V krizi smisla tiči misel






         

23.12.2015

Kultura! Dejstva. Ekonomika slovenske kulturne politike.

… je naslov moje nove “knjige” oz. zbornika treh daljših člankov, ki naslednji teden, tik pred novim letom, izide pri reviji Likovne besede. Spodaj je nekaj besed iz uvoda v knjigo.

UVODNIK: RAZISKOVANJE KULTURNE POLITIKE IN KULTURNA EKONOMIKA – POVEZAVE, RAZMERJA, TEŽAVE, KONFLIKTI

Publikacija pred vami predstavlja nekatera razmišljanja in prispevke, ki sem jih avtor v preteklih letih predstavljal v slovenskem prostoru. Nekatere skozi svoje delovanje v Društvu Asociacija, nekatere samostojno kot akademsko in raziskovalno angažiran kulturni ekonomist. Čeprav naj bi bila izvorno ta tematska številka posvečena raziskovanju kulturne politike, kot tistemu, ki (morda neupravičeno) doživlja največ pozornosti v slovenskem kulturnem prostoru, ko je govora o problemih, kot so financiranje kulture, ekonomski učinki, strokovne komisije in razpisi, samozaposleni v kulturi, reforma kulturnopolitičnega sistema in nov kulturni model, itd., pa člankov, kot so v tej publikaciji v »klasičnem«, tradicionalnem raziskovanju kulturne politike kljub trudu ne boste našli.

Med področjema kulturne ekonomike in raziskovanja kulturne politike v splošnem namreč obstaja precejšen razkorak, žal prevelik, lahko bi celo govorili o dveh različnih svetovih, ki se kljub sorodni, velikokrat celo identični tematiki, le redko križata. Za to obstaja sicer več razlogov, vendar je prvi, osrednji, gotovo metodološki. Medtem ko ekonomisti, ki štejejo v akademsko področje kulturne ekonomike prihajajo večidel iz držav t.i. zahodnega sveta (kamor bi po razširjenosti kulturno-ekonomskih razmišljanj morali šteti tudi države Vzhodne Azije, zlasti Japonsko in Južno Korejo), pa je raziskovanje kulturne politike po geografski razpršenosti gotovo večje področje, kjer veliko raziskovalcev prihaja tudi iz Vzhodne Evrope in drugih delov sveta. Podobno ločnico je v metodološkem smislu zaznati tudi na ekonomskem področju v splošnem: medtem, ko ekonomisti iz »zahodnih« držav, posebej iz ZDA, zagovarjajo metodološko zapletenejši in ekonometrično osnovan pristop, slednjega precej redkeje srečamo v državah Vzhodne Evrope. Seveda gre za zelo grobo ločnico z izjemami, ki pa vseeno vsaj v osnovnem zdrži, po avtorjevem mnenju.

Tako je zanimivo, da na področju raziskovanja kulturne politike zelo velikokrat slišimo frazo »informirana kulturna politika« oz., z angleško besedo, evidence-based cultural policy, ki pa je vsaj sam v večletnem delovanju na akademskem področju kulturne ekonomike še nisem zasledil. Zanimivo je predvsem to, da frazo ponavljajo tisti, ki ji najmanj sledijo – za skoraj vsako študijo na področju kulturne ekonomike bi lahko rekli, da je »evidence-based«, med študijami na področju kulturne politike pa bi takšnih našteli na prste ene roke, vsaj v smislu nekoliko resnejše statistično-ekonometrične metodologije.

Vendar je tudi na področju kulturne ekonomike o ekonometričnem raziskovanju kulturne politike zelo malokdaj govora, pravzaprav bi resnejše začetke področja ekonomike kulturne politike lahko iskali šele v letu 2010 s Throsbyjevo knjigo The Economics of Cultural Policy. Tudi to delo pa je povsem deskriptivno, opisno in večidel ne razmišlja o metodah pri ekonomskem preučevanju kulturne politike. Tako sem sam, ko sem na več kulturno-ekonomskih dogodkih izpostavil ta manko v raziskovanju, naletel na precej ambivalentne odzive. »Kje bi to lahko objavljali«, so me vprašali. »Raziskovanje kulturne politike je tako ali tako »blablabla« «, so mi rekli drugi. Celo osrednja revija s področja kulturne ekonomike, Journal of Cultural Economics, je uradno vpisana kot revija s področja mikroekonomije in možnosti makroekonomskega raziskovanja na tem področju, ki bi moralo biti raziskovanje kulturne politike, ne vključuje. Zelo malo je tudi študij na tem področju, čeprav njihovo število počasi raste.

Spet drugačne odzive sem na poskuse raziskovanja tega področja doživel s strani nekaterih vodilnih raziskovalcev kulturne politike. »V življenju nismo mislili, da se bomo morali ukvarjati s pojmi in izrazi, kot so faktorska analiza in regresija«, so rekli. »Fantastično«, so na nekatere izsledke mojih analiz (tudi tistih večkrat mednarodno citiranih) dejali drugi, »vendar preprosto ne verjamemo, da je kaj takšnega sploh mogoče pokazati«…

Tudi zato se mi zdi publikacija pred vami pomembna in skuša vnesti nekoliko luči na tem, očitno problematičnem področju. Glede na povedano je morda celo ena prvih v svetovnem merilu (upam, da pri tem ne pretiravam pri prepotentnosti), ki prikazuje uporabo malce resnejših statistično-ekonometričnih metod pri analizi nekaterih problemov kulturne politike. Poglejmo si zato v kratkem nekaj iz vsebine.

V prvem prispevku prikazujemo večino osnovnih podatkov o financiranju slovenske kulture in ekonomskih učinkih slovenske kulture v letih 1997-2014. Pokažemo na nekatera protislovja med trditvami trenutne garniture slovenske kulturne politike in dejanskimi podatki. Prikažemo tudi podrobnejšo primerjalno analizo javnih proračunov za kulturo v državah Evropske unije s posebnim ozirom na obdobje sedanje gospodarske in finančne krize. Prav tako prikažemo nekaj številk glede zasebnega financiranja kulture v Sloveniji, v zaključku pa še analizo ekonomskih učinkov slovenske kulture, o katerih se »nenehno nekaj govori«, dejansko »ve« (kaj šele stori) pa ničesar. Pokažemo, da je kljub siceršnjim kritikam tovrstnih metod, mogoče ovrednotiti ekonomske učinke kulture tudi na metodološko precej manj sporne načine, še več, kljub kritikam (in upoštevajoč jih) o prenapihnjenosti ekonomskih učinkov kulture, je možno pokazati, da ima slovenska kultura dejansko velik ekonomski potencial, ki pa žal ostaja v veliki meri nepriznan in neizkoriščen.

Drugi prispevek prinaša še eno tematiko, ki v slovenskem prostoru doslej ni bila ustrezno empirično tematizirana: učinkovitost javnih institucij v kulturi. Čeprav je tukaj osnovna metodologija že davno razvita in uporabljena, vsaj v mednarodnem merilu, pa v slovenskem merilu na področju kulture doslej še ni bila uporabljena. Prispevamo tudi majhno metodološko inovacijo: uporabo ekonometričnih modelov končnega mešanja (angl. finite mixture), ki doslej po naši vednosti na področju kulture v svetovnem merilu še ni našla uporabe. Z njo nam uspe ustrezno modelirati heterogenost med javnimi institucijami na področju kulture glede prihodkovne učinkovitosti in pokazati na obstoj dveh zelo različnih skupin institucij, ko govorimo o prihodkovni učinkovitosti.

V tretjem, zadnjem prispevku, pokažemo na nekaj osnovnih značilnosti področja samozaposlenih v kulturi. O tem področju oz. poklicnem statusu na področju kulture je veliko govora v zadnjih letih, verjetno v največji meri zaradi tega, ker je na določenih področjih dela v kulturi, kot je umetniško ustvarjanje, torej tistega, kar naj bi umetnost v najbolj običajnem pojmovanju bila, status samozaposlenega v kulturi celo prevladujoč status. Prikažemo večino osnovnih podatkov glede tega, poleg tega pa še kratko analizo, izvorno nastalo leta 2013, ki ovrednoti učinke takrat spremenjene davčne in pokojninske zakonodaje, ki je močno prizadela tiste samozaposlene z nizkimi prihodki – absurd, na katerega se je takrat javno opozorilo, vendar brez učinkovitih ukrepov, ki bi bili sposobni popraviti negativne posledice takratnih odločitev.

Trije prispevki torej, tri tematike, na katerih prikažemo, kaj lahko ekonomske metode in koncepti prinesejo raziskovanju kulturne politike. Tisto, kar naj bi področje ekonomike kulturne politike v osnovi bilo, čeprav je, kot rečeno, zaenkrat še v samih povojih. Upamo torej, da bodo razmišljanja, izračuni in ugotovitve v publikaciji prispevali k razvoju področij raziskovanja kulturne politike in kulturne ekonomike v Sloveniji in prispevali tudi informacije za bodočo uporabo omenjenega »evidence-based« pristopa h kulturni politiki. Poleg tega pa služili tudi kot začetek drugačnih, bolj metodološko in vsebinsko poglobljenih razmišljanj v Sloveniji o področju kulture in njegovih sistemskih, ekonomskih, pravnih, poslovnih in političnih vidikih – nekaj, česar sedaj vsaj v znanstvenem smislu v Sloveniji prav tako močno primanjkuje.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |