lani na delavnici EWACE v Ljubljani, temelji pa na predhodni študiji Vesne Čopič, Petra Inkeija, Anite Kangas in moje malenkosti za evropski parlament (kjer pa je bila ekonometrija še zelo bazična), je doživel za konferenco v Montrealu precejšnje popravke in dopolnila, tako da je sedaj pred koncem. Njegove glavne ugotovitve sem že predstavil v predhodnem zapisu, tako da jih ne bi posebej ponavljal. Oba članka izpostavljam predvsem zaradi tega, ker pomenita začetek raziskovalnega programa makroekonomije in (makro, pa tudi mikro)ekonometrije kulturne politike, ki je zaenkrat še precejšnja tabula rasa v kulturni ekonomiki. Kot rečeno večkrat, kulturni ekonomiki manjka tako rekoč njena polovica, makroekonomska namreč. Tudi o tem bo upam več govora v prihodnjih mesecih, članek o kulturnopolitičnem indeksu bo predstavljen tudi septembra na osrednji konferenci raziskovalcev kulturne politike v nemškem Hildesheimu. Tam bo prvič predstavljena tudi stohastična analiza multiplikatorjev za kulturo ter kulturne in kreativne industrije v državah EU, ki jo pripravljam z Vesno Čopič, vendar tudi o tem več, ko bo res kaj narejenega, kar pa bo moralo biti zelo kmalu.

Na konferenci smo se veliko pogovarjali s profesorji, dejansko vedno bolj ugotavljam, da smo v zadnjih petih letih resnično v Slovenijo privabili tako rekoč vse kar pomembnejšega “leze in gre”. Na konferenci so tako ključne vloge odigrali David Throsby (ki ga v Sloveniji še ni bilo, zelo rad pa bi prišel in čisto možno, da ga v kratkem pripeljem k nam predavat na temo uvajanja satelitskih računov v kulturi, o čemer je predaval v plenarni sekciji na konferenci), Francoise Benhamou (predhodna predsednica ACEI, ki je tudi še ni bilo v okviru mojih konferenc, kar se bomo tudi potrudili popraviti), Juan Prieto Rodriguez (prišel 2013), Victor Fernandez Blanco (prišel 2010), Kathryn Graddy (sedanja odgovorna urednica Journal of Cultural Economics, prišla 2010), Bruce A. Seaman (prišel 2012), Jen Snowball (prišla 2012), Arjo Klamer (sedanji predsednik ACEI, prišel 2010), Ilde Rizzo (verjetna nova predsednica ACEI, prišla 2010), Xavier Castaner (prišel 2012), Roberto Zanola (pretekli predsednik ACEI), Antonello Scorcu in Laura Vici (vsi prišli 2013). Od velikih so na konferenci manjkali: Victor Ginsburgh (prišel v Ljubljano 2010), Bruno S. Frey (prišel 2012 in v že nekajkrat prej na povabilo drugih, predvsem J. Šušteršiča in B. Kovača), Ruth Towse (nam je še ni uspelo pripeljati v Slovenijo, kolikor vem), Michael Rushton (moj doktorski mentor in pretekli odgovorni urednik JCE, predaval prek videa na konferenci v Mariboru 2012), John O’Hagan (prišel 2013) in Victoria Ateca-Amestoy, ki je bila v duhu prisotna že nekajkrat, upam pa, da tudi fizično pride na kak morebitni bodoči dogodek v Slovenijo.

Toliko torej samo v vednost, da boste vedeli, kaj se je v zadnjih letih dogajalo glede tega v Sloveniji in kdo vse je hodil k nam. Iskreno rečeno pa resno razmišljam, da bi v soorganizaciji Univerze v Ljubljani, Univerze v Zagrebu in Univerze v Beogradu na Ekonomski fakulteti v Ljubljani v kratkem pripravili eno od bodočih konferenc ACEI, kar bi lahko močno pomagalo temu področju na območjih bivše Jugoslavije in na področju vzhodne Evrope v splošnem – to bi bila prva osrednja konferenca združenja ACEI v vzhodni Evropi po mojem vedenju.

Iz Montreala torej odhajam precej dobre volje. Občutek sicer je, da me kljub precejšnjemu angažmaju v preteklih letih, da ne rečem že skorajda desetletju, kulturni ekonomisti le stežka pripuščajo v svoje kroge. Velikokrat so občutki precej čudni in slabi, vendar mi zaenkrat še uspeva zdržati v teh krogih. Iskreno rečeno sem tudi sam močno napredoval predvsem na metodološkem področju v preteklih letih in če se ne bo kaj nepredvidenega ponovno pojavilo na moji poti bo verjetno naslednje leto leto eksplozije člankov in objav, tako vsaj čutim trenutno. Ogromno materiala je nastalo predvsem v zadnjih treh letih, ki preprosto mora počasi najti pot v revije, članke in knjige.

Toliko torej, montrealska konferenca je tudi ena prvih, kjer sem našel nekaj časa za ogled mesta in celo za en miren orange juice (po večji količini popitega piva v vseh preteklih dneh…) ob televizijskem ogledu konca tekme Brazilija Čile na letališču v Montrealu. Navijal sem za Čile, ker mi Brazilija nikoli ni bila posebej simpatična reprezentanca (ponavadi navijam za Argentino, videli pa bomo, kaj bo z njimi letos, sam napovedujem, da bodo postali prvaki, vendar mi letos njihova zasedba ni toliko simpatična kot na nekaterih preteklih prvenstvih). Zmagala je Brazilija, torej sem zadel vsaj Nostradamusa, kjer imam zaenkrat približno 75% točk vodilnega, kar je kar v redu. Ljudje na letališču so sodeč po odzivih večinoma navijali za Brazilijo, tako da je bil vsaj nekdo res vesel.

Tako, zaključujem tale zapis, okrog mene je blazna gneča tistih, ki čakajo na predhodni let v Vancouver, sam bom torej končal s pisanjem in jim omogočil še en prost sedež. Veselim pa se že pogovorov v Ljubljani in seveda počitnic, ki so nezadržno in končno tu in mi naposled prinašajo nekaj mira in veselja, pa seveda tudi novega dela. Lepo se imejte.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |