V krizi smisla tiči misel






         

30.12.2015

Leto 2015

Zapisano pod: miks — andee - 30.12.2015

…je bilo eno najbolj razburljivih, polnih in plodnih v mojem življenju. Tudi zato čutim potrebo, da ga malo podrobneje zapišem in se spomnim mnogih trenutkov v njem.

Januar se je začel negotovo, z nejasno usodo mojega doktorata. Za zagovor sem potreboval objavljen članek, ki pa je bil zaradi zahtevnosti tematike deležen precej kritične recenzije, ki je terjala, da ga napišem skorajda na ravni Econometrice. Nič, sem si dejal, v zadnjih dneh leta 2014 kar v službi popisal kakih 30 listov z matematičnimi izračuni in sestavil članek do konca. Vendar nisem vedel, ali bo dokaz novega izreka v članku zdržal presojo recenzenta.

V začetku januarja tudi prva konferenca v tem letu, Kulturvermittlung v avstrijskem St. Pöltnu. Opravljena sicer bolj povprečno, da ne rečem slabo.

V sredini januarja pa najlepše darilo tega leta: recenzent je znižal pričakovanja in v članku našel le še majhne pripombe. Hitro dokončam korekcije in ga pošljem nazaj.

Nato nekaj nemirnih, nestrpnih dni. Razen najbližjih nihče ni vedel, kaj se dogaja. Nato pa: članek je sprejet, v mesecu dni bom končno doktoriral. Aaaaarghhh… Morda najlepši občutek celotnega leta. Tudi zato, ker bo zgodba deaccessioninga, pričeta, raziskana in dokazana še v času mojega bivanja v ZDA, končno obelodanjena.

Nato razpisan zagovor, pospremljen z veliko nelagodja na inštitutu. Kaj sploh raziskujem? Saj ne bo dobro zagovoril, nekako čutim “na vodi”. To se stopnjuje do zagovora samega, na katerega pridem precej zmeden in nervozen, vendar v trdni veri, da je gradivo v nalogi tako močno, da bo bolje, ko se bom vživel.

Res je bilo tako, čeprav so se od vseh pompozno napovedanih poslušalcev naposled pojavili le kolegi z inštituta, vključno z direktorjem in s sivo eminenco inštituta. Če se mi je glas na začetku še tresel, je postajalo le vedno bolje. Povsem neraziskana tema, inovativen in kompleksen matematičen model, podrobna matematična analiza, izdelana ekonometrija. Po koncu predstavitve prejmem vprašanja komisije in nanje, zdaj že v elementu, v premoru spišem močne odgovore. Nato sem takorekoč letel po predavalnici. Sklep komisije enoten: morda najboljša naloga zadnjih let na EF, inštitutski kolegi prepričani nasmejani čestitajo članom komisije. Mentor, na Skypu iz Bloomingtona, je nalogo označil za nekaj, kar bo pogosto citirano v ekonomiji in kulturni ekonomiki v prihodnosti.

Po koncu komaj verjamem. Grem še na večerjo s Kešom, Liljano in Lidijo Zadnik Štirn, člani komisije. Polni so hvale na moj račun. Ko pridem na obisk do matere, me pričaka velik transparent, kako je ponosna name. Čestitke, predvsem po Facebooku pa tudi na GSM, so deževale. Ko je v naslednjih tednih objavljen še članek, je izpostavljen na vrhu treh najboljših v reviji v tem letu, tam stoji še zdaj. Poleti mi kolega z inštituta prizna, da članek kar precej uporabljajo na področju financ, kamor po ekonomski in matematični tematiki tudi sodi.

V istem tednu februarja, kot je bil doktorat, imam še nastop na seji NSK o samozaposlenih, kjer se malo pozabavam s statistiko glede tega in prvič izračunam deleže samozaposlenih pod pragom revščine, kar pride v špico TV prispevka s seje. Povabljen tudi v delovno skupino NSK za pripravo analize o samozaposlenih, v okviru katere pripravimo in izvedemo daljši spletni vprašalnik, na to temo bo gotovo več razprave še v 2016.

Sledi povabilo, da bi predaval na večji konferenci v Rotterdamu, gre za moje prvo vabljeno predavanje v mednarodnem nivoju. Čeprav gre za temo, kjer vnaprej vem, da ne bo podatkov in slutim težave, predavanje sprejmem.

V tem času poteka borba za objavo v mednarodni knjigi prvih rezultatov SHARE. Članek, načeloma sprejet v objavo, je potrebno spraviti tudi v dejansko obliko, da bo zadovoljil urednika, večjo sociološko figuro iz mednarodnih krogov, Howarda Litwina. Čeprav je spočetka veliko neskladij med štirimi soavtorji, s prof.dr. Valentino Hlebec vendarle uspeva doreči, kaj bi moralo stati notri. Nato končno prične delovati tudi vsa ekonometrija. Članek zaključimo in neko marčevsko soboto pride odgovor Litwina, s potrdilom in čestitko: članek je potrjen za objavo, čestitam vam za ta “fine achievement”. Nekaj, kar bo sploh prva objava za slovenski tim SHARE, ki je v tem času precej razdvojen, kar bo v veliki meri grenilo to leto.

Konferenca v Rotterdamu poteka po pričakovanjih, s precej slabo predstavitvijo, kljub temu mi uspe vsaj priti tja ob vseh avionskih zapletih zaradi ekstremnega vetra (italijanskim kolegom se to denimo ni posrečilo). In prav ta majhen detajl je naslednja stvar, ki ključno zaznamuje to moje leto: na konferenci se imam prvič priložnost resneje pogovarjati z vodjo dogodka, docentko Marileno Vecco z Erasmusove univerze, ki me spremlja že dlje časa. Najdeva nekaj večjih skupnih točk, najino kasnejše sodelovanje pa postane tako intenzivno, da me novembra na nekem drugem dogodku celo vpraša, koliko let pravzaprav že sodelujeva… V tem času me povabi samo k svojemu evropskemu projektu kot zunanjega sodelavca in k članku, ki ga piše o deaccessioningu.

Nato, aprila, sledi prva večja SHARE konferenca v Dublinu, kjer predstavljamo naš, sedaj že sprejeti članek. Ponovno nekoliko bolj ohlapna, zame nezadovoljujoča predstavitev s precej hladnimi odzivi – dejansko ne vem, kaj bi si ob tem mislil, vendar na naslednjem SHARE dogodku Litwin, vodja tudi dublinske konferenčne sekcije, pristopi k našemu direktorju in me izrecno pohvali.

V vmesnem času predavam na EF, makroekonomijo za prve letnike, kot je zdaj že postalo v navadi. Precej dobra predavanja in vsako leto boljši odziv študentov, kar zelo veseli. Makro počasi postaja eno mojih področij zanimanja, čeprav večji članki glede tega še čakajo. Je pa v vmesnem času sprejet v objavo članek o dohodkovni neenakosti v Sloveniji v sodelovanju z enim najboljših slovenskih ekonometrikov, prof.dr. Miroslavom Verbičem.

V začetku maja gremo v Graz, s SHARE ekipo. Nasploh ena lepših konferenc oz. mitingov tega leta, čeprav sem se zanjo primoran odpovedati konferenci o kulturi in trajnostnem razvoju v Helsinkih, kamor sem bil sprejet z dvema prispevkoma.

V Ljubljani, bolje rečeno na Bledu, posnamemo lušten filmček za vodjo projekta SHARE. Glede inštituta sledi še vsakoletni sindikalni izlet v Belo Krajino, kjer se sam nekako razletim, nepomembno ni tudi to, da naše nadstropje inštituta osvoji pokal za zmago na igri točkovanja na izletu ;) .

Čakajo me še naporni tedni predavanj na FOV v Kranju, kjer sem prvič sam svoj šef – v tem času je tudi že vse dogovorjeno za oddajo vloge za docenta na EF. Ta predavanja so morda najbolj izčrpujoč trenutek leta – vse sem opravil bolj ali manj v mesecu dni, predavanja, vaje in kopica pripravljenih moodle e-kvizov za dve skupini, skupno za več kot 100 ur predavanj, če se prav spomnim. Na koncu skoraj izdahnem, vendar kljub težavnemu začetku stvari speljemo več kot dobro, z nekaj zelo luštnimi izkušnjami s skupinami študentov.

Hm… Po koncu bi se moral spočiti, zdaj pa šele pride zares: štiri zaporedne konference, Dublin drugič, Atene, Marseille oz. Aix-en-Provence ter Milano. V času Milana še Skype vklop s predavanjem na Poletno šolo kulturnega menedžmenta v Ljubljani. Vmes med konferencami pa še en nastop na seji NSK o novem kulturnem modelu.

Članki pa tako rekoč nepripravljeni, kot posledica burnih preteklih mesecev… Kaj zdaj? Poskusimo srečo, pa bomo videli, si rečem. Če hočem delati mednarodno kariero, in jaz jo hočem, je bila odsotnost v Helsinkih več kot dovolj oz. preveč.

Najprej Dublin. Komajda najdem primeren hotel in sploh zorganiziram pot na Irsko, last minute. Članek oz. predstavitev spišem v dveh nočeh pred predstavitvijo.

In, ne boste verjeli. Stvar je velik uspeh, morda celo najboljša predstavitev konference. Dejansko se dotaknem prave, neraziskane teme, jo obdelam z dovolj kompleksno ekonometrično mašinerijo. Po konferenci mi piše šef dogodka John O’Hagan, legenda kulturne ekonomike, da mu predstavitev čimprej pošljem, ker jim odpira mnoge nove poti raziskovanja. Govora je o analizi omrežij in razmerja med mreženjem in produktivnostjo umetnikov. Ko pridem v Ljubljano, hočem to razviti naprej in k sodelovanju povabim umetnostno zgodovinarko in kustosinjo dr. Petjo Grafenauer, prvi resnejši članek bo nared konec januarja, že sprejet v objavo.

Nato Atene. Ko se vrnem iz Dublina, v Zagrebu vzamem taksi do Ljubljane, da še ujamem srečanje sošolcev iz osnovne šole v pivnici Union. Lušten dogodek, pijemo, jemo, se veliko pogovarjamo, smejemo in zabavljamo čez tiste, ki jih ni bilo. Naslednji dan skoraj zaspim za avion, na srečo gre iz Brnika in nista potrebni tisti klasični 2 uri, ki jih ponavadi vzamem pred odhodom.

V Atenah, v tem času enem najproblematičnejših mest zaradi spora Siriza/EU, pa eden najbolj vznemirljivih dogodkov leta. Konferenca je na temo zdravstvenega menedžmenta, ekonomike in politike. V vednosti, da sem bil sprejet v glavni program osrednje svetovne konference s tega področja v Milanu, se oglašam vsevprek, po pameti seveda. Kdo za hudiča je to, čutim v zraku. Ko dokončamo stvari glede oglašanja in resnično pustimo dober vtis, obupajo. Na mojo predstavitev, ki je predzadnja pridejo le tisti, ki bi si jih želel: najmočnejši in najboljši profesorji, predstavitev še ni najboljša, vendar se vidi, da močno napredujem.

Sledi Aix. Osrednja svetovna konferenca o kulturnem menedžmentu, kjer se dobiva z Marileno. Ponovno predstavitev ni čisto optimalna, spoznam Francesca Chiaravallotija, enega boljših na tem področju, pa Annick Schramme, srečam mnoge znance iz kulturne ekonomike. Dolge ure razprav z Marileno.

V Ljubljani mi podelijo doktorat. Malo hecno izpadem, ker imam objav in predavanj na konferencah skoraj kot vsi drugi tam skupaj. Dekanja zelo prijazna, čeprav ji v zmedenosti skoraj pozabim seči v roko.

Potem sledi najbolj neprijeten dogodek leta. Seja NSK. Pridem precej negotov, ker sem precej izpustil nit kulturne politike v vmesnem času, razen udeležbe v neformalni skupini za pripravo novega kulturnega modela. Na seji mi skočijo v hrbet nekateri samozaposleni, pod okriljem delovne skupine za samozaposlene na ministrstvu. Govora je o spremembi ZUJIK, kot jo je predlagala ministrica v sodelovanju z omenjenimi samozaposlenimi. Gre za aboten dokument. Po seji zelo jezen in zmeden, občutek imam, da me bo to spremljalo še nekaj časa in mi zagrenilo zaslužene in dolgo pričakovane počitnice. Stvari se dejansko uredijo šele več kot mesec kasneje, z mojim nastopom v Odmevih.

Sledi zadnja konferenca pred počitnicami. Milano, iHEA, osrednje svetovno združenje zdravstvenih ekonomistov, verjetno zaenkrat največja in najboljša konferenca, kjer sem sodeloval v glavnem programu. Ogromno močnih ekonometričnih člankov, tudi sam pustim pečat, ne toliko s sicer solidno predstavitvijo kot z oglašanjem na nekaj najmočnejših metodoloških sekcijah. Dejansko napredoval do te mere, da lahko resno pariram in spremljam avtoritete, kot so Partha Deb in drugi.

V času bivanja v Milanu še omenjeno Skype javljanje v Ljubljano. Skušam nekoliko pomiriti svoje strasti in nezadovoljstvo po seji NSK, dejansko pa imam precej čudno predavanje, na koncu zmanjka še internetne povezave. Nekaj, česar se ne bom spominjal v prav lepem spominu.

Nato počitnice, preprosto jih potrebujem, čeprav kot rečeno pričakane z ne prav lepimi občutji. Lepa stvar pa pride med počitnicami: sprejet z dvema člankoma na osrednjo konferenco SHARE. Po koncu počitnic takoj gostovanje pri Rosviti Pesek v Odmevih na temo nižanja proračuna za kulturo, precej odmevno in uspešno. Ta (politična) razprava se je sicer nadaljevala še pozno v jesen, bojim pa se, da brez kaj prida realnega uspeha.

Po počitnicah zaključimo slovensko knjigo SHARE, v precej napetem vzdušju, vendar sem, ko je enkrat konec, vesel, da je zgodba zaključena. Nenazadnje popišem skoraj pol knjige, v njej je 11 prispevkov, kjer sem avtor ali soavtor.

V vmesnem času veliko sodelujeva z Valentino Hlebec, oddan je članek v revijo Zdravstveno varstvo, slovensko revijo SSCI kotacije. Članek je bil oktobra tudi potrjen za objavo.

Konec avgusta sicer sledi osrednji kongres evropskega združenja sociologov, z dvemi lastnimi predstavitvami, eno sicer naredi Valentina. Kongres, kolikor sem ga poslušal, sicer zelo povprečen.

Sledi delavnica ekonometrične kulturne ekonomike na Dunaju, nekaj, kar smo leta 2013 gostili tudi v Ljubljani na EF. Dva članka, oba odlično predstavljena in z ogromno odmeva. Eden od njiju, statistično precej zapleteno izdelan evropski kulturni indeks, že maja potrjen tudi za objavo v mednarodni zbirki delovnih zvezkov ACEI, izšel je julija.

Na Dunaju skupaj z Marileno povabljen v štiričlansko ekipo za pripravo novega kulturnoekonomskega bloga pod okriljem ACEI. Zelo vesel, znak, da se počasi le prebijam v ospredje pri tej organizaciji, kar sem si dolgo želel. Blog že stoji, sam sem kot edini z blogerskimi izkušnjami v ekipi k njemu prispeval ves oblikovno dizajnerski del. Fantastičen projekt, v katerega polagam veliko pričakovanj v prihodnje.

Na inštitutu nekaj dodatnih nesporazumov pri izdaji knjige, zaradi katerih izpustim tudi predstavitev člankov o proračunih za kulturo in nasploh v času gospodarske krize v italijanski Ferrari. Predstavitev knjige pa na srečo odlična.

Oktobra nastajata dva nova članka: o ekonomskih učinkih EuroBasketa 2013 in beneških karnevalov. Zlasti drugi, sprejet v mednarodno monografijo pri založbi CABI, uspe odlično. S SHARE ekipo odidemo v Bruselj na tiskovko ob izidu mednarodne knjige SHARE, zelo pohvaljeni za naš prvi prispevek v njej.

Nastaneta še oba članka za luksemburško osrednjo konferenco SHARE. Uspeta fantastično – če me je mednarodna srenja SHARE česa naučila, je to to, da moraš raziskati in rešiti problem, pomemben v znanosti na splošno in ne kako oceno stanja v Sloveniji “i šire”. Žal je takšnega pristopa v družboslovju pri nas premalo, a o tem več v prispevkih tule pred nekaj dnevi, zato se ne bom ponavljal.

Luksemburška konferenca tudi sicer uspe fantastično. En od obeh člankov je plenarno predavanje in nejeverni mednarodni srenji dokončno dokažemo, da delamo izvrstno in izjemno močne članke. Drugo predstavitev v naši plenarni sekciji dobesedno odpihnemo, če me malo zanese…

Sledita konferenci v Ljubljani revije EBR (osrednje slovenske ekonomske revije, kjer sem tudi objavil članek za doktorat), kjer sicer pametnjačijo nekateri old boys slovenski ekonomski profesorji, vseeno pa je vsaj predstavitev o kulturnem indeksu odlična. Po predstavitvi tečem v Benetke in naslednji dan “odpihneva” (rečeno malo prepotentno) z Marileno še tamkajšnjo sceno na konferenci o kulturni dediščini.

Vmes predavam za doktorske študente heritologije na prijazno povabilo ddr. Verene Perko. Predavanje oz. sklop dveh predavanj poteka zelo dobro, z zanimivimi diskusijami. Verjetno v prihodnje nastane še kar nekaj sodelovanja na tej liniji.

Mimogrede in zame še en od ključnih trenutkov leta. Konec pomladi me Miroslav Verbič povabi k sodelovanju pri predmetu Ekonometrije na enem podiplomskih študijev EF. Fantastično, dejansko si kljub moji največji aktivnosti v kulturni in SHARE-ovski ekonomiki najmočneje želim delati v matematični ekonomiki in ekonometriji, tega se zelo veselim v bodoče.

Sledi še zadnja konferenca leta: bolonjska delavnica na temo raziskovanja kulturnega menedžmenta. Odlično zasedena, Bologna je tudi prelepo mesto z najstarejšo univerzo na svetu, kjer smo imeli tudi predavanja. Moje predavanje je potekalo klasično zelo dobro, veliko razprav je pobudilo predvsem na temo kvantitativnih in kvalitativnih metod v kulturnem menedžmentu. Ponovno srečam Francesca Chiaravallotija (z odličnim predavanjem), s katerim postajava že kar dobra znanca, Prof. Michele Tamma s Ca’ Foscari univerze v Benetkah me povabi k sodelovanju, več upam sledi.

Ko se vrnem, še novoletna zabava inštituta, dan pred tem bil baje izjemno pohvaljen na upravnem odboru in ponujena nova večletna zaposlitev, kolikor je možno glede na določila ZUJF. Sedaj že podpisana in ostajam del IER še kar nekaj časa.

Za čisti konec leta še predavanje na dogodku umetniške skupine Made in China o zakonu o deležu za umetnost, kar bomo intenzivno porivali naprej v prihodnjih mesecih, ter končno še izdaja samostojne publikacije/knjige pri reviji Likovne besede s tremi daljšimi članki o ekonomski analizi slovenske kulturne politike, nekaj, v kar polagam veliko upov, da pobudi precej prepotrebne razprave o kvantitativnih in kvalitativnih metodah v kulturi tudi v slovenskem prostoru v naslednjih mesecih.

Uhhh… Pri koncu sem, res je bilo letos veliko vsega, verjetno se boste strinjali. Eno karseda razburljivo, polno in zadovoljno leto 2016 želim tudi vam, sebi pa le nadaljevanje v takšni smeri naprej – veliko prijav na dogodke in objav je že krenilo naprej v teh dneh in upam, da se marsikaj tudi uresniči.

Srečno!

  • Share/Bookmark

29.12.2015

Je kar je ma ni da ni

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., miks — andee - 29.12.2015

Na Valu 202, intervju s Tuli(j)om Furlaničem. “Kdaj se bodo že ti starci umaknili, da bo prostor za nas mlade”, eden stavkov iz oddaje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

27.12.2015

O kvantitativnem v družboslovju

Zapisano pod: miks — andee - 27.12.2015

Tale prispevek mi je dal misliti. Noah Smith je postal v svetovni ekonomski blogosferi eno najprepoznavnejših imen s številnimi pronicljivimi zapisi. Njegov zapis sicer v marsičem deluje napisan na prvo žogo, vendar odpira za slovenski družboslovni prostor (in, nenazadnje, kulturno politiko) pomembna, celo ključna vprašanja.

Skorajda bi si upal postaviti trditev, da je slovenski družboslovni prostor, vključno z ekonomijo postal precej znanstveno inferioren. Desetletja tumbanj o tem, da je vse politično, da je za družboslovce in celo znanstvenike ključno to, da svet spreminjajo in ne toliko razumejo, in podobnih, kot bi jim dejal Noah Smith quasi leftist nebuloz, je terjalo svoj davek. Tako mnogi vidijo v objavljanju v mednarodnih krogih poklek pred neoliberalizmom, v konstantnem pisanju in objavljanju v slovenskih medijih, pojavljanju na TV in ministrskih položajih pa vrhunec svoje kariere. Ne pri vseh, vendar pri preveč slovenskih družboslovcih boste na SICRIS našli le: povsem prazno znanstveno bibliografijo.

Smith odpira tudi vprašanje kvantitativnih metod. Kot nekdo, ki sem v življenju kar nekaj besedil spisal tudi v maniri “kritične teorije družbe”, se z njim ne morem povsem strinjati. Tudi ta besedila je težko spisati res dobro. Vendar se strinjam, da je neprimerljivo težje, morda bolje: drugače, napisati dobro besedilo z uporabo matematičnih modelov in kvantitativnih metod. Velikokrat traja mesece, če ne celo kakšno celo leto, da se kak nov matematični model izide in da regresije “delujejo”. Pri tem je verjetno zanimivo kvantitativne metode misliti v razmerju tako do a) kvalitativnih metod; b) matematičnih “teoretskih” modelov; in c) čistih teoretskih tekstov.

Predvsem pa vidim ključno lastnost teoretskega teksta v lucidnosti, empiričnega in matematičnega pa v nenehni izpostavljenosti preverjanju, verifikaciji, temu, da model preprosto ne pokaže tega, kar bi želeli od njega. Teoretske trditve pa so načeloma lahko kakršne koli, le da so čimbolj “lucidne”, kot je nekoč dejal francoski antropolog Claude Levi-Strauss: če se dejstva ne ujemajo s teorijo, toliko slabše za dejstva.

Zato: nisem zastonj tudi za svojo novo publikacijo pri Likovnih besedah sprejel imena “Kultura! Dejstva”. Ker mislim, da bi bilo za slovensko kulturo in družboslovje dobro, da naposled od (blodne) teorije preide k dejstvom, in potem končno nazaj k na-dejstvih-utemeljeni teoriji. Šele takrat bomo lahko nadaljevali razvoj slovenskega družboslovja tudi po poti znanosti in vednosti in ne več zgolj političnega, kjer je obrat drugačen: tam ne vodijo dejstva teorije, pač pa teorije (naše želje in “vrednote”) brez opore v dejstvih vodijo le še politično delovanje. Ki da naj bi posvečevalo vse predhodno.

Mislim, da bi bil čas, da se naposled premaknemo iz tega začaranega klobčiča. In kvantitativne metode, kakorkoli se že njihova uporaba na mnogih področjih zdi skorajda bogokletna, lahko tu odigrajo pomembno, morda ključno vlogo.

  • Share/Bookmark

GRETL

Zapisano pod: Ekonometrija, Statistika — andee - 27.12.2015
Tagi: , ,

… je odlično in preprosto statistično programsko orodje, ki si ga vsak lahko prosto naloži tule.

Nekaj več o orodju v zadnjem prispevku Davea Gilesa.

  • Share/Bookmark

26.12.2015

Iz knjige: kointegracija med sredstvi za JZ in NVO?

… ki jo lepo potrdi tale graf spodaj, pa tudi rezultati vseh Johansenovih testov kointegracije. Ko gredo sredstva za javne zavode v kulturi gor, gredo torej za nevladne organizacije dol in obratno. Heh… Dokaj logično sicer, zanimivo pa, da to zdrži nekaj osnovnih testov. In da to pomeni, da se naj NVO-ji bojijo, ko gredo sredstva za JZ gor… Seveda pa vzeti cum grano salis, za statistično korektno ugotovitev je to potrebno najprej še temeljito obdelati in preveriti.

  • Share/Bookmark

25.12.2015

Dnevnik Delo na najhujši preizkušnji

Zapisano pod: Kulturna politika, Politične 'analize' — andee - 25.12.2015

Kot piše blogerski kolega Boris Vezjak je tole naletelo na premajhen odziv v medijski sferi in širše, tudi zato se na to odzivam tudi sam. Gre za brutalna odstavljanja novinarjev in novinark Dela, po mojih izkušnjah z obema dotičnima gre za dve izmed najkompetentnejših novinark na področju kulture, v primeru Jelke Šutej Adamič za nekoga, ki je tako rekoč pojem pisanja/poročanja o likovni umetnosti.

O tem piše na svojem novem blogu Marijan Zlobec.

Ne poznam ozadja zgodbe, čeprav stvar bežno spremljam prek medijev in prek svoje vloge zaenkrat-še predsednika Asociacije. Zato ne vem, do katere mere so resnično vpleteni “Janševi hlapci”, o katerih piše Vezjak.

V vsakem primeru pa, kot nekdo, ki je celo dvakrat sam volil Janšo… Slovenska levica je zmedena in ideološko povsem zaslepljena.

Vendar je po zblojenosti, brutalnosti, pokvarjenosti, da ne začnem govoriti celo o nekakšnih mračnih silah slovenska desnica še nekaj svetlobnih let spredaj. Zato, ljudje božji: začnite že enkrat razmišljati s svojo glavo, brez praznih, a varnih ideologij. Recite torej ne tako eni kot drugi strani.

V primeru odpuščanj na Delu gre za nekaj, kar se preprosto ne bi smelo dogajati in je lahko simptom nadaljevanja “zombijevskih bitk” iz obeh dosedanjih Janševih mandatov. Resnično se bo počasi potrebno angažirati, da bi preprečili še tretjega.

Veliko je črnih tem zadnje mesece v kulturi… Upam, da kmalu pride še kaj lepšega.

  • Share/Bookmark

24.12.2015

Božični večer

Zapisano pod: miks — andee - 24.12.2015
Tagi: ,

Naj vam bo miren in blagoslovljen večer, uvod v lepe praznike in veliko dobrega v novem letu. Nekaj glasbe, interaktivni jazzovski performans Bobbyja McFerrina, “nič posebnega”, lepo in primerno za danes pa vseeno. Uživajte.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

23.12.2015

Neko to od gore vidi sve…

Zapisano pod: miks — andee - 23.12.2015

Ne mi zamerit, ampak nekaj je pa menda vsakemu, ki ima pet zrnc soli v glavi, očitno: v Sloveniji je izraz neoliberalizem v 95% uporabljen zgolj kot mašilo za to, da nismo pripravljeni oz. ne zmoremo razumeti dejanskosti okrog nas in razlogov, »zakaj je, tako kot je«. Gospodarske rasti ni, ker je kriv prekleti kapitalizem. Imamo preveč potrošnje in previsoko rast, ker nas poplavlja neoliberalna potrošniška logika. Janša zmaguje, ker igra na neoliberalne karte. Politiki so koruptivni, ker že desetletja prepuščamo vse več prostora neoliberalizmu, ki je dosedaj že povsem preplavil Slovenijo. Okoljska kriza govori o vseprisotnosti neoliberalizma. Dobičkarske vojne kažejo, kam nas vodi logika neoliberalizma. Tudi vse druge vojne so bolj ali manj posledica tega. Vremenske motnje – prekleti neoliberalizem. Tina Maze gre v pokoj in naša smučarija v maloro – kriv je športni sistem, kjer je vedno bolj pomemben le še denar: ergo, neoliberalizem.

Nikoli ni dobro sveta razlagati samo skozi eno knjigo, en pojem, eno ideologijo. Iz preprostega razloga, ki ga ekonomisti dobro poznamo: vsak model je zgolj opis, posnetek realnosti, ki velja zgolj pod določenimi predpostavkami.

In zato, vedno znova, ko razmišljam, da bi pred kolegi objavil kako razmišljanje, ki nima ravno komunistične ekonomike, pomislim, da bom nazaj dobil dolge litanije o izrojenosti sodobnega kapitalizma, ki da je dejanska razlaga mojih opažanj. In masovno strinjanje s tistim, ki bo to zapisal, češ, končno je povedal, kar mu/jim gre (in kar nas že desetletja posiljujejo, da je res). Težko, moreče je delati v takšni atmosferi. Iz nje te dejansko rešijo šele mednarodni stiki, mednarodne konference, ko dejansko vidiš, da je to slovenska posebnost, da velika večina tuje akademske javnosti, z izjemo nekaterih humanističnih panog, ne razmišlja tako, še več, je do takšnega razmišljanja precej ravnodušna. Sam to nisem, ker moram živeti s posiljevanjem s takšnim načinom razmišljanja.

In ker se globalno ne strinjam še z eno postavko, ki gre skupaj s tem – da je vse politično, delam nekaj, kar je v slovenski akademski družboslovni sferi skoraj bogokletno: skušam objavljati, sodelovati, se mrežiti na mednarodni ravni, v svetu statističnih in ekonometričnih študij, in to celo precej uspešno. Srhljivo… Verjemite, da so udarci drugih, spotike, zariti noži v hrbet, in podobno nekaj, kar je del moje (vsako)dnevne prakse. Celo tako daleč, da ko skušam objaviti celo zelo dobro študijo, zvem, da jo bodo nekateri vplivni profesorji (dobri znanci) ostro napadli, ko bo v javnosti. Ker je ne razumejo in ker se niso pripravljeni o njej resno pogovarjati, kaj prebrati, se podučiti, spremeniti svoj pogled.

Heh… Vedno znova mi pride na misel izrek inštitutskega »kolega« oz. sive eminence našega inštituta, prof. dr. Tineta Stanovnika: »the fights in the academy are so furious, because the stakes are so small«. Res je, in akademsko življenje ni tako rožnato, kot se to sliši. Vendar, kot mi je nekoč dejal še en častivreden človek: »tudi če je videti nemogoče, je možno naučiti se drsati po spolzkem ledu«. In včasih je to edino, kar te še žene naprej: vera vase, v svoja zanimanja in sposobnosti, ter to, da »neko to od gore vidi sve«…

Malo malce zmedenega monologa pred nadaljevanjem večernega dela. In v izogib siceršnjim napačnim dejanjem, izjavam, pogovorom.

  • Share/Bookmark

Kultura! Dejstva. Ekonomika slovenske kulturne politike.

… je naslov moje nove “knjige” oz. zbornika treh daljših člankov, ki naslednji teden, tik pred novim letom, izide pri reviji Likovne besede. Spodaj je nekaj besed iz uvoda v knjigo.

UVODNIK: RAZISKOVANJE KULTURNE POLITIKE IN KULTURNA EKONOMIKA – POVEZAVE, RAZMERJA, TEŽAVE, KONFLIKTI

Publikacija pred vami predstavlja nekatera razmišljanja in prispevke, ki sem jih avtor v preteklih letih predstavljal v slovenskem prostoru. Nekatere skozi svoje delovanje v Društvu Asociacija, nekatere samostojno kot akademsko in raziskovalno angažiran kulturni ekonomist. Čeprav naj bi bila izvorno ta tematska številka posvečena raziskovanju kulturne politike, kot tistemu, ki (morda neupravičeno) doživlja največ pozornosti v slovenskem kulturnem prostoru, ko je govora o problemih, kot so financiranje kulture, ekonomski učinki, strokovne komisije in razpisi, samozaposleni v kulturi, reforma kulturnopolitičnega sistema in nov kulturni model, itd., pa člankov, kot so v tej publikaciji v »klasičnem«, tradicionalnem raziskovanju kulturne politike kljub trudu ne boste našli.

Med področjema kulturne ekonomike in raziskovanja kulturne politike v splošnem namreč obstaja precejšen razkorak, žal prevelik, lahko bi celo govorili o dveh različnih svetovih, ki se kljub sorodni, velikokrat celo identični tematiki, le redko križata. Za to obstaja sicer več razlogov, vendar je prvi, osrednji, gotovo metodološki. Medtem ko ekonomisti, ki štejejo v akademsko področje kulturne ekonomike prihajajo večidel iz držav t.i. zahodnega sveta (kamor bi po razširjenosti kulturno-ekonomskih razmišljanj morali šteti tudi države Vzhodne Azije, zlasti Japonsko in Južno Korejo), pa je raziskovanje kulturne politike po geografski razpršenosti gotovo večje področje, kjer veliko raziskovalcev prihaja tudi iz Vzhodne Evrope in drugih delov sveta. Podobno ločnico je v metodološkem smislu zaznati tudi na ekonomskem področju v splošnem: medtem, ko ekonomisti iz »zahodnih« držav, posebej iz ZDA, zagovarjajo metodološko zapletenejši in ekonometrično osnovan pristop, slednjega precej redkeje srečamo v državah Vzhodne Evrope. Seveda gre za zelo grobo ločnico z izjemami, ki pa vseeno vsaj v osnovnem zdrži, po avtorjevem mnenju.

Tako je zanimivo, da na področju raziskovanja kulturne politike zelo velikokrat slišimo frazo »informirana kulturna politika« oz., z angleško besedo, evidence-based cultural policy, ki pa je vsaj sam v večletnem delovanju na akademskem področju kulturne ekonomike še nisem zasledil. Zanimivo je predvsem to, da frazo ponavljajo tisti, ki ji najmanj sledijo – za skoraj vsako študijo na področju kulturne ekonomike bi lahko rekli, da je »evidence-based«, med študijami na področju kulturne politike pa bi takšnih našteli na prste ene roke, vsaj v smislu nekoliko resnejše statistično-ekonometrične metodologije.

Vendar je tudi na področju kulturne ekonomike o ekonometričnem raziskovanju kulturne politike zelo malokdaj govora, pravzaprav bi resnejše začetke področja ekonomike kulturne politike lahko iskali šele v letu 2010 s Throsbyjevo knjigo The Economics of Cultural Policy. Tudi to delo pa je povsem deskriptivno, opisno in večidel ne razmišlja o metodah pri ekonomskem preučevanju kulturne politike. Tako sem sam, ko sem na več kulturno-ekonomskih dogodkih izpostavil ta manko v raziskovanju, naletel na precej ambivalentne odzive. »Kje bi to lahko objavljali«, so me vprašali. »Raziskovanje kulturne politike je tako ali tako »blablabla« «, so mi rekli drugi. Celo osrednja revija s področja kulturne ekonomike, Journal of Cultural Economics, je uradno vpisana kot revija s področja mikroekonomije in možnosti makroekonomskega raziskovanja na tem področju, ki bi moralo biti raziskovanje kulturne politike, ne vključuje. Zelo malo je tudi študij na tem področju, čeprav njihovo število počasi raste.

Spet drugačne odzive sem na poskuse raziskovanja tega področja doživel s strani nekaterih vodilnih raziskovalcev kulturne politike. »V življenju nismo mislili, da se bomo morali ukvarjati s pojmi in izrazi, kot so faktorska analiza in regresija«, so rekli. »Fantastično«, so na nekatere izsledke mojih analiz (tudi tistih večkrat mednarodno citiranih) dejali drugi, »vendar preprosto ne verjamemo, da je kaj takšnega sploh mogoče pokazati«…

Tudi zato se mi zdi publikacija pred vami pomembna in skuša vnesti nekoliko luči na tem, očitno problematičnem področju. Glede na povedano je morda celo ena prvih v svetovnem merilu (upam, da pri tem ne pretiravam pri prepotentnosti), ki prikazuje uporabo malce resnejših statistično-ekonometričnih metod pri analizi nekaterih problemov kulturne politike. Poglejmo si zato v kratkem nekaj iz vsebine.

V prvem prispevku prikazujemo večino osnovnih podatkov o financiranju slovenske kulture in ekonomskih učinkih slovenske kulture v letih 1997-2014. Pokažemo na nekatera protislovja med trditvami trenutne garniture slovenske kulturne politike in dejanskimi podatki. Prikažemo tudi podrobnejšo primerjalno analizo javnih proračunov za kulturo v državah Evropske unije s posebnim ozirom na obdobje sedanje gospodarske in finančne krize. Prav tako prikažemo nekaj številk glede zasebnega financiranja kulture v Sloveniji, v zaključku pa še analizo ekonomskih učinkov slovenske kulture, o katerih se »nenehno nekaj govori«, dejansko »ve« (kaj šele stori) pa ničesar. Pokažemo, da je kljub siceršnjim kritikam tovrstnih metod, mogoče ovrednotiti ekonomske učinke kulture tudi na metodološko precej manj sporne načine, še več, kljub kritikam (in upoštevajoč jih) o prenapihnjenosti ekonomskih učinkov kulture, je možno pokazati, da ima slovenska kultura dejansko velik ekonomski potencial, ki pa žal ostaja v veliki meri nepriznan in neizkoriščen.

Drugi prispevek prinaša še eno tematiko, ki v slovenskem prostoru doslej ni bila ustrezno empirično tematizirana: učinkovitost javnih institucij v kulturi. Čeprav je tukaj osnovna metodologija že davno razvita in uporabljena, vsaj v mednarodnem merilu, pa v slovenskem merilu na področju kulture doslej še ni bila uporabljena. Prispevamo tudi majhno metodološko inovacijo: uporabo ekonometričnih modelov končnega mešanja (angl. finite mixture), ki doslej po naši vednosti na področju kulture v svetovnem merilu še ni našla uporabe. Z njo nam uspe ustrezno modelirati heterogenost med javnimi institucijami na področju kulture glede prihodkovne učinkovitosti in pokazati na obstoj dveh zelo različnih skupin institucij, ko govorimo o prihodkovni učinkovitosti.

V tretjem, zadnjem prispevku, pokažemo na nekaj osnovnih značilnosti področja samozaposlenih v kulturi. O tem področju oz. poklicnem statusu na področju kulture je veliko govora v zadnjih letih, verjetno v največji meri zaradi tega, ker je na določenih področjih dela v kulturi, kot je umetniško ustvarjanje, torej tistega, kar naj bi umetnost v najbolj običajnem pojmovanju bila, status samozaposlenega v kulturi celo prevladujoč status. Prikažemo večino osnovnih podatkov glede tega, poleg tega pa še kratko analizo, izvorno nastalo leta 2013, ki ovrednoti učinke takrat spremenjene davčne in pokojninske zakonodaje, ki je močno prizadela tiste samozaposlene z nizkimi prihodki – absurd, na katerega se je takrat javno opozorilo, vendar brez učinkovitih ukrepov, ki bi bili sposobni popraviti negativne posledice takratnih odločitev.

Trije prispevki torej, tri tematike, na katerih prikažemo, kaj lahko ekonomske metode in koncepti prinesejo raziskovanju kulturne politike. Tisto, kar naj bi področje ekonomike kulturne politike v osnovi bilo, čeprav je, kot rečeno, zaenkrat še v samih povojih. Upamo torej, da bodo razmišljanja, izračuni in ugotovitve v publikaciji prispevali k razvoju področij raziskovanja kulturne politike in kulturne ekonomike v Sloveniji in prispevali tudi informacije za bodočo uporabo omenjenega »evidence-based« pristopa h kulturni politiki. Poleg tega pa služili tudi kot začetek drugačnih, bolj metodološko in vsebinsko poglobljenih razmišljanj v Sloveniji o področju kulture in njegovih sistemskih, ekonomskih, pravnih, poslovnih in političnih vidikih – nekaj, česar sedaj vsaj v znanstvenem smislu v Sloveniji prav tako močno primanjkuje.

  • Share/Bookmark

5.12.2015

Nov mednarodni blog – EconomistsTalkArt.org

Z veseljem najavljam, da je ta teden postal javnosti dostopen blog EconomistsTalkArt.org, ki smo ga štirje mladi kulturni ekonomisti, Karol Jan Borowiecki, Trilce Navarrete, Marilena Vecco in jaz sam pripravljali od septembra. Blog je v prvi meri namenjen predstavljanju področja kulturne ekonomike in vseh raziskovalnih novosti na njem širši svetovni javnosti. Pri tem je naš uradni pokrovitelj osrednje svetovno združenje kulturnih ekonomistov Association for Cultural Economics International, ACEI.

Za uvod kopiram povzetka prvih dveh zapisov, ki jih prispevajo Lasse Steiner in Bruno S. Frey ter Hasan Bakhshi in David Throsby.

DO CULTURAL MEGA EVENTS RAISE HAPPINESS?

Lasse Steiner and Bruno S. Frey

Does hosting the prestigious European Capital of Culture event influence the life satisfaction of the local population? We find a negative effect on the well-being of the regional population during the event. People may be dissatisfied with high public expenditure, transport disruptions, general overcrowding or higher housing prices.

DO LIVE BROADCASTS CANNIBALIZE THEATRE ATTENDANCE?

Hasan Bakhshi and David Throsby

More and more performing arts venues are expanding their ‘virtual capacity’ by broadcasting their shows to digital cinemas. But might they be so successful that audiences forgo trips to the theatre itself as a result? Our study of London’s National Theatre NT Live broadcasts suggests not.

  • Share/Bookmark

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |