V krizi smisla tiči misel






         

25.01.2015

Privatizacija, Siriza ter vzrok in posledica

Zapisano pod: Politične 'analize' — andee - 25.01.2015

Dolgo že nisem pisal političnih “analiz” na tem blogu. Ker iskreno rečeno tudi nisem bil pri volji za kaj takega, na srečo sem bil (in sem vsaj upam, da še) dokaj uspešen in predan raziskovalnemu delu na področjih kulturne ekonomike, uporabne ekonometrije, makroekonomije in SHARE-ovske ekonomike (ekonomike zdravja, staranja in upokojevanja). Rezultat tega so skoraj bi rekel nepregledne udeležbe na konferencah in simpozijih in potrjeni ali čakajoči članki in publikacije. Kar veliko jih je tudi še v čakanju, prijavljenih za 2015 torej.

Ne morem pa, da ne zapišem kratkega mnenja na dogajanje na slovenskem in evropskem političnem parketu. Najprej, takoj po okrogli mizi o Pikettyju na ekonomski fakulteti je zagnana grupa, skoraj bi se upal temu reči levičarskih skrajnežev, zbranih pod neizbežnim vodstvom Združene levice, spisala peticijo proti privatizaciji. Ker je, kot je točno zapisal Janez Šušteršič, prav privatizacija simbolni konec sveta za ljudi v miselnem okrožju skrajne levice. In ker se pač v Sloveniji vedno znova onegavimo okrog kakršnega koli koraka, naprej ali nazaj. Posebej še, kar zadeva tujih neposrednih naložb. Najprej vedno znova kričimo, da jih nujno rabimo, ko pa se kje kakemu tujemu investitorju “prikaže Marija” in hoče (čudak – brez šale…) investirati v naš otoček sredi Evrope, bo vedno znova naletel na zid več deset družbenih gibanj, pobud in peticij, ki bodo skoraj jokale od brezupa, da nas bodo ponemčili, potujčili, hijene pojedle ubogo kokoško Slovenijo in kar je še takšnih predpotopnih podob. In preprosti, semoličevski “mali človek” jim bo vedno znova nasedel, ker pač zvenijo dovolj preprosto in v duhu tega, kar nas prepričujejo že desetletja, domače torej. In zato se lahko res samo še čudimo komurkoli, ki je tako nor, da bi v bodočnosti investiral k nam.

Vendar kaj tovrstne peticije dosežejo? Natančno svoje nasprotje. Sedanje dogajanje okrog nasprotne peticije “za privatizacijo” mi deluje tako, kot da se je presenetljivo, vendar močno povezala desnica oz. krogi okrog Janševe SDS, Novak-Tonin-Peterletove NSi, klasičnih liberalcev in ekonomistov blizu idejam nekdanjega mrkaićevskega kroga, kroga uspešnih podjetnikov, stranke SLS itd. Žal tudi večina ljudi v tem krogu že desetletje večinsko skuša prikazati nasprotno zgodbo, ki je prav tako preprosta in enostranska: da je prosti trg in vse povezano z njim (sami temu pravijo “svoboda”) enoznačno nekaj dobrega, kar si moramo torej želeti. Sam sem sicer še vedno prepričan, da je odgovor na probleme slovenskega gospodarstva in družbe res precej bližje njihovim trditvam, kot pa “pobesneli pesti” Združene kaviar-levice, vendar opozarjam: gospodarska kriza je prinesla vzpon številnih ekstremizmov, levih in desnih. Skupno vsem je razlaganje sveta v črno-beli tehniki: enkrat so za vse krivi razredni sovražniki “neoliberalni kapitalisti” (kdorkoli že to je, sam jih v desetletnem gibanju v krogih ekonomistov in podjetnikov nisem spoznal prav dosti, morda pa zato, ker bi me Združena levica sama uvrstila mednje…), enkrat pa gre v vsem družbenem dogajanju samo za gibanje k vedno večji “svobodi” (ponovno, karkoli že ta banalna, butasta dikcija pomeni…).

Če sklepam po sebi, zahajanje v skrajnosti povzroči samo večje zanimanje za nasprotni pol. Zato sem se ob Janševi zadnji vladavini kar z veseljem nekaj časa družil s sedanjimi združeno-levičniki, ob njihovi noriji zadnjih mesecev pa sprejel nedavno peticijo za privatizacijo z velikim olajšanjem, kot pravi Blaž Vodopivec, “kot Sahara vodo”. Pa se nimam za vetrnjaka, kot bi to označil kolega Sašo Kešeljević, nasprotno, verjetno bi vam marsikdo, ki me pozna, prej povedal, da na svojih stališčih, če so točna, vztrajam tudi, ko nihče več ne stoji za njimi, pač pa sta mi obe opciji preprosto pretesni in predvsem razlagata svet precej preveč popreproščeno in tudi netočno, banalno, da bi se kateri kakorkoli zavezal.

Menim pa, da bo vse, kar se s skrajno levico dogaja v zadnjih tednih in mesecih, vključno z današnjo zmago Sirize, prineslo prav nasprotno od tega, kar se komu zdi zdaj: vzpon desničarskih gibanj in pobud. V nasprotju s prevladujočim mnenjem še vedno nisem prepričan, da ima levica odgovore na vprašanja in izzive sodobne družbe, čeprav je dejstvo, da ji je gospodarska kriza dala peruti, ki jih prej več kot desetletje preprosto ni imela. Bojim pa se, da bo razočaranje nad morebitnim neuspehom levice, ki se meni zdi zelo verjeten oz. skoraj gotov, ponovno povzročilo precejšen odmik v desno, morda celo v skrajno desno.

Res bi pomagalo, da bi se uspeli že enkrat premakniti h kakšni bolj kompleksni podobi družbe, stran od stupidnih vračanj v komunizem in socializem in k dejanskemu iskanju poti iz problemov, ki jih je kapitalizem poln. Žal pa tega vsaj v tem trenutku nismo zmožni, vprašanje je, ali bomo sploh kdaj in ali ni slalomiranje med levico in desnico v naravi sodobnega človeka. Do takrat pa imamo dve možnosti: aktivno s čepico in srpom sami sodelovati v (ali proti) takšnih pobudah, ali pa se preprosto zlekniti in počakati, da se takšne neumnosti same iztečejo, ko pač poteče rok trajanja njihovemu osnovnemu vzroku. Sam sem izbral oboje – večinoma sicer drugo, pasivno varianto, vendar sem žal še vedno preveč nagnjen k akciji, da bi zdržal v tej podobi. Bom pa z zanimanjem spremljal, kaj se bo dogajalo v prihodnjih tednih in mesecih.

  • Share/Bookmark

18.01.2015

Komentar – Igor Vuksanović

V popolni psihozi in noriji, ki se jo trenutno zganja okrog vprašanja privatizacije, objavljam tale komentar na zapis Igorja Vuksanovića v Mladini – Risanje slabe države.

Dragi Igor Vuksanović, hvala za “pronicljiv” zapis, kot je pač pronicljiv zapis lahko na osnovi ene študije, ki očitno razloži vse. Glede na to, da, glede tudi na zapis Janeza Šušteršiča, ki je bil osnova proti-peticije vaši, očitno obe strani vpijeta o rezultatih študij, predlagam, da naredite kratek kompendij ugotovitev, glede na vrsto študij, ki so bile verjetno narejene na to temo. Prepričan sem, da ugotovitve ne bodo dale prav ne povsem eni ne drugi strani, bodo oz. bi pa vlile veliko več svetlobe v to z ideologijo nabuhlo slovensko razpravo. Vendar, bom dodal, glede na vse slišano v preteklih tednih in mesecih: močno dvomim, da je to komurkoli v tej debati, še najmanj pa Združeni levici, v interesu. Vseeno pa vas pozivam k temu – preden ponovno zaženete vaše politične stroje, delujoče na gorivo “prepričanj na osnovi ene študije”. Dodajam pa še tole na vašo, ne morem reči drugače kot nebulozo: “Žal prevladujoča neoklasična oziroma neoliberalna paradigma deluje drugače. Svoje drugače misleče nasprotnike uničuje z ignoriranjem. Alternativni ekonomisti niso vabljeni na vodilne televizijske oddaje in strokovne posvete. Težave imajo s plasiranjem svojih člankov v publikacije – znanstvene ali bolj poljudne.” Erm… Kam bi torej sami uvrstili ekonomiste, kot je Thomas Piketty (pa Paul Krugman, Joe Stiglitz)? Med neoliberalno paradigmo, ki uničuje nasprotnike? Ali med alternativne ekonomiste, ki da “niso vabljeni na vodilne TV oddaje”? Živimo v istem svetu?

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |