V krizi smisla tiči misel






         

23.12.2015

Neko to od gore vidi sve…

Zapisano pod: miks — andee - 23.12.2015

Ne mi zamerit, ampak nekaj je pa menda vsakemu, ki ima pet zrnc soli v glavi, očitno: v Sloveniji je izraz neoliberalizem v 95% uporabljen zgolj kot mašilo za to, da nismo pripravljeni oz. ne zmoremo razumeti dejanskosti okrog nas in razlogov, »zakaj je, tako kot je«. Gospodarske rasti ni, ker je kriv prekleti kapitalizem. Imamo preveč potrošnje in previsoko rast, ker nas poplavlja neoliberalna potrošniška logika. Janša zmaguje, ker igra na neoliberalne karte. Politiki so koruptivni, ker že desetletja prepuščamo vse več prostora neoliberalizmu, ki je dosedaj že povsem preplavil Slovenijo. Okoljska kriza govori o vseprisotnosti neoliberalizma. Dobičkarske vojne kažejo, kam nas vodi logika neoliberalizma. Tudi vse druge vojne so bolj ali manj posledica tega. Vremenske motnje – prekleti neoliberalizem. Tina Maze gre v pokoj in naša smučarija v maloro – kriv je športni sistem, kjer je vedno bolj pomemben le še denar: ergo, neoliberalizem.

Nikoli ni dobro sveta razlagati samo skozi eno knjigo, en pojem, eno ideologijo. Iz preprostega razloga, ki ga ekonomisti dobro poznamo: vsak model je zgolj opis, posnetek realnosti, ki velja zgolj pod določenimi predpostavkami.

In zato, vedno znova, ko razmišljam, da bi pred kolegi objavil kako razmišljanje, ki nima ravno komunistične ekonomike, pomislim, da bom nazaj dobil dolge litanije o izrojenosti sodobnega kapitalizma, ki da je dejanska razlaga mojih opažanj. In masovno strinjanje s tistim, ki bo to zapisal, češ, končno je povedal, kar mu/jim gre (in kar nas že desetletja posiljujejo, da je res). Težko, moreče je delati v takšni atmosferi. Iz nje te dejansko rešijo šele mednarodni stiki, mednarodne konference, ko dejansko vidiš, da je to slovenska posebnost, da velika večina tuje akademske javnosti, z izjemo nekaterih humanističnih panog, ne razmišlja tako, še več, je do takšnega razmišljanja precej ravnodušna. Sam to nisem, ker moram živeti s posiljevanjem s takšnim načinom razmišljanja.

In ker se globalno ne strinjam še z eno postavko, ki gre skupaj s tem – da je vse politično, delam nekaj, kar je v slovenski akademski družboslovni sferi skoraj bogokletno: skušam objavljati, sodelovati, se mrežiti na mednarodni ravni, v svetu statističnih in ekonometričnih študij, in to celo precej uspešno. Srhljivo… Verjemite, da so udarci drugih, spotike, zariti noži v hrbet, in podobno nekaj, kar je del moje (vsako)dnevne prakse. Celo tako daleč, da ko skušam objaviti celo zelo dobro študijo, zvem, da jo bodo nekateri vplivni profesorji (dobri znanci) ostro napadli, ko bo v javnosti. Ker je ne razumejo in ker se niso pripravljeni o njej resno pogovarjati, kaj prebrati, se podučiti, spremeniti svoj pogled.

Heh… Vedno znova mi pride na misel izrek inštitutskega »kolega« oz. sive eminence našega inštituta, prof. dr. Tineta Stanovnika: »the fights in the academy are so furious, because the stakes are so small«. Res je, in akademsko življenje ni tako rožnato, kot se to sliši. Vendar, kot mi je nekoč dejal še en častivreden človek: »tudi če je videti nemogoče, je možno naučiti se drsati po spolzkem ledu«. In včasih je to edino, kar te še žene naprej: vera vase, v svoja zanimanja in sposobnosti, ter to, da »neko to od gore vidi sve«…

Malo malce zmedenega monologa pred nadaljevanjem večernega dela. In v izogib siceršnjim napačnim dejanjem, izjavam, pogovorom.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |