V krizi smisla tiči misel






         

30.12.2015

Leto 2015

Zapisano pod: miks — andee - 30.12.2015

…je bilo eno najbolj razburljivih, polnih in plodnih v mojem življenju. Tudi zato čutim potrebo, da ga malo podrobneje zapišem in se spomnim mnogih trenutkov v njem.

Januar se je začel negotovo, z nejasno usodo mojega doktorata. Za zagovor sem potreboval objavljen članek, ki pa je bil zaradi zahtevnosti tematike deležen precej kritične recenzije, ki je terjala, da ga napišem skorajda na ravni Econometrice. Nič, sem si dejal, v zadnjih dneh leta 2014 kar v službi popisal kakih 30 listov z matematičnimi izračuni in sestavil članek do konca. Vendar nisem vedel, ali bo dokaz novega izreka v članku zdržal presojo recenzenta.

V začetku januarja tudi prva konferenca v tem letu, Kulturvermittlung v avstrijskem St. Pöltnu. Opravljena sicer bolj povprečno, da ne rečem slabo.

V sredini januarja pa najlepše darilo tega leta: recenzent je znižal pričakovanja in v članku našel le še majhne pripombe. Hitro dokončam korekcije in ga pošljem nazaj.

Nato nekaj nemirnih, nestrpnih dni. Razen najbližjih nihče ni vedel, kaj se dogaja. Nato pa: članek je sprejet, v mesecu dni bom končno doktoriral. Aaaaarghhh… Morda najlepši občutek celotnega leta. Tudi zato, ker bo zgodba deaccessioninga, pričeta, raziskana in dokazana še v času mojega bivanja v ZDA, končno obelodanjena.

Nato razpisan zagovor, pospremljen z veliko nelagodja na inštitutu. Kaj sploh raziskujem? Saj ne bo dobro zagovoril, nekako čutim “na vodi”. To se stopnjuje do zagovora samega, na katerega pridem precej zmeden in nervozen, vendar v trdni veri, da je gradivo v nalogi tako močno, da bo bolje, ko se bom vživel.

Res je bilo tako, čeprav so se od vseh pompozno napovedanih poslušalcev naposled pojavili le kolegi z inštituta, vključno z direktorjem in s sivo eminenco inštituta. Če se mi je glas na začetku še tresel, je postajalo le vedno bolje. Povsem neraziskana tema, inovativen in kompleksen matematičen model, podrobna matematična analiza, izdelana ekonometrija. Po koncu predstavitve prejmem vprašanja komisije in nanje, zdaj že v elementu, v premoru spišem močne odgovore. Nato sem takorekoč letel po predavalnici. Sklep komisije enoten: morda najboljša naloga zadnjih let na EF, inštitutski kolegi prepričani nasmejani čestitajo članom komisije. Mentor, na Skypu iz Bloomingtona, je nalogo označil za nekaj, kar bo pogosto citirano v ekonomiji in kulturni ekonomiki v prihodnosti.

Po koncu komaj verjamem. Grem še na večerjo s Kešom, Liljano in Lidijo Zadnik Štirn, člani komisije. Polni so hvale na moj račun. Ko pridem na obisk do matere, me pričaka velik transparent, kako je ponosna name. Čestitke, predvsem po Facebooku pa tudi na GSM, so deževale. Ko je v naslednjih tednih objavljen še članek, je izpostavljen na vrhu treh najboljših v reviji v tem letu, tam stoji še zdaj. Poleti mi kolega z inštituta prizna, da članek kar precej uporabljajo na področju financ, kamor po ekonomski in matematični tematiki tudi sodi.

V istem tednu februarja, kot je bil doktorat, imam še nastop na seji NSK o samozaposlenih, kjer se malo pozabavam s statistiko glede tega in prvič izračunam deleže samozaposlenih pod pragom revščine, kar pride v špico TV prispevka s seje. Povabljen tudi v delovno skupino NSK za pripravo analize o samozaposlenih, v okviru katere pripravimo in izvedemo daljši spletni vprašalnik, na to temo bo gotovo več razprave še v 2016.

Sledi povabilo, da bi predaval na večji konferenci v Rotterdamu, gre za moje prvo vabljeno predavanje v mednarodnem nivoju. Čeprav gre za temo, kjer vnaprej vem, da ne bo podatkov in slutim težave, predavanje sprejmem.

V tem času poteka borba za objavo v mednarodni knjigi prvih rezultatov SHARE. Članek, načeloma sprejet v objavo, je potrebno spraviti tudi v dejansko obliko, da bo zadovoljil urednika, večjo sociološko figuro iz mednarodnih krogov, Howarda Litwina. Čeprav je spočetka veliko neskladij med štirimi soavtorji, s prof.dr. Valentino Hlebec vendarle uspeva doreči, kaj bi moralo stati notri. Nato končno prične delovati tudi vsa ekonometrija. Članek zaključimo in neko marčevsko soboto pride odgovor Litwina, s potrdilom in čestitko: članek je potrjen za objavo, čestitam vam za ta “fine achievement”. Nekaj, kar bo sploh prva objava za slovenski tim SHARE, ki je v tem času precej razdvojen, kar bo v veliki meri grenilo to leto.

Konferenca v Rotterdamu poteka po pričakovanjih, s precej slabo predstavitvijo, kljub temu mi uspe vsaj priti tja ob vseh avionskih zapletih zaradi ekstremnega vetra (italijanskim kolegom se to denimo ni posrečilo). In prav ta majhen detajl je naslednja stvar, ki ključno zaznamuje to moje leto: na konferenci se imam prvič priložnost resneje pogovarjati z vodjo dogodka, docentko Marileno Vecco z Erasmusove univerze, ki me spremlja že dlje časa. Najdeva nekaj večjih skupnih točk, najino kasnejše sodelovanje pa postane tako intenzivno, da me novembra na nekem drugem dogodku celo vpraša, koliko let pravzaprav že sodelujeva… V tem času me povabi samo k svojemu evropskemu projektu kot zunanjega sodelavca in k članku, ki ga piše o deaccessioningu.

Nato, aprila, sledi prva večja SHARE konferenca v Dublinu, kjer predstavljamo naš, sedaj že sprejeti članek. Ponovno nekoliko bolj ohlapna, zame nezadovoljujoča predstavitev s precej hladnimi odzivi – dejansko ne vem, kaj bi si ob tem mislil, vendar na naslednjem SHARE dogodku Litwin, vodja tudi dublinske konferenčne sekcije, pristopi k našemu direktorju in me izrecno pohvali.

V vmesnem času predavam na EF, makroekonomijo za prve letnike, kot je zdaj že postalo v navadi. Precej dobra predavanja in vsako leto boljši odziv študentov, kar zelo veseli. Makro počasi postaja eno mojih področij zanimanja, čeprav večji članki glede tega še čakajo. Je pa v vmesnem času sprejet v objavo članek o dohodkovni neenakosti v Sloveniji v sodelovanju z enim najboljših slovenskih ekonometrikov, prof.dr. Miroslavom Verbičem.

V začetku maja gremo v Graz, s SHARE ekipo. Nasploh ena lepših konferenc oz. mitingov tega leta, čeprav sem se zanjo primoran odpovedati konferenci o kulturi in trajnostnem razvoju v Helsinkih, kamor sem bil sprejet z dvema prispevkoma.

V Ljubljani, bolje rečeno na Bledu, posnamemo lušten filmček za vodjo projekta SHARE. Glede inštituta sledi še vsakoletni sindikalni izlet v Belo Krajino, kjer se sam nekako razletim, nepomembno ni tudi to, da naše nadstropje inštituta osvoji pokal za zmago na igri točkovanja na izletu ;) .

Čakajo me še naporni tedni predavanj na FOV v Kranju, kjer sem prvič sam svoj šef – v tem času je tudi že vse dogovorjeno za oddajo vloge za docenta na EF. Ta predavanja so morda najbolj izčrpujoč trenutek leta – vse sem opravil bolj ali manj v mesecu dni, predavanja, vaje in kopica pripravljenih moodle e-kvizov za dve skupini, skupno za več kot 100 ur predavanj, če se prav spomnim. Na koncu skoraj izdahnem, vendar kljub težavnemu začetku stvari speljemo več kot dobro, z nekaj zelo luštnimi izkušnjami s skupinami študentov.

Hm… Po koncu bi se moral spočiti, zdaj pa šele pride zares: štiri zaporedne konference, Dublin drugič, Atene, Marseille oz. Aix-en-Provence ter Milano. V času Milana še Skype vklop s predavanjem na Poletno šolo kulturnega menedžmenta v Ljubljani. Vmes med konferencami pa še en nastop na seji NSK o novem kulturnem modelu.

Članki pa tako rekoč nepripravljeni, kot posledica burnih preteklih mesecev… Kaj zdaj? Poskusimo srečo, pa bomo videli, si rečem. Če hočem delati mednarodno kariero, in jaz jo hočem, je bila odsotnost v Helsinkih več kot dovolj oz. preveč.

Najprej Dublin. Komajda najdem primeren hotel in sploh zorganiziram pot na Irsko, last minute. Članek oz. predstavitev spišem v dveh nočeh pred predstavitvijo.

In, ne boste verjeli. Stvar je velik uspeh, morda celo najboljša predstavitev konference. Dejansko se dotaknem prave, neraziskane teme, jo obdelam z dovolj kompleksno ekonometrično mašinerijo. Po konferenci mi piše šef dogodka John O’Hagan, legenda kulturne ekonomike, da mu predstavitev čimprej pošljem, ker jim odpira mnoge nove poti raziskovanja. Govora je o analizi omrežij in razmerja med mreženjem in produktivnostjo umetnikov. Ko pridem v Ljubljano, hočem to razviti naprej in k sodelovanju povabim umetnostno zgodovinarko in kustosinjo dr. Petjo Grafenauer, prvi resnejši članek bo nared konec januarja, že sprejet v objavo.

Nato Atene. Ko se vrnem iz Dublina, v Zagrebu vzamem taksi do Ljubljane, da še ujamem srečanje sošolcev iz osnovne šole v pivnici Union. Lušten dogodek, pijemo, jemo, se veliko pogovarjamo, smejemo in zabavljamo čez tiste, ki jih ni bilo. Naslednji dan skoraj zaspim za avion, na srečo gre iz Brnika in nista potrebni tisti klasični 2 uri, ki jih ponavadi vzamem pred odhodom.

V Atenah, v tem času enem najproblematičnejših mest zaradi spora Siriza/EU, pa eden najbolj vznemirljivih dogodkov leta. Konferenca je na temo zdravstvenega menedžmenta, ekonomike in politike. V vednosti, da sem bil sprejet v glavni program osrednje svetovne konference s tega področja v Milanu, se oglašam vsevprek, po pameti seveda. Kdo za hudiča je to, čutim v zraku. Ko dokončamo stvari glede oglašanja in resnično pustimo dober vtis, obupajo. Na mojo predstavitev, ki je predzadnja pridejo le tisti, ki bi si jih želel: najmočnejši in najboljši profesorji, predstavitev še ni najboljša, vendar se vidi, da močno napredujem.

Sledi Aix. Osrednja svetovna konferenca o kulturnem menedžmentu, kjer se dobiva z Marileno. Ponovno predstavitev ni čisto optimalna, spoznam Francesca Chiaravallotija, enega boljših na tem področju, pa Annick Schramme, srečam mnoge znance iz kulturne ekonomike. Dolge ure razprav z Marileno.

V Ljubljani mi podelijo doktorat. Malo hecno izpadem, ker imam objav in predavanj na konferencah skoraj kot vsi drugi tam skupaj. Dekanja zelo prijazna, čeprav ji v zmedenosti skoraj pozabim seči v roko.

Potem sledi najbolj neprijeten dogodek leta. Seja NSK. Pridem precej negotov, ker sem precej izpustil nit kulturne politike v vmesnem času, razen udeležbe v neformalni skupini za pripravo novega kulturnega modela. Na seji mi skočijo v hrbet nekateri samozaposleni, pod okriljem delovne skupine za samozaposlene na ministrstvu. Govora je o spremembi ZUJIK, kot jo je predlagala ministrica v sodelovanju z omenjenimi samozaposlenimi. Gre za aboten dokument. Po seji zelo jezen in zmeden, občutek imam, da me bo to spremljalo še nekaj časa in mi zagrenilo zaslužene in dolgo pričakovane počitnice. Stvari se dejansko uredijo šele več kot mesec kasneje, z mojim nastopom v Odmevih.

Sledi zadnja konferenca pred počitnicami. Milano, iHEA, osrednje svetovno združenje zdravstvenih ekonomistov, verjetno zaenkrat največja in najboljša konferenca, kjer sem sodeloval v glavnem programu. Ogromno močnih ekonometričnih člankov, tudi sam pustim pečat, ne toliko s sicer solidno predstavitvijo kot z oglašanjem na nekaj najmočnejših metodoloških sekcijah. Dejansko napredoval do te mere, da lahko resno pariram in spremljam avtoritete, kot so Partha Deb in drugi.

V času bivanja v Milanu še omenjeno Skype javljanje v Ljubljano. Skušam nekoliko pomiriti svoje strasti in nezadovoljstvo po seji NSK, dejansko pa imam precej čudno predavanje, na koncu zmanjka še internetne povezave. Nekaj, česar se ne bom spominjal v prav lepem spominu.

Nato počitnice, preprosto jih potrebujem, čeprav kot rečeno pričakane z ne prav lepimi občutji. Lepa stvar pa pride med počitnicami: sprejet z dvema člankoma na osrednjo konferenco SHARE. Po koncu počitnic takoj gostovanje pri Rosviti Pesek v Odmevih na temo nižanja proračuna za kulturo, precej odmevno in uspešno. Ta (politična) razprava se je sicer nadaljevala še pozno v jesen, bojim pa se, da brez kaj prida realnega uspeha.

Po počitnicah zaključimo slovensko knjigo SHARE, v precej napetem vzdušju, vendar sem, ko je enkrat konec, vesel, da je zgodba zaključena. Nenazadnje popišem skoraj pol knjige, v njej je 11 prispevkov, kjer sem avtor ali soavtor.

V vmesnem času veliko sodelujeva z Valentino Hlebec, oddan je članek v revijo Zdravstveno varstvo, slovensko revijo SSCI kotacije. Članek je bil oktobra tudi potrjen za objavo.

Konec avgusta sicer sledi osrednji kongres evropskega združenja sociologov, z dvemi lastnimi predstavitvami, eno sicer naredi Valentina. Kongres, kolikor sem ga poslušal, sicer zelo povprečen.

Sledi delavnica ekonometrične kulturne ekonomike na Dunaju, nekaj, kar smo leta 2013 gostili tudi v Ljubljani na EF. Dva članka, oba odlično predstavljena in z ogromno odmeva. Eden od njiju, statistično precej zapleteno izdelan evropski kulturni indeks, že maja potrjen tudi za objavo v mednarodni zbirki delovnih zvezkov ACEI, izšel je julija.

Na Dunaju skupaj z Marileno povabljen v štiričlansko ekipo za pripravo novega kulturnoekonomskega bloga pod okriljem ACEI. Zelo vesel, znak, da se počasi le prebijam v ospredje pri tej organizaciji, kar sem si dolgo želel. Blog že stoji, sam sem kot edini z blogerskimi izkušnjami v ekipi k njemu prispeval ves oblikovno dizajnerski del. Fantastičen projekt, v katerega polagam veliko pričakovanj v prihodnje.

Na inštitutu nekaj dodatnih nesporazumov pri izdaji knjige, zaradi katerih izpustim tudi predstavitev člankov o proračunih za kulturo in nasploh v času gospodarske krize v italijanski Ferrari. Predstavitev knjige pa na srečo odlična.

Oktobra nastajata dva nova članka: o ekonomskih učinkih EuroBasketa 2013 in beneških karnevalov. Zlasti drugi, sprejet v mednarodno monografijo pri založbi CABI, uspe odlično. S SHARE ekipo odidemo v Bruselj na tiskovko ob izidu mednarodne knjige SHARE, zelo pohvaljeni za naš prvi prispevek v njej.

Nastaneta še oba članka za luksemburško osrednjo konferenco SHARE. Uspeta fantastično – če me je mednarodna srenja SHARE česa naučila, je to to, da moraš raziskati in rešiti problem, pomemben v znanosti na splošno in ne kako oceno stanja v Sloveniji “i šire”. Žal je takšnega pristopa v družboslovju pri nas premalo, a o tem več v prispevkih tule pred nekaj dnevi, zato se ne bom ponavljal.

Luksemburška konferenca tudi sicer uspe fantastično. En od obeh člankov je plenarno predavanje in nejeverni mednarodni srenji dokončno dokažemo, da delamo izvrstno in izjemno močne članke. Drugo predstavitev v naši plenarni sekciji dobesedno odpihnemo, če me malo zanese…

Sledita konferenci v Ljubljani revije EBR (osrednje slovenske ekonomske revije, kjer sem tudi objavil članek za doktorat), kjer sicer pametnjačijo nekateri old boys slovenski ekonomski profesorji, vseeno pa je vsaj predstavitev o kulturnem indeksu odlična. Po predstavitvi tečem v Benetke in naslednji dan “odpihneva” (rečeno malo prepotentno) z Marileno še tamkajšnjo sceno na konferenci o kulturni dediščini.

Vmes predavam za doktorske študente heritologije na prijazno povabilo ddr. Verene Perko. Predavanje oz. sklop dveh predavanj poteka zelo dobro, z zanimivimi diskusijami. Verjetno v prihodnje nastane še kar nekaj sodelovanja na tej liniji.

Mimogrede in zame še en od ključnih trenutkov leta. Konec pomladi me Miroslav Verbič povabi k sodelovanju pri predmetu Ekonometrije na enem podiplomskih študijev EF. Fantastično, dejansko si kljub moji največji aktivnosti v kulturni in SHARE-ovski ekonomiki najmočneje želim delati v matematični ekonomiki in ekonometriji, tega se zelo veselim v bodoče.

Sledi še zadnja konferenca leta: bolonjska delavnica na temo raziskovanja kulturnega menedžmenta. Odlično zasedena, Bologna je tudi prelepo mesto z najstarejšo univerzo na svetu, kjer smo imeli tudi predavanja. Moje predavanje je potekalo klasično zelo dobro, veliko razprav je pobudilo predvsem na temo kvantitativnih in kvalitativnih metod v kulturnem menedžmentu. Ponovno srečam Francesca Chiaravallotija (z odličnim predavanjem), s katerim postajava že kar dobra znanca, Prof. Michele Tamma s Ca’ Foscari univerze v Benetkah me povabi k sodelovanju, več upam sledi.

Ko se vrnem, še novoletna zabava inštituta, dan pred tem bil baje izjemno pohvaljen na upravnem odboru in ponujena nova večletna zaposlitev, kolikor je možno glede na določila ZUJF. Sedaj že podpisana in ostajam del IER še kar nekaj časa.

Za čisti konec leta še predavanje na dogodku umetniške skupine Made in China o zakonu o deležu za umetnost, kar bomo intenzivno porivali naprej v prihodnjih mesecih, ter končno še izdaja samostojne publikacije/knjige pri reviji Likovne besede s tremi daljšimi članki o ekonomski analizi slovenske kulturne politike, nekaj, v kar polagam veliko upov, da pobudi precej prepotrebne razprave o kvantitativnih in kvalitativnih metodah v kulturi tudi v slovenskem prostoru v naslednjih mesecih.

Uhhh… Pri koncu sem, res je bilo letos veliko vsega, verjetno se boste strinjali. Eno karseda razburljivo, polno in zadovoljno leto 2016 želim tudi vam, sebi pa le nadaljevanje v takšni smeri naprej – veliko prijav na dogodke in objav je že krenilo naprej v teh dneh in upam, da se marsikaj tudi uresniči.

Srečno!

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |