V krizi smisla tiči misel






         

27.12.2015

O kvantitativnem v družboslovju

Zapisano pod: miks — andee - 27.12.2015

Tale prispevek mi je dal misliti. Noah Smith je postal v svetovni ekonomski blogosferi eno najprepoznavnejših imen s številnimi pronicljivimi zapisi. Njegov zapis sicer v marsičem deluje napisan na prvo žogo, vendar odpira za slovenski družboslovni prostor (in, nenazadnje, kulturno politiko) pomembna, celo ključna vprašanja.

Skorajda bi si upal postaviti trditev, da je slovenski družboslovni prostor, vključno z ekonomijo postal precej znanstveno inferioren. Desetletja tumbanj o tem, da je vse politično, da je za družboslovce in celo znanstvenike ključno to, da svet spreminjajo in ne toliko razumejo, in podobnih, kot bi jim dejal Noah Smith quasi leftist nebuloz, je terjalo svoj davek. Tako mnogi vidijo v objavljanju v mednarodnih krogih poklek pred neoliberalizmom, v konstantnem pisanju in objavljanju v slovenskih medijih, pojavljanju na TV in ministrskih položajih pa vrhunec svoje kariere. Ne pri vseh, vendar pri preveč slovenskih družboslovcih boste na SICRIS našli le: povsem prazno znanstveno bibliografijo.

Smith odpira tudi vprašanje kvantitativnih metod. Kot nekdo, ki sem v življenju kar nekaj besedil spisal tudi v maniri “kritične teorije družbe”, se z njim ne morem povsem strinjati. Tudi ta besedila je težko spisati res dobro. Vendar se strinjam, da je neprimerljivo težje, morda bolje: drugače, napisati dobro besedilo z uporabo matematičnih modelov in kvantitativnih metod. Velikokrat traja mesece, če ne celo kakšno celo leto, da se kak nov matematični model izide in da regresije “delujejo”. Pri tem je verjetno zanimivo kvantitativne metode misliti v razmerju tako do a) kvalitativnih metod; b) matematičnih “teoretskih” modelov; in c) čistih teoretskih tekstov.

Predvsem pa vidim ključno lastnost teoretskega teksta v lucidnosti, empiričnega in matematičnega pa v nenehni izpostavljenosti preverjanju, verifikaciji, temu, da model preprosto ne pokaže tega, kar bi želeli od njega. Teoretske trditve pa so načeloma lahko kakršne koli, le da so čimbolj “lucidne”, kot je nekoč dejal francoski antropolog Claude Levi-Strauss: če se dejstva ne ujemajo s teorijo, toliko slabše za dejstva.

Zato: nisem zastonj tudi za svojo novo publikacijo pri Likovnih besedah sprejel imena “Kultura! Dejstva”. Ker mislim, da bi bilo za slovensko kulturo in družboslovje dobro, da naposled od (blodne) teorije preide k dejstvom, in potem končno nazaj k na-dejstvih-utemeljeni teoriji. Šele takrat bomo lahko nadaljevali razvoj slovenskega družboslovja tudi po poti znanosti in vednosti in ne več zgolj političnega, kjer je obrat drugačen: tam ne vodijo dejstva teorije, pač pa teorije (naše želje in “vrednote”) brez opore v dejstvih vodijo le še politično delovanje. Ki da naj bi posvečevalo vse predhodno.

Mislim, da bi bil čas, da se naposled premaknemo iz tega začaranega klobčiča. In kvantitativne metode, kakorkoli se že njihova uporaba na mnogih področjih zdi skorajda bogokletna, lahko tu odigrajo pomembno, morda ključno vlogo.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |